too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
too low, terrain!
…
V roke vzameš fragmente svojih sanj, ker ti ni všeč, kako se odvijajo.
Razrežeš jih na koščke in razprostreš po tleh.
Poln upanja jih začneš prerazporejati.
Sestaviš jih nazaj skupaj.
Toda kakorkoli obrneš, se zdi,…
Zmehčšana se zatečem k nenormalni cifri v kategoriji volume. Keane. Kings of Leon. Kaiser Chiefs. V tem vrstnem redu. Ko mi je do konca slabo, še Nickelback (!wtf?!) in Fall Out Boy. To mi ni čisto nič podobno. Emo.
Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši.
“Bodi pridna” sem pogosto slišala (kasneje tudi “bodi pametna”). Svojih staršev nikoli ne bi zmogla obtoževati za “nepravilno” vzgojo, kot je danes moderno početi - po eni strani zato, ker mi v resnici nista prizadejala nič res hudgea, po drugi strani pa tudi zato, ker sem še vedno prepričana, da sta vse počela v najboljši veri, da počneta prav. Ne vedno s polno zavestjo in refleksijo, a saj nista nadčloveka. A nisem hotela pisati o njiju konkretno, pač pa o tem, kakšna zabloda je reči otroku samo “bodi pridna”. Ali pametna. Česar verjetno noben starš - ali pa redko - izreče naglas, je podmena, razlog, zakaj naj bi bila deklica pridna. Ne, vsaj jaz v odmevu nikoli nisem slišala, da moram biti pridna zato, ker je tako prav, ker - kot sem kasneje ukantila v svojo betico - bi bilo to dobro za svet, če bi bili vsi pridni… ne, problem s tem imperativom je, da potihem in napačno implicira to, da bo potem svet dober do nas.
In če bi danes lahko sugerirala svoji mami, kaj naj zapeče v moje možgane, ko je bilo utrjevanje snovi lažje in bolj avtomatično, bi ji sugerirala to: naj mi pove, da je dobro biti priden zato, ker je tako dobro za vse, naj pa ne pričakujem, da bo vse dobro zame, če bom pridna. Pridnost in vse ok pač nista v vzročno-posledični povezavi. Problem je, da večina pridnih deklet razume prvi del (prav je, da je pridna, ker je tako dobro za vse), nihče pa jim ne pove, naj nehajo pričakovati, da bo dobro zanje, če bodo pridne - niti takrat, ko bo dobro za vse. Morda takrat še manj kot prej. Dokler jim je svet še naklonjen, kot je po defaultu naklonjen svojim mladičem, ta logika še drži, potem pa - ko je že prepozno za popolnoma trezen pogled na logiko stvari - se začne dogajati, da se pridnost zgolj po naključju znajde v partnerstvu z zadovoljstvom s stvarmi, kakršne so. V skrajni fazi se začnejo spraševati, kako pridne še morajo biti, da bi se enkrat že uresničila (nikoli obljubljena) posledica… in si zviševati meje, ki jih morajo premagati. Da bi bile … dovolj pridne. Da bi bilo vse… dobro za druge.
Te misli so šle od mene k Saši in nazaj… Bojanove pa so me samo obšle, on jih je pa ubesedil. Od gneva nad družbo, v kateri živim, ki velikokrat pljuskne sem, sem prešla v naslednjo fazo: danes me je zares postalo strah. Gotovost je postala utelešena negotovost. Zapacano je postalo usrano, grozni vozniki kamikaze na samomorilski misiji, slaba dekleta pa čiste prasice.
Prijaznost prodajalca, ki me je poklical zato, ker je ugotovil, da mi je zaračunal preveč, in ki mi je na dobropis ob novem naročilu udaril še faktor > 1 (podaril mi je več, kot sem imela v dobrem), ali prismuknjenost neznanca, ki je letel za mano, da bi me povabil na kavo… danes nista odtehtali:
… in drugih stvari, ki se niso zgodile na cesti. So pa z njo povezane v metafori.
Že ves dan se vame zaletava misel o tem, kako smo - ko gre za življenje - pogosto nemočni in kako nas ima še vedno v oblasti, ne glede na to, da se včasih (upravičeno) sami sebi zdimo neprekosljivi in moč naših želja in hrepenenj nenadkriljiva.
Zato je moje meso danes trpelo. Za vsak krog1 svoja črtica. Zneslo je 31 minut, mokro majico in spodnje perilo in še eno uro rdeč fris. Nemoči seveda nisem premagala, žalosti tudi ne, pet pametnih besed v tolažbo, ki sem jih skušala nakovati v lastnem potu, pa je - kot sem pričakovala - zvenelo, kot bi jih zapisovala s polomljenimi prsti.
Če dobro pomislim, sta mi najbolj zoprna dva opravka (razen serij neskončnih obslinjenjevanj ob novem letu in rojstnem dnevu): obisk zobozdravnika in poslovanje na banki - fizično. Zato sem že dolgoletna uporabnica Klika (čeprav sem v enem obdobju, ko je bilo omajano zaupanje v trdnost poslovnega sistema (in mislim v tehničnem smislu) dotične banke, začasno vzporedno poslovala še pri drugi) - celo tako dolgo, da sem še med tistimi, ki so mi pristop h Kliku podarili.
Kljub temu moram včasih še vedno na banko. Pa magari iz lastnega principa. Ko recimo nočem, da bi se določena transakcija povezala z mojim imenom (zdaj bom o tem tudi napisala, ampak to ne vpliva na to, da stvar ni več skrivnost - sicer pa je šlo res bolj za princip kot za neko resnično potrebo po anonimnosti).
Razlika med obiskom zobozdravnika in banke v resnici ni tako velika: oboje boli za znoret. No, pri zobozdravniku ne znoriš in za to ni dejanske nevarnosti, česar si za obisk banke ne upam trditi. Poleg tega si noben človek pri zdravi pameti ne bo delal utvar, da bo z napredkom tehnologije vrtanje po zobih manj bolelo (ceteris paribus), moje osebno mnenje (večkrat dokazano neutemeljeno in napačno) pa je, da človek sme pričakovati, da bo bančno poslovanje leta 2008 gladko kot z maslom namazan masleni kruh. Ja?
Ne.
Sicer je to, kar se mi je zgodilo danes, v resnici najbolj zabavna epizoda v banki od vseh mojih v zadnjem obdobju in bi lahko mirno in tiho prežvečila pri sebi, pa ne bom (če že ne pišem o tem, kako ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da lahko za svoj “bom samo pet minut” s svojim polpriklopnikom zaparkirajo pet avtomobilov ali pa parkirajo na prostoru, namenjenem invalidom, ali o tem, kako mi na carinski pošti v enem dnevu eno pošiljko za 37,37 $ carinijo, druge - za popolnoma enak znesek, od istega pošiljatelja in s praktično enako vsebino - pa ne in mi to pojasnijo z besedami “guspa, saj na meji vam tudi ne vedno odprejo prtljažnika”).
Predpostavke so: anonimno želim nakazati donacijo znani slovenski “boleči točki”. OK, poiščem številko transakcijskega računa, si ga zapišem na plonk ceglc, grem do banke in čaaaaakaaaaaam. Čaaaaaakaaaam. Ja, v tem času bi že napisala plačilni nalog, če bi ga imela. Lahko bi stopila mimo vrste do okenca, a po pravici povedano sem se bala, da bi prišlo do podobnega kravala, kot se zgodi, če zadnja opica v hierarhiji ukrade banano alfa samcu.
No, potem ko se je par penzionistov vse pomenilo z gospodično blagajničarko, ko so na dan privlekli hranilne knjižice in so se končno izmislili, kaj, koliko, kje, zakaj in kako želijo, pridem na vrsto jaz. S pripravljenim kemičnim in plonk ceglcem, da bom izpolnila plačilni nalog… me bančna uslužbenka napoti na stran, da ne bodo za mano čakali, medtem ko jaz izpolnjujem ta komplicirani formular (itak rabim pol ure, yeah). “Gospodična, tudi jaz sem čakala v vrsti, da so vsi opravili svoje,” ne pomaga. OK. Izpolnim plačilni nalog in - yeaaah, itak - čakam, da penzionistka, ki je stala v vrsti za mano, opravi svoje litanije. Še dobro, da jih skrbi, da ne bodo stranke čakale več, kot jim gre.
A zabavni del se šele začne. Ker sem v “nalogodajalec” vpisala code-name “anonimni”, je morala uboga uslužbenka vprašati na pet koncev in mi potem z zaskrbljenim frisom (jaz sem pač, ko “mi para piha skozi ušesa”, videti še bolj intimidating kot takrat, ko sem normalno prijazna) sporoči, da ne, da brez imena in ulice pa ne more opraviti transakcije, pa čeprav gre za donacijo (in v bistvu nikogar ne zanima, kdo je stal na začetku tega plačilnega naloga, as long as they got the damn money). Da vse skupaj le ne bi trajalo predolgo (vmes me je namreč gospodična še poučila, da sem vpisala XX centov, čeprav bi jaz - ampak, kdo SEM jaz - če bi želela plačati XX centov, to zapisala 0,XX eur), sem vzela plačilni nalog in pisalo, vmes sem razmišljala, da Luka Koper verjetno ne bom mogla biti, ker bo mislila, da Luka že ne more biti ženska, in sem napisala Marjeto Koper, ulico je pa vpisala roka sama, mislim, da je Belovarska ali nekaj podobno neobstoječega, 13, 13 se mi je zdela dobra cifra, žal mi je le, da nisem po navadi, pridobljeni v neumnih obrazcih z weba, napisala Kvatebrižniška 666… in je šlo skozi. Seveda je banka za to doživetje vzela provizijo (nenazadnje niso dobrodelna ustanova, ne?), hkrati pa je gospodična uspela uničiti ves moj trud in denar najprej položila na mojo kartico (na katero sem položila preostanek zneska te gotovinske transakcije) in s kartico izvedla plačilo položnice, tako da ja, vsi moji anonimni nameni so šli po zlu.
Ne, na banki niso neumni. Zli in umazani morda… neumni smo pa vsi tisti, ki se z njimi bodemo.
… so pri AC Kondor nadvse prijazni in prijetni, popravilo mi prestavijo na ponedeljek, da ne bi čez vikend ostala brez prevoznega sredstva (bi mi sicer prav prišlo, ker bi se lahko pod “prisilo” šla lenivca).
… mi pri Žgajnarju naredijo malenkostno popravilo brezplačno in mi pojasnijo, da namen roparja ne bi bil poplačan - tako ali drugače. Ker ploščico pač vedno nosim v torbici. No, saj tudi druge varnostne ukrepe vedno zganjam. Razen ko v svoji nezavidljivi raztresenosti to pozabim narediti.
… pride pošiljka z roadid.com v natančno 6-ih dneh. MMG: do 6. maja me lahko ponucate za 1$ popusta na vsako naročilo (20x max). Žepki za superge so c.a.r.s.k.i. za fitnes in za ven (lučka pa itak, za nas, ki včasih uspemo v tekaške copate pa na asfalt še v temi. Včasih.)
… dobim tudi dober davčni nasvet - tudi v dar. Dohodnina me bo po grebatorskih prstih udarila tudi naslednje leto. Razlog je preprost: ker ne bi hotela ostati na repu socialne lestvice, delam. Ker delam, nekaj tudi zaslužim. Ker zaslužim, dobim položnico, na kateri preberem, naj čimveč stvari, ki jih počnem, počnem za to, kar mi bo nekdo dal mimo DURSa, ali pa naj se raje praskam po riti. Kljub vsemu velja, da če imaš normalno plačo (skratka prebiješ dohodninski cenzus in padeš med bogataše) in še avtorski honorar, si slednjega zorganiziraj prek popoldanskega s.p.-ja. Tako se da par sto evrov prišparati pri odmeri dohodnine in posledičnega doplačila.
Zdaj grem pa pred ogledalo vadit raven fris ob zastavljanju naslednjega vprašanja: “Rabite račun ali…?”
Ko me, kot bi rekel žal skorajšnji bivši sodelavec Simon, mučita odtegnitvena anksioznost in bivanjska praznina (njegovi izrazi)… ali ko sem j**** pmsična (ej, vsak dan bi se brila, samo da mi ne bi bilo treba prenašati tega čustvenega guganja, izostrenega sluha in počasnega duha, zalitosti z vodo, pretiranega apetita in napihnjenega trebuha vsak mesec vsaj en teden, res, častna)… bi mi tole reeeees prav prišlo (še bolj pa vsem, ki me obkrožajo, še posebej tistim, ki se ob meni znajdejo zaradi sile naključja)…
(vir)
Nikoli ne veš, koliko ljudje v resnici fotokopirajo, dokler ne začnejo valjčki v stroju zares moteče cviliti.
Če se - v želji po zmagi - lotiš boksarske vreče, bo to zagotovo njena zmaga.
Če si ne želiš, da bi nekdo sprejel ponudbo, mu ne sugeriraj, naj izvoli skozi vrata.
Občasno nevrotična in tečna 30+ letnica, dobro situirana, brez otrok in z lastnim stanovanjem, iščem tebe. Bodi prijazen, zmerno priljuden, urejen, s smislom za humor, ljubitelj malih živali in gora ali kakršnih koli izletov. Ne bodi preobsežen, pa tudi ne prekratek. Deloholiki, alkoholiki, kadilci, odvisniki od telefona, računalnika in drugih gadgetov - nezaželeni. Obvezen pogoj: bodi nevezan in brez obveznosti.
Če kje obstaja tak vikend, bi ga rada spoznala. Čimprej, takoj.
Šifra: lahko tudi samo spiva.
V tolažbo tistim, ki me kličete in mi pišete, pa dobite: “nimam časa”.
Make the logo bigger has just entered a new dimension.
[LOGO] mora biti na vrhu, velik in zelo dobro viden (izjemno pomembno - čez celo širino slike)
(poudarki so original)
I go suffer. To gre zraven (najdeno via Underconsideration).