Prisluhi iz ženske garderobe

V tolažbo tistim, ki me kličete in mi pišete, pa dobite: “nimam časa”.

Make the logo bigger has just entered a new dimension.

[LOGO] mora biti na vrhu, velik in zelo dobro viden (izjemno pomembno - čez celo širino slike)

(poudarki so original)

I go suffer. To gre zraven (najdeno via Underconsideration).

Ker sta mi morili vse jutro s svojimi skrivalnicami, sem ju za kazen zamešala - toliko, da zdaj lahko furata safr. 506 in 504. C.

Če sem zmešana jaz, naj bosta še oni.

Pa ne zaradi tega ali tega.

“Ne, to je taka pravljica. Jaz imam raje realistične romantične komedije,” sem odvrnila na A-in¹ predlog, naj grem pogledat Začarano. Nekaj trenutkov sem mislila čisto resno.

Uf, tole je pa za tistega, ki me je začel nadomeščati pri vlečenju dreta pred Animal Planetom. Škoda, ker je za danes verjetno že prepozno. :)

1. samo predlagala je, ker ne, ona ne gleda romantičnih komedij, they give false hope :) [↩]

Pravkar je za mano zadnja uradna fešta za letos. Nikoli mi niso bile všeč (ker zakaj bi žurala z nekom, ki mi gre po verjetnostnem računu na jetra?), letos pa je še nekako šlo. Na prvi je blestel predsednik uprave, na drugi Jerry Azulay (ne Kolosej, AZUlay!), na tretji nič posebnega, na četrti pa sem padla na kolena pred cabernet-sauvignonom. Danes je bil zvezda Laki, za katerega smo v “heureka momentu” odkrili, da je Harry s Tretjega kamna od sonca (problem je, da mu je najbolj podoben, ko je najbolj on sam). Od tod naprej samo še čakam - z velikim nelagodjem, da se to leto konča.

Verjetno imam nekoliko sreče v nesreči: ne sprašujejo me veliko, kje bom za novo leto. Vsekakor se velja držati priporočila iz današnjega klepeta.

Matic: “Kje boš pa za novo leto?”

Tjaša: “V depresiji.”

Željkić: “Ne hodi tja - sem že bil. Obupna postrežba, vsega preveč, počutiš pa se čisto bedno.”

Anyhoo: Had vabi na ponovoletno krvodajalsko akcijo. Jaz ne grem, ker moje krvi nočejo (pa zato ne bom nič bolj nalita), lahko gre pa kdo drug namesto mene.

Beograd. Kamorkoli pogledaš, žerjavi. Sami novi bodoči potrošniški templji, očitno grajeni za ljudi, ki jih je na beograjskih ulicah težko opaziti.

In kljub lovkam izrazite revščine, ki se zažira v slike, vonje in zvoke, je mesto v vsakem trenutku sposobno grenkobo odgnati s prešernim nasmehom in prijaznim klepetom, kjer te nihče ne čaka v zasedi in ti ne jame popravljati srbo-hrva-slovenščine v švasani novorek.

Minuli teden s kratkim podaljškom je malo spodnesel tudi mojo trdnost. Vsak trenutek sem hvaležna zato, ker me lahko nesreče drugih samo spominjajo na zanemarljivost mojih malih nesrečic, a:

• začelo se je z akumulatorjem, ki je crknil 20 km pred Pulo. Dogodivščina? Youbetcha!
• čez vikend sem začela postajati čudno rdeča po frisu and by Monday sem že skušala ponotranjit očitno dejstvo, da mi tudi fris ne bo prišparan. Nekaj poglavij naprej se razkrije, da ima glavna junakinja prav, ko se sooča z razširitvijo področja luščenja… vmes pa sem, ker je bilo videti, kot da v vsej svoji sreči cele noči prejočem, sklenila, da se pa moja hitro obnavljajoča se koža IPAK ne obnaša tako. Anyhoo, detajli so neužitni: skakala sem po ambulantah, klinikah in če lahko samo v enem stavku povzamem: človek dobi občutek, da zdravniki mislijo, da je nam, bolnikom, zabavno hodit jih hecat s svojimi težavami - in te potem šetajo gori doli… Človeku ni, da bi bil resno bolan. In nekako tudi ni, da bi z-ah-glupi-američani odmahnil za Moorovim Pacientkom (ne me vprašat - in me niso, ampak jaz bi ga tako imenovala, častna).
• vmes sva z NTNS ugotavljala, da imam pa trd strop. Zavese po več kot dveh mesecih, ko se je začel pasijon z iskanjem in kupovanjem in naročanjem, še vedno ne visijo. A laaaaaaaah, nooo…
• in še kaj je bilo, da sem se spet ukvarjala bolj sama s sabo, kot z drugimi… aaaaaampak… k naslovu…

V nedeljo je bilo celo takooo toplo, da sem se, malo tudi zato, ker sem raje zmrznila, kot da bi nekje na višini stegen priznala, da mi je premraz in prenašala NTNSjevo gotovo zafrkavanje, zadnjič letos (domnevam) načofotala v morju. Po tem sva se malo zasedela na plaži, a potem sva se odcedila nazaj proti kampu.

Na poti sva nič hoodega sluteča naletela na par - fant (cca 35 let) naju je ogovoril, češ, a je tu morda kakšna nudistična plaža… Midva prijazno, da ni ravno ofišl, da pa se da… nakar naju je tip skoraj na pol v hipnozi prepeljal skozi pogovor, katerega oporne točke so si sledile v približno takem vrstnem redu (ne mi zamerit, če se ne spomnim točno - saj pravim, da je bilo napol hipnotično):

• nudistična plaža
• ja, nekateri seksajo na plaži
• cela afera
• tudi v Sloveniji se govori o tem (mah, kaj govorim - ne vem, če se govori, vse, kar vem o tem, sem prebrala med Saškinimi komentarji)
• poznata kake swingerje? so vajini prijatelji swingerji?
• vidva pa ne? vama ne bi sedlo?

Saj je hitro minilo in ni bolelo (če praaaaaaavim, da je tip imel totalno naštudiran speech, pa še name naleti, ki - jasno - padem na vsako finto). Malo sva se belo pogledala in ugotovila: “Bila sva po swingersko pecana.”

Za konec pa še pojasnilo, kaj te, zaprašeni nostalgik, praska v naslovu tega posta¹

In ker bom do naslednjič zihr pozabila, še zadnji udarec v eklektičnost (in količino uporabljenih tagov) tega posta: komaj čakam. Upam, da bo tole Preden škripneva²

1. ali sem to samo jaz, kot pravnukinja občasno soseda obitelji Vragec? [↩]
2. čeprav tudi Preden se stegneva ni tako slabo… [↩]

V dobi, ko si - recimo - jaz ne znam predstavljati opravila, kjer vsaj v določeni fazi ne bi bil vključen računalnik… torej, v informacijski dobi je človek prvič v situaciji, ko se mu lahko zgodi, da orodje, ki ga upravlja, zaostaja za uporabnikovimi sposobnostmi. Čakam… čakam…

Že zelo dolgo se ne pritožujem nad Microsoftom. Mi dela, ker pač nisem IDIOT. Resda se mi je do danes uspelo izogniti Windows XPjem, ki so zame prvi resni korak v smeri IDIOTIZIRANJA že tako idiotskih userjev.

Zdajle mi pa od besa že kar solze silijo oči.

Kaj so naredili Wordu?!?!?!?!

A s temi kretenskimi balončki mislijo naučit ljudi, katerih glavno oblikovalsko orodje sta space-bar in Comic Sans, da bodo znali dokument narediti, kot je treba?

Excela in Powerpointa si ne upam niti odpret. Pa to, da si prisiljen v XPish look programja, bi jim še oprostila.

I’m downgrading. NOW.

Update: kuko je leeeeeeeeeep!

Za tole sem redno (in brez zamud, aleluja) sponzorirana:

Moj šef je car!

Nadšefica tudi.

To ne pomeni, da je kdo drug, ki je nad, kaj slabši od njiju.

I love my job!!!

(Disclaimer: my blog was busted, too) LOL