Za kozlat.
Se še kdo spomni vicev o tem, da so Američani Yugota dobivali ob nakupu pralnega praška? No, tole NI smešno, predvsem pa ima zelo slab okus. Jeepa nihče v Sloveniji zares ne rabi, Kia je pa… no, nekaj takega kot Yugo včasih. Pa tudi če pride s petletno članarino v gymu, je ne vzamem. Nobene.
Sprva sem se bala, okamenela sem. Mislila sem, da nikoli ne bom mogla živeti - brez tebe ob sebi. Toda preživela sem veliko noči ob misli, da si grdo ravnal z mano. Postala sem močna. Naučila sem se, kako iti naprej. In zdaj si nazaj, od nekod iz vesolja. Pravkar sem vstopila in te našla tu s tem tvojim otožnim pogledom na obrazu. Morala bi zamenjati neumno ključavnico. Morala bi ti reči, da mi vrneš ključ. Če bi samo za trenutek vedela, da me boš spet prišel motit.
Nastavila sem se na gospodinjski mode, a s kotičkom očesa opazovala, če bo slučajno nehalo scat in bi šla en giro, danes, ko je prometa manj in ko bi zato morda kakšen korak lažje oddihala. Na pot me je pospremila misel o majority judgementu, na poti srečal plakat neke liste, ki je že v imenu tečna. Pravzaprav dva. Tisti, ki je bil v predvolilnem času in tednih potem pribit na drevo, je bil neekološko razshredan po tleh, nekaj metrov naprej pa se je pojavil nov - z novim konceptom: staršem volilni glas za vsakega otroka. Ne, saj mi je plafon dvignilo samo do naslednjega ovinka, dveh, treh, osamljenih, ki so se iztekli v prisilno zaviranje hitrega koraka, da se slučajno ne bi spotaknila ob svojo čeljust, ki se mi je v asfalt zabila, ko so se pred mano na horizontu odprle Žale. Če ne bi ravno žgalo EMO plemstvo (kralji, cesarji in drugi), bi zagotovo morala iz mp3 playerja na moje frekvence oddajati Jay Kayjeva prijateljica. Saj ne, da sem se tako počutila. Tako so se čutili pogledi pražnje napravljenih avtomobilističnih okupatorjev. K sreči v dnevni opremi nimam extra kresničk, strobo efektov na nogah in na glavi. Mogoče bi še hitreje zbežala stran.
Pa še sutble reminder za vse, ki razmišljajo o novem avtomobilu: zakaj je dobro imeti SUVa? Ker ga lahko parkiraš kjerkoli. V mestnih džunglah, kjer moderni urbanisti celoten tok prometa načrtujejo okrog pešca in kolesarja (nooot) in kjer so avtomobilisti tako zapostavljeni, ti SUV res lahko prihrani marsikatero grenko. Lahko ga parkiraš v gmajni in celo na parkirnih mestih, dimenzioniranih na vozni park, ki ga v 99% sestavljajo stoenke, fičkoti in bolhe. Pa še dost placa, da ven zbezaš svojo (praviloma) predebelo rit, ti ostane. Ko že misliš, da si vse videl (črte sem “malo” ojačala)…
Nikoli sploh! Kljub temu, da se je v zapisih pred mesecem zdelo, da sem zelo za levo, me zmanjka, ko gre za levo stran sveta. Ali desno, če smo pri tem. In danes sem dvema mladima Štajerkama kazala levo, govorila desno, zagotovo sta se še bolj izgubili v “zabežigradu”. Krava.
Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši.
“Bodi pridna” sem pogosto slišala (kasneje tudi “bodi pametna”). Svojih staršev nikoli ne bi zmogla obtoževati za “nepravilno” vzgojo, kot je danes moderno početi - po eni strani zato, ker mi v resnici nista prizadejala nič res hudgea, po drugi strani pa tudi zato, ker sem še vedno prepričana, da sta vse počela v najboljši veri, da počneta prav. Ne vedno s polno zavestjo in refleksijo, a saj nista nadčloveka. A nisem hotela pisati o njiju konkretno, pač pa o tem, kakšna zabloda je reči otroku samo “bodi pridna”. Ali pametna. Česar verjetno noben starš - ali pa redko - izreče naglas, je podmena, razlog, zakaj naj bi bila deklica pridna. Ne, vsaj jaz v odmevu nikoli nisem slišala, da moram biti pridna zato, ker je tako prav, ker - kot sem kasneje ukantila v svojo betico - bi bilo to dobro za svet, če bi bili vsi pridni… ne, problem s tem imperativom je, da potihem in napačno implicira to, da bo potem svet dober do nas.
In če bi danes lahko sugerirala svoji mami, kaj naj zapeče v moje možgane, ko je bilo utrjevanje snovi lažje in bolj avtomatično, bi ji sugerirala to: naj mi pove, da je dobro biti priden zato, ker je tako dobro za vse, naj pa ne pričakujem, da bo vse dobro zame, če bom pridna. Pridnost in vse ok pač nista v vzročno-posledični povezavi. Problem je, da večina pridnih deklet razume prvi del (prav je, da je pridna, ker je tako dobro za vse), nihče pa jim ne pove, naj nehajo pričakovati, da bo dobro zanje, če bodo pridne - niti takrat, ko bo dobro za vse. Morda takrat še manj kot prej. Dokler jim je svet še naklonjen, kot je po defaultu naklonjen svojim mladičem, ta logika še drži, potem pa - ko je že prepozno za popolnoma trezen pogled na logiko stvari - se začne dogajati, da se pridnost zgolj po naključju znajde v partnerstvu z zadovoljstvom s stvarmi, kakršne so. V skrajni fazi se začnejo spraševati, kako pridne še morajo biti, da bi se enkrat že uresničila (nikoli obljubljena) posledica… in si zviševati meje, ki jih morajo premagati. Da bi bile … dovolj pridne. Da bi bilo vse… dobro za druge.
Te misli so šle od mene k Saši in nazaj… Bojanove pa so me samo obšle, on jih je pa ubesedil. Od gneva nad družbo, v kateri živim, ki velikokrat pljuskne sem, sem prešla v naslednjo fazo: danes me je zares postalo strah. Gotovost je postala utelešena negotovost. Zapacano je postalo usrano, grozni vozniki kamikaze na samomorilski misiji, slaba dekleta pa čiste prasice.
Prijaznost prodajalca, ki me je poklical zato, ker je ugotovil, da mi je zaračunal preveč, in ki mi je na dobropis ob novem naročilu udaril še faktor > 1 (podaril mi je več, kot sem imela v dobrem), ali prismuknjenost neznanca, ki je letel za mano, da bi me povabil na kavo… danes nista odtehtali:
… in drugih stvari, ki se niso zgodile na cesti. So pa z njo povezane v metafori.
… v naši domovini biti mlad. V deželi, kjer premier ne pregleda pogodbe, ki državljane olajša za skoraj 300 mio evrov. Ni čudno, da minister za obrambo tako mirno spi. Ko nas je pa eno samo bratsko zaupanje.
Medtem, ko se mi trga… od količine dela… z zgroženim frisom s spuščeno čeljustjo spremljam tole kupčkanje, ki se mu reče slovenska volilna kampanja, pri čemer k gravitaciji delov telesa najbolj prispeva izpričana razsežnost divje domišljije lokalcev o Božičkovih naslednikih in njihovih nakanah.
Vso mišično-skeletno strukturo frisa pa je danes dvignila tale neprecenljiva opazka finskega uradnika: “YLE je neodvisen medij, na njihove odločitve pa ne moremo in nočemo vplivati. Svoboda govora je temeljno načelo demokracije v Skandinaviji.” Slišalo se je kot “ej, bučkoti, od kod ste se vzeli s takimi idejami?”
Matr, koja vukojebina.
Da moram redno pisariti take maile (pisali smo že trenerju Nikotu in portalu bambino, pa še komu - ponavadi dobiš izgovor, da je to gor prilepil “webmaster” in da lastnik portala sploh ni vedel, da je to tuje delo) in take fakse.
Kakšno govedo je folk, da pokopipejsta vse po spisku in na to potem obeša reklame, se podpisuje pod tuje delo, zato da sebe lažje prodaja kot trenerja etc.?! Da ne bo pomote, na jetra mi gredo tudi taki, ki za prodajo popolnoma kretenskih izdelkov tuje delo povzemajo in minimalno preoblikujejo (npr. veveve pika hujsanje-dieta pika com), da o ciganih, ki z interneta prepisujejo za revijo (ie honorar), sploh ne govorim. Fakin ogabno!
Pa koliko možganov ima človek, ki gre kopipastat članek o tabati? Pol amebinih? Kaj misli? Da tega nihče ne bo opazil?!
Da ne govorim o tem, da ukrade tudi fotke - in se tako sladko z***e, da ukrade fotko, kjer sem tipu JAZ pričarala pol okončine v maniri photoshop dizastra. Jao.
Original in kupljen + dopolnjen image:
A sem že rekla, da ima tale današnji primerek izpostavo tudi na ednevnikih? Kjer se podpisuje kot Mito… Ah, Sherlocka Holmesa se grem pa izven etra…
P.S.: naslov je iz GVjevega verbalnega arzenala. Samo dopolnjen. :D
Update: šele zdaj vidim, da sem v razburjenju Guglu napisala pisemce v napol bantu angleščini. Happens. Shit.
Že ves dan se vame zaletava misel o tem, kako smo - ko gre za življenje - pogosto nemočni in kako nas ima še vedno v oblasti, ne glede na to, da se včasih (upravičeno) sami sebi zdimo neprekosljivi in moč naših želja in hrepenenj nenadkriljiva.
Zato je moje meso danes trpelo. Za vsak krog1 svoja črtica. Zneslo je 31 minut, mokro majico in spodnje perilo in še eno uro rdeč fris. Nemoči seveda nisem premagala, žalosti tudi ne, pet pametnih besed v tolažbo, ki sem jih skušala nakovati v lastnem potu, pa je - kot sem pričakovala - zvenelo, kot bi jih zapisovala s polomljenimi prsti.
Če na prenosniku ne najdeš dodatnih USB vhodov, jih zagledaš v trenutku, ko ti ITjevec prinese USB razdelilec.
Trenutek za tem, ko po celodnevnem kopitljanju iz visokih pet smukneš v superge, računajoč na skorajšnji odhod iz pisarne, zazvončklja telefon, z druge strani žice pa prihaja šefičin glas: “Come, pls.”
Na enega od redkih dni, ko te ne cefra prirojena nagnjenost k hormonskim nihanjem, so okrog tebe vsi skrajno nadrkani.
