Prisluhi iz ženske garderobe

Sprva sem se bala, okamenela sem. Mislila sem, da nikoli ne bom mogla živeti - brez tebe ob sebi. Toda preživela sem veliko noči ob misli, da si grdo ravnal z mano. Postala sem močna. Naučila sem se, kako iti naprej. In zdaj si nazaj, od nekod iz vesolja. Pravkar sem vstopila in te našla tu s tem tvojim otožnim pogledom na obrazu. Morala bi zamenjati neumno ključavnico. Morala bi ti reči, da mi vrneš ključ. Če bi samo za trenutek vedela, da me boš spet prišel motit.

Master of  dizgastingjz.
Proti. Poln kufr.

Še vedno mislim, da bom volila tako, da bo moj glas čimbolj pragmatičen. Po nekajdnevnem premisleku (moja podtelevizijska naprava je bila nastavljena tako, da sem kasneje lahko dejansko pogledala to čudo on TV) pa sem se odločila, da bom džampnila na bendvegon (da ne bo BB govorila, da tak lenguić ne obstaja, LOL) te viroze.

Moj poziv temu malemu krožku iz garderobe: ne razmetujte s svojimi pravicami - ostajajo ena od redkih stvari, ki vam jih država zagotovo zagotavlja.

Medtem, ko se mi trga… od količine dela… z zgroženim frisom s spuščeno čeljustjo spremljam tole kupčkanje, ki se mu reče slovenska volilna kampanja, pri čemer k gravitaciji delov telesa najbolj prispeva izpričana razsežnost divje domišljije lokalcev o Božičkovih naslednikih in njihovih nakanah.

Vso mišično-skeletno strukturo frisa pa je danes dvignila tale neprecenljiva opazka finskega uradnika: “YLE je neodvisen medij, na njihove odločitve pa ne moremo in nočemo vplivati. Svoboda govora je temeljno načelo demokracije v Skandinaviji.” Slišalo se je kot “ej, bučkoti, od kod ste se vzeli s takimi idejami?”

Matr, koja vukojebina.

Imam novo formulo (razvila se je ob samo-občudovanju, ko sem iz stroja potegnila kup in ga začela obešati). Za dopust potrebuješ, če je n=število dni:

• n/4 brisač za plažo
• n/4 tunik za na plažo (opcija n/8 tunik za na plažo, če imaš s sabo par kapelj nečesa, kar bolj opere kot Nina Lana, ki jo cenim, ker se hitro spere, a ni za zelo umazane in zelo usmrajene stvari)
• n/4 do n/3 majic, primernih za hotelsko restavracijo
• n/8 belih kikelc (pazi, da ne umažeš)
• n/4 t-shirtov za spanje
• n/8 kratkih hlač za pižamo
• n spodnjih hlač
• n/8 modrcev, ki prekrijejo največjo žalost na Balkanu
• 1 par šlap, ki so tako za na plažo kot tudi za v hotelsko restavracijo (flip-flops brez okraskov so zakon)
• 2 para kopalk (ali so že izumili take, ki se posušijo takoj, ko zlezeš iz vode? S teflonskim premazom maybe? Ker jaz sem lani kupila ene zelo čedne, ki se - če ni res vroče - komaj posušijo čez noč)
• n/3 športnih štumf
• 1 tekaške hlače
• 0 tekaških majic (uporabiš gornji del kopalk)
• 1 par univerzalnih tekaških copat (še vedno ne zmorem razvozlati, katere Nike so zdaj primerne za tek po trdi podlagi, ker v lokalnih štacunah na večjem radiju so prepričani, da Shox to niso, čeprav jih na Niku še kar prodajajo (verjetno jim šepa interna komunikacija in managerjem web štacune še niso sporočili, da so Shoxi samo za šminkiranje in ne za tek))

In, ehm, to je to. Simpl. Ampak… seveda zraven pride še kozmetika (ne make-up, čeprav sem tega tudi trogala po popolnoma nepotrebnem), enih 15 polnilcev in pripadajoče opreme (ej, če drugače ne uganeš, da je hotel svoje najlepše dneve videl pred dvema do tremi desetletji, ti to postane jasno, ko v hotelskem vodiču prebereš ta anahronizem: “Prosimo, da v sobi ne uporabljate električnih naprav razen brivnika in sušilca za lase.” (Japajade)), 10 kil knjig in še neznana kvantiteta stvari, ki jih s sabo vzameš đastbikozjuken (je pa lepo domov prinesti čiste cunje, ki si jim pri pakiranju za domov namenil tavelik prostor v potovalni torbi) :) - na primer ležalnik za na plažo in oblekico, ki je sicer zgolj za v službo.

Ne, res, bilo je popolnoma nerazburljivo potovanje v kraj, kjer se je, razen nevarnejših odsekov, čas ustav upočasnil in motijo v resnici prišleki, ki se ne znamo časovno sinhronizirati na lokalni čas (z SUVji sleš enoprostorci po asfaltirani pešpoti med dvema ogradama iz suhega kamna (tale prevod šepa) riniti 80 na uro je retardirano in dementno, žal ne zelo manjšinsko početje, ki ob mokrem vremenu lokalne obcestne jarke spremeni v počivališča za jeklene konje s frekvenco en model na par kilometrov), in hkrati kraj, kamor želiš od podobnih idiosinkrazij ljubega modernega življenja ubežati, a ti to ne uspe. Nič hudega ni v tem, da se ti najbolj nenavadne stvari zgodijo zadnji dan, ko ti še nočni ne zna obračunat stvari, ki si jih koristil, in ob čakanju končno (od blizu) spoznaš hišnega mačka… pravzaprav… enega od hišnih mačkov. 

Opremljena z mnogimi uporabnimi informacijami, ki še niso pljusknile na interwebs (drugače kar spodoben Mali, loš inj brez jaz), kujem zaroto za naslednje poletje, ko bom s sabo v torbo zapakirala še nekaj dodatne sprijaznjenosti s stvarmi, kakršne so. Razen seveda s stvarmi doma: na te so me - ker sem se ognila reški obvoznici, ki se potegne do Rupe, opozorili Izbori (si svoje pravice) na jumbo plakatih. Na Hrvaškem! Da Hrvati ne bodo tega slučajno Zares vzeli. Svašta! :)

Že nekaj dni čemi na robu mize. Tiho se poslavljava. K meni je prišel za rojstni dan, tam nekje ob prelomu tisočletja. Spremenil mi je življenje kot le malokateri kos opreme in mi vedno stal ob strani v večerni šoli o ustreznem prehranjevanju. Čeprav je originalno mišljen za kuhanje testenin, je moj služil za vse sorte - na pari je skuhal zagotovo kakšno tono ohrovta. No, v zahvalo sem ga zažigala znova in znova. Že nekaj časa se mi je dozdevalo, da morda ni ravno kul, da jem stvari, skuhane v loncu z milijonkrat zdrsano površino, in ko se je pokazala priložnost, sem ga zamenjala za novejšega in večjega. Tale pa gre danes v smeti.

Na jamranje o arhivih zapisov na nosilcih, ki so demode… je tisti, ki ga najraje prenašam, prinesel kasetar. Do danes je čakalo: izkopavanje albumov (”pofotkanje” fotk in pošiljanje ljudem na maile, ha ha ha) in presnemavanje te kasete, ki je ni na Youtubu, Piratebayu ali Muli - še najmanj pa na Amazonu. Zveni mastno, ampak verjetno je tako zvenelo vse. Nekdaj. V posmeh, smeh in zabavo nekaj lokalnih, avtodidaktnih in predvsem predračunalniških oziroma morda ravno iz časa, ko smo en wav iz enega na drug kompjuter prenašali prek LPT… celo j***no noč.  Copyji niso moji (čeprav bi bila ponosna nanje - za dane razmere etc.)¹

In čeprav je danes no-movement day², me je začelo odnašati po ozkih prehodih med omarami, posteljami, ventilatorji…

1. Sva pa bila trapasta, še preden je to postalo annoyingly fashionable [↩]
2. Bilje, Portorož, Ljubljana - 31°C [↩]

Nimam se za posebej racionalno bitje. Pogosto zavračam iz emocionalnih vzgibov in pogosto sprejemam iz istovrstnih. V resnici imam precej sreče (reče se ji moja mama), ki redno skrbi za to, da se vsaj pri najpomembnejših investicijah v življenju stvari bodisi uresničijo po mojih nerealnih željah ali (pogosto) te dobijo svojo tehtno racionalizacijo. Pri nakupu stanovanja sva obe pomolili oslinjen prst v zrak in rekli: ne bližnja, ne daljna okolica - pač pa Ljubljana. Inner City Limits. Dilema je seveda jasna: kljub temu, da so cene stanovanj tudi v okolici Ljubljane zasoljene, lahko na obrobju ali okolici dobiš kak kvadraten meter več kot v mestu. Na to prišteješ še cestnine, gorivo, amortizacijo vozila, čas, porabljen na cesti - in nevarnost, ki si ji nenazadnje bolj izpostavljen kot sicer (zgolj po verjetnosti, ker več časa preživiš na cesti) - in bodisi izvedeš težek izračun, poln neznank, ali pa… osliniš prst in ga porineš v veter…

Do danes (v mojih osebnih okoliščinah) še nisem spremenila mnenja o tem, kje mi je lepše sleš udobneje sleš optimalno živeti, a uvedba vinjet mi gre vseeno na jetra. Ne bom umrla, ne bom se pretirano razburjala, imam pa nekaj razlogov, da sem proti.

Vladini razlogi, zakaj so vinjete fajn:

• domnevno večja finančno vzdržnost DARS, saj naj bi sistem vinjet omogočil v naslednjih treh letih povprečno za 10% večje prilive kot v primeru obstoječega sistema;
• prispevek k zmanjševanju izpustov CO2 v okolje;
• hitrejši tok prometa in še posebej v prometnih konicah oziroma v turistični sezoni zmanjšanje zastojev na cestah.

Now. Predpostavka Dejstvo je, da bomo lokalci finančno razbremenjeni (no, vsaj večina med vami), opalili pa bomo tiste, ki se samo vozijo čez Slovenijo - ali v uradni dikciji: medtem ko bo obsežen tranzit tujih vozil bolj obremenjen, in sicer v sorazmerju z internimi in eksternimi stroški, ki jih povzroča. No, ker operiram samo s cinično pametjo (zdrava itak že dolgo ni), se lahko samo čudim genialnosti te finančne konstrukcije - ker sem (but that’s just me) že leta imela občutek, da slovenske ceste najbolj (dodatno) obremenjujejo tuji kamioni, ne pa turistični tranzit, ki ga bomo povinjetili, kamioni pa bodo še vedno plačevali po uporabi. Na cestninskih postajah. Kjer se bodo zadrževali in onesnaževali naš dišeči zrak.

Turistični tranzit, na drugi strani, bo za pot od Pesnice do Videža (domnevni tipični tranzit čez lepo našo) in nazaj namesto zdajšnjih 21,1 evra plačal 35 evrov (ček: cenik cestnine od Šentilja do Kopra - pred vinjetami)

OK, država je pravkar zaslužila 13,9 evra na enem samem turističnem tranzitu.

Bravo, genialno!!!

Dajmo zdaj predpostavit, da bomo sistem vinjet uporabljali 2 leti (čeprav vemo z gotovostjo le to, da si satelitskega cestninjenja za kamione želimo do 31. julija 2009). Ker ne operiram s konkretnimi ciframi obsežnega tranzita tujih (turističnih) vozil, se lahko samo vprašam, kolikokrat 13,9 evra potrebujemo za spremembo sistema iz cestnin v vinjete za dve leti? Ker uvedba satelitskega cestninjenja (ki za cestninske razrede vozil R1 in R2 ni še čisto datumsko konkretiziran) bo seveda tudi stala nekaj denarja, ne?

Internet. Kdo se nemara še spomni interneta prek dial-up povezave? OK, količina prenosa se ni zaračunavala, ampak ker je prenos prek (skurjenega) 56.6 kbps modema premosorazmeren s časom online (ki pa se je zaračunal), je racionalen človek pomislil, koliko bo visel online in koliko bo, kar je treba, raje izkoriščal kakšne službene internetne povezave. Občasno racionalen človek je šel raje gledat tv, kot da bi vso noč visel na IRCu/ICQju, peščica - zelo redko racionalnih ljudi - pa je vzela telefonski račun v zakup. Kaj bi se v tistem trenutku zgodilo, če bi vsi, ki smo bili nahookani na internet prek 56.6 kbps modemov, dobili naenkrat neomejen dostop do neta, kakršnega poznamo danes? Na kratek rok bi imeli online karneval sleš požrtijo, potem pa bi se navadili na to, da nam je internet na voljo po fiksni ceni day-in, day-out, in bi ga tako tudi koristili. Nič takega, kar se v resnici ni zgodilo. Ko internet rabimo, ga imamo - od pred kratkim po fiksni mesečni tarifi tudi v žepu. In ker ga imamo, ga uporabimo.

OK, kaj ima internet z vinjetami? Točno to: za internet že nekaj let (8 na mojem naslovu) plačujemo mesečno vinjeto. In z internetom čisto nič ne šparamo. Ker nismo blesavi: če že plačamo, naj se to tudi pozna v luksuzu. Pri čemer seveda elektrike, ki je nujna za to, da lahko koristimo ta net-na-vinjeto, ne upoštevamo, ker je to kolateralni, manjši strošek. Se razumemo? Če sem doslej razmišljala o tem, ali skočim sem ali tja (prek cestninske postaje), zdaj ne bom več. Ker mi vožnja po avtocesti 24 ur na dan pripada po defaultu vinjeti. Morda to ne bo 24 ur na dan, bo pa več. Zagotovo. In jaz sem le začetek, ena od tistih, ki na pot ne mara že zato, ker ji je vožnja naporna - vinjeta gor ali dol. Bi mi pa bilo vseeno v zadovoljstvo, da bi mi kdo z lepimi primerjalnimi analizami pokazal, kako bo po uvedbi vinjet promet res bolj pretočen (hočete reči, da mi ne bo treba več zganjati psihoze in se na morje voziti praktično sredi noči samo zato, da ne bi kot norec stala sredi avtoceste) in kako se bo uvedba vinjet čisto zares poznala na zmanjšanje izpustov CO2-ja po lepi naši. Moje ugibanje je, da se bo vse to zmanjšanje na lokaciji lepo prerazporedilo po vsem okolju na avtocestnih brazdah.

Za konec naj se vrnem še na začetek. Eden od redkih lucidnih trenutkov zgoščene racionalnosti pri nakupu stanovanja v Ljubljani so bile tudi cestnine (na razmislek o finančni konstrukciji nakupa stanovanja je - seveda - vplivala tudi možnost uveljavljanja davčne olajšave, ki so mi jo ukinili kmalu potem, ko sem se za 20 let zavezala eni in edini - banki, ampak to za to debato ni relevanten podatek, neeee), ki seveda (na dnevni bazi) odpadejo, če človek živi ob ljubljanskem obroču.

Recimo, da danes kupujem 40 m2 stanovanja in da sem v dilemi, ali naj ga kupim v Ljubljani ali v Celju. Za lažjo primerjavo sem predpostavila, da celotno kupnino poravnavam v letnih zneskih v 20 letih, službo pa imam v Ljubljani. Moj grob izračun stroškov bi bil tak:

Ljubljana - zdaj:

• cena stanovanja (po hitrem skenu po malih oglasih): 130.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 6500 evrov;
• bencin (10 kilometrov vožnje dnevno, poraba 6 l na 100 km, 1 liter bencina 1 € - to so predpostavke, ne nujno realistične, a dovolj blizu): 144 €
• cestnina: 0 €
• skupaj letnih stroškov: 6644 evrov

Celje - zdaj:

• cena stanovanja (sodeč po oglasih): cca 70.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 3500 evrov
• bencin 2016 evrov (140 km vožnje dnevno ob istih predpostavkah kot zgoraj)
• cestnina 1368 evrov
• skupaj letnih stroškov: 6884

Celje je slabša varianta, čeprav seveda ni všteto dejstvo, da so stroški življenja v Celju nižji kot v Ljubljani (go ask statistični urad ali pa se zapelji na pico v Celje in primerjaj). Osebno bi se odločila za Ljubljano, a sem prepričana, da bi z natančnejšim izračunom zagotovo prišla do tega, da bi bilo Celje vsaj enako racionalna odločitev kot Ljubljana - če bi bil denar edino merilo.

A glej ga zlomka. Tik pred parlamentarnimi volitvami našo vlado zaskrbi pretočnost prometa na slovenskih cestah in pravičnost plačevanja cestnin. Pravičnost?! Če odmislim dejstvo, da bi bilo treba s tega pojma s špohtlom zdrsat patino, me zanima, kako je lahko pravično to, da bom odslej za 10 kilometrov na dan doslej brezplačnega kosa asfalta plačevala enako cestnino kot nekdo, ki se vozi 140 kilometrov… ali celo 550 kilometrov, če se kdo vozi iz Pesnice v Videž in nazaj?! Ali nekdo, ki z vožnjo po moji avtocesti kuje dobiček?

Ker po 1. juliju se bo situacija pri nakupu stanovanja z dilemo Ljubljana ali Celje bistveno spremenila.

Ljubljana - z vinjeto:

• stanovanje 6500
• bencin 144
• cestnina 55
• skupaj: 6699 evrov

Celje - z vinjeto:

• stanovanje 3500
• bencin 2016
• cestnina 55
• skupaj: 5571 evrov

Ampak, tako je. Ta *cinizem on* minorni slovenski notranji avtocestni tranzit *cinizem off* sploh ni pomemben za izračun finančne vzdržnosti DARSa. Pravzaprav bomo s tem, da bomo državljanom zmanjšali stroške prevoza po 1000 in več evrov letno, za 10% povečali prilive DARSu. Kje bomo notr prinesli? Jah, s turisti, ne?! Saj vemo, 13,9 evra na povprečnega turista, ki gre mimo. Ker vinjeto smo ja uvedli kar najbolj ugodno za domačega uporabnika.

No, ljubljanska obvoznica ni šla iz mojega žepa. Takrat, ko jo je financirala občina Ljubljana, še nisem bila rezident. Pa prav,  bom plačala cestnino tudi za ta kos asfalta, ki naj bi predvsem ščitil mesto pred jeklenimi rekami, če jo že moram. Moji stroški za cestnino se - in the big picture - ne bodo bistveno povečali. Kak evro ali dva, mogoče bom kak evro celo prihranila (ob zdajšnjih navadah, ki jih bom seveda spremenila, jasno, če že plačujem, bom tudi koristila, ne?). Privoščim tistim, ki se vam bo čez nekaj dni družinski proračun tako priročno in nepričakovano zmanjšal pri postavki poraba. Za vse nas pa upam, da nismo zgolj financirali predvolilne kampanje. Meni se nekako zdi, da tistih 10% plusa DARS nikoli ne bo videl in da bo za flikanje avtocestnih lukenj namenjen kak evro, ki ga državi prispevam v najboljši naivni veri, da ga bo prerazporedila v pediatrično kliniko, v gradnjo stanovanj za mlade ali v razvoj in umetnost. Predvsem pa upam, da se ta pravičnost, s katero uvajamo vinjete, ne bo razširila še na kakšen življenjski strošek. Mogoče bi mobilne telefonske pogovore subvencionirala država? Bomo vsi plačali 40 evrov mesečno (ne glede na to, ali kličemo samo mamo, ali pa je 1000+ evrski račun investicija v pridobitno dejavnost), pa mirna Bosna Slovenija?!

Nedavna dogodivščina s piskajočim alarmom v eni od ljubljanskih štacun me se spomnila na to, kako mi je nekoč v Nami piskal alarm in kako me je varnostnik kot največjega kriminalca odvedel v posebno čumnato, kjer sva potem raziskovala, kaj v moji torbici je krivo, da sem osumljena kraje.

Bila je škatlica in ovitek kasete s tem albumom. Zakaj sem ovitek kasete, ki je bila nekoč last mojega strica, nosila v torbici, se ne spomnim, še manj mi je razumljivo, saj sem kaseto, jasno, poslušala v avtu. A bila je tam in je piskala. Samo ugibam tudi lahko, zakaj je stric imel kaseto… Mogoče niti ni bila njegova in jo je tudi on od koga “podedoval”. Soul Food To Go…

In sem ga odprašila - skupaj z njim tudi nekatere druge albume (mnoge sem imela originalno še na kasetah in ploščah),  sočasno pa še niz ohlapno povezanih spominov in asociacij.

Danes tega žal ne morem več preveriti (ne vem, kje bi našla kak delujoč kasetar, ne vem niti, če imamo še kakšnega na radiu), vem pa, da sem Stingovih deset selovih zgodb toliko preposlušala, da na koncu ni bilo več za prebavljat, ker je že vse zavijalo. Prav tega omenjam zato, ker se še dobro spomnim dileme pri nakupu: prodajalec v štacuni na Erjavčevi (tu nekje) mi je predlagal CD, a playerja jaz še nisem imela, tako zelo dosegljiv, kot danes karkoli iz te rubrike na enaa ali mimovrste, pa mi tudi ni bil - in sem vzela kaseto.

Prvi CD player sem videla leta 1983 (ali enkrat kmalu potem): takrat je moj čudaški stric v hišo prinesel Phillips FD-1000: prvi CD player. Prvi v tem smislu pomeni enega prvih komercialnih CD playerev sploh.

Kakšno čudo! In kako je to grmelo na njegovih, doma izdelanih zvočnikih, v katere je tlačil nekaj, za kar sem bila doslej prepričana, da so bili beli zaključki ženskih najlonskih dokolenk (gosto tkanje na vrhu, ki preprečuje, da bi nogavica zdrsnila z noge), zdaj pa nisem več čisto prepričana (anyhoo, bilo je mehko, hranil jih je v ogromnih škatlah, v katerih sem se pogosto valjala). Mislim, da je bila ena od prvih plošč Straussova Also Sprach Zarathustra v izdaji Deutsche Grammophon, a tega se ne spomnim več prav zagotovo. Vem pa, da je bila ena od prvih pop stvari, ki sem jih slišala s CDja, Collinsov No Jacket Required, vmes pa so morali biti tudi Dire Straits.

Prvi lastni CD player sem dobila za 20. rojstni dan - nek Sonyjev Discman. Verjetno še vedno dela. Ne, do danes nisem pomislila, kako dinozavrsko se sliši, da si prvi CD player dobil za svoj 20. rojstni dan. Eden od prvih albumov, s katerim sem futrala svoje nove veselje, je bil The Sun Is Out Flore Purim in Airta, ki sva ju kako leto kasneje s Tanjo poslušali tudi v Cankarju - in trpeli kot kravi, ker se nama je zdelo, da na takem koncertu pač ne moreš sedeti!

Ampak tale elipsa bi se morala končati s še enim kvartetom, ki kot Manhattan Transfer nosi ime New Yorka. Hearts of Fire je soundtrack prvega leta v D bloku za Bežigradom (apartmaja, kjer sem nazadnje srečala Jackie¹, navrženo samo MMG)… in ko sem ga med treningom poslušala danes, mi je kapnilo, da je Sign of Spring pravzaprav pesem o današnjem dnevu.

Where’s the bird
she’s the one you always heard
singing through through the breeze
Where are the leaves
drifting through the summer breeze
what a strange sensation

Where’s the rain
Always thought it would be the same
Where’s the sea
mother of eternity
now it’s all been wasted away
Wasted by the ones
who should know
Sensless is the man with the narrow view
Sacrificing all that will follow
Think about tomorrow

Will there be a sign of spring
Winter is changing
but what’s there to bloom
Will we see the signs of spring
Seasons may change
But what will remain of the world

Where’s the sky
Far beyond the blinded eye
It’s so sad to see the truth
Where’s the Earth
XXX Dead and gone with no reverse
We gotta try, XXX tonight, we gotta listen to the call
Where’s the man
Does he have a masterplan
To plan for the Planet
Where is the heart
Tryin’ to find a place to start
Gotta find a better way

Time to help the healing of Nature
Time to heal the nature of People
Coz all of us are tryin’ to XXX
Hoping to survive.

(pri XXX si ne drznem blefirati, da vem, kaj je slišati).

1. Jackie of Jackie & Grace fame [↩]