Prisluhi iz ženske garderobe

Nimam se za posebej racionalno bitje. Pogosto zavračam iz emocionalnih vzgibov in pogosto sprejemam iz istovrstnih. V resnici imam precej sreče (reče se ji moja mama), ki redno skrbi za to, da se vsaj pri najpomembnejših investicijah v življenju stvari bodisi uresničijo po mojih nerealnih željah ali (pogosto) te dobijo svojo tehtno racionalizacijo. Pri nakupu stanovanja sva obe pomolili oslinjen prst v zrak in rekli: ne bližnja, ne daljna okolica - pač pa Ljubljana. Inner City Limits. Dilema je seveda jasna: kljub temu, da so cene stanovanj tudi v okolici Ljubljane zasoljene, lahko na obrobju ali okolici dobiš kak kvadraten meter več kot v mestu. Na to prišteješ še cestnine, gorivo, amortizacijo vozila, čas, porabljen na cesti - in nevarnost, ki si ji nenazadnje bolj izpostavljen kot sicer (zgolj po verjetnosti, ker več časa preživiš na cesti) - in bodisi izvedeš težek izračun, poln neznank, ali pa… osliniš prst in ga porineš v veter…

Do danes (v mojih osebnih okoliščinah) še nisem spremenila mnenja o tem, kje mi je lepše sleš udobneje sleš optimalno živeti, a uvedba vinjet mi gre vseeno na jetra. Ne bom umrla, ne bom se pretirano razburjala, imam pa nekaj razlogov, da sem proti.

Vladini razlogi, zakaj so vinjete fajn:

• domnevno večja finančno vzdržnost DARS, saj naj bi sistem vinjet omogočil v naslednjih treh letih povprečno za 10% večje prilive kot v primeru obstoječega sistema;
• prispevek k zmanjševanju izpustov CO2 v okolje;
• hitrejši tok prometa in še posebej v prometnih konicah oziroma v turistični sezoni zmanjšanje zastojev na cestah.

Now. Predpostavka Dejstvo je, da bomo lokalci finančno razbremenjeni (no, vsaj večina med vami), opalili pa bomo tiste, ki se samo vozijo čez Slovenijo - ali v uradni dikciji: medtem ko bo obsežen tranzit tujih vozil bolj obremenjen, in sicer v sorazmerju z internimi in eksternimi stroški, ki jih povzroča. No, ker operiram samo s cinično pametjo (zdrava itak že dolgo ni), se lahko samo čudim genialnosti te finančne konstrukcije - ker sem (but that’s just me) že leta imela občutek, da slovenske ceste najbolj (dodatno) obremenjujejo tuji kamioni, ne pa turistični tranzit, ki ga bomo povinjetili, kamioni pa bodo še vedno plačevali po uporabi. Na cestninskih postajah. Kjer se bodo zadrževali in onesnaževali naš dišeči zrak.

Turistični tranzit, na drugi strani, bo za pot od Pesnice do Videža (domnevni tipični tranzit čez lepo našo) in nazaj namesto zdajšnjih 21,1 evra plačal 35 evrov (ček: cenik cestnine od Šentilja do Kopra - pred vinjetami)

OK, država je pravkar zaslužila 13,9 evra na enem samem turističnem tranzitu.

Bravo, genialno!!!

Dajmo zdaj predpostavit, da bomo sistem vinjet uporabljali 2 leti (čeprav vemo z gotovostjo le to, da si satelitskega cestninjenja za kamione želimo do 31. julija 2009). Ker ne operiram s konkretnimi ciframi obsežnega tranzita tujih (turističnih) vozil, se lahko samo vprašam, kolikokrat 13,9 evra potrebujemo za spremembo sistema iz cestnin v vinjete za dve leti? Ker uvedba satelitskega cestninjenja (ki za cestninske razrede vozil R1 in R2 ni še čisto datumsko konkretiziran) bo seveda tudi stala nekaj denarja, ne?

Internet. Kdo se nemara še spomni interneta prek dial-up povezave? OK, količina prenosa se ni zaračunavala, ampak ker je prenos prek (skurjenega) 56.6 kbps modema premosorazmeren s časom online (ki pa se je zaračunal), je racionalen človek pomislil, koliko bo visel online in koliko bo, kar je treba, raje izkoriščal kakšne službene internetne povezave. Občasno racionalen človek je šel raje gledat tv, kot da bi vso noč visel na IRCu/ICQju, peščica - zelo redko racionalnih ljudi - pa je vzela telefonski račun v zakup. Kaj bi se v tistem trenutku zgodilo, če bi vsi, ki smo bili nahookani na internet prek 56.6 kbps modemov, dobili naenkrat neomejen dostop do neta, kakršnega poznamo danes? Na kratek rok bi imeli online karneval sleš požrtijo, potem pa bi se navadili na to, da nam je internet na voljo po fiksni ceni day-in, day-out, in bi ga tako tudi koristili. Nič takega, kar se v resnici ni zgodilo. Ko internet rabimo, ga imamo - od pred kratkim po fiksni mesečni tarifi tudi v žepu. In ker ga imamo, ga uporabimo.

OK, kaj ima internet z vinjetami? Točno to: za internet že nekaj let (8 na mojem naslovu) plačujemo mesečno vinjeto. In z internetom čisto nič ne šparamo. Ker nismo blesavi: če že plačamo, naj se to tudi pozna v luksuzu. Pri čemer seveda elektrike, ki je nujna za to, da lahko koristimo ta net-na-vinjeto, ne upoštevamo, ker je to kolateralni, manjši strošek. Se razumemo? Če sem doslej razmišljala o tem, ali skočim sem ali tja (prek cestninske postaje), zdaj ne bom več. Ker mi vožnja po avtocesti 24 ur na dan pripada po defaultu vinjeti. Morda to ne bo 24 ur na dan, bo pa več. Zagotovo. In jaz sem le začetek, ena od tistih, ki na pot ne mara že zato, ker ji je vožnja naporna - vinjeta gor ali dol. Bi mi pa bilo vseeno v zadovoljstvo, da bi mi kdo z lepimi primerjalnimi analizami pokazal, kako bo po uvedbi vinjet promet res bolj pretočen (hočete reči, da mi ne bo treba več zganjati psihoze in se na morje voziti praktično sredi noči samo zato, da ne bi kot norec stala sredi avtoceste) in kako se bo uvedba vinjet čisto zares poznala na zmanjšanje izpustov CO2-ja po lepi naši. Moje ugibanje je, da se bo vse to zmanjšanje na lokaciji lepo prerazporedilo po vsem okolju na avtocestnih brazdah.

Za konec naj se vrnem še na začetek. Eden od redkih lucidnih trenutkov zgoščene racionalnosti pri nakupu stanovanja v Ljubljani so bile tudi cestnine (na razmislek o finančni konstrukciji nakupa stanovanja je - seveda - vplivala tudi možnost uveljavljanja davčne olajšave, ki so mi jo ukinili kmalu potem, ko sem se za 20 let zavezala eni in edini - banki, ampak to za to debato ni relevanten podatek, neeee), ki seveda (na dnevni bazi) odpadejo, če človek živi ob ljubljanskem obroču.

Recimo, da danes kupujem 40 m2 stanovanja in da sem v dilemi, ali naj ga kupim v Ljubljani ali v Celju. Za lažjo primerjavo sem predpostavila, da celotno kupnino poravnavam v letnih zneskih v 20 letih, službo pa imam v Ljubljani. Moj grob izračun stroškov bi bil tak:

Ljubljana - zdaj:

• cena stanovanja (po hitrem skenu po malih oglasih): 130.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 6500 evrov;
• bencin (10 kilometrov vožnje dnevno, poraba 6 l na 100 km, 1 liter bencina 1 € - to so predpostavke, ne nujno realistične, a dovolj blizu): 144 €
• cestnina: 0 €
• skupaj letnih stroškov: 6644 evrov

Celje - zdaj:

• cena stanovanja (sodeč po oglasih): cca 70.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 3500 evrov
• bencin 2016 evrov (140 km vožnje dnevno ob istih predpostavkah kot zgoraj)
• cestnina 1368 evrov
• skupaj letnih stroškov: 6884

Celje je slabša varianta, čeprav seveda ni všteto dejstvo, da so stroški življenja v Celju nižji kot v Ljubljani (go ask statistični urad ali pa se zapelji na pico v Celje in primerjaj). Osebno bi se odločila za Ljubljano, a sem prepričana, da bi z natančnejšim izračunom zagotovo prišla do tega, da bi bilo Celje vsaj enako racionalna odločitev kot Ljubljana - če bi bil denar edino merilo.

A glej ga zlomka. Tik pred parlamentarnimi volitvami našo vlado zaskrbi pretočnost prometa na slovenskih cestah in pravičnost plačevanja cestnin. Pravičnost?! Če odmislim dejstvo, da bi bilo treba s tega pojma s špohtlom zdrsat patino, me zanima, kako je lahko pravično to, da bom odslej za 10 kilometrov na dan doslej brezplačnega kosa asfalta plačevala enako cestnino kot nekdo, ki se vozi 140 kilometrov… ali celo 550 kilometrov, če se kdo vozi iz Pesnice v Videž in nazaj?! Ali nekdo, ki z vožnjo po moji avtocesti kuje dobiček?

Ker po 1. juliju se bo situacija pri nakupu stanovanja z dilemo Ljubljana ali Celje bistveno spremenila.

Ljubljana - z vinjeto:

• stanovanje 6500
• bencin 144
• cestnina 55
• skupaj: 6699 evrov

Celje - z vinjeto:

• stanovanje 3500
• bencin 2016
• cestnina 55
• skupaj: 5571 evrov

Ampak, tako je. Ta *cinizem on* minorni slovenski notranji avtocestni tranzit *cinizem off* sploh ni pomemben za izračun finančne vzdržnosti DARSa. Pravzaprav bomo s tem, da bomo državljanom zmanjšali stroške prevoza po 1000 in več evrov letno, za 10% povečali prilive DARSu. Kje bomo notr prinesli? Jah, s turisti, ne?! Saj vemo, 13,9 evra na povprečnega turista, ki gre mimo. Ker vinjeto smo ja uvedli kar najbolj ugodno za domačega uporabnika.

No, ljubljanska obvoznica ni šla iz mojega žepa. Takrat, ko jo je financirala občina Ljubljana, še nisem bila rezident. Pa prav,  bom plačala cestnino tudi za ta kos asfalta, ki naj bi predvsem ščitil mesto pred jeklenimi rekami, če jo že moram. Moji stroški za cestnino se - in the big picture - ne bodo bistveno povečali. Kak evro ali dva, mogoče bom kak evro celo prihranila (ob zdajšnjih navadah, ki jih bom seveda spremenila, jasno, če že plačujem, bom tudi koristila, ne?). Privoščim tistim, ki se vam bo čez nekaj dni družinski proračun tako priročno in nepričakovano zmanjšal pri postavki poraba. Za vse nas pa upam, da nismo zgolj financirali predvolilne kampanje. Meni se nekako zdi, da tistih 10% plusa DARS nikoli ne bo videl in da bo za flikanje avtocestnih lukenj namenjen kak evro, ki ga državi prispevam v najboljši naivni veri, da ga bo prerazporedila v pediatrično kliniko, v gradnjo stanovanj za mlade ali v razvoj in umetnost. Predvsem pa upam, da se ta pravičnost, s katero uvajamo vinjete, ne bo razširila še na kakšen življenjski strošek. Mogoče bi mobilne telefonske pogovore subvencionirala država? Bomo vsi plačali 40 evrov mesečno (ne glede na to, ali kličemo samo mamo, ali pa je 1000+ evrski račun investicija v pridobitno dejavnost), pa mirna Bosna Slovenija?!

Samantha Jones: [hands Carrie her iPhone, which Carrie returns somewhat disgusted]
Carrie Bradshaw: I don’t know how to work this!

Ne pridružujem se vsedržavni komemoraciji zaradi dejstva, da 11. julija ne bomo nategnjeni z iPhonom. No, ne vsi. Tisti, ki so ga lani kupili za… ene trikrat več kot bo stal letos. Me pa že zdaj bolijo ušesa, ko bom spet na vsakem koraku poslušala o genialnem pristopu, skrbi za stranke in podobne neumnosti o Jobsapplu. Genialno nategnjeni, ni kaj. Prava učna ura potrošništva.

Da o smeteh, ki bodo na/ostale zaradi iNovega, sploh ne govorim.

oglas:

• Zahtevana izobrazba: VII, računalniške smeri
• Kraj dela: Ljubljana (!!!)
• Vsaj 5 let izkušenj (!!!)

kalkulacija:

• 758 € neto (če nima vzdrževanih članov, če jih ima 3, pa 856,90 €, o vau)

WTF? Pa kje mi to živimo?

… se ima folk toliko za telepogovarjat deset do sedmih zjutraj? In s kom? En dan bom vzela prav fotkič in te kretene, ki v križišče priplužijo s krmežljavo glavo, naslonjeno na jebeni mobitel, in me skoraj povozijo, pofotkala. Fak, zakaj jaz ne morem biti državna ekspozitura za pobiranje kazni za prometne prekrške? Garantiram nekaj 1000 evrov vsako jutro!

Torej jih imamo. Zelo visoke kazni za prometne prekrške - bistveno višje kot v Nemčiji. Seveda v klasični slovenski maniri vijemo roke v nebo in ihtavo naricamo, češ, kako nas ima država za norce in kako bomo obubožali, če bomo slučajno kdaj pomotoma prevozili rumeno luč v semaforju, kako nam bodo dali otroke v rejo in kako bomo morali prodajati lastno telo, da bomo odplačali krivično nam vsiljene dolgove.

Veste, kaj? Meni se na cesti malokaj zgodi pomotoma. Ko vozim prehitro, dobro vem, da vozim prehitro. Skozi rumeno skoraj vsak dan zapeljem s čisto zavestjo, da počnem nekaj, česar se ne počne. Resda v strnjenem naselju večinoma ne norim, ker imam stalen mentalni pikčr, kako mi pod avto prileti razigrano otroče, a tam, kjer se da in kjer se (meni) zdi smiselno, vozim hitreje, kot si je zamislila država, da bi smela. Tudi ko se poleti ne pripnem z varnostnim pasom, ker mi je prevroče, zelo dobro vem, da nimam nikakršne pravice - celo vem, da je to početje neumno, ne samo nedovoljeno. In ko zjutraj nimam živcev stati pred rdečo za pešce, ampak raje tečem dalje (saj pogledam levo, desno in nazaj, o, ja), tudi dobro vem, da razvajam svoje ugodje na račun varnosti in tega, kar je prav. Oprostite, na cesti se mi res manjši delež stvari, ki jih naredim narobe, zgodi pomotoma.

In če me bo poslej za to država kaznovala, naj me le. Naj nas kaznuje čimveč. Ker zaradi mene lahko kdorkoli obrača, vrti, suka, plete, ožema in zvija statistiko o mrtvih na cestah in dokazuje, da je na cestah relativno manj mrtvih kot pred leti, mene to sploh ne gane. Na slovenskih cestah se počutim ogrožena, vožnje po naših cestah me je strah, pa ne zato, ker sem boječa voznica, in nadvse rada bi, da bi se glede tega naredilo nekaj reda: se omogočilo javni promet (v Ljubljani recimo potovanje po ljubljanskem cestnem obodu, ne pa nujno rinjenje v center, če želiš od BTCja do WTCja), rigorozno kaznovalo vse, ki namenoma zaparkirajo druga vozila; vse, ki rinejo v križišče, skozi katerega ne bodo speljali tako, da ne bi ovirali prometa pravokotno na smer svoje poti; tiste, ki ne doumejo logike “večja hitrost - večja varnostna razdalja, manjša hitrost - sledenje vrsti”, ki po Slovenčevi¹ pripizdijo² čez 100 na uro itd.

Se mi pa dozdeva, da me bo tudi po uvedbi novega cenika še vedno strah. Ne mož v modrem in njihovih položnic, pač pa prav tega, da jih bomo na cestah spet videvali tako kot doslej: tam, kjer v resnici ni nobene potrebe (na Dunajski sredi noči, kjer na radar lovijo tiste, ki letimo, ups, 5 km/h prehitro). Tam, kjer bi mi omogočili, da mi vožnja ne bi gnojila sivih las, pa jih seveda ne bo.

P.S.

In naslov? Vedno blendam - še posebej voznikom, ki nimajo prižganih luči. Domnevam namreč, da niso taki zahojenci, da bi imeli luči nalašč ugasnjene, pač pa so jih pozabili prižgati. V zadnjih treh mesecih sem bila pri blendanju uspešna v - ocena čez prst - 30% primerov. To me navaja na misel, da folk dobesedno sanja za volanom - ker luči na svoji kripi sem preverila, delujejo. No, od danes naprej me lahko imate za tipično žabarko: ne blendam več. Odločitvi je botroval današnji “incident”, ko sem potem, ko sem peljala mimo patrulje na drugi strani ceste, takoj za ovinkom jela besno blendati nasproti vozečim avtomobilom. In sem poblendala eni damici v finem avtku, ki je po luknjači za Litostrojem vozila s telefonom v roki. Zakaj, zaboga, bi na policijsko zasedo opozarjala nekoga, ki pri čisti zavesti vozi s telefonom v roki, v drugi pa po možnosti drži čik (oh, ja, tudi to sem že videla)? Ni nobenega razloga. Kar naj jih opilijo tako, da bodo morali kredit namesto za novoletna darila vzeti za odplačilo kazni za prometni prekršek.

P.P.S.

Z današnjim dnem veljavnim zakonom je bistveno narobe nekaj drugega kot cene. Vzpostavil je tako situacijo, da zdaj vsi povprek branimo svojo pravico do kretenskega obnašanja na cesti, namesto da bi že enkrat doumeli, kaj je jedro problema: ker ne moremo preprečiti naključij, ki se ne kaznujejo, a lahko povzročijo tragedijo (razmišljenosti za volanom vam ne more noben policaj dokazat, lahko pa vam dokaže, da ste šli mirno skozi rdečo), bi bilo fino, če preprečujemo vsaj tisto, kar lahko. Vožnjo z neprilagojeno hitrostjo, vožnjo pod vplivom alkohola in vožnjo z ignoriranjem predpisov.

P.P.P.S.

Ker bi tudi vezava kazni na višino osebnih dohodkov najbolj prizadela tiste, ki zaslužijo najmanj (oprostite, ampak en privatnik si zagotovo ne izplačuje visoke plače, ampak ostaja nekje v dohodninskem minimumu), bi bilo vsaj pri nas najbolj smiselno kazni razdelati glede na vrednost avtomobila, s katerim je bil povzročen prekršek. Pa da vidimo 19-letne junake z očkovimi BMW-ji, kako drvijo po Nemški cesti in sejejo smrt.

1. strnjeno naselje [↩]
2. ikskjuz maj frenč, ampak za to ni lepše besede [↩]

Če dobro pomislim, sta mi najbolj zoprna dva opravka (razen serij neskončnih obslinjenjevanj ob novem letu in rojstnem dnevu): obisk zobozdravnika in poslovanje na banki - fizično. Zato sem že dolgoletna uporabnica Klika (čeprav sem v enem obdobju, ko je bilo omajano zaupanje v trdnost poslovnega sistema (in mislim v tehničnem smislu) dotične banke, začasno vzporedno poslovala še pri drugi) - celo tako dolgo, da sem še med tistimi, ki so mi pristop h Kliku podarili.

Kljub temu moram včasih še vedno na banko. Pa magari iz lastnega principa. Ko recimo nočem, da bi se določena transakcija povezala z mojim imenom (zdaj bom o tem tudi napisala, ampak to ne vpliva na to, da stvar ni več skrivnost - sicer pa je šlo res bolj za princip kot za neko resnično potrebo po anonimnosti).

Razlika med obiskom zobozdravnika in banke v resnici ni tako velika: oboje boli za znoret. No, pri zobozdravniku ne znoriš in za to ni dejanske nevarnosti, česar si za obisk banke ne upam trditi. Poleg tega si noben človek pri zdravi pameti ne bo delal utvar, da bo z napredkom tehnologije vrtanje po zobih manj bolelo (ceteris paribus), moje osebno mnenje (večkrat dokazano neutemeljeno in napačno) pa je, da človek sme pričakovati, da bo bančno poslovanje leta 2008 gladko kot z maslom namazan masleni kruh. Ja?

Ne.

Sicer je to, kar se mi je zgodilo danes, v resnici najbolj zabavna epizoda v banki od vseh mojih v zadnjem obdobju in bi lahko mirno in tiho prežvečila pri sebi, pa ne bom (če že ne pišem o tem, kako ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da lahko za svoj “bom samo pet minut” s svojim polpriklopnikom zaparkirajo pet avtomobilov ali pa parkirajo na prostoru, namenjenem invalidom, ali o tem, kako mi na carinski pošti v enem dnevu eno pošiljko za 37,37 $ carinijo, druge - za popolnoma enak znesek, od istega pošiljatelja in s praktično enako vsebino - pa ne in mi to pojasnijo z besedami “guspa, saj na meji vam tudi ne vedno odprejo prtljažnika”).

Predpostavke so: anonimno želim nakazati donacijo znani slovenski “boleči točki”. OK, poiščem številko transakcijskega računa, si ga zapišem na plonk ceglc, grem do banke in čaaaaakaaaaaam. Čaaaaaakaaaam. Ja, v tem času bi že napisala plačilni nalog, če bi ga imela. Lahko bi stopila mimo vrste do okenca, a po pravici povedano sem se bala, da bi prišlo do podobnega kravala, kot se zgodi, če zadnja opica v hierarhiji ukrade banano alfa samcu.

No, potem ko se je par penzionistov vse pomenilo z gospodično blagajničarko, ko so na dan privlekli hranilne knjižice in so se končno izmislili, kaj, koliko, kje, zakaj in kako želijo, pridem na vrsto jaz. S pripravljenim kemičnim in plonk ceglcem, da bom izpolnila plačilni nalog… me bančna uslužbenka napoti na stran, da ne bodo za mano čakali, medtem ko jaz izpolnjujem ta komplicirani formular (itak rabim pol ure, yeah). “Gospodična, tudi jaz sem čakala v vrsti, da so vsi opravili svoje,” ne pomaga. OK. Izpolnim plačilni nalog in - yeaaah, itak - čakam, da penzionistka, ki je stala v vrsti za mano, opravi svoje litanije. Še dobro, da jih skrbi, da ne bodo stranke čakale več, kot jim gre.

A zabavni del se šele začne. Ker sem v “nalogodajalec” vpisala code-name “anonimni”, je morala uboga uslužbenka vprašati na pet koncev in mi potem z zaskrbljenim frisom (jaz sem pač, ko “mi para piha skozi ušesa”, videti še bolj intimidating kot takrat, ko sem normalno prijazna) sporoči, da ne, da brez imena in ulice pa ne more opraviti transakcije, pa čeprav gre za donacijo (in v bistvu nikogar ne zanima, kdo je stal na začetku tega plačilnega naloga, as long as they got the damn money). Da vse skupaj le ne bi trajalo predolgo (vmes me je namreč gospodična še poučila, da sem vpisala XX centov, čeprav bi jaz - ampak, kdo SEM jaz - če bi želela plačati XX centov, to zapisala 0,XX eur), sem vzela plačilni nalog in pisalo, vmes sem razmišljala, da Luka Koper verjetno ne bom mogla biti, ker bo mislila, da Luka že ne more biti ženska, in sem napisala Marjeto Koper, ulico je pa vpisala roka sama, mislim, da je Belovarska ali nekaj podobno neobstoječega, 13, 13 se mi je zdela dobra cifra, žal mi je le, da nisem po navadi, pridobljeni v neumnih obrazcih z weba, napisala Kvatebrižniška 666… in je šlo skozi. Seveda je banka za to doživetje vzela provizijo (nenazadnje niso dobrodelna ustanova, ne?), hkrati pa je gospodična uspela uničiti ves moj trud in denar najprej položila na mojo kartico (na katero sem položila preostanek zneska te gotovinske transakcije) in s kartico izvedla plačilo položnice, tako da ja, vsi moji anonimni nameni so šli po zlu.

Ne, na banki niso neumni. Zli in umazani morda… neumni smo pa vsi tisti, ki se z njimi bodemo.

Komaj se sprijaznim z dejstvom, da je nekdo, ki ga ne poznam in za katerega vem samo to, da ima umazano dušo, sedel v mojem avtu in se dotikal mojih stvari, moram nad pregrado med žensko in moško garderobo zagledati še oko kamere na mobilcu¹?

A lahko kar dam kreditno kartico, pin, ključe od avta in stanovanja? In če je kdo tako patetičen, da mora ravno mene gledati golo (moje sožalje), naj se najavi. Se bom še slekla.

Nič drugega mi ne ostane.

1. Ne, policije nisem klicala. S tićema se videvam v utežarni. Tam sem dovolj nevarna že sama sebi. [↩]

… so pri AC Kondor nadvse prijazni in prijetni, popravilo mi prestavijo na ponedeljek, da ne bi čez vikend ostala brez prevoznega sredstva (bi mi sicer prav prišlo, ker bi se lahko pod “prisilo” šla lenivca).

… mi pri Žgajnarju naredijo malenkostno popravilo brezplačno in mi pojasnijo, da namen roparja ne bi bil poplačan - tako ali drugače. Ker ploščico pač vedno nosim v torbici. No, saj tudi druge varnostne ukrepe vedno zganjam. Razen ko v svoji nezavidljivi raztresenosti to pozabim narediti.

… pride pošiljka z roadid.com v natančno 6-ih dneh. MMG: do 6. maja me lahko ponucate za 1$ popusta na vsako naročilo (20x max). Žepki za superge so c.a.r.s.k.i. za fitnes in za ven (lučka pa itak, za nas, ki včasih uspemo v tekaške copate pa na asfalt še v temi. Včasih.)

… dobim tudi dober davčni nasvet - tudi v dar. Dohodnina me bo po grebatorskih prstih udarila tudi naslednje leto. Razlog je preprost: ker ne bi hotela ostati na repu socialne lestvice, delam. Ker delam, nekaj tudi zaslužim. Ker zaslužim, dobim položnico, na kateri preberem, naj čimveč stvari, ki jih počnem, počnem za to, kar mi bo nekdo dal mimo DURSa, ali pa naj se raje praskam po riti. Kljub vsemu velja, da če imaš normalno plačo (skratka prebiješ dohodninski cenzus in padeš med bogataše) in še avtorski honorar, si slednjega zorganiziraj prek popoldanskega s.p.-ja. Tako se da par sto evrov prišparati pri odmeri dohodnine in posledičnega doplačila.

Zdaj grem pa pred ogledalo vadit raven fris ob zastavljanju naslednjega vprašanja: “Rabite račun ali…?”

Ugotovila sem, da se me loteva Alzheimerjeva ali kaj podobnega. Nikakor se ne morem spomniti, katero storitev za par tisoč evrov je država opravila zame. Naj me kdo, prosim, pomiri s kakšnim predlogom. Ceste? Nah, to bom kmalu plačevala sama. Zdravstvo? Hm, kaj točno od zdravstva? Državno upravo? Vse papirje si plačujem sama! Popis nepremičnin? Fakof, je prav?

Ah, že vem… povračilo premoženjske škode, nastale med 2. svetovno vojno.

Zdaj mi je pa lažje. Komaj čakam jebene volitve, ker toliko se še spomnim, da sem s približno enakim prilivom dohodkov (ki so bili glede na cene realno vrednejši) v minulih letih plačevala biiiiiiiiiistveno manj najemnine tej odvratni državi.

… ki se ji je zdelo kul iz garderobe v Panterju ukrasti moj s švicem in ostanki moje luščeče se kože prepojen mp3 player sporočam…

… ah, nič.