Za kozlat.
Se še kdo spomni vicev o tem, da so Američani Yugota dobivali ob nakupu pralnega praška? No, tole NI smešno, predvsem pa ima zelo slab okus. Jeepa nihče v Sloveniji zares ne rabi, Kia je pa… no, nekaj takega kot Yugo včasih. Pa tudi če pride s petletno članarino v gymu, je ne vzamem. Nobene.
Nastavila sem se na gospodinjski mode, a s kotičkom očesa opazovala, če bo slučajno nehalo scat in bi šla en giro, danes, ko je prometa manj in ko bi zato morda kakšen korak lažje oddihala. Na pot me je pospremila misel o majority judgementu, na poti srečal plakat neke liste, ki je že v imenu tečna. Pravzaprav dva. Tisti, ki je bil v predvolilnem času in tednih potem pribit na drevo, je bil neekološko razshredan po tleh, nekaj metrov naprej pa se je pojavil nov - z novim konceptom: staršem volilni glas za vsakega otroka. Ne, saj mi je plafon dvignilo samo do naslednjega ovinka, dveh, treh, osamljenih, ki so se iztekli v prisilno zaviranje hitrega koraka, da se slučajno ne bi spotaknila ob svojo čeljust, ki se mi je v asfalt zabila, ko so se pred mano na horizontu odprle Žale. Če ne bi ravno žgalo EMO plemstvo (kralji, cesarji in drugi), bi zagotovo morala iz mp3 playerja na moje frekvence oddajati Jay Kayjeva prijateljica. Saj ne, da sem se tako počutila. Tako so se čutili pogledi pražnje napravljenih avtomobilističnih okupatorjev. K sreči v dnevni opremi nimam extra kresničk, strobo efektov na nogah in na glavi. Mogoče bi še hitreje zbežala stran.
Pa še sutble reminder za vse, ki razmišljajo o novem avtomobilu: zakaj je dobro imeti SUVa? Ker ga lahko parkiraš kjerkoli. V mestnih džunglah, kjer moderni urbanisti celoten tok prometa načrtujejo okrog pešca in kolesarja (nooot) in kjer so avtomobilisti tako zapostavljeni, ti SUV res lahko prihrani marsikatero grenko. Lahko ga parkiraš v gmajni in celo na parkirnih mestih, dimenzioniranih na vozni park, ki ga v 99% sestavljajo stoenke, fičkoti in bolhe. Pa še dost placa, da ven zbezaš svojo (praviloma) predebelo rit, ti ostane. Ko že misliš, da si vse videl (črte sem “malo” ojačala)…
… napisali so ga - vključno s poudarki, ki naj jih vključuje koalicijska pogodba - pri Umanoteri in ga lahko podpiše vsak.
Ključne spremembe, ki so v zgodovini vodile do blagostanja več in več ljudi, so potekale od spodaj navzgor. Danes smo pred izzivom, da svet spreminjamo v obratni smeri: pobudniki smo tisti, ki imamo (ali bi lahko imeli), tisti, ki smo izobraženi in nam je dostop do vzvodov oblasti omogočen, tisti, ki ne živimo v pomanjkanju ali bedi. Smo tisti, ki si moramo postaviti zgornje meje lastne pogoltnosti. Sprememba od spodaj tokrat ne bo prišla. Ali bomo ukrepali sami ali pa bomo sebe in tiste, ki nimajo moči ali uvida za klic po spremembah, pognali po toboganu katastrof. Gospod Pahor, s svojim glasom za kandidata Vaše stranke sem Vam zaupala tudi svojo prihodnost. Z njo, prosim, ravnajte skrbno. Hvala.
Maja me je v komentarjih pri plastičnih vrečkah med vrsticami opozorila na to, da Flip&Tumble ne pošiljajo v Slovenijo. Ker sem tako ali tako nameravala naročiti še tri torbice, sem jim napisala mail, da če bi, prosim, spet dali Kokoško na seznam - in so jo, s pripisom, da so pred kratkim nekaj držav vrgli ven, ker so se pošiljke izgubljale1.
V 1001 dar sem oni dan videla trajne vrečke za nekaj manj kot 5 evrov. So različnih barv in vzorcev, imajo žepek, da se jih vanje zloži, ampak osebno mi ni všeč oblika (je kot običajna nakupovalna vrečka z zelo širokimi ročaji). Za F&T je treba odšteti malo več novcev, jih transportirati z drugega konca sveta - to sta slabi strani. Lahko pa jih - ko so fuč - pošlješ nazaj v reciklažo.
Koliko stane? Torbica je 12 dolarjev. Poštnina je odvisna od števila torbic, ampak generalno ena torbica z vsemi stroški nikoli ne bi smela stati bistveno več kot 12 evrov.
V googledocs sem dala razpredelnico s cenami. Za 3 torbice lahko samo ugibaš, ali jih bo Carinska pošta ustavila in carinila, zato sem naredila obe varianti: z in brez carine/DDVja/posredovalnine. Za slednje tudi nisem popolnoma prepričana, da sem izračunala vse prav - klicati Carinske pošte pa v treh dneh še nisem imela časa. :/
Zdaj moram preizkusiti oziroma najti rešitev še za vrečke za sadje / zelenjavo, kot predlaga - prav tako v komentarjih - Kejt. Take bi si v principu lahko naredil človek kar sam iz kake plenice (a to sploh še obstaja?). Kar mi gre na jetra pri zelenjavi, je to, da zeleno solato večinoma že v štacunah popakirajo v plastiko.
So dobre samo za eno stvar: za začetek pogovora o tem, kako so grozne.
No, dobre so tudi za zbiranje smeti, ki ne gredo v reciklažo (kakšna boljša ideja?) - a za te namene jih po pravilu dobim v dar. Zadnje čase se mi še bolj “beli štumfi” kot SUV zdijo ljudje, ki iz trgovin odhajajo z novimi nakupovalnimi vrečkami. Tistim, ki so povrh še škrtuhi in vse nakupljeno natlačijo v zastonjske zelenjavne vrečke, bi pa na mestu računala poseben eko-davek. In ja, če bere kakšna prodajalka - jaz SEM ena od tistih, ki NE lepim črtnih kod na vrečke od zelenjave, ker jih hočem čimveč uporabiti čimvečkrat (jap, po dve ali tri imam ponavadi v torbici). Ja, SEM ena od tistih, ki so glede podturavanja teh vrečk odkrito zoprni. Ja, VEM, da se te vrečke reciklirajo, ampak so what? Zakaj bi reciklirala, če raje manj porabim?
Za večje nakupe uporabim odpadne škatle, za manjše pa sem totalno važna z dvema flip&tumbloma, ki me že en mesec ne prenehata navduševati. Bala sem se, da mi bosta premajhna, pa sta super1. Poleg tega ju je bistveno lažje nositi, ker imata trak za na ramo - in se zaradi tega znata vozit tudi s kolesom (vsaj na kratke proge - odvisno od nosilnosti lastničinih / lastnikovih ramen). Tale je večinoma za zelenjavo (ker je pač zelen, ne zaradi drugega), v rozaku pa nabiram druge “smeti”:
V navezi z Mojco (in akcijo na pozitivke.net) predlagam, da začnemo Sparu (et al.) pisat pisma, v katerih izražamo nejevoljo nad vsiljevanjem plastičnih vrečk za zelenjavo in nad tem, da v Sparu v City Parku uničijo čisto vsako vrečko z (na primer) eno papriko, poleg tega pa nikomur od tehtalcev ne moreš dopovedati, da za 1 paradajz, 1 bučko in 1 papriko ne rabiš treh jebenih vrečk.
Nimam se za posebej racionalno bitje. Pogosto zavračam iz emocionalnih vzgibov in pogosto sprejemam iz istovrstnih. V resnici imam precej sreče (reče se ji moja mama), ki redno skrbi za to, da se vsaj pri najpomembnejših investicijah v življenju stvari bodisi uresničijo po mojih nerealnih željah ali (pogosto) te dobijo svojo tehtno racionalizacijo. Pri nakupu stanovanja sva obe pomolili oslinjen prst v zrak in rekli: ne bližnja, ne daljna okolica - pač pa Ljubljana. Inner City Limits. Dilema je seveda jasna: kljub temu, da so cene stanovanj tudi v okolici Ljubljane zasoljene, lahko na obrobju ali okolici dobiš kak kvadraten meter več kot v mestu. Na to prišteješ še cestnine, gorivo, amortizacijo vozila, čas, porabljen na cesti - in nevarnost, ki si ji nenazadnje bolj izpostavljen kot sicer (zgolj po verjetnosti, ker več časa preživiš na cesti) - in bodisi izvedeš težek izračun, poln neznank, ali pa… osliniš prst in ga porineš v veter…
Do danes (v mojih osebnih okoliščinah) še nisem spremenila mnenja o tem, kje mi je lepše sleš udobneje sleš optimalno živeti, a uvedba vinjet mi gre vseeno na jetra. Ne bom umrla, ne bom se pretirano razburjala, imam pa nekaj razlogov, da sem proti.
Vladini razlogi, zakaj so vinjete fajn:
Now. Predpostavka Dejstvo je, da bomo lokalci finančno razbremenjeni (no, vsaj večina med vami), opalili pa bomo tiste, ki se samo vozijo čez Slovenijo - ali v uradni dikciji: medtem ko bo obsežen tranzit tujih vozil bolj obremenjen, in sicer v sorazmerju z internimi in eksternimi stroški, ki jih povzroča. No, ker operiram samo s cinično pametjo (zdrava itak že dolgo ni), se lahko samo čudim genialnosti te finančne konstrukcije - ker sem (but that’s just me) že leta imela občutek, da slovenske ceste najbolj (dodatno) obremenjujejo tuji kamioni, ne pa turistični tranzit, ki ga bomo povinjetili, kamioni pa bodo še vedno plačevali po uporabi. Na cestninskih postajah. Kjer se bodo zadrževali in onesnaževali naš dišeči zrak.
Turistični tranzit, na drugi strani, bo za pot od Pesnice do Videža (domnevni tipični tranzit čez lepo našo) in nazaj namesto zdajšnjih 21,1 evra plačal 35 evrov (ček: cenik cestnine od Šentilja do Kopra - pred vinjetami)
OK, država je pravkar zaslužila 13,9 evra na enem samem turističnem tranzitu.
Bravo, genialno!!!
Dajmo zdaj predpostavit, da bomo sistem vinjet uporabljali 2 leti (čeprav vemo z gotovostjo le to, da si satelitskega cestninjenja za kamione želimo do 31. julija 2009). Ker ne operiram s konkretnimi ciframi obsežnega tranzita tujih (turističnih) vozil, se lahko samo vprašam, kolikokrat 13,9 evra potrebujemo za spremembo sistema iz cestnin v vinjete za dve leti? Ker uvedba satelitskega cestninjenja (ki za cestninske razrede vozil R1 in R2 ni še čisto datumsko konkretiziran) bo seveda tudi stala nekaj denarja, ne?
Internet. Kdo se nemara še spomni interneta prek dial-up povezave? OK, količina prenosa se ni zaračunavala, ampak ker je prenos prek (skurjenega) 56.6 kbps modema premosorazmeren s časom online (ki pa se je zaračunal), je racionalen človek pomislil, koliko bo visel online in koliko bo, kar je treba, raje izkoriščal kakšne službene internetne povezave. Občasno racionalen človek je šel raje gledat tv, kot da bi vso noč visel na IRCu/ICQju, peščica - zelo redko racionalnih ljudi - pa je vzela telefonski račun v zakup. Kaj bi se v tistem trenutku zgodilo, če bi vsi, ki smo bili nahookani na internet prek 56.6 kbps modemov, dobili naenkrat neomejen dostop do neta, kakršnega poznamo danes? Na kratek rok bi imeli online karneval sleš požrtijo, potem pa bi se navadili na to, da nam je internet na voljo po fiksni ceni day-in, day-out, in bi ga tako tudi koristili. Nič takega, kar se v resnici ni zgodilo. Ko internet rabimo, ga imamo - od pred kratkim po fiksni mesečni tarifi tudi v žepu. In ker ga imamo, ga uporabimo.
OK, kaj ima internet z vinjetami? Točno to: za internet že nekaj let (8 na mojem naslovu) plačujemo mesečno vinjeto. In z internetom čisto nič ne šparamo. Ker nismo blesavi: če že plačamo, naj se to tudi pozna v luksuzu. Pri čemer seveda elektrike, ki je nujna za to, da lahko koristimo ta net-na-vinjeto, ne upoštevamo, ker je to kolateralni, manjši strošek. Se razumemo? Če sem doslej razmišljala o tem, ali skočim sem ali tja (prek cestninske postaje), zdaj ne bom več. Ker mi vožnja po avtocesti 24 ur na dan pripada po defaultu vinjeti. Morda to ne bo 24 ur na dan, bo pa več. Zagotovo. In jaz sem le začetek, ena od tistih, ki na pot ne mara že zato, ker ji je vožnja naporna - vinjeta gor ali dol. Bi mi pa bilo vseeno v zadovoljstvo, da bi mi kdo z lepimi primerjalnimi analizami pokazal, kako bo po uvedbi vinjet promet res bolj pretočen (hočete reči, da mi ne bo treba več zganjati psihoze in se na morje voziti praktično sredi noči samo zato, da ne bi kot norec stala sredi avtoceste) in kako se bo uvedba vinjet čisto zares poznala na zmanjšanje izpustov CO2-ja po lepi naši. Moje ugibanje je, da se bo vse to zmanjšanje na lokaciji lepo prerazporedilo po vsem okolju na avtocestnih brazdah.
Za konec naj se vrnem še na začetek. Eden od redkih lucidnih trenutkov zgoščene racionalnosti pri nakupu stanovanja v Ljubljani so bile tudi cestnine (na razmislek o finančni konstrukciji nakupa stanovanja je - seveda - vplivala tudi možnost uveljavljanja davčne olajšave, ki so mi jo ukinili kmalu potem, ko sem se za 20 let zavezala eni in edini - banki, ampak to za to debato ni relevanten podatek, neeee), ki seveda (na dnevni bazi) odpadejo, če človek živi ob ljubljanskem obroču.
Recimo, da danes kupujem 40 m2 stanovanja in da sem v dilemi, ali naj ga kupim v Ljubljani ali v Celju. Za lažjo primerjavo sem predpostavila, da celotno kupnino poravnavam v letnih zneskih v 20 letih, službo pa imam v Ljubljani. Moj grob izračun stroškov bi bil tak:
Ljubljana - zdaj:
Celje - zdaj:
Celje je slabša varianta, čeprav seveda ni všteto dejstvo, da so stroški življenja v Celju nižji kot v Ljubljani (go ask statistični urad ali pa se zapelji na pico v Celje in primerjaj). Osebno bi se odločila za Ljubljano, a sem prepričana, da bi z natančnejšim izračunom zagotovo prišla do tega, da bi bilo Celje vsaj enako racionalna odločitev kot Ljubljana - če bi bil denar edino merilo.
A glej ga zlomka. Tik pred parlamentarnimi volitvami našo vlado zaskrbi pretočnost prometa na slovenskih cestah in pravičnost plačevanja cestnin. Pravičnost?! Če odmislim dejstvo, da bi bilo treba s tega pojma s špohtlom zdrsat patino, me zanima, kako je lahko pravično to, da bom odslej za 10 kilometrov na dan doslej brezplačnega kosa asfalta plačevala enako cestnino kot nekdo, ki se vozi 140 kilometrov… ali celo 550 kilometrov, če se kdo vozi iz Pesnice v Videž in nazaj?! Ali nekdo, ki z vožnjo po moji avtocesti kuje dobiček?
Ker po 1. juliju se bo situacija pri nakupu stanovanja z dilemo Ljubljana ali Celje bistveno spremenila.
Ljubljana - z vinjeto:
Celje - z vinjeto:
Ampak, tako je. Ta *cinizem on* minorni slovenski notranji avtocestni tranzit *cinizem off* sploh ni pomemben za izračun finančne vzdržnosti DARSa. Pravzaprav bomo s tem, da bomo državljanom zmanjšali stroške prevoza po 1000 in več evrov letno, za 10% povečali prilive DARSu. Kje bomo notr prinesli? Jah, s turisti, ne?! Saj vemo, 13,9 evra na povprečnega turista, ki gre mimo. Ker vinjeto smo ja uvedli kar najbolj ugodno za domačega uporabnika.
No, ljubljanska obvoznica ni šla iz mojega žepa. Takrat, ko jo je financirala občina Ljubljana, še nisem bila rezident. Pa prav, bom plačala cestnino tudi za ta kos asfalta, ki naj bi predvsem ščitil mesto pred jeklenimi rekami, če jo že moram. Moji stroški za cestnino se - in the big picture - ne bodo bistveno povečali. Kak evro ali dva, mogoče bom kak evro celo prihranila (ob zdajšnjih navadah, ki jih bom seveda spremenila, jasno, če že plačujem, bom tudi koristila, ne?). Privoščim tistim, ki se vam bo čez nekaj dni družinski proračun tako priročno in nepričakovano zmanjšal pri postavki poraba. Za vse nas pa upam, da nismo zgolj financirali predvolilne kampanje. Meni se nekako zdi, da tistih 10% plusa DARS nikoli ne bo videl in da bo za flikanje avtocestnih lukenj namenjen kak evro, ki ga državi prispevam v najboljši naivni veri, da ga bo prerazporedila v pediatrično kliniko, v gradnjo stanovanj za mlade ali v razvoj in umetnost. Predvsem pa upam, da se ta pravičnost, s katero uvajamo vinjete, ne bo razširila še na kakšen življenjski strošek. Mogoče bi mobilne telefonske pogovore subvencionirala država? Bomo vsi plačali 40 evrov mesečno (ne glede na to, ali kličemo samo mamo, ali pa je 1000+ evrski račun investicija v pridobitno dejavnost), pa mirna Bosna Slovenija?!
Naj začnem z zdaj že skoraj ponarodelo: ne, (nadaljevanke) Seks v mestu nisem gledala.
Resnica je samo ta, da sem ga gledala manj, kot bi se mi zdelo zabavno. Tako je naneslo - je pač težko uskladiti seks v mestu s Seksom v mestu.
Ne, mislim, da ni bilo za SATC, pač pa za Prijatelje, o katerih sva s prijateljem ugotavljala, ali je samo reprezentacija tistega, kar najina generacija živi, ali samo namiguje, kako bi morali živeti, in to tudi počnemo. Jasno, vprašanje, ki ne more dobiti relevantnega in predvsem točnega odgovora. To vemo že od kure dalje. Oziroma od jajca. Oziroma od tistega, kar je bilo prej.
Mi je torej Seks v mestu takrat sugeriral določene vedenjske vzorce ali jih je zgolj posnemal, posnel in mi jih vrgel v obraz? Brez zamere, nagibam se k slednjemu: umetnost (ali poustvarjanje) oponaša življenje. Oponaša se mi zdi prav lepa beseda za to, kar Seks v mestu počne življenju: ga oponaša, se pači, hlini. Seks v mestu je karikatura tega, kar urbane ženske zahodnega sveta živimo vsak dan (večinoma se posmehuje že naslov, saj je resnično le v mestu, ostalo pa - pogojno in občasno, predvsem pa zelo neobvezno, prijateljsko in negotovo). In to sploh ni problem: problem je, če ne preneseš šale na svoj račun, in še večji pa, če karikaturo vidiš kot (lastno) zrcalno podobo. Jajks!
In medtem ko je prvo zgolj osebna stvar, je drugo trenutek, ko imamo ženske razprte noge. Pravzaprav denarnico. Le da so žajfnice1 dandanes bolj sofisticirane. Ne, sploh ne mislim, da se je princip izkoriščanja spremenil - razen tega, da se je od takrat uspešno razširil tudi na moške, tudi na povsem ženskih področjih, kot je kozmetika - ampak le to, da danes ne prodajajo več praškov in ostalih gospodinjskih potrošnih materialov, ki so ženskam skušale olajšati gospodinjsko življenje (vsaj deklarativno), pač pa potrošni material, kar naj bi ženski nadomestilo vse tisto, kar je izgubila takrat, ko si je razdrla dom. Čevlji, cunjice, počitnice, pojavljanje na zabavah, pomembnih za status ipd. Vse to zdaj kupujemo - ker kupovanje je tolažba za okoliščino, v kateri se je znašla ženska, ki svoje ženskosti ne zna iztrgati iz pravljic. Še posebej, če je njihova (lažna - no, literarna) podmena romantična ljubezen.
To življenje je postalo za žensko muka. Osvojila je svet in zna se začasno postaviti v pozicijo, ko jo vsaj kdo gleda navzgor, pa k temu ne pripomorejo samo visoke pete, ki se jih je naučila nositi. To že, a ko je ta začasnost mimo, se nanjo zvali teža omajane fascinacije nad samostojnostjo, ki se je na tihem - med eno in drugo divjo zabavo - spremenila v težko skalo, ki jo vsako jutro komajda zapira v modrček in ki se zvečer razkotali po vsem njenem bitju. Ljudje, ki jih jih ne more prepoznati drugače kot otroke, se pojavljajo s starševskimi nasmehi, pred sabo pa potiskajo - bum - otroški voziček, pa tudi sicer se vsa dekleta, ki niso stare babe, pojavljajo z nosečniškim trebuhom, pravzaprav je v službi verjetno še ena od redkih, ki šefa ni “razveselila” z enoletnim odhodom… Prvi sivi lasje in prve gube so že zdavnaj preteklost, travma že davno prežvečena. Namesto tega se zdaj ubada s prvimi kroničnimi vnetji, ponižujočimi bolezenskimi znaki, otečenimi bezgavkami, utrujenimi nogami, ki jih nikoli več ne sme pustiti mrzlih, ker se ji to po novem hitro maščuje s prehladom, vnetjem mehurja ali res zoprnim izcedkom. S horizonta je (navidez, upa) trajno izginilo vznemirjenje - vsaka pijanka s prijateljicami, ki se otepajo enakih težav, je v perspektivi prihodnjika zgolj zelo hud maček z visečimi podočnjaki, ki bi jih vsak normalen Kitajec zamenjal za svoje riževo polje. To, da je preslišala, da je poročen, je že obredna obveznost, zaradi katere se nihče na tem svetu ne vznemirja več. Ko ji pot prekriža skoraj 40-letnica, mora z ročnim manevrom pregnati prvo misel “glej, jo staruho”, ker je gospa približno taka kot ona - v soboto zjutraj po raztegnjeni petkovi noči, ko je edina stvar, ki ni raztegnjena, v bistvu edina, za katero si želi, da bi bila…
Če je res samo pol tega, je seks v mestu težko posilstvo in kaj drugega lahko stori, če nima orožja, da bi se branila? Jasno, anestezira se do amena in z vsako možno metodo. In se prepriča, da v svoji samostojnosti uživa.
Zato sem iz kina po ogledu filma Seks v mestu prišla čisto zamorjena. Ne, film ni zamorjen, ima vzpone in padce in jasno, ker je seks, tudi orgazem, pa četudi zgolj metaforičen. Elipsa, ki je žal ne razbere prav veliko potretirank, je namreč precej žalostna. Ne, z zaključki ni nič narobe. Narobe je to, da sploh niso problematizirani. Happy end je - kot ne bomo nemara nikoli izvedele - v bistvu zelo žalosten uvod v nekaj, kjer nas bo osrečevalo samo anesteziranje s konzumacijo.
Ne, princev na belih konjih ni več, vsaj ne več, kot je dejanskega povpraševanja.
Žurnal pri meni običajno roma naravnost v smeti - to je v poseben zbirnik nabiralniškega junka, ki ga imamo v našem vhodu in ki ga - ko je napolnjen - palčki izpraznijo v kontejner za odpadni papir.
Včeraj pa mi je nekaj z naslovke padlo v oči: Z junijem kazni višje za sto odstotkov (za nepravilno ločevanje odpadkov). Po pravici povedano - nisem vedela, da je ločevanje odpadkov zapovedano. V svoji naivnosti in ignoranci sem bila prepričana, da je ločevanje odpadkov možnost osveščenih, vsi ostali pa naj smeti mečejo v navadne kontejnerje. Ne bom se jezila nad nemarnostjo svojih sosedov, ki smeti ne zložijo (stisnejo plastenk, razlomijo kartonskih škatel), predvsem pa v kontejner za organske odpadke mečejo res, kar jim pade od riti (plenice, najlonske vrečke, jogurtovi lončki, embalaža mleka etc.). Želim samo povedati, da je ločevanje odpadkov lahko enostavno - tudi za tiste, ki živimo v majhnih blokovskih stanovanjih.
Svoje smeti imam - kot večina - pod lijakom. Te - odkar ločujem tudi organske odpadke - komaj še kdaj odnašam, ker resnično ostane malo tega, kar ne gre v ločevanje. Stekla tudi zavržem izjemno malo, zato imam zraven smeti še majhen ajmarček za teh par flaš in kozarčkov. Za vse ostalo pa sem v Bausomethingu kupila tole kišto za umazano perilo (cca 50€) in imam v njej embalažo, papir in kompost. Organske odpadke ponavadi odnašam bolj redno, še posebej poleti, ko sicer zelo hitro smrdijo, ponavadi kar zjutraj, na poti v službo.
Pa še dve snažni povezavi:
Hvala, Kejt, za idejo. Ta je bil moj.
Samo še tole za zabeležko (upam, da bo v Future Tensu čudna količina folije1, potrebna za dostavo postelje 140×200, pripadajočega jogija in dvoseda2. Kartona ni bilo tako zelo veliko, pravzaprav pohvalno malo - samo toliko, da so bili pokriti robovi posameznih elementov. Posteljne letvice pa so imele samo podlago iz tanjšega kartona. Vsaj nekaj). Upam le, da sem s tem - še kar konkr€tnim - nakupom naredila še korak več k temu, da ne kupujem nečesa, kar bo že jutri za na smeti.
Na izlete, ko sem na dopustu, običajno ne hodim: smiselno bi bilo, če bi tak izlet vseboval veliko sončenja, a potem ne bi bilo smiselno, ker bi takrat plačevala za nekaj, kar domnevno že imam. Anyhoo, tokrat sta me na izlet kupila dva dejavnika: relativno hladno vreme prvih nekaj dni in opis potovanja:
Berberske vasi: vožnja z džipi prek rimskega nasipa Al Kantara; vožnja po brezpotjih po kamniti puščavi; Tataouine in obisk slaščičarne, berberski jamski naselji Douiret in Chenini; Ksar Hedada - kraj snemanja filma Star Wars; povratek prek Medenine (osrednji jug Tunizije - ogled ghorfi) s trajektom na Djerbo.
Saj je javno znano, da se ne morem nikoli odreči ničemur, kar je predimenzionirano za vožnjo po ljubljanski obvoznici, ne, in da so me kupili z džipi, ne da? Oh, tako zelo ne. OK, zdaj, ko vem, kje in kaj in kako, si mislim, da bi minibus čisto zadostoval, ampak razumem, zakaj je privlačneje dodati še element atrakcije s Toyotinim štirikolesnikom in - oprostite, ker bom zvenela rahlo nestrpna - za volan posaditi 28-letnega norca, ki bo zaradi svojih neizživetosti v najslabšem primeru pobil nekaj belih turistov, ne pa 3000 lokalcev. Malo seveda pretiravam z vsem: mislim namreč na tiste vrste neizživetost, ki je kreteni na slovenskih cestah večinoma ne poznajo (vsaj ne 28-letni), pa tudi vožnja v resnici ni bila tako zelo grozna, kot bi bila, če bi se tisto prehitevanje v škarje (ja, na cesti, ki je v primerjavi s slovenskimi približno na 5% zasedenosti, se zgodi tudi to) ali rinjenje čimbliže (na centimetre blizu) prvemu džipu v odpravi, v katerem so tri hrvaške donde sedele na zadnji klopi, končalo drugače. No, že začelo se je tako, da smo samo me tri (s sopotnicama Mico in Meto) s Hossemom nasedle na sipini v delu potovanja, kjer so nas zapeljali off-road po nanosih finega saharskega peska v tamkaj sicer kamniti puščavi (severo-vzhodno od mesta Medenina).
Ta digresija naj sicer morebitnega obiskovalca Djerbe ne odvrne od izleta, ker gre vseeno za dokaj lušten izlet in se da, če je človek radoveden, izvedeti marsikaj zanimivega. Izlet po berberskih jamskih naseljih je predvsem izlet po robovih hitrega širjenja islama. Jamska naselja (v galeriji je videti že skoraj opuščeno naselje Douiret in Chenini) so prvotni prebivalci Tunizije, potomci katerih so še danes svetle polti in rdečelasi1, uporabljali kot skladišča, bivališča in tudi kot obrambne utrdbe. Očitno nekje v 7. stoletju ta obramba ni delovala, ko so proti zahodu prodirali Mohamedovi privrženci - in sprva pogansko, potem pa krščansko ljudstvo je prevzelo islam.
Opuščeno jamsko naselje Douiret nameravajo pretvoriti v hotel - nekoč. :) Za Tunizijce tako kot za večino obsredozemskih ljudi velja pravilo “jutri”. V hotel nameravajo (nekoč) spremeniti tudi tudi ksar v Ksaru Hedadi, kjer so posneli nekaj prizorov prvega preddela filma Star Wars (žal ne najdem nobene sličice, a tole je baje “ključna” scenografija). Po bližnjem mestu Tataouine je dobil ime tudi planet Tatooine, kulisa katerega je sicer bil ksar v Ksar Hedadi2.
Tataouine je eno od največjih mest v južni Tuniziji. Legenda pravi, da je ime dobilo takrat, ko je nek berberski oče izgubil svojo hči Tato - in je klical “Tata, ouine, Tata, ouine?”3. V Tataouinu je mene čakal vrhunec potepa: obisk slaščičarne in ogled izdelave gazeljih rogov (recepta v angleščini ne najdem, če pa koga res zanima, se lahko oglasi in mu kakšnega odstopim v pokušino (Nyah, ne se matrat, ti jih ne dobiš), ker sem jih prinesla precej s sabo, lahko pa pogugla po corn de gazelle, kaab el ghazal, cuernos de gacela ali Gazellenhoernchen. Maroška varianta se očitno nekoliko razlikuje - moji so povaljani v medu, ne v sladkorju). Skozi kuhinjo se vije cela turistična pot, ampak glede na količine sladkorja, ki jih uporabijo za pripravo gazeljega roga, hacapa čisto zares ne potrebujejo. :)
***KONEC*** :)