Prisluhi iz ženske garderobe

• Včeraj sem bila častna nosilka štafete kretenov po ljubljanskih cestah. Napačna presoja, zaradi katere sem se pošteno usrala, ker se šoferju mestnega avtobusa ni zdelo potrebno kaj pretirano okrog mene vozit, se je zgodila na mestu, kjer bi se lahko že o-ho-ho-la-la-krat v zadnjih hm… desetih letih. Če se je zgodila prvič, ni nujno, da se bo tudi zadnjič. Ob nekaterih dnevih (in včeraj je bil tak) je vse narobe;
• danes sem se spet čudila za leto 2008 neverjetni ignoranci. Prideš do pipe, za katero enostavno moraš vedeti, da ne toči za pitje primerno hladne vode - a vseeno pustiš curek nekaj minut besno izlivati v odtok. Res ne dojamem! Aja, 29. marca spet ugašamo luči (via .ccc);
• novo leto se je letos začelo skoraj 14 dni prej kot lani in to z vsemi prednostmi v minulih mesecih sprejetih ukrepov: 7 km v 40 minutah. Zadovoljna:
  • da sem končno premagala (običajno) tremo pred prvim zunaj,
  • zaradi lepega začetka sezone, še posebej po enomesečnem zabušavanju preveč naoljenih tekalnih stez in
  • za soliden prvi-po-dolgem-času tek v precej zoprnem vetru. Zdaj naj pomaga samo še vreme!

Nekdo se domisli nečesa imbecilnega.

Odpre svoj neumni gobec.

Drugi, namesto da bi bil tiho ali pa mu rekel: “A si ti samo bolan ali resno moten?”… jame z vso resnostjo razlagati, kako in kaj.

In jo tako legitimira.

Ekspotnencialno.

Čeprav rojena na ić, sem danes zafilala stereotip Slovenceljke tako, da je revež pokal po šivih.

Torej:

• če je poceni, kupiš (pa čeprav nisi nameraval);
• itak da opaziš, da je nekaj poceni;
• če je alkohol, potem o nakupu sploh ni dileme;
• pa naj se zaprmej sosedu trta posuši - ker isti izdelek prodaja po ceni 11+ € - to vem, čeprav imam za dokaz samo pollitrsko varianto iz e-štacune - po še odvratnejši ceni…

VINO - KRAS
0,5L
9,83 EUR
TERANOV LIKER,16% alkohola
Barva: RDEČE
KRAS SEŽANA

Vzela sem vse.

Na zdravje!

Za neko zafrkancijo sem v Photoshop potegnila bankovec za 100 evrov, Photoshop pa mi je sporočil, da “I can watch, but I can’t print“. Pojasnilo sem hotela najti na navedenem naslovu www.rulesofuse.org, ki pa ne obstaja, zato sem obupala in grem za evre delat druge stvari.

Update: ne, res se nisem dovolj naspala čez praznike - in to zmešano z rahlo disleksijo nanese OF namesto FOR: www.rulesforuse.org 

Ampak zdaj me ne zanima več (razen, če mi kdo prinese kratko razlago na krožniku).

Zavoljo stvari, s katerimi se zadnja dva meseca ukvarjam bolj, kot bi si v najbolj divjih sanjah sploh želela, pač v svojem vdrekgrevsečesarsedotaknem zamujam. Zamujam z 20. obletnico začetka padca železne zavese, kar je neposredno povezano s cesto, ki nujno rabi revolucionarno spremembo, prehiteti pa me kani tudi začetek zime - in ta veseli dan, ko se začne daljšati. Dan. Mislim, svetli del dneva.

OK. Ne ustavljat konjev, ker zdaj nameravam povezati oboje (ne pravim, da bo držalo kakor skala kamen kost): za Litostrojem, kjer se je v naših krajih 15. decembra 1987 zgodil prvi resen pok prejšnjega, malo idealistično zastavljenega režima, je cesta… am… vsaj včasih smo takim objektom tako rekli. Iz štiripasovne, precej tipične socialistične avenije se namreč rodi v nevarnem ovinku in se vsa zožana in brez urejenih bankin skrotoviči proti obvoznici v obliki, ki ni več vredna vsega, kar se po njej vozi. Poleg tega ob njej nastaja neka poslovna novogradnja, kar je iz tistih par deset metrov lukenj v asfaltu naredilo praktično kolovoz. A da ne bom lagala: z avtom se da. Če ne divjaš, če kretene, ki se radi vozijo 1 meter in manj za tabo, spustiš naprej in če si pozoren na kolesarje in pešce, ki cesto prečkajo via PST, ni panike.

Koliko prometa gre čez dan po njej, lahko samo ugibam. Vem samo, da se po njej običajno peljem trikrat dnevno: pred 6. uro zjutraj, okrog 16. ure popoldan in okrog 17:30 popoldan. Vedno je nagužvana. Tako je pač, če si pomembna povezava med dvema, sicer slabo povezanima mestnima predeloma.

Problem ni toliko cesta sama, ampak pešci. Ljudje kot množični samomorilci brez kakšne oznake lutajo ob tej poti, kjer se dva avtomobila komaj srečata, kjer ni pločnika in je osvetlitev zgolj romantična predstava. Peš, pa tudi na biciklu vsak dan srečam vsaj eno - brez zamere, ampak - čisto budalo, ki očitno skuša mirnim korakom narediti nesrečo.

Zato predlagam, da se naša dušebrižna država naslednjič malo bolj potrudi. Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je oktobra / novembra vseprisotno oglaševal (pohvalno) pomembnost osvetlitve pešcev v akciji Bodi preViden, nihče pa nikjer ni povedal, kako naj se človek, ki ne sodi v demografske skupine, ki so kresničke dobivale brezplačno, dokoplje do svetlobnega telesa (razen na športnih oblačilih, ki pa - roko na srce - pogosto enostavno niso dovolj in tudi ne dovolj velika). Celo na upravni enoti, kjer sem ravno menjala vozniško dovoljenje in prigodno stegnila jezik, niso vedeli.

Potem ko sem nekega večera skoraj povozila dva tekača v Stegnah - ehm, ni se jima zdelo vredno, da bi se prihajajočemu avtomobilu umaknila z neosvetljenega dela ceste in sta mirno pustila, da sem sem ovinek okoli njiju odpeljala jaz, medtem ko sta s tekom vzporedno zasedala cel moj vozni pas, me je res začelo zanimati, kaj je zdaj s temi svetlobnimi telesi. Pa sem pomislila na to, da če pošljem vprašanje državi po mailu, da se bo pa le našel kdo, ki bo vedel (čeprav mi je gospa Upravna enota namignila naj le poskusim na bencinskih črpalkah). Imela sem prav - v dnevu dveh sem dobila tale odgovor:

Spoštovana¹,
kresničke lahko kupite v papirnicah ali trgovinah z avto deli, kolesarskih trgovinah. Odsevne trakove prodajajo tudi v spletni trgovini superge.si. Grosisti so Pro commerce Kranj, Zebra Ljubljana, Constant Bled, Hella Ljubljana
Lep pozdrav,
tajništvo DRSC SPV

Tako da. Še vsaj dobra dva meseca bo jadno temno. Prosim, prosim, ne mi skakat pred avto - če pa želite, da se vam JAZ umaknem, si nabavite nekaj, kar mi bo nemudoma padlo v oko (to je še moje). Oni dan mi je bilo prav milo, ko sva se čez črnuški most peljala mimo možakarja, ki je imel prav takšno kresničko, kot sem jo imela jaz, še v časih, ko sem bila Cicibanka.

Če ne kresničke, pa kaj takšnega, kot sem zapazila na www.roadid.com (via kislaglista).

In prosim - une pohodniške elastične čelade:

1. imajo - vsaj tastare - zelo švoh svetilnost,
2. poleg tega pa so ponavadi usmerjena v tla, da svetijo uporabniku. Ostalim udeležencem v prometu ne pomagajo (veliko).

Kresnička mora biti vidna spredaj in zadaj. Prav fajn je, če se premika (na roki ali na nogi).

Ne se več zafrkavat z mano, da mi ne bo enkrat padel mrak na oči in bom komu zares posvetila. Ne samo potrobila.

1. arggggghh [↩]

Bruhanja.

Potem ko ga že tako ne morem sfajtat ob misli na stvari, ki jih nisem sposobna doseči, mi ga pomagajo vzbujati še nekateri bolno ambiciozni maderfakerji.

Ne štekam, ni šanse:

• mlada mati, ki med vožnjo z otrokom na zadnjem sedežu piše SMS oziroma strašno zavzeto bulji v nekaj, kar ima v roki;
• mlada mati, ki skoči “kupiti samo malenkost”, medtem pa (od oka predšolske) otroke same pusti v avtu - sredi Ljubljane oziroma njenega nakupovalnega podaljška;
• šef, ki misli, da lahko o XY napišem še en roman (pri čemer je XY vsem znan pojav, na katerem se ne da cepiti “kaj bi mi brez domišljija”);
• naročnik, ki potem, ko je torta pečena, pravi, da je v bistvu mislil piškote, samo mi je pozabil povedati - in zdaj pričakuje, da bom iz torte naredila… BINGO!… piškote;
• šofer kamiona, ki gladko izsili prednost;
• šoferji, ki ne držijo varnostne razdalje;
• šoferji, ki mislijo, da jim je pol oproščeno, ker pač med vožnjo neprostoročno telefonirajo.

Šlo je:

• dobila sem plačo (pa jo je itak bančno grezilo že pohrustalo);
• nisem se prepozno spomnila na vrečke za piškote in jih nakupila za vsak slučaj na rezervo;
• 15 minut sem se prizemljevala z njo (očitno ni zaleglo za dolgo);
• bila sem na treningu in naredila vse, kar je bilo danes treba, tudi 4 serije smukaških počepov s 40 kg;
• najedla sem se sira (izganja večino zgoraj omenjenih neprijetnosti).

Načrt:

• zgodbo o XY bom samo premetala.
• to je pa približno vse, kar bom ta vikend delala. Dost’ mam violine, sončnega mesta, čikitite … in službe.

P.S.

Če še ni volilni molk, naj povem, da mi napenjanja in črevesni izpuhi poslančevega volilnega štaba niso prišli do živega in bom obkrožila protikandidata. Prav nasprotno pa mi je na živec stopilo agitpropovsko pisanje UVI-ja (z mojim denarjem je lahko opletati, kenede) glede referenduma (kako jih ni sram) - in bom glasovala proti.

P.P.S.

Informiranje - vidim - ni več modno. Zdaj o vsem komuniciramo. Cela komuna.

Ne, to, kako mu to uspe, mi je čisto jasno. Ne razumem pa:

• kako mu pade na pamet parkirati na najbolj nemogočem mestu;
• kako pade ven (to bi rada videla);
• kako se skobaca nazaj noter (to bi videla še raje).

Pa da ne bo pomote: tale bendžolist ni prvi niti edini, ki je našel parkirno nišo.

Sicer pa, če policaji tako…

Minuli teden s kratkim podaljškom je malo spodnesel tudi mojo trdnost. Vsak trenutek sem hvaležna zato, ker me lahko nesreče drugih samo spominjajo na zanemarljivost mojih malih nesrečic, a:

• začelo se je z akumulatorjem, ki je crknil 20 km pred Pulo. Dogodivščina? Youbetcha!
• čez vikend sem začela postajati čudno rdeča po frisu and by Monday sem že skušala ponotranjit očitno dejstvo, da mi tudi fris ne bo prišparan. Nekaj poglavij naprej se razkrije, da ima glavna junakinja prav, ko se sooča z razširitvijo področja luščenja… vmes pa sem, ker je bilo videti, kot da v vsej svoji sreči cele noči prejočem, sklenila, da se pa moja hitro obnavljajoča se koža IPAK ne obnaša tako. Anyhoo, detajli so neužitni: skakala sem po ambulantah, klinikah in če lahko samo v enem stavku povzamem: človek dobi občutek, da zdravniki mislijo, da je nam, bolnikom, zabavno hodit jih hecat s svojimi težavami - in te potem šetajo gori doli… Človeku ni, da bi bil resno bolan. In nekako tudi ni, da bi z-ah-glupi-američani odmahnil za Moorovim Pacientkom (ne me vprašat - in me niso, ampak jaz bi ga tako imenovala, častna).
• vmes sva z NTNS ugotavljala, da imam pa trd strop. Zavese po več kot dveh mesecih, ko se je začel pasijon z iskanjem in kupovanjem in naročanjem, še vedno ne visijo. A laaaaaaaah, nooo…
• in še kaj je bilo, da sem se spet ukvarjala bolj sama s sabo, kot z drugimi… aaaaaampak… k naslovu…

V nedeljo je bilo celo takooo toplo, da sem se, malo tudi zato, ker sem raje zmrznila, kot da bi nekje na višini stegen priznala, da mi je premraz in prenašala NTNSjevo gotovo zafrkavanje, zadnjič letos (domnevam) načofotala v morju. Po tem sva se malo zasedela na plaži, a potem sva se odcedila nazaj proti kampu.

Na poti sva nič hoodega sluteča naletela na par - fant (cca 35 let) naju je ogovoril, češ, a je tu morda kakšna nudistična plaža… Midva prijazno, da ni ravno ofišl, da pa se da… nakar naju je tip skoraj na pol v hipnozi prepeljal skozi pogovor, katerega oporne točke so si sledile v približno takem vrstnem redu (ne mi zamerit, če se ne spomnim točno - saj pravim, da je bilo napol hipnotično):

• nudistična plaža
• ja, nekateri seksajo na plaži
• cela afera
• tudi v Sloveniji se govori o tem (mah, kaj govorim - ne vem, če se govori, vse, kar vem o tem, sem prebrala med Saškinimi komentarji)
• poznata kake swingerje? so vajini prijatelji swingerji?
• vidva pa ne? vama ne bi sedlo?

Saj je hitro minilo in ni bolelo (če praaaaaaavim, da je tip imel totalno naštudiran speech, pa še name naleti, ki - jasno - padem na vsako finto). Malo sva se belo pogledala in ugotovila: “Bila sva po swingersko pecana.”

Za konec pa še pojasnilo, kaj te, zaprašeni nostalgik, praska v naslovu tega posta¹

In ker bom do naslednjič zihr pozabila, še zadnji udarec v eklektičnost (in količino uporabljenih tagov) tega posta: komaj čakam. Upam, da bo tole Preden škripneva²

1. ali sem to samo jaz, kot pravnukinja občasno soseda obitelji Vragec? [↩]
2. čeprav tudi Preden se stegneva ni tako slabo… [↩]

Tole mi leži že dolgo na duši, pa mi je danes končno uspelo ne pustiti telefona v torbi za malico v prtljažniku (sem čudna, ne¹, da nisem zlepljena s tem kosom elektronike?). No, posnetek spodaj opisanega pojava mi je (skoraj) uspel že zan’č, ko sem pofotkala tudi jabolkamion, ampak je ostalo pri skoraj.

Dogaja se povsod. Zjutraj na Dunajski ali Celovški, popoldne na Šmartinski… Te ljudi, ki to počnejo, pogojno celo razumem, čeprav jim z veseljem vsakokrat pokažem svoje neodobravanje, ne razumem pa slovenskih policajev: stara ljudska modrost, da denar leži na cesti in ga je treba samo pobrati, ne bi mogla biti bolj dobesedna. Postaviti inkasanta na vsa križišča v Ljubljani in kupiti pšenice za ta narod, da ne bomo kruha lačni.

1. Nisem tako pomembna niti nepogrešljiva, da bi si ne mogla privoščiti, da ne prestrežem vsakega klica v vsakem trenutku in za razliko od nekaterih (celo znank in znancev), ki “znajo” in “zmorejo” šofirat s telefonom v eni in čikom v drugi roki, jaz v avtu ne telefoniram. Večinoma. Če že, uporabim modrozob ušesni izrastek, a ponavadi ni potrebe [↩]