Prisluhi iz ženske garderobe

OK, zapadam senzacionalizmu v naslovih, ampak … s pesmijo povedano: “It’s my party, I can cry if I want to…” :)

Kakorkoli, jutranja kava je navrgla nekaj starih izvodov FitnessRx-a in v kopici skrajnih neumnosti sem našla tole:

“… Women have low blood levels of testosterone, which is critical for muscle growth. Also, most women don’t train intensely enough to build significant muscle size - certainly not enough to promote large increases in metabolic rate. (…) Personal trainers motivated the women to train intensely during every set. Most women don’t train that way, so they can’t expect the same results. The take-home message is that weight training can help women lose body fat - if they train hard enough.”

In večina od nas se večino časa ne poriva (priganja) dovolj. To sem skušala napisati tudi v članku o prednostih fitnesa pred domačo telovadnico, pa mi je - se mi zdi - v tekstu ta argument ostal zgolj impliciran.

Zdaj pa še en globok vdih (ali dva), potem pa še 100 pri počepu.

Danes je prav en klinčev dan, ko že hlastam po ornk spancu, a tako kot se jaz željno spogledujem s posteljo, pa moja tudu lista flirta z entropijo.

Danes je prav en klinčev dan, ko bi morala skakati od veselja, pa sem samo en seseden cmok. Posledica nedavne ugotovitve, da sem z utežmi pogosto samo na babjem čveku in da bi lahko v čas, prebit pri divji mački, vložila tudi malo več napora, je nekaj sprememb. Tem spremembam bi lahko rekli napredek, če ne bi bile očitno nekaj, kar je že ves čas čemelo v križiščih mojih miozinov in aktinov. Torej nič novega, samo na novo odkrito dejstvo, da zmorem več, kot večino časa (lagodno) mislim. Kljub temu, da je danes prav en klinčev dan, me je lagodnost lagodno zapustila in sem na pritrjenih 80 dodala še dve po 5, kar je najprej šestkrat in potem še šestkrat bolj ali manj gladko poletelo proti mojim bokom. In sta šli gor še dve petici - sto kg: dve ponovitvi.

Na torkovih 4×55 bencha in ponedeljkovih 8×80 počepa pa sem danes spet dobila eno v smislu “što se je nabacila, ne valja joj, ne valja”. Saks.

Hvala, A. Oblečena v to sem pravi statement na dveh nogah. Ali pa na riti, če mi 80 kg zdrsne na varovala. :D

Kisli glisti priznam 10% dobička od prodaje zavoljo navdiha in zagona na moji poti, da postanem naslednji Akrapovič ali Boscarol.

Pokličite zdaj - če pokličete v naslednjih 30 minutah, dobite eno po glavi. :D

Poseben model UZFR: toaletni papir po izbiri kupca. Vprašajte za katalog!

Zapadam toku retoričnih vprašanj: če moje bolečine ni brez mojih možganov, zakaj ti ne utihnejo, če se odločim, da s trganjem v kvadrih ne zmorem niti enega intervala in grem lepo počasi pujsat proti Žalam, in če se odločim, da ne grem v kletko pod oteženo štango? Kako v resnici veš, kje je meja med bolečino, ki si jo lahko dovoliš, in med tisto, ki škodi? Hočem reči, zakaj mi možgani povejo, da nekaj boli in da moram biti pozorna, če mi potem težijo, da v resnici ne posvečam pozornosti poškodbi, ampak preprosto razvajam svojo lenobo? In zakaj se ne spomnijo, kdaj se je poškodba zgodila? Ker zagotovo se to ni zgodilo mimogrede?

Aha. Danes bi mogoče res zmogla počepe samo pod ročem od metle, z rolico toaletnega papirja na vsaki strani.

Po ne več tako čistih balkonskih tleh so šle tri bele cunje. Zdaj tudi ne več tako čiste.

Po mizi in po tleh kuhinje je šlo n komadov šare iz dveh pletenih skledic.

Pravo razdejanje v kopalnici. Že v petek je popustil super-glue na obešalničku. Toaletni papir je bil na pralnem stroju, morski konjiček z jezičkom za obešanje nekje izza tuš kabine.

Potem je morski konjiček spet padel. V pralni stroj. Še dobro, da sem ga opazila. Lahko bi se resno ponesrečil (pralni stroj namreč).

In toaletni papir tudi ni hotel stati na kotličku.

Ampak tale padajoča razmisel mi pojasni še nekaj: zakaj se že ves - z dvema dnevoma dopusta in velikim ponedeljkom - podaljšan vikend gibljem v velikem loku mimo postelje. Ker bi padla vanjo.

Pripis: ugotovila sem, da ima to padanje očitno smisel. Je treba vadit dvigovanje bremen, ker tole res ni nič od nič:

Grem se napihovat kot žaba pred globusom.

Dežurna fitnes obrekovalnica, ki se nikoli ne more potolažiti s fitnes neumnostmi, kot je na primer conehead (pa recimo, da sem zlobna, ker si čisto nič ne more pomagati, razen da bi nosil malo manj izdajalsko pričesko), ki po gymu leta s papirji, kot da namerava ravnokar doktorirati iz lateralnega dviga rok, in je v zadnjih dneh prišel na idejo, da je čisto ok, če po fitnesu paradira samo v kratkih hlačah, tako da z oblogami trebuha, ki bi se jih razveselil kak Eskim v letu, ko je res huda zima, jemlje voljo do življenja, preti z inzulinsko komo.

Razen, da je vir neskončnega števila neumnosti (tudi moi), nedostopnosti (moi), samozaverovanosti (verjetno vsi po spisku, vsaj po malem), je fitnes pogosto izjemna življenjska učilnica. Predvsem takrat, ko srečuješ ljudi, ki jim je - po vsem sodeč - nekoliko manj lažje priti tja in narediti, kar lahko, kot večini tistih, ki se jim preprosto ne da ali “nimajo časa” (ker ga preveč porabijo za gledanje in razpravljanje o bedastočah, ki jih gledajo na televiziji).

V vsakem gymu, v katerega sem kdaj hodila, sem srečala vsaj nekaj takih. V mojo almo mater (čeprav ne prvi gym) je hodil možakar brez ene roke, dve upokojenki, ki ju ni bilo strah trenažerjev, v drugem sem srečevala slepo žensko (če se prav spomnim, mater dveh otrok), ki je aerobiko kombinirala s kolesarjenjem, zdaj pa jih je preveč, da bi se spomnila vseh: priletna gospoda, redna jutranjika; mladi mož na vozičku, za katerega si želim, da bi mu na vhodu naredili rampo in da bi srečal koga, ki bi mu znal pokazati, kaj vse lahko počne v fitnesu, pa čeprav na vozičku; enkrat sem srečala mlado dekle (tudi na vozičku), ki je morala pri vsaki vaji koga od obiskovalcev prositi za pomoč pri tem ali onem in ki se je spravila delati bench, kar je zahtevalo nemalo truda pri prestavljanju na klop in pri fiksiranju nog in kar bi vsakega “normalnega” že v obliki misli odvrnilo od početja. Ali gospa s šepajočo nogo in očitno bolnimi rokami, ki ji - iskreno ne znam določiti starosti - tudi redna jutranjka: pride nekaj minut za mano in ko jaz odkljusam svojih 45, ona še vedno teče (ali pa premetava uteži na trenažerjih).

To so moji idoli, ki jim niti ne vem imena. Ljudje, katerih zgodbe bi morale zapolnjevati neskončne televizijske termine, namenjene TV prodaji raznih slim hlač, leg magicov ipd. Da bi nas naučile malo ponižnosti.

Najprej je iz sebe spustil zvok, ki bi mu na avdiciji za igralce v Tarzanu zagotovo prinesla vlogo (gorile, ne Tarzana), iz svojih stegnjenih rok spustil tisto, kar naj bi bilo povzročilo tako tektonske pretrese v njegovih glasilkah, potem pa je rekel svojemu kolegu vunbacitelju:

“Pa ti si mi nekaj shujšao!” (Ni, še vedno je 100+ kilska gmota špeha, ki se nosi kot Ronnie Coleman na odru Mr. Olympie)

“Pa, da nehao sem jesti picu, veš. Tko, pica je ful za redit se. Pa malo se pazim, veš, tko, da jedem manje kruha, pa i to… Moraš malo, veš za plažu, i puno voča, manje kruha…”

“Aha, pa ti si to vzel ozbiljno…”

“Ja ja in veš, po 6. zvečer nič več ne jem…”

Jap, doomsday IPAK je blizu. Vunbacitelji so začeli brat šajnaste ženske revije.

P.S. Po kratkem premisleku: saj nisem doomsdaya zamenjala s kako embrionalno fazo matriahata, ne? Nisem, ne, pliz, nisem?!

Ono jamranje izpred dobrega meseca je bilo samo to (naslednji dan je - mislim, da - hudo scalo). Danes pa je horda ptičev očitno dobila okrepitev: moje tri budilke sploh niso prišle do besede (in mislim, da bodo še popoldne držale surlo), ker sem vstala pred njihovim žgolenjem.

Odločitev je padla še med ugotavljanjem, ali mi jata besno hormoniranih ptičev izza okna želi sporočiti, da je konec noči: gremo!

Shoxi, ki morajo letos nujno dobiti zamenjavo (v budgetu za 2007 niso bili predvideni, moram popraviti postavko “investicije”), štumfki, tekaške hlače (ki so izdajale PMSovsko žretje ves vikend), ostala pokrivala, čigumiji (nepogrešljivo orodje v situaciji, ko se glede zaloge tekočin zanašaš na lastno slinovje in postanek na Žalah), robčki, grundig…

Ugotovitve:

• asfalt malo masten (pa kva pol)
• okrog okončin se spočetka malo smuka mrazek (pa kva pol)
• zrak je precej vlažen (pa kva pol)
• policaji še niso toliko prisebni, da bi se odločili motiti jutranje manijake (super, vsaj nekaj dobrega od njih)
• upam, da je za dva slepa strica, stara znanca z začetka PSTja pri Stožicah, še prezgodaj in da ju bom letos spet srečevala
• da kljub permanentnim zlorabam lastnega trupla nisem (še) uspela poslabšati časa za to traso izpred dveh let ( ♫♪ ‘Cause you ride on time, ’cause you ride on time, ride on time —- *BIG UP, BIG UP*)
  

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa…

Moje tri budilke so se nemara čudile, da morajo danes tako zgodaj lajat na uno truplo na postelji. Pač ne vidijo skozi okno, kjer sinoči bela voda kar  ni in ni hotela nehat padat in konfeti so bili samo čedalje večji.

Ocena, da bom za zelo prijazno in zgledno sosedsko mladinsko delovno akcijo potrebovala kakih 20 minut, je bila relativno točna, malo manj sem trofila pri količini oblačil - kapa, rokavice in bunda sredi pomladi, pa magari pobeljene za dobrih 10 cm, niso primerna oprema.

Ker letos te discipline nismo imeli priložnosti trenirati, mi je jutranja snežna fiskultura čisto v redu padla… ampak… s temi individualnimi športi je problem to, da se moraš potem nujno pogovarjat sam s sabo - ker pač una druga jaz ne mara bit tiho. In mi jih je napela: “Pajade uživaš - kar poglej se. Ura je 5.30, ti si edina opica na parkirišču, še tavečji kaveljc iz sosednjega vhoda se komot pripelje iz garaže - tudi pomislit mu ni treba na kidanje! Vsaka normalna babnica bi se usedla v avto, pritisnila na gas, vmes zgazila še kak kandelaber in se odpeljala, ne pa ti, ki moraš vse počistit, samo zato, ker bi - če bi vsi počeli tako - popoldne lahko VSI normalno parkirali. Namesto, da bi se ukvarjala s tem, kako bi nekdo drug z veseljem zjutraj pomahal z repom in ti očistil avto ali pa da bi kak kapitalist imel veselje plačevati ti najemnino ne samo za flat, ampak tudi za garažo, da bi ti lahko sveža in cvetoča v štiklih prilezla do pisarne in šajnala ves dan…!”

Tako je torej jutranje spoznanje: ni mi treba bit pijana, da si jasno razložim, kaj si resnično mislim o kategoričnem imperativu. V Kanto z njim!

P.S.
Za vajo sem preverila deset božjih zapovedi. Zadnjih nekaj jih je čisto  ok, ampak WTF je tole: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! :O