Prisluhi iz ženske garderobe

Saška se je razpisala o slabi izkušnji v Hoferju. Za razliko od ostalih hard diskontov mi je osebno Hofer najljubši, predvsem zato, ker v njihovi ponudbi dejansko najdem okusne izdelke, ki so običajno še cenovno ugodni. Zakaj trgovke tako hitro skenirajo črtne kode, vem iz nekega filma (a se ne spomnim naslova), kljub temu kdaj - če kupujem kaj “mehkejšega” - protestiram, naj mi ne meče stvari v voziček, kot da gre za smeti. Moje “maščevanje” umu, ki si je izmislil to razmetavanje s kupljenim, je plačevanje s kartico, ki jo čisto počasi poiščem v torbici in se na splošno vržem v “lenivec-mode”, ko moram tam plačati. Nalašč.

Kaj kupujem v Hoferju?

Solato (če ni draga, kot danes). Tam sem se naučila tudi te finte o zaračunavanju sadja/zelenjave po kosu oziroma pakiranju. Ostalo zelenjavo - razen če ne gre za zelenjavo, ki sicer raste pri nas, uvožena pa je z Nove Zelandije ali iz Južnoafriške republike.

Kosmiče, ker največji porabnik kosmičev v mojem gospodinjstvu ne mara pretrdih. Hoferjevi so v momentu pocasti. Cena je taka kot v Sparu. Kosmičev v Merxu nisem kupila že milijon let, ker imajo absolutno previsoko ceno.

Tunino v lastnem soku. Riova mi ni všeč ne po okusu ne po ceni, ostale, ki mi sedejo po ceni, pa so preprosto ogabne. Hoferjeva je za preživet - cenovno in po okusu.

Cottage cheese in mozzarello. Oboje light in odličnega okusa.

Kao-parmezan. Ni ravno grana padano, je pa dovolj OK in je - kolikor sem uspela preveriti - najcenejši na kg.

Čokolado z višjim deležem kakava. To sicer zelo redko, sploh zdaj, ko mi je ni treba več kupovati mami, ker imajo tudi doma Hoferja, je pa dobra. Edino, kar mi ni všeč, je embalaža. Vsakih 5 gramov čokolade je zavitih v svojo plahto papirja.

Kakav. Ko ga imajo. Od nizkocenovnih kakavov (in tu mislim splošno ponudbo vseh večjih trgovcev) je to jumbo-jet.

Slaščičarske stvari. Ko jih imajo. Ker imajo pogosto stvari, ki se jih drugod težko / ne dobi.

In od nedavnega Lassi tekoči jogurt. Jaaaaamiii… (ne, njegova sestava ni za fitnes manijake, embalaža sux big time, ampak za enkrat na teden si oprostim. Oboje.)

P.S. Dragi DURS, reklama je brezplačna, zato lahko kar zapreš mošnjiček. Nimam.

Nedavna dogodivščina s piskajočim alarmom v eni od ljubljanskih štacun me se spomnila na to, kako mi je nekoč v Nami piskal alarm in kako me je varnostnik kot največjega kriminalca odvedel v posebno čumnato, kjer sva potem raziskovala, kaj v moji torbici je krivo, da sem osumljena kraje.

Bila je škatlica in ovitek kasete s tem albumom. Zakaj sem ovitek kasete, ki je bila nekoč last mojega strica, nosila v torbici, se ne spomnim, še manj mi je razumljivo, saj sem kaseto, jasno, poslušala v avtu. A bila je tam in je piskala. Samo ugibam tudi lahko, zakaj je stric imel kaseto… Mogoče niti ni bila njegova in jo je tudi on od koga “podedoval”. Soul Food To Go…

In sem ga odprašila - skupaj z njim tudi nekatere druge albume (mnoge sem imela originalno še na kasetah in ploščah),  sočasno pa še niz ohlapno povezanih spominov in asociacij.

Danes tega žal ne morem več preveriti (ne vem, kje bi našla kak delujoč kasetar, ne vem niti, če imamo še kakšnega na radiu), vem pa, da sem Stingovih deset selovih zgodb toliko preposlušala, da na koncu ni bilo več za prebavljat, ker je že vse zavijalo. Prav tega omenjam zato, ker se še dobro spomnim dileme pri nakupu: prodajalec v štacuni na Erjavčevi (tu nekje) mi je predlagal CD, a playerja jaz še nisem imela, tako zelo dosegljiv, kot danes karkoli iz te rubrike na enaa ali mimovrste, pa mi tudi ni bil - in sem vzela kaseto.

Prvi CD player sem videla leta 1983 (ali enkrat kmalu potem): takrat je moj čudaški stric v hišo prinesel Phillips FD-1000: prvi CD player. Prvi v tem smislu pomeni enega prvih komercialnih CD playerev sploh.

Kakšno čudo! In kako je to grmelo na njegovih, doma izdelanih zvočnikih, v katere je tlačil nekaj, za kar sem bila doslej prepričana, da so bili beli zaključki ženskih najlonskih dokolenk (gosto tkanje na vrhu, ki preprečuje, da bi nogavica zdrsnila z noge), zdaj pa nisem več čisto prepričana (anyhoo, bilo je mehko, hranil jih je v ogromnih škatlah, v katerih sem se pogosto valjala). Mislim, da je bila ena od prvih plošč Straussova Also Sprach Zarathustra v izdaji Deutsche Grammophon, a tega se ne spomnim več prav zagotovo. Vem pa, da je bila ena od prvih pop stvari, ki sem jih slišala s CDja, Collinsov No Jacket Required, vmes pa so morali biti tudi Dire Straits.

Prvi lastni CD player sem dobila za 20. rojstni dan - nek Sonyjev Discman. Verjetno še vedno dela. Ne, do danes nisem pomislila, kako dinozavrsko se sliši, da si prvi CD player dobil za svoj 20. rojstni dan. Eden od prvih albumov, s katerim sem futrala svoje nove veselje, je bil The Sun Is Out Flore Purim in Airta, ki sva ju kako leto kasneje s Tanjo poslušali tudi v Cankarju - in trpeli kot kravi, ker se nama je zdelo, da na takem koncertu pač ne moreš sedeti!

Ampak tale elipsa bi se morala končati s še enim kvartetom, ki kot Manhattan Transfer nosi ime New Yorka. Hearts of Fire je soundtrack prvega leta v D bloku za Bežigradom (apartmaja, kjer sem nazadnje srečala Jackie¹, navrženo samo MMG)… in ko sem ga med treningom poslušala danes, mi je kapnilo, da je Sign of Spring pravzaprav pesem o današnjem dnevu.

Where’s the bird
she’s the one you always heard
singing through through the breeze
Where are the leaves
drifting through the summer breeze
what a strange sensation

Where’s the rain
Always thought it would be the same
Where’s the sea
mother of eternity
now it’s all been wasted away
Wasted by the ones
who should know
Sensless is the man with the narrow view
Sacrificing all that will follow
Think about tomorrow

Will there be a sign of spring
Winter is changing
but what’s there to bloom
Will we see the signs of spring
Seasons may change
But what will remain of the world

Where’s the sky
Far beyond the blinded eye
It’s so sad to see the truth
Where’s the Earth
XXX Dead and gone with no reverse
We gotta try, XXX tonight, we gotta listen to the call
Where’s the man
Does he have a masterplan
To plan for the Planet
Where is the heart
Tryin’ to find a place to start
Gotta find a better way

Time to help the healing of Nature
Time to heal the nature of People
Coz all of us are tryin’ to XXX
Hoping to survive.

(pri XXX si ne drznem blefirati, da vem, kaj je slišati).

1. Jackie of Jackie & Grace fame [↩]

“They paved paradise to put up a parking lot,” je laž! V moji soseski so tja, kamor v pomanjkanju prostora odlagamo svoje konje, posadili še več dreves! A na stopnišču sem slišala pogovor o tem, “kako so nesposobni, lahko bi naredili parkirišče in zaslužili. Ne, zaslužit pa res ne znajo.” Ne, a znajo pa pri laži ujeti Joni Mitchell in prek Janet tudi Q-Tipa. Joni Mitchell se laže. Vsaj včasih. Krasn.

Kot da včerajšnje nažiranje, kot bi bilo pripravljeno za fitnes konvencijo in ne za veliko noč, ni bilo dovolj, smo danes ubili še dve ribi. Brancina sta se nekaj ur pacala v soli, timijanu in rožmarinu, potem pa sta se na posteljici iz na rezine narezanih bučk in korenja (ki smo ga potem dali kompostu) in obložena z brokolijem in paradižnikom kakih 40 minut sončila na 180 stopinj Celzija. Zraven smo obedovali mladi krompir, ki se mu je na mojem krožniku pridružilo še nekaj cottage cheesa in preostankov kuhane zelenjave od mamine včerajšnje fitnes konvencije. Ostanek krompirja in cottage cheesa smo kasneje pomendrali, dodali jajce, sol, peteršilj, baziliko in skoraj preveč popra ter žlico polnozrnate moke in oblikovana v polpete spekli na 180 stopinjah približno 15 minut. Bilo je popolnejše kot lani, ker sva oba jedla še toplo.

Ko se mi je brancin lepo polegel, sem ga odnesla na trening, kjer začuda (še) ni bilo množice, ki bi se spokorjevala za včerajšnje grehe za mizo, in kjer je brancin (za evidenco) s klopi odrival po 60, in sicer dvakrat po štiri. Častna Titova, da sem se smejala.
Poslikali smo star papir, ki nam ga je Phillips podturil skupaj z izdelkom, ki nam bo polepšal življenje. V slovenščini je samo tisti tanek smotek papirja na vrhu, vse ostalo je v nekih eksotičnih evropskih in bližnjevzhodnih jezikih. Nismo bili preveč srečni in razmišljamo o prijaznem pismu na info@.

In še nekaj za rubriko “ko bom velika, bom vozila Volva”: če mu polepšajo rit, sem za. Tudi zato, ker je videti kot tekaški copat, kakršnega bi rada imela (pa ga ne najdem) :). Pričakujem, da mi bodo ob nakupu podarili podaljšek na navoju. :)

via Global Giants, kjer je tudi tale. MMG: čisto zaresen prisluh iz garderobe - unih polpriklopnikov, ki jih dela ena od najbolj zastopanih avto znamk na slovenskih cestah, ne uspejo dobavit toliko, kolikor je povpraševanja. Kar pomeni, da gre samo na slabše.

P.S.

Očitno slab čas za brancine in njihovo dolgo življenje.

Pojdimo se eno igrico! Včasih smo ji rekli telefon… ali pa povej naprej…

V soboto, 29. marca, od 20. do 21. ure ugasnimo vse električne naprave v svojem domu oziroma podjetju.

Pri Cenim.se podpiramo take akcije: za večjo zavest o tem, da se preprečevanje katastrof začenja pri osveščenem posamezniku, ne pa pri politikih in korporacijah!

via .ccc

Razlika je samo drobcena. Tako drobcena, da jo je treba dati na jumbo. Pa saj je v redu, ta etnološka disciplina v ohranjanju najlepših rekov moje in tvoje mladosti: isto sranje, novo pakovanje.

Ampak jaz vseeno prisegam na light. :)

Najprej se bom potožila:

• od jogurtov se mi te dni meša. Pojem jih preveč, preveč o njih razmišljam in preveč časa preživim pred hladilniki v raznoraznih štacunah. Gledam jogurte;
• malo mi je hudo, ker bom v tem postu za primer uporabila mlekarno, ki jo imam zaradi različnih razlogov rada. Ne gre toliko za lokal-patriotizem, pač pa osebnejše stvari;
• v zadnjem tednu mi je končno postalo jasno to, kar se latentno valja po moji duši že dolgo: sovražim reklame za jogurte! Fakit, vse tiste lepe ženske in njihove prebavne težave, ne vem, aktivia, klinc palc, actimel, jajc, soree, to je en sam nateg. Če je človek iskren, reklame za pralne praške in detergente obljubljajo manjše čudeže kot reklame za jogurte!

OK, kaj me muči, da mi ne more pomagati ena doza nečesa, kar pomaga na naraven način?

Razen tega, da me spravljajo v besnilo navedbe o hranilnih vrednostih na tekočih jogurtih in da sem danes povrh vsega v tabelo vnesla še cene… me moti čedalje manjša embalaža. OK - ne odobravam - ampak nekako še razumem, da modernim mamicam pomaga otroško pakiranje raznoraznih jogurtkov in sirčkov in kašic v količine, ki znesejo eno večjo žlico… Ne razumem pa, v čem je štos pakiranja jogurtov za odrasle v čedalje manjše doze? Mislim, ne vem, ali je bistveno, ali poješ 100 ali 80 gramov nečesa, kar je (skoraj) nič maščob, zanemarljivo malo beljakovin in okrog 15% sladkorja? Malo stresam bes tudi zato, ker se pogosto znajdem v situaciji, ko povrh vsega to ekološko katastrofo mečem v smeti nenačeto. Nepojedeno. Neuporabljeno. Pri vseh konzervansih, ki jih tlačijo v jogurt tako, da sem danes držala v rokah sadni jogurt, ki bo dober do 15. marca - in to ni bilo v trgovini… gredo v smeti. Verjetno nisem edina, ki tako hladilnik brani pred razrastom raznih kultur.

Anyhoo… odločila sem se preveriti, ali se jezim po nepotrebnem ali ne. Seveda je pri spremembah embalaže težko primerjati en in drugi izdelek, če ravno nimaš obeh - in jaz seveda nimam obeh, ker izdelka pač ne kupujem redno, pa še takrat bi morala pač… imeti srečo. Se pa zanesem na to, da je imel stari vipavski Bifidus točno tak lonček kot probiotični jogurt Merxove linije Zdravo življenje. 150 gramov. V to me je prepričala tudi navedba v tem članku in Merxova web-štacuna, iz baze katere tega starega pakiranja Bifidusa niso še odstranili.

V starem lončku je torej kupec dobil 150 gramov jogurta. V novem, ki sta po novem, ehm, dva (in se ju ne da kupiti ločeno - niti zmotiti se ne moreš: koda je samo na enem lončku), pa dvakrat po 125 gramov. V čem je trik? Nakana je čisto preprosta - če ne moreš povečati prodaje po kosu, povečaj kos. Kupec, ki želi jesti Bifidus, bo zdaj moral kupiti 250 gramov. No, saj tudi dobi več, knede? Problem je seveda drugod: če imamo nekaj doma, je večja verjetnost, da bomo to pojedli (pa čeprav smo ozaveščeni in se hranimo s hrano, ki je dobra za srce in ožilje). Predvsem pa: če ne bi imeli dveh lončkov Bifidusa, bi jutri kupili kak drug jogurt, ne?

Če pri jogurtu lahko tak argument spodbijamo, pa še malo bolj drži vodo pri kisli smetani, ki so jo ravno tako vrgli v dva lončka po 125 gramov. In nam je tako namesto običajnih 180 gramov prodajo 250.

Tudi če je vse to samo jadanje, pa z manjšanjem doz po pravilu večamo sorazmerni delež embalaže. Lonček probiotičnega jogurta Zdravo življenje (kot stari Bifidus) tehta 159 gramov, novi par lončkov pa 268 gramov. Preračunano na 100 gramov izdelka, smo pridelali 1,2 grama oziroma 20% več embalaže. Zagotovo reciklabilne - kot da nas bi to moralo tolažiti.

Stara embalaža
Neto jogurta: 150
Embalaže: 9
Embalaža na 100 gramov jogurta: 6

Nova embalaža
Neto jogurta: 250
Embalaže: 18
Embalaža na 100 gramov jogurta: 7,2

Še enkrat poudarjam, da je vipavski Bifidus samo priročen primer tovrstne manipulacije. Problem je, ker jih ne vidimo. Trgovčeva največja želja je zamegljen kupec: tak, ki se mu ne sanja, koliko kaj stane, koliko izdelka je v embalaži in tak, ki ne zna ničesar primerjati. Transparentna cena je nočna mora proizvajalcev in trgovcev.

A bolj kot to, da kupci pristajamo na to pogodbeno razmerje, kjer plačujemo več za stvari, ki se jih dobi za manj (mmg - v čem je fora, da Mercator kilogram Šmarskega Roka prodaja za 9,5+, Spar Light, ki je zame popolnoma isti izdelek, pa stane 4,76 evra na kilogram?)… problem je tudi ekološki. Veliko ljudi MISLI in iskreno verjame, da je glede tega treba kaj narediti. Ko je treba to nekaj narediti, nastane problem. Na primer nekupovanje jogurtov v čedalje manjših količinah v kombu z več embalaže. Podobno velja za ostalo hrano - predvsem tisto, ki jo v majhnih količinah kupujemo zgolj iz razvajenosti. Ali neuporabo robčkov za odstranjevanje make-upa - ogromno embalaže za en ništrc, ki ga reši kapljica mila ali drugega odstranjevalnega sredstva. Ali ločevanje odpadkov (o tem bom enkrat, ko bom dovolj pri sebi, napisala ekstra post).

Mislim, koje jadanje, če potem mrtvozavestno počnemo nasprotno. Ne kažem s prstom in ne butam se po prsnem košu. Niti približno. Recimo - imam še veliko grehov, ki ste jih nekateri že odpravili. Razmišljam na glas. Nočem svoje zavesti popolnoma utopiti gnanju za uresničevanjem želja, ki so v moji glavi umetno nasut plevel.

Samo še v premislek… video argument o tem, zakaj se je na (ne)posledice globalnega ogrevanja dobro pripraviti oziroma jih skušati omiliti, ustaviti. Simple - mnogi zagotovo ne razumejo, čeprav gre za otročje enostaven in luškan argument. Via Simona. Ne bom embedala. Poglej sem.