Prisluhi iz ženske garderobe

Jaz bom¹. Pa ti?

1. bolj džastbikozajken, ne pa toliko zato, ker mislim, da so te blagovne znamke kul. Ker ne mislim. Ne vem pa, če so. [↩]

… so pri AC Kondor nadvse prijazni in prijetni, popravilo mi prestavijo na ponedeljek, da ne bi čez vikend ostala brez prevoznega sredstva (bi mi sicer prav prišlo, ker bi se lahko pod “prisilo” šla lenivca).

… mi pri Žgajnarju naredijo malenkostno popravilo brezplačno in mi pojasnijo, da namen roparja ne bi bil poplačan - tako ali drugače. Ker ploščico pač vedno nosim v torbici. No, saj tudi druge varnostne ukrepe vedno zganjam. Razen ko v svoji nezavidljivi raztresenosti to pozabim narediti.

… pride pošiljka z roadid.com v natančno 6-ih dneh. MMG: do 6. maja me lahko ponucate za 1$ popusta na vsako naročilo (20x max). Žepki za superge so c.a.r.s.k.i. za fitnes in za ven (lučka pa itak, za nas, ki včasih uspemo v tekaške copate pa na asfalt še v temi. Včasih.)

… dobim tudi dober davčni nasvet - tudi v dar. Dohodnina me bo po grebatorskih prstih udarila tudi naslednje leto. Razlog je preprost: ker ne bi hotela ostati na repu socialne lestvice, delam. Ker delam, nekaj tudi zaslužim. Ker zaslužim, dobim položnico, na kateri preberem, naj čimveč stvari, ki jih počnem, počnem za to, kar mi bo nekdo dal mimo DURSa, ali pa naj se raje praskam po riti. Kljub vsemu velja, da če imaš normalno plačo (skratka prebiješ dohodninski cenzus in padeš med bogataše) in še avtorski honorar, si slednjega zorganiziraj prek popoldanskega s.p.-ja. Tako se da par sto evrov prišparati pri odmeri dohodnine in posledičnega doplačila.

Zdaj grem pa pred ogledalo vadit raven fris ob zastavljanju naslednjega vprašanja: “Rabite račun ali…?”

Vsake toliko moram biti junakinja ene od tistih zgodb, ki se takorekoč ustvarijo same (samo zapisati jih je treba) in katerih junakom se ponavadi globoko v sebi, a z ravnim frisom na ves (notranji) glas režim. Danes je torej spet vrsta na meni.

In kaj je modrost: tistega, kar lahko brez težav narediš na začetku treninga, ne poskušaj ponoviti na koncu.

Poleg modrosti je izkupiček današnje ne-prav-zabavne epizode še:

• rana na sredincu,
• bolečina zaradi krča v šunkah (pojavil se je sočasno z vprašanjem “kaj-pa-zdaj”),
• rog na čelu (in ne, čeprav sem izpadla kot koza, ne gre za metaforični rog).

Raje imam počepe in deadlifte, majkemi.

Se te dni dobro razume z mojim đazbikozajkenom. Baje single letošnjega leta. So far, zares. Ravno pravi timing: prejšnji fav bel&žgoljav je z Madonno naredil semi sranje. Timbaland potrebuje dooooolge počitnice.

12. junija pride. Jupi!

Kot da včerajšnje nažiranje, kot bi bilo pripravljeno za fitnes konvencijo in ne za veliko noč, ni bilo dovolj, smo danes ubili še dve ribi. Brancina sta se nekaj ur pacala v soli, timijanu in rožmarinu, potem pa sta se na posteljici iz na rezine narezanih bučk in korenja (ki smo ga potem dali kompostu) in obložena z brokolijem in paradižnikom kakih 40 minut sončila na 180 stopinj Celzija. Zraven smo obedovali mladi krompir, ki se mu je na mojem krožniku pridružilo še nekaj cottage cheesa in preostankov kuhane zelenjave od mamine včerajšnje fitnes konvencije. Ostanek krompirja in cottage cheesa smo kasneje pomendrali, dodali jajce, sol, peteršilj, baziliko in skoraj preveč popra ter žlico polnozrnate moke in oblikovana v polpete spekli na 180 stopinjah približno 15 minut. Bilo je popolnejše kot lani, ker sva oba jedla še toplo.

Ko se mi je brancin lepo polegel, sem ga odnesla na trening, kjer začuda (še) ni bilo množice, ki bi se spokorjevala za včerajšnje grehe za mizo, in kjer je brancin (za evidenco) s klopi odrival po 60, in sicer dvakrat po štiri. Častna Titova, da sem se smejala.
Poslikali smo star papir, ki nam ga je Phillips podturil skupaj z izdelkom, ki nam bo polepšal življenje. V slovenščini je samo tisti tanek smotek papirja na vrhu, vse ostalo je v nekih eksotičnih evropskih in bližnjevzhodnih jezikih. Nismo bili preveč srečni in razmišljamo o prijaznem pismu na info@.

In še nekaj za rubriko “ko bom velika, bom vozila Volva”: če mu polepšajo rit, sem za. Tudi zato, ker je videti kot tekaški copat, kakršnega bi rada imela (pa ga ne najdem) :). Pričakujem, da mi bodo ob nakupu podarili podaljšek na navoju. :)

via Global Giants, kjer je tudi tale. MMG: čisto zaresen prisluh iz garderobe - unih polpriklopnikov, ki jih dela ena od najbolj zastopanih avto znamk na slovenskih cestah, ne uspejo dobavit toliko, kolikor je povpraševanja. Kar pomeni, da gre samo na slabše.

P.S.

Očitno slab čas za brancine in njihovo dolgo življenje.

Zadnje čase se mi po lobanji premetava čedalje čistejša misel o tem, da so ljudje na splošno bolj samozavestni, kot bi se meni zdelo primerno. Jasno, da je spričo na splošno in meni zdelo to bolj mnenje kot dejstvo, a to ga ne dela nič manj glasnega in nič manj nove luči ne meče na reklo o tem, da se dobra roba sama hvali, kar seveda ni bilo mišljeno dobesedno ali pač? Dobra roba se hvali tako, da je dobra. Že to je dovolj. Ni treba afirmativne izjave o lastni kakovosti, pravzaprav vsakršno izjavljanje o tem izpodbija resničnost “dobrosti” robe. Sploh ne trdim, da je takšno razumevanje absolutno pravilno, a do izrekanja stavkov, v katerem so “jaz” in “dobra roba” le eno besedo narazen, sem začela gojiti čedalje večjo nestrpnost. Ta je posamično v obratnem sorazmerju z navedenimi zaslugami: pri ljudeh, ki se hvalijo z vsako osvojeno bralno in plavalno značko (pri čemer povrh vsega pozabijo pripomniti, da to ni bil delfinček reševalec, pač pa bronasti morski konjiček), mi skorajda meče plafon skozi strop. Hkrati - ker vem, da bi bilo prav živeti in pustiti živeti - se mi vključi self-depreciation mode, ki ne samo, da živeti dela občutljivo na dotik, ampak mojo malo nestrpnost napihuje na n potenco in kar se potem zgodi, je to, da se moja potenca eksponira v čisto prepotenco. Celo do te mere, da začnem tudi zase jemati reklo, da se dobra roba sama hvali, dobesedno, ker si mislim, da me lahko najedajo drugi in moja mala nestrpnost, ne more pa mi nihče vzeti strpnosti, s katero sem prišla do tega, da sem jih s tal ene parkrat potegnila 110 brez rokavic in paščkov in da pri tem nikakor ne bo ostalo.

Vseeno me je zanimalo, koliko bom točno dvigovala. OK, od oka sem ocenila, da imam 70 kg in da to pomeni približno 21 kg bremena (30% telesne teže). Tistih trikrat ali štirikrat sem za zihr vadila s 25 kg - vedno preveč odličnjaško: s prenizko določeno končno pozicijo in s previsokim vsakokratnim postavljanjem v začetni položaj. 5 minut počepanja s tretjino lastne teže na hrbtu je žal nekaj, pri čemer ne zmorem natančno šteti opravljenih ponovitev: rezultati so bili od 170 do 190 s pridržkom, da sem vedela, da nisem popolnoma prepričana, če sem prav štela.

Nazaj k vprašanju - koliko mi bodo naložili na hrbet? Iz omare sem potegnila tehtnico, iz škatle z zdravili (ne vem zakaj) še njen display in navodila za uporabo… in se pustila šokirati: well, ne počutim se tako, ampak, ja, moja tehtnica in kasneje tista v Otelu sta usklajeno pokazali 73,3 kg. [Na tem mestu si poljubno predstavljajte mene1 in mene2, kako vpijeva druga na drugo, češ, ti si debela, ne, nisem debela, če pa nosim konfekcijsko 38-40, ja, pa si, debela, ne, nisem, ker mi nikjer čisto zares ne... etc... Prepriru se je elegantno izognil Najljubši, ki je na vprašanje, ali sem debela, odvrnil, da ne ve - PA JA, zdaj vem, pač noče povedat... Zelo dobro ve, da - kjer se prepirata dve, lahko faše še tretji...]

Anyhoo. Misli na podatek, ki ga je izbljuvala tehtnica, sem odgnala, ker danes ni bil dan za razmišljanje o tem, da imam res resno resne težave s interpretacijo toka informacij, ki jih posreduje ogledalo (damn, to ima ogromno implikacij, ki jih bo treba preučiti eno po eno), pač pa dan za delo, delo, delo (pa kako lahko jaz, s svojimi 73,3 kg tako vehementno pišem o hrani za hujšanje?!) in tekmo.

Čeprav mi je ves čas nekako (neslabšalno) dol viselo, ker sem vse skupaj vzela napol za šalo, se me je ob odhodu polotila moja prijateljica trema, ki sem jo skušala izbijati s tema in s tem, ko pa sem videla začetek počepanja druge tekmovalke, ki je - mimogrede - le pet let mlajša od moje mame, sem mislila, da me bo kap. Najljubši je hotel staviti, da jih bo naštepala 220: sicer bi izgubil, ker bi jaz rekla 200 in zgrešila za en sam počep, ampak pogled nanjo mi je še tisto malo “saj-bo-saj-bo”-zavesti sesekljal v franže in se mi zdi, da so se mi - kako neugodno, če gre človek na počepe - rahlo začela tresti kolena.

Ko mi je števec (ali bi bilo bolje “štetelj” - glede na to, da je bil človek) povedal, da sem na “polovički”, na njegovo srečo nisem več imela energije za resen premislek o tem, da bi ga za to “ičko” kaznovala (recimo, da bi ga bolj bolelo, če bi bila palica olimpijska, ne pa fitnesarska)… in sem - s poželjivim pogledovanjem proti bidonu z vodo - zdržala. Zmagala je seveda tista gospa, ki me je prestrašila in pomagala.. Pri počepih se namreč sploh ni dvignila v začetni položaj, ampak se je na pol poti enostavno obrnila nazaj proti končnemu, kar pomeni, da je bolj ali manj delala smukaške počepe (5 minut. Naporno. Ne poskušat doma). In mi je na opazko o tem Najljubši rekel, naj nikar ne zaklepam kolen (to pomeni, da jih ne popolnoma iztegnem)… kar je zagotovo za enih 10-15 počepov spremenilo moj rezultat. Navzgor.

Prav ene toliko je ta gospa svoj rezultat izboljšala od prejšnje tekme (spomladi). Po opravljenem sem sedla med občinstvo in razmišljala, zakaj je ona edina, ki je znova prišla. Zakaj bi jaz še enkrat prišla? 5 minut muke, ko te enih 50 ljudi gleda v rit? Zakaj priti, če ne bom boljša - vsaj od sebe? In kje bom dobila ta pribitek, če sem pa dala vse od sebe? Ne, zagotovo ne morem narediti bistveno več počepov.

K sreči se mi je posvetilo prej, kot bi to mišljenje zabetonirala v svoj zmatrani možgan. Hej, pa koliko pavz sem jaz imela vmes! A bi se dalo brez? Zagotovo! Ali bi lahko jaz brez? Verjetno. Ali bom? Ne vem.

Vem pa, da se moram otresti zelo slabe navade: biti tekmovalna takrat, ko mi ni treba. Oziroma ko ne zame ne za mojo okolico sploh ni dobro, da sem. Sploh pa bi morala prenehati s treningom v disciplini pasivna tekmovalnost. Za začetek spoznati, da s tisto v ogledalu nisva v isti konkurenci. Da pravzaprav sploh ne tekmujeva.

P.S.

Po počepih je vsaka dodatna stopnička čisto odveč. Tudi če moraš nanjo po nagrado. :)

Stara, vem, da si na lepšem, ampak zamudila si dobro organizirano, super tekmo z nekaj res hudimi momenti. Za moške fitnes kategorije ne vem, me rahlo dolgočasijo, vse ostalo je pa trgalo gate. Kot prvo: vse skupaj je bilo precej podobno lanski Ježici - skratka skoraj perfect. Tekmovalci na splošno z vsako tekmo boljši, občinstva pa tudi za polno dvorana (vsaj po feelingu). Čeprav sem čakala samo BB srednjo - saj veš, zakaj - me je najprej čisto ganilo, ko so na oder pomagali Suadu: mogoče se ga spomniš - pri nas je popoldanc! Moj idol (no, eden od njih)! Navdihujoče - trenira 5x tedensko, pa še 2x basket. Človek ne ve, kaj bi drugega, kot se klanjal.

Drugi šok: miss fitness… in na odru poleg Natalije še… bam! Eva Pogačnik… bjuuuuutiful as ever, res, prava fit lady, vsa narezana in elegantna, njena točka nekaj najokusnejšega, kar sem v BB videla ever. Skratka, I was blown away. Sicer pa… prepričaj se sama (tu, tu je video poziranja, tu, tu, tu ali tu).

In tretje … kaj bi ti govorila. Mistah Wheels - he was gordžas - as ever! Ker sem bila za fotkanje predaleč (je videt spodaj), sem ti posnela vsaj njegov nastop na screenu. Uživaj :)

Sinoči sem se razpisala malo kar tako pošrek, tako kot običajno padajo pametne opazke čez fitnes rajo. Danes bi samo še s prstom pokazala¹ na dve oziroma tri osnovna gibala ljudi, katerih primarno športno udejstvovanje je prav premetavanje uteži.

Prvi so bodybuilderji vseh profilov (od fitnes boyev do predimenzioniranih žvali). Večino pozornosti namenjajo rasti mišične mase (in so pogosto - še posebej pred tekmami - čustveno navezani na vsako mikrovlakno mesa), pred tekmo pa temu, da je vsako vlakno na telesu posebej vidno. Na tekmah se namreč ocenjuje, koliko mesa ima tekmovalec, kako simetrično si ga je uspel prerazporediti in kako dobro je to meso nenazadnje videti. Špeh in voda na splošno zelo nista zaželeni vrlini. BB zelo dobro vejo, kaj je treba v določenih trenutkih vase metat in ponavadi niso med najmočnejšimi ljudmi na svetu. Pravzaprav ni niti nujno, da sploh so močni. Čeprav je moč pogosto v sorazmernem odnosu z mišično maso, med njima ni nujno enačaja. Mnogi imajo builderje prav zato za wusse - I bow down: bit lep je meni strašno naporna naloga per se. Če pa si zraven še lačen, dehidriran in na smrt utrujen,…

Drugi so dvigovalci uteži: olimpijsko utežkanje, powerlifting, strongman… Kljub temu, da gre za različne “pristope” in cilje je njihov glavni cilj: čimveč dvigniti, povleči, premakniti. Za razliko od prvih ne skrbijo toliko za svoj videz, pač pa razvijajo svoje telesne sposobnosti, predvsem moč… (koordinacija sicer ne škodi, a ker nihče v resnici ne pričakuje, da bi kak strongman med pavzo graciozno odplesal pol Labodjega jezera, dvomim, da ji posvečajo posebne treninge). Tudi jejo tako, da so čimbolj močni, hkrati pa je fajn, če naštudirajo, koliko kilogramov morajo s sabo prinesti na tekmo (v hlačah), da bi tekmovali v kategoriji, v kateri so najmočnejši. Olimpijski dvigi (poteg ter nalog in potisk) so sicer morda dolgočasni, so pa v resnici imenitni, ker morajo atleti tam biti močni in j***no hitri in natančni. Powerlifting je zgolj demonstracija moči v treh vajah (deadlift, bench press in počep), strongmani so pa tisti fantje, ki so najbolj za žur, saj običajno prenašajo hlode, kamionske gume in za sabo vlečejo železniške kompozicije.

Kam točno bi sodili tile norci na kombinacijo moči, hitrosti in -ta’da- vzdržljivosti, ne vem. Ampak so pa čisto divji, predvsem pa jih je (večinoma) težko na easy iztauhat v množici, saj gre za večinoma “normalne” ljudi. Lahko se samo klanjam, ker recimo od današnjega treninga, imenovanega Linda, naredim samo 1 ponovitev prve vaje, pa še to jedva (ali jeena):

• 10-9-8-7-6-5-4-3-2-1 reps of the triplet:
  • Deadlift: 1 1/2 body weight
  • Bench press: body weight
  • Clean: 3/4 body weight

Do konca meseca bom - ker me letos niso hoteli na naj piškotu (se zahvaljujem za prišparano pridobivanje špeha) - uživala v dveh ekspozicijah omenjenih športov:

• v soboto, 17. novembra, v Medvodah na Odprtem državnem prvenstvu Slovenije v fitnessu in bodybuildingu (Než, bemti, spet se bom morala dreti zate IN zase)
• in v soboto, 24. novembra, v Turnirju v triatlonu moči v Postojni (če dobim prevoz).

Alora, za konec samo še razjasnitev. Žal uteži večinoma dvigujejo moški in mimoidoča poleti pred Kolosejem, ki je prijavila, da “to lah’ sam’ tipi delajo”, je imela nemara celo prav. Tako kot lahko pod raznimi pretvezami, da gre za hiter, zdrav in okusen obrok, poln vlaknin in zdravega mleka, kupujemo čisti cukrasti drek, to jemo in se sprašujemo, zakaj smo zašpehane,… večinoma samo ženske.²

In kaj točno lahko počnejo sam’ tipi? Tole³:
http://video.google.com/videoplay?docid=3925366874221698426

1. se vsaj počutim koristna [↩]
2. Tole je hudo natolcevanje, ampak rabim dober point! [↩]
3. kamion je vlekel Martin Krpan Gregor Stegnar [↩]

Samo zato, ker je veliko fitnesarjev “not veri articulate. Mostli.” (MMG, tale post čaka objavo od približno takrat, ko je kislaglista tako humorno označila nas, fitnesarje) :), to še ne pomeni, da so vsi po spisku kreteni. To, da večine “ne ganejo”, več pove o tistih, ki se o tem izjavljajo, kot o njih samih. Če koga zanima: na prvo žogo se izmed svojih prijateljev in znancev spomnim 6 ljudi z visoko izobrazbo, ki dvigujejo uteži. Oh, ja, ne… mislim, niso pisatelji… niti kvantni fiziki. Kot velika večina ostalih foteljarjev. Nekateri od mojih znancev so (mogoče še) uživali steroide (in jim ni upadel pimpelj, niso jim zrastli joški, niso jim odpadli lasje in ne, niso se jim samodejno napihnili bicepsi), vsi pa jemo “zloglasne” proteine (there’s a slight difference).

Problem je seveda, da se je s specializacijo in delitvijo dela v zgodovini zgodilo, da so mišice določenemu sloju “postale odveč”. Bistveneje je še danes napenjati možgane. Mišice, ki nas delajo tako žive, so pač nekaj, česar se je treba sramovati. Manj sramotno je svoj možgan valjati v nepregledni gmoti špeha in se s polnimi usti mkšita na pamet izrekati o škodljivosti steroidov… In razmišljati o jutri, ko zares začnemo ločevalno dieto… ali se vržemo na sadje.

Ja, obstaja skupina ljudi, ki raznorazne športne režime pripeljejo do skrajnosti. Lahko je biti pameten za “fitnesarje”, ki se jim njihova predanost vidi navzven (v fitnesu sicer dandanes vsaj v šali trenirajo tudi šahisti, ampak to na splošno kvari prepričanje o tem, da se tam zbirajo samo surovi nabiralci mesa na svojih kosteh). Problem je skrajno vedenje tam, kjer ni vidno, če ne veš, čemu vse se posameznik podvrže, da bi dosegel svoje visoko zastavljene cilje.

Samozavest si ljudje nabirajo na različne načine: eni mislijo, da se samozavest kupi v avtomobilskem salonu. Zaradi njih bomo v letu ali dveh za tisti kilometer obvoznice do svoje pisarne potrebovali šleparje, ker bo vedno kdo, ki bo hotel imeti večjo mašino. Drugi si jo nabirajo tako, da ljudi pletejo v mreže lastnih manipulacij (včasih celo nevede). Tretji se zjutraj ne poberejo iz postelje, če njihov adore-meter¹ ne kaže minimalne ciljne vrednosti. Četrtim imponira, da so lahko sužnji kapitalistom in so za bagatelo (na primer službeni telefon) pripravljeni mahati z repom day in / day out (pa čeprav je ta day nedelja ali praznik). Je skupina ljudi, ki ne prestopi praga stanovanja, dokler ni prekrit zadnji mozolj (ki ga vidi samo lastnikovo sokolovo oko) in opravljen zapleten obred olepševanja s kozmetiko in oblačili. Obstajajo taki, ki jim lastno vrednost daje seznam ljudi v njihovem imeniku - in priložnost, da tu ali tam navržejo, kako so ovce pasli s tem ali onim pomembnežem. In tako naprej.

Po malem se posamezniki gibamo med različnimi skupinami in (upam) za razliko od moje namerne zafrkljivosti, zajedljivosti in negativnosti najdemo vir samozavesti tudi v pozitivnih stvareh. V tem, da lahko v nekaj mesecih z nekaj metrov napredujemo več pretečenih kilometrov. Da lahko drugim dajemo sebe. Da uživamo v lepih stvareh. Da lahko počepnemo faktor svoje teže, ki je večji od 1. Da lahko naredimo 100 metrov izpadnih korakov z 10 kilogrami v rokah (ne, to nisem jaz). Da lahko vplivamo na svojo moč (in ali druge telesne sposobnosti). Da lahko na obliko svojega telesa vplivamo do mere, ki ne pomeni resne nevarnosti našemu zdravju. Da lahko o tem razmišljamo in (vsaj zmerno) artikulirano govorimo.

No, mene ne ganejo ljudje, ki so svojim šefom za 1000 € mesečno na voljo praktično stalno in pri tem mislijo, kako so pomembni. Ne ganejo me ljudje, ki so si kupili avto, s katerim bi lahko naokrog prevažali pol afriške vasi (in s katerim verjetno brišejo usodo vsaj enega Eskima, za začetek)… Ne zavidam ljudem, ki si morajo svoje mesto v tem svetu kupiti v kirurški ordinaciji. Pravzaprav se mi smilijo in mi gredo na živce.

Me pa navdušijo taki orangutani, kot so tile spodaj (vir). Ker si lahko samo predstavljam, koliko bruhanja so požrli na svojih treningih, kolikokrat so jedli, čeprav so bili siti, kolikokrat niso jedli, ko so se drugi basali. Kolikokrat so se ponoči zbujali, ker je bilo treba jesti, medtem ko so drugi ravno iskali ključavnico svojih vhodnih vrat. In ker si tega, da so the biggest / the best niso kupili pet minut pred izhodom na catwalk. Zame je tak človek (na splošno) v istem rangu kot nekdo, ki je s tal sposoben povleči 300+ kilsko utež, nekdo, ki najhitreje kolesari ali teče, osvoji kakšno visoko vukojebino tik pod Marsom, zdrži pod vodo toliko, kolikor jaz težko preživim na sestanku etc.

P.S. Tudi meni so se (še v tem tisočletju) zdeli naravnost ogabni. Mislila sem, da se dvakrat špikneš, dvakrat dvigneš kviht in je to to. Smilili so se mi in so mi šli na živce.

P.P.S.

Že nekaj časa v fitnesu nimam mp3 playerja, saj zaradi trenutne situacije prenesem samo jodlarski štanc in kaj podobno brezveznega, s čimer nas tako ali tako stalno zalagajo v recepciji. Zaradi tega sem ranljivejša, ko gre fitnes znance, ki jih zanima, kaj se grem in ki imajo redko priložnost, da me dobijo brez ušesnih podaljškov. Ali grem na tekmo? Kaj pa steroidi? Hej, hvala za kompliment in vprašanje!

1. naprava, ki kaže število ljudi, ki v danem trenutku lastnika naprave obožuje do neumnosti [↩]