Prisluhi iz ženske garderobe

Ko sem sinoči pri Piki videla, da želi, da napišem kaj o Keniji, me je zaobjel en velik WTF?! Kaj naj napišem o jebeni Keniji? Kaj vem o Keniji? Kaj imam s Kenijo? In kaj lahko naredim za Kenijo? Vem za Nairobi, Masaje, mogoče bi se mi celo posrečilo približno najti Kenijo na afriškem zemljevidu, vem, da so imeli pred kratkim volitve, na katerih naj bi dosedanji predsednik v določenih okrožjih dobil tudi 120% podporo, in da so zaradi tega izbruhnili nemiri in da je kenijskega slehernika zajela beda. Da sem v tisti demografski skupini, ki si ne more privoščiti dopusta v Keniji kar tako, na izvlek kartice.

Čisto mogoče je, da bo kdo moj pogled označil za evropocentričnega, sama pa mislim, da gre zgolj za pragmatično brezbrižnost. OK, lahko na blogu kričim, da želim, da se končajo vse vojne (po prioriteti najprej vse humanitarne katastrofe začenši s Kenijo), da želim, da izvoljeni ljudstva tudi te stvari uvrstijo na svoje naporne urnike, da o tem spregovorijo… lahko. Ampak nekako ne čutim, da sem s tem kaj posebnega prispevala. In verjetno je za to kriva moja tiha navajenost na samoumevnosti: pa saj je menda jasno, da sem proti nasilju, da sem proti trpljenju in da ne želim, da se tam, v daljni Keniji ene lepe črnke bojijo zase in za svoje otroke in da se lepi temnopolti mladeniči streljajo med sabo! Saj nisem zmešana! A je treba to posebej povedati?

Problem je seveda v tem, da ni problem Kenija. Problem je svet, kakršnega smo zgradili. Svet, v katerem nam določene stvari, ki so temelj naših svoboščin in privilegijev, čisto ustrezajo, le da to redko (če sploh) eksplicitno priznamo. Ali smo čisto prepričani, da bi živeli enako dobro, če bi Afrika ne bila, kakršna je? Bi bilo ravnovesje lagodja, udobja in blagostanja za nas enako, če bi bila Afrika velesila? Ali bom naslednjič tekla v startaskah, zato da ne bom s svojimi najkicami podpirala hegemonije globalnih korporacij oziroma omniprezentnega Kapitala? Tiste sile, ki ji - kot meni - čisto ustreza, da je stanje zaenkrat tako, kot je… in ki se ne sprašuje, če ni to morda tisto, kar je root of all evil, zaradi katerega mladi Afričani izgubijo razum in se vdajo nasilju - v upanju na to, da se bo jeziček na tehtnici blagostanja premaknil vsaj malo v prid njegovim?

Nikakor ne želim zmanjšati vloge in pomena dela tistih, ki si - kot dr. Drnovšek ali Tomo Križnar - k srcu vzamejo tragedije, ki bi jih lahko mirno obšli. Ampak - a naj res tudi jaz skrbim za Kenijce, če ne najdem niti časa, da bi zimska oblačila odpeljala na Karitas… ali šla obiskat svojo bivšo stanodajalko, ki v svojem desetem desetletju ugotavlja le še to, kako je zadnja iz svoje generacije, vse mlajše pa so čedalje bolj zaposlene in prezasedene, da bi jo prišle zmotit, medtem ko šteje, koliko avtomobilov se je peljalo mimo njenega bloka tisti dan? Nesreča nam je dovolj blizu, da res ni treba gledati televizije, da bi zanjo vedeli. Srečni smo lahko, da so v Afriki tako revni, da si ne morejo privoščiti, da bi se zaradi lastne nesreče z našimi letali zaletavali v naše hiše.

Po več kot treh desetletjih ljubezni in medsebojnega razumevanja ter po nekajmesečnih pogajanjih se je odločila razglasiti samostojnost. Glede na to, da sva neločljivi del enega samega kontinenta, sem v težavah. Predsednica SAP, Solzana Jokić, je zavrnila možnost dodatnih pogajanj o statusu SAP in je na mednarodne organizacije že naslovila zahtevo po priznanju neodvisnosti.

Do nadaljnjega sem torej v nemilosti in izpostavljena njenim mehkim mučilnim metodam, zato prosim, da me obravnavate temu primerno: ločeno od SAP GL.

Če v petek vzameš dopust, da bi se naspal po dvodnevnem maratonskem sestankovanju s pripadajočima družabnima večeroma in še po dveh službenih zabavah, bodo pod balkonom ves dan polagali vod za že žnjtega ponudnika internetnih storitev, ki bi rad pripeljal svoj curek do naše pipice.

Bruhanja.

Potem ko ga že tako ne morem sfajtat ob misli na stvari, ki jih nisem sposobna doseči, mi ga pomagajo vzbujati še nekateri bolno ambiciozni maderfakerji.

Najprej… ena iz “naših” krajev… Via Mayhem via eatliver… ne spreglejte obešenih zemljevidov. Eatliver - se mi zdi - visi nekje v Latviji.

Kot drugo, hvala za vse javne in email tolažbe in drugače izraženo skrb. Karmen, Mayhem, če bi obstajala pomoč oziroma protistrup za govor “it’s not you, it’s me” (var 1, 2, 3) v kombinaciji z “let’s just be friends“, bi kdo verjetno že nakoval celo bogastvo iz tega¹.

1. verjetno samo na moj račun [↩]

bita

bolena

capana

cufana

dana

dejana

drta

družena

jedena

jokana

lita

mahana

mesarjena

metana

montirana

očarana

padla

rešena

rukana

rušena

stavljena

streljena

suta

tresena

trgana

vezana

vrednotena

žaljena

bremenjen

samo za vest

Ne štekam, ni šanse:

• mlada mati, ki med vožnjo z otrokom na zadnjem sedežu piše SMS oziroma strašno zavzeto bulji v nekaj, kar ima v roki;
• mlada mati, ki skoči “kupiti samo malenkost”, medtem pa (od oka predšolske) otroke same pusti v avtu - sredi Ljubljane oziroma njenega nakupovalnega podaljška;
• šef, ki misli, da lahko o XY napišem še en roman (pri čemer je XY vsem znan pojav, na katerem se ne da cepiti “kaj bi mi brez domišljija”);
• naročnik, ki potem, ko je torta pečena, pravi, da je v bistvu mislil piškote, samo mi je pozabil povedati - in zdaj pričakuje, da bom iz torte naredila… BINGO!… piškote;
• šofer kamiona, ki gladko izsili prednost;
• šoferji, ki ne držijo varnostne razdalje;
• šoferji, ki mislijo, da jim je pol oproščeno, ker pač med vožnjo neprostoročno telefonirajo.

Šlo je:

• dobila sem plačo (pa jo je itak bančno grezilo že pohrustalo);
• nisem se prepozno spomnila na vrečke za piškote in jih nakupila za vsak slučaj na rezervo;
• 15 minut sem se prizemljevala z njo (očitno ni zaleglo za dolgo);
• bila sem na treningu in naredila vse, kar je bilo danes treba, tudi 4 serije smukaških počepov s 40 kg;
• najedla sem se sira (izganja večino zgoraj omenjenih neprijetnosti).

Načrt:

• zgodbo o XY bom samo premetala.
• to je pa približno vse, kar bom ta vikend delala. Dost’ mam violine, sončnega mesta, čikitite … in službe.

P.S.

Če še ni volilni molk, naj povem, da mi napenjanja in črevesni izpuhi poslančevega volilnega štaba niso prišli do živega in bom obkrožila protikandidata. Prav nasprotno pa mi je na živec stopilo agitpropovsko pisanje UVI-ja (z mojim denarjem je lahko opletati, kenede) glede referenduma (kako jih ni sram) - in bom glasovala proti.

P.P.S.

Informiranje - vidim - ni več modno. Zdaj o vsem komuniciramo. Cela komuna.

Danes je Blog Action Day.

Ker komaj kaj zmorem, bom zelo kratka: naš odnos do okolja je samo zrcalna slika naših medosebnih odnosov - vsaj kot jih doživljam (na sebi in v svojem okolju) jaz. Ko ti ni prav, zavržeš in zamenjaš.

Jaz sem smet. Še nereciklirana.

Ni svizčev dan, pač pa svižčev dan. Čeprav bi po moje tu morali izumiti neo-palatalizacijo in vse skupaj zmehščati v sviščev dan. Samo potem bi seveda vsi pomislili na sviz, ne na svizce.

Ni niti svižčev dan, pač pa nekaj podobnega eni od domislic / krilatic iz TV Popra. Vsake toliko, ko se mi zdi, da končno kaj celo gre (kolikor toliko) prav, mi nebo zakriči “ma, smo se s’mo heeeeeecaaaaliiiiii”…

Potem, ko je Kameleonka pokazala svoje, me je začel moj vsakojutranji problem skoraj bolet. In je bilo treba po odrešitev, saj ni, da bi se človek vsako jutro kremžil ob pogledu na polico s čevlji, kjer ni niti enih jesenskih z visoko peto. Ne, škornjev pa tudi še ne mislim nosit.

Kot ima vedno prav stari slovenski pregovor: kdor išče, ta najde (vprašanje kaj), nisem bila te sreče kot prej omenjena in mi čisto nobeni niso govorili ali me klicali, naj jih vzamem s sabo. Pravzaprav sem v vsaki štacuni zaslišala kakofonijo: “Izjemno smo modni in grdi k’ noč. Če se imaš rada, obrni se proč.”

Ah, pa kako lahko iz tako hvaležnega objekta naredijo tako masovno toliko grdih primerkov. Mislim, eno je, da je nekaj pač tako, kot je, drugo pa, da ne moreš zaustaviti refleksa zmrdovanja. Največji problem kupovanja čevljev z visoko peto pa nastane, ko je najgroznejše od vsega na čevljih te sezone prav PETA. Pa če si obujem ene po modi, ma, da bi se počutila kot sodoprsti kopitar.

Skratka, bilo je treba znižati kriterije: sprejemljiva peta, čevelj tak, da ga ne bi kupila vsaka krota s kurbirskimi aspiracijami - po možnosti brez zlatih keten in drugih motečih dodatkov, cena: kakršnakoli (ne, res, verjetno več kot 100 € ne bi dala za jesenske čevlje, ampak raje dam 80 za to, kar iščem, kot 20 za nekaj, zaradi česar me bo sram pred samo sabo).

Rezultat je dokaj velik kompromis: peta prekopitljava (a dovolj visoka v rangu nekurbirskih šetalic in salonarjev), zaključek predekliški. A notri so mehki, podložen je tudi podplat in s tako peto bodo bistveno bolj kot na kaki tanjši pohodne tudi spolzkejše površine. Komaj čakam Kmalu bo spet ponedeljek, da bom spet lahko zviška gledala na ljudi… ki jim… ih… imponira dejstvo, da so zasužnjeni za bagatelo. Ampak… o tem kdaj drugič. Če sploh tukaj.

Ker vem, da bo vsaj koga zanimalo, že zdaj povem. Da, tisto je moj daljinec za Yamado. Sploh-ne-vem-kako-se-je-znašel-v-fotki ahahahahaha daljinec.