Prisluhi iz ženske garderobe

…nisva prišla, ker se nekje na poti med nama pojavi težnja po iskanju še neprehojenih poti. Da še nikoli nisva prehodila uhojene poti do smledniškega Starega gradu, tu ne igra nobene vloge. Izhodišče so Repnje, vas med Skaručno in Vodicami, natančnejši sprehodopis pa na pohribih, kjer sem sploh našla idejo (vse skupaj je izven mojega zemljevida).
Tu nekje je moj vandrovski gen z vgrajenim GPS-om ukazal partizanom v nama, da preplezata do “prelaza”. Itak, da je imel prav. Prišla sva nazaj na pot. Ven.

Foto: GV

Ljudi več, kot sem pričakovala, a še vedno precej tihote (ni to Šmarna iz Tacna ali Pirnič!), če bi se le dalo izključit zvok gorenjske avtoceste.

Potem sva šla v predmestje Komende pogledat še, kako napreduje ena od hiš, ki jo bo GV kupil (le da tega še ne ve), če seveda ne bo kakšna druga bliže bolj prikladna, primerna, ustrezna po ugodni ceni. :) Izlet sem zaključila z absofakinlutno zadnjim letošnjim šopingom (vem, da je za prodajalke neugodno, ampak danes je bila zagotovo manjša gneča, kot bo jutri).

OK, malo je trajalo, da sem se odzvala na Kittyino fočkanje (zanimivo je, da je Mojca že druga Primorka v kratkem času, ki ne pozna pomena te besede, jaz pa se sploh ne spomnim, kdaj se je pojavila v mojem besednjaku kot nekaj povsem običajnega, predvsem kot del zloženke fočkmašina), pa le.

Ko sem te dni mlela stvari o sebi, ki niso povsem dolgočasne, sem dobila en tak postan okus v glavi. Deja vu, ki je klical po tem, da ga ujamem za rep in razkrinkam: bam bam!

Zagotovo je 7 naključnih dejstev o meni, ki bi jih še lahko izvlekla iz enega od 20 prstov, ki jih imam, a ker totalno zanemarjam telovadbo in fit nessie je tečna, kar naj bi bila glavna tema tega ubložja, in ker je konec leta fajn za popise, ki potem kličejo po preseganju, je rezultat tole napihovanje žabe pred globusom (verjetno bodo te številke - razen enim 3 - povedale bolj malo):

1. po moji vagi, ki sicer rada pokaže malo več, imam nocoj 73,8 kg na 167 cm in sploh nisem panična. Ker je ok.
2. nazadnje mi ni šlo tako dobro, prejšnji teden sem s tal potegnila 115 kg.
3. te dni lahko naredim 4 zgibe skupaj. V naslednjih 10 minutah jih lahko napaberkujem še do cca 15 skupaj.
4. še vedno me je strah, da mi bo utež ostala na prsnem košu, zato se jih lotevam previdno. Po 3 skupaj. 60 kg na benchu.
5. počep sem zadnje mesece resno zanemarjala, tako da se lahko zazihr podpišem pod gotovih 90 kg. Samo zato, ker več nisem že zelo dolgo.
6. ključnico imam resno pomodričeno, razlog je nekaj ponovitev naloga s 60 kg. Snatch, overhead počep, jerk … naslednje leto. :)
7. tečem slabo, najslabše v tem tisočletju verjetno, sem pa letos končno doživela break z veslačem. Tu se mi ne sanja, kaj je referenca - zdi se mi, da 219 kcal v 12 minutah ne more biti čisto slabo, pa čeprav je samo ocena neumnega stroja. Temu današnjemu rezultatu so izdatno pomagali Prodigy.

Kdo naj nadaljuje? Nikomur zares ni treba, ker potem ni več hec, ampak čisto zares. :) Bi pa z veseljem prebrala kaj od Bojana, ki bi moral pisati več, njegove simpatične sestre Simone (kam si izginila?), od polneglave (ki ji bo zaradi anonimnosti ta naloga verjetno pretežka), mogoče kakšna trivia o hrčku (če bo Lukc pri volji). Nina bi lahko razkrila še kakšno svojo neobičajnost :), če ne bo smrdelo, lahko kakšnega spusti tudi jotožer. Kaj pa Slovon - a on nima 7 naključnih? :) In za konec, da vidimo, ali se v 7,9 tednih že nabere 7 faktov - prosim za Larino sodelovanje. Ej, čisto zares: če vam ni, naj bo to samo sporočilo, da vas rada spremljam.

Akcija PIF je obrodila darove. Mojca je dobila, Sv3der je dobil, dobili sta moji blogless prijateljici, dobil je moj blogless najpomembnejši (on itak dobiva skoz), za Mayhema še ne vem, danes je dobila tudi Kitty (upam, da si je postregel tudi Slovon). Neže in Lare se bom lotila, ko bom res zihr, da nisem več virozna.

Zelo pa sem se razveselila tudi svojega predčasnega Miklavža, za katerega sta se tako lepo potrudila Kitty in Slovon - čokolada žal ni zdržala nenačeta do fotkanja, saj sva jo nujno morala preizkusiti on (rojen s pravo mero) in jaz (po defaultu kriva in s slabo vestjo)! :) Hvala obema, zelo prisrčen kup darilc! Še posebej pa se veselim marmelade in feferončkov (upam, da imajo dost kapsaicina)! In škatlica za recepte - krasn! Naslednika sicer nimam (še), vem pa, kako je imeti na roko napisane beležnice receptov svoje prababice. :)

Tole je (skoraj) vse v Kitty kitu!

Mali mojster iz naslova je pa tale fant, ki - še preden razume sploh kaj - želi biti podoben svojemu očetu.

Z njim sem se imela krasno, se zabavala (glej desno rokico) in se mu smejala. Naučila sva se, zakaj se ne sme s prstki po objektivu in takoj pogruntala, da je prav temu namenjen pokrovček, ter se krohotala ob Nežini zapestnici iz Burme, pri kateri kroglice, navite na elastiko, streljajo, če jih potegneš dovolj stran.

Tavelikih mojstrov danes ni bilo zelo veliko, so pa bili vsaj trije impresivni dvigi. Gregorja Jankoviča sem posnela samo, ko mu ni uspel nov državni rekord (253 kg) bencha, nisem pa ga ujela pri fantastično odstreljenih 240. Zato pa imam 310-kilski počep Janeza Berneta in 322-kilski deadlift Petra Mihovca (to je absolutni državni rekord).

Samo zaradi nagradnega vprašanja pa še link na 295 kg vreden deadlift Janeza Berneta. Pred dvigom se zgodi nekaj nenavadnega. Na sceno uleti nek model, pogleda levo in desno, češ, upam, da me kdo ne vidi, nekaj pa celo potegne iz žepa… celo tako, da se k njemu obrne tekmovalec. Kaj se dogaja med njima?

Za pravilni odgovor dam en poklc domačih piškotov! Ne velja prepisovat! :)

Ne, saj powerlifting je obskuren šport. Samo škoda je, da je tako. Čeprav na videz trapasto, je v bistvu samo dokaj tog  prikaz precej hudih in uporabnih telesnih funkcionalnosti.

* in druge migetalkarje

Osebi, ki še nima kolesa kot novoletna jelka, sem iskala propse, sebi pa osebno registrsko, ker nisem več prepričana v prevladujoči komonsens slovenskih šoferjev, v zahvalo pa sem dobila 1$  za 20 naročil do 22. decembra… spet na RoadID. Mislim, dobila sem za dat naprej.  Številka kupona je ThanksTjasa427000. Dela pa tudi 15% popust s kuponom PCSaveOurHair81 (do 30. novembra).

Nastavila sem se na gospodinjski mode, a s kotičkom očesa opazovala, če bo slučajno nehalo scat in bi šla en giro, danes, ko je prometa manj in ko bi zato morda kakšen korak lažje oddihala. Na pot me je pospremila misel o majority judgementu, na poti srečal plakat neke liste, ki je že v imenu tečna. Pravzaprav dva. Tisti, ki je bil v predvolilnem času in tednih potem pribit na drevo, je bil neekološko razshredan po tleh, nekaj metrov naprej pa se je pojavil nov - z novim konceptom: staršem volilni glas za vsakega otroka. Ne, saj mi je plafon dvignilo samo do naslednjega ovinka, dveh, treh, osamljenih, ki so se iztekli v prisilno zaviranje hitrega koraka, da se slučajno ne bi spotaknila ob svojo čeljust, ki se mi je v asfalt zabila, ko so se pred mano na horizontu odprle Žale. Če ne bi ravno žgalo EMO plemstvo (kralji, cesarji in drugi), bi zagotovo morala iz mp3 playerja na moje frekvence oddajati Jay Kayjeva prijateljica. Saj ne, da sem se tako počutila. Tako so se čutili pogledi pražnje napravljenih avtomobilističnih okupatorjev. K sreči v dnevni opremi nimam extra kresničk, strobo efektov na nogah in na glavi. Mogoče bi še hitreje zbežala stran.

Pa še sutble reminder za vse, ki razmišljajo o novem avtomobilu: zakaj je dobro imeti SUVa? Ker ga lahko parkiraš kjerkoli. V mestnih džunglah, kjer moderni urbanisti celoten tok prometa načrtujejo okrog pešca in kolesarja (nooot) in kjer so avtomobilisti tako zapostavljeni, ti SUV res lahko prihrani marsikatero grenko. Lahko ga parkiraš v gmajni in celo na parkirnih mestih, dimenzioniranih na vozni park, ki ga v 99% sestavljajo stoenke, fičkoti in bolhe. Pa še dost placa, da ven zbezaš svojo (praviloma) predebelo rit, ti ostane. Ko že misliš, da si vse videl (črte sem “malo” ojačala)…

Merkator je častil 20%, Pika je na to prispevala malo več kot 1/3, izbrala sem (po mukah in težavah) jaz. Ponosna sem na to, da sem zmogla toliko fleksibilnosti, da sem svoji fiks ideji pustila, da jo je premagala ena druga: namreč lokalna fiks ideja, da tekaški SHOX niso za tek.

Preizkus še danes, če bo čas.

Že nekaj dni čemi na robu mize. Tiho se poslavljava. K meni je prišel za rojstni dan, tam nekje ob prelomu tisočletja. Spremenil mi je življenje kot le malokateri kos opreme in mi vedno stal ob strani v večerni šoli o ustreznem prehranjevanju. Čeprav je originalno mišljen za kuhanje testenin, je moj služil za vse sorte - na pari je skuhal zagotovo kakšno tono ohrovta. No, v zahvalo sem ga zažigala znova in znova. Že nekaj časa se mi je dozdevalo, da morda ni ravno kul, da jem stvari, skuhane v loncu z milijonkrat zdrsano površino, in ko se je pokazala priložnost, sem ga zamenjala za novejšega in večjega. Tale pa gre danes v smeti.

Saj ne, da ne uživam, da mi ni več kot dobrodošel razbijalec rutine in izboljševalec nekaterih telesnih spretnosti, ki sem jih v kongenitalni razdelilnici preskočila. Saj ne, da nisem resno razmišljala o nakupu nekaj fitnes obiskov za sobote drugje kot v mojem telovadišču, ki je ob sobotah julija in avgusta zaprto… Saj ne, da se WODov držim kot pijanec plota…

Ampak tole me je danes res iskreno razbremenilo skrbi, kaj bom s svojo utrujenostjo in vso telesno bolečino. :)

Že ves dan se vame zaletava misel o tem, kako smo - ko gre za življenje - pogosto nemočni in kako nas ima še vedno v oblasti, ne glede na to, da se včasih (upravičeno) sami sebi zdimo neprekosljivi in moč naših želja in hrepenenj nenadkriljiva.

Zato je moje meso danes trpelo. Za vsak krog¹ svoja črtica. Zneslo je 31 minut, mokro majico in spodnje perilo in še eno uro rdeč fris. Nemoči seveda nisem premagala, žalosti tudi ne, pet pametnih besed v tolažbo, ki sem jih skušala nakovati v lastnem potu, pa je - kot sem pričakovala - zvenelo, kot bi jih zapisovala s polomljenimi prsti.

1. lungi obteženi z 10 kg, bar dipi namesto muscle-upov - s protiutežjo 30 [↩]

Prvi krog. Matr, tole¹ bo na izi.

Drugi krog. Fak, daj mi težje uteži.

Tretji krog. O, vau, kul, to žge.

Četrti krog. O, fak, kriza.

Peti krog. Kje sem? Kaj se dogaja?

Šesti krog. Fak, Tjaša, najprej dol, potem gor, roke naravnost, ne past, no, pol do ram, pa spet dol.

Sedmi krog. Aaaaaaaaaaaah, še malo, kaj, še 10 sekund??!

Osmi krog. Ena, huh, dva, huuh, ne morem, huh, aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa…

1. tabata [↩]