Prisluhi iz ženske garderobe

Vsako leto uničim vsaj eno škatlico. Letošnji sezoni je služil podaljšek iz prejšnje, zato pa sem morala še predčasno po nakupih (to veselje običajno pride jeseni).

Kot običajno sem si - kljub temu, da za tegale vem, da ga bom kupila, ker je moj stalen že nekaj let - vzela nekaj “dragocenih” ženskih trenutkov in se zadrževala ob stojalih z ličili, premišljujoč o tem, kako je vse, kar počnemo, namenjeno ljubezni. Tudi če dandanes mislimo, da nekaj počnemo, ker imajo ta početja neko inherentno logiko in raison d’être, je vse samo zato, ker iščemo ljubezen ali pa se branimo pred tem, da je nismo našli. Ali da ona ne najde nas. Za rdečilo za lica bi šla stavit, da je namenjeno iskanju ljubezni zgolj posredno - prek lepotičenja. Pa ni. Rdečica na ličnicah, ki se razširi čez ves obraz, vrat in prsi, je eden od znakov ženske seksualne vzemirjenosti in moške (podzavestno) privlači. Odkar sem to pobrala iz oddaje The Human Animal, mi je pri jutranjem ritualu rdečenja ličnic, za katero sem bila prepričana, da služi poudarkom in izrisovanju obraznih kontur, kar malo nerodno. Da o stoletjih barvanja ustnic s šminko niti ne govorim (ampak to sem vedela).

Nerodno pa je tudi odkritje (isti vir), da je žensko telo zelo namensko tako oblo. Ko se je naš prednik dvignil na noge, je rit postala zadnjica. Nekje zadaj, manj izpostavljena, manj očitna, manj vabljiva. Zato smo ljudje postali edina bitja, pri katerih imamo ženske predstavnice nabrekle prsi tudi, ko ne dojimo (well, I’m not speaking for myself here). Da spominjajo na rit. Okroglasta so tudi kolena in komolci, rame. Iz prave perspektive je vsak kos ženskega telesa videti kot rit. Zakaj so potem kao najlepše ženske dandanašnjega sveta videti kot lizike… je zgolj retorično vprašanje. Zamišljene smo bile kot ena velika rit na dveh nogah. Ker je samcem tako všeč.

Vseeno me je zanimalo, koliko bom točno dvigovala. OK, od oka sem ocenila, da imam 70 kg in da to pomeni približno 21 kg bremena (30% telesne teže). Tistih trikrat ali štirikrat sem za zihr vadila s 25 kg - vedno preveč odličnjaško: s prenizko določeno končno pozicijo in s previsokim vsakokratnim postavljanjem v začetni položaj. 5 minut počepanja s tretjino lastne teže na hrbtu je žal nekaj, pri čemer ne zmorem natančno šteti opravljenih ponovitev: rezultati so bili od 170 do 190 s pridržkom, da sem vedela, da nisem popolnoma prepričana, če sem prav štela.

Nazaj k vprašanju - koliko mi bodo naložili na hrbet? Iz omare sem potegnila tehtnico, iz škatle z zdravili (ne vem zakaj) še njen display in navodila za uporabo… in se pustila šokirati: well, ne počutim se tako, ampak, ja, moja tehtnica in kasneje tista v Otelu sta usklajeno pokazali 73,3 kg. [Na tem mestu si poljubno predstavljajte mene1 in mene2, kako vpijeva druga na drugo, češ, ti si debela, ne, nisem debela, če pa nosim konfekcijsko 38-40, ja, pa si, debela, ne, nisem, ker mi nikjer čisto zares ne... etc... Prepriru se je elegantno izognil Najljubši, ki je na vprašanje, ali sem debela, odvrnil, da ne ve - PA JA, zdaj vem, pač noče povedat... Zelo dobro ve, da - kjer se prepirata dve, lahko faše še tretji...]

Anyhoo. Misli na podatek, ki ga je izbljuvala tehtnica, sem odgnala, ker danes ni bil dan za razmišljanje o tem, da imam res resno resne težave s interpretacijo toka informacij, ki jih posreduje ogledalo (damn, to ima ogromno implikacij, ki jih bo treba preučiti eno po eno), pač pa dan za delo, delo, delo (pa kako lahko jaz, s svojimi 73,3 kg tako vehementno pišem o hrani za hujšanje?!) in tekmo.

Čeprav mi je ves čas nekako (neslabšalno) dol viselo, ker sem vse skupaj vzela napol za šalo, se me je ob odhodu polotila moja prijateljica trema, ki sem jo skušala izbijati s tema in s tem, ko pa sem videla začetek počepanja druge tekmovalke, ki je - mimogrede - le pet let mlajša od moje mame, sem mislila, da me bo kap. Najljubši je hotel staviti, da jih bo naštepala 220: sicer bi izgubil, ker bi jaz rekla 200 in zgrešila za en sam počep, ampak pogled nanjo mi je še tisto malo “saj-bo-saj-bo”-zavesti sesekljal v franže in se mi zdi, da so se mi - kako neugodno, če gre človek na počepe - rahlo začela tresti kolena.

Ko mi je števec (ali bi bilo bolje “štetelj” - glede na to, da je bil človek) povedal, da sem na “polovički”, na njegovo srečo nisem več imela energije za resen premislek o tem, da bi ga za to “ičko” kaznovala (recimo, da bi ga bolj bolelo, če bi bila palica olimpijska, ne pa fitnesarska)… in sem - s poželjivim pogledovanjem proti bidonu z vodo - zdržala. Zmagala je seveda tista gospa, ki me je prestrašila in pomagala.. Pri počepih se namreč sploh ni dvignila v začetni položaj, ampak se je na pol poti enostavno obrnila nazaj proti končnemu, kar pomeni, da je bolj ali manj delala smukaške počepe (5 minut. Naporno. Ne poskušat doma). In mi je na opazko o tem Najljubši rekel, naj nikar ne zaklepam kolen (to pomeni, da jih ne popolnoma iztegnem)… kar je zagotovo za enih 10-15 počepov spremenilo moj rezultat. Navzgor.

Prav ene toliko je ta gospa svoj rezultat izboljšala od prejšnje tekme (spomladi). Po opravljenem sem sedla med občinstvo in razmišljala, zakaj je ona edina, ki je znova prišla. Zakaj bi jaz še enkrat prišla? 5 minut muke, ko te enih 50 ljudi gleda v rit? Zakaj priti, če ne bom boljša - vsaj od sebe? In kje bom dobila ta pribitek, če sem pa dala vse od sebe? Ne, zagotovo ne morem narediti bistveno več počepov.

K sreči se mi je posvetilo prej, kot bi to mišljenje zabetonirala v svoj zmatrani možgan. Hej, pa koliko pavz sem jaz imela vmes! A bi se dalo brez? Zagotovo! Ali bi lahko jaz brez? Verjetno. Ali bom? Ne vem.

Vem pa, da se moram otresti zelo slabe navade: biti tekmovalna takrat, ko mi ni treba. Oziroma ko ne zame ne za mojo okolico sploh ni dobro, da sem. Sploh pa bi morala prenehati s treningom v disciplini pasivna tekmovalnost. Za začetek spoznati, da s tisto v ogledalu nisva v isti konkurenci. Da pravzaprav sploh ne tekmujeva.

P.S.

Po počepih je vsaka dodatna stopnička čisto odveč. Tudi če moraš nanjo po nagrado. :)

“Ne, to je taka pravljica. Jaz imam raje realistične romantične komedije,” sem odvrnila na A-in¹ predlog, naj grem pogledat Začarano. Nekaj trenutkov sem mislila čisto resno.

Uf, tole je pa za tistega, ki me je začel nadomeščati pri vlečenju dreta pred Animal Planetom. Škoda, ker je za danes verjetno že prepozno. :)

1. samo predlagala je, ker ne, ona ne gleda romantičnih komedij, they give false hope :) [↩]

Če bi se dalo, bi jim ušla, a življenje, kakršno mi je še vedno najbolj všeč, jih pač predpostavlja, zato jih skušam sprejeti. Ljudi, za katere se zdi, da se razlezejo v vsak kubični centimeter prostora in to ne pomeni nič prijetnega. Njihovo vidno polje je zelo visoko in zdi se, da so od vedno in za vedno. Da jih nič ne sesuje.

Ne samo, da so mi zoprni, tudi bojim se jih. Ne verjamem, da jih čisto nič ne spravi na kolena. Bodisi v svoji vzvišenosti prekrivajo svojo šibko točko ali pa lažejo, da je nimajo. Obstaja še možnost, da to resnično mislijo, ker jim manjka samorefleksije. Da krvaveče koleno prepoznajo kot rano na svojem telesu.

Takih ljudi ne maram in se jih bojim zato, ker nikoli ne morejo biti hvaležni. Prag, ko lahko drugega pogledajo v oči in mu rečejo “hvala”, je z vsakim dejanjem, z vsako stvarjo višji in se jim izmika tako, da ga nikoli ne dosežejo in čeprav hlastajo za nečim, kar je več, ne vedo, da potrebujejo moč, da sestopijo in so ponižni.

Ne prosim za več, čeprav vem, da do konca ni konca. Danes hvala za:

• piškote. Petra Grdadolnik iz Horjula - ne vem, kdo si, ampak ti piškoti, ki jim dodam še vse ostale božične začimbe (kardamom, klinčke, ingver, cimet, …), prinašajo veselje. Meni in meni, ko ga drugim.
• za praznični počitek. Da je tako naneslo, da sem lahko brez brnečega “to še moram narediti” praznike preživela v miru, ob kuhanem vinu, ob svečah, v spanju in branju (ja, Cukrarska je prišla v knjižnico pet minut pred mano).
• za premirje s kojoti iz moje glave (in ljudem, ki so me do tega pripeljali - tudi tistim, ki s svojimi izrečenimi mislimi niso govorili neposredno meni). To je bil dober preblisk: skleniti mir za določen čas. Da se lahko odpočijem, odprem oči in končno spet jasneje vidim.

Pravkar je za mano zadnja uradna fešta za letos. Nikoli mi niso bile všeč (ker zakaj bi žurala z nekom, ki mi gre po verjetnostnem računu na jetra?), letos pa je še nekako šlo. Na prvi je blestel predsednik uprave, na drugi Jerry Azulay (ne Kolosej, AZUlay!), na tretji nič posebnega, na četrti pa sem padla na kolena pred cabernet-sauvignonom. Danes je bil zvezda Laki, za katerega smo v “heureka momentu” odkrili, da je Harry s Tretjega kamna od sonca (problem je, da mu je najbolj podoben, ko je najbolj on sam). Od tod naprej samo še čakam - z velikim nelagodjem, da se to leto konča.

Verjetno imam nekoliko sreče v nesreči: ne sprašujejo me veliko, kje bom za novo leto. Vsekakor se velja držati priporočila iz današnjega klepeta.

Matic: “Kje boš pa za novo leto?”

Tjaša: “V depresiji.”

Željkić: “Ne hodi tja - sem že bil. Obupna postrežba, vsega preveč, počutiš pa se čisto bedno.”

Anyhoo: Had vabi na ponovoletno krvodajalsko akcijo. Jaz ne grem, ker moje krvi nočejo (pa zato ne bom nič bolj nalita), lahko gre pa kdo drug namesto mene.

“Pa ga imam”, sem si rekla, ko mi je zaspano mežikal, ves zmečkan od kuštrave plišaste gneče. Nekaj suhih poljubov in stiska rok kasneje se je izkazalo, da je punčka, in je rekel: “Dal sem ji ime!” A ni hotel povedati. Ni Anja, ni Martina, ni Jožica, ni Griva niti Igriva… je pa Rada, to sem morala ugotoviti sama.

Da je Rada srečna, rabi zelo malo. Kdaj pa kdaj jo je treba počohati.

(To je resnična zgodba).