Prisluhi iz ženske garderobe

Mene čisto nič ne briga, če kdo misli, da je darilo vselej zavezujoča socialna transakcija in da vedno implicira povračilo - jaz rada podarjam stvari, ker z njimi pride tudi dobro. Res je, da še nikoli nisem podarjala diamantov ali ključev od avta in da takih daril tudi nisem še prejela (ok, pozabite ključe od avta, tisto je bila vzgojna transakcija “ti-meni-dipomo-jaz-tebi-avto-da-boš-kdaj-prišla-domov”)… Visi mi dol, res, če je bil Mauss prepričan, da darilo nikoli ni zastonj. Sicer pa… mi je vseeno tudi za to, ali je darilo sploh kdaj samo darilo in nima vgrajenih pričakovanj. Navsezadnje celo lahko rečem, da je prav vzajemnost, ki jo vzpostavi obdarovanje, tisto, kar vse skupaj dela še vrednejše - pa čeprav je tržna vrednost darila ponavadi obratno sorazmerna s trdnostjo vzpostavljene vezi. Če zelo dobro pomislim, nimam težav z vzajemnostjo daril niti z ljudmi, ki niso v prvem krogu mojega pek mojih vic. Seveda pa je treba znati reči ne, ko darilo kupuje nekaj, česar ne želimo prodati. Ampak to, da nas želi nekdo kupiti, je človeška pokvarjenost, ne pa krivda darila ali obreda obdarovanja.

Tole so moja letošnja (še nepopolna, ker se dva pladnja še sušita na balkonu). Najbližjim ponavadi dodam še kaj, kar rabijo (čeprav morda še ne vedo). Tudi letos. :D

Nič se ni hihotala.

Nihče ni rekel, da sem sploh kdaj znala vihteti čopič (tudi če bi slučajno pri čopiču veljalo kaj podobnega kot pri plavanju ali smučanju - enkrat znaš, zmeraj znaš).

Update: I, jebenti, šele zdaj sem opazila, da mi je en detajl (zadnja stvar) ušla. To je pa tako, če ti zagrozijo, da se po malanju pije portovec! Damn!

Pika je zmagalaaaaaaaa… No, prišla med 10 finalistk. Buča je seveda v Burmi… ampak dosežek je dosežek. Upam, da (vsaj malo) tudi po moji zaslugi: predvsem po spodaj citirani pripombi, ki je - hvala bogu - še šla skozi zato, ker so v Čarovniji okusa objavili napačen email naslov. In zato, ker je Pika pekla v zadnji minuti in je pozabila timijan dati v piškote - in hotela tako pustiti tudi v tekmujočem receptu (butl, ženo!)

———- Forwarded message ———-
From: Tjasa
Date: Oct 24, 2007 6:38 PM
Subject: Re: NAJpiskot 2007
To: Pika

Zakaj pa nisi timijana dala notri????? Zihr paše!
Pa napiš sam v recept! Saj na sliki ni videt ali je ali ni!

Spodaj tudi oba recepta: Pikin finaliziran in moj prispevek, ki ni prišel skozi. No, ja, vsak ima svojih 5 minut :)

Čokorančimi by Pika

Potrebujemo:

• 140 g hladnega masla
• 230 g gladke moke
• 70 g sladkorne moke
• 1 vanilij sladkor z burbonsko vanilijo
• 2 rumenjaka
• naribana lupinica 1 pomaranče
• 2-3 žlice soka pomaranče
• ščep soli
• ½ žličke pecilnega praška (raje manj)
• 1 žlička naravne pomarančne arome »Orange Back« Schwartau
• ščep kurkume (za barvo)
• ščepec timijana
• 100 g jedilne čokolade
• žlička masla

Priprava:

• Moko zmešamo s soljo in pecilnim. Sladkorno moko zmešamo z vanilijevim sladkorjem. Pomarančno lupinico res čim bolj na drobno nasekljamo, zmešamo s pomarančnim sokom in umešamo še žličko pomarančne arome
• Hladno maslo narežemo na tanke lističe v posodo. Dodamo moko in sladkor, premešamo z vilicami. Dodamo 2 rumenjaka, premešamo. Dodamo še pomarančni sok in s pomočjo vilic na hitro vgnetemo testo. V hladilniku naj počiva dobro uro.
• Nato oblikujemo majhne kroglice, jih polagamo na pekač in pečemo 17-18 min na 180°C. (Pečico pred prvo peko ogrejemo.)
• Pečene rumene kupčke z vrhnjim delom pomočimo v čokolado in ohladimo do konca.
• Za poleg skuhamo aromatiziran zeleni čaj (jasminov, Zen, mango) ali beli čaj in uživamo.

Skrivnostna okenca by me

Sestavine za nadev

• lupinica dveh velikih pomaranč
• sok ene pomaranče
• žlica limonovega soka
• 100 gramov sladkorja v prahu
• 4 rumenjaki
• 2 celi jajci
• 120 gramov masla
• za noževo konico cimeta, ingverja, klinčkov, muškatnega oreška in ostalih “božičnih” začimb po okusu

Sestavine za testo

• 500 gramov pšenične moke
• 1 žlička pecilnega praška
• vanilijeva esenca
• 250 gramov sladkorja v prahu
• za noževo konico soli
• 250 gramov masla
• 200 gramov mletih bučnih semen

Priprava:

• V nepregorno ponev zmešamo lupinico dveh pomaranč, sok ene pomaranče, žlico limonovega soka in sladkor ter začimbe. Premešamo in dodamo jajca. Vse skupaj na nizkem ognju ob mešanju zavremo. Ko začne brbotati dodamo maslo, da se stopi. Dodobra premešamo in pustimo, da se ohladi. V hladilniku naj počiva čez noč.
• Za testo najprej premešamo moko, sladkor in sol. Dodamo jajca, vanilijevo esenco in na košče narezano maslo. Vse skupaj dobro pregnetemo, na koncu pa temeljito vmešamo še mleta bučna semena.
• Testo ohladimo - v hladilniku mora biti vsaj eno uro. Potem ga med dvema polama peki papirja razvaljamo na 3-5 milimetrov debelo in z modelčkom izdelamo piškote. Pečemo od 8-10 minut pri 180 stopinjah Celzija. Ko so ohlajeni, piškote brez luknjice namažemo z nadevom in nanje položimo tista z luknjico tako, da jih postavimo pod kotom 45 stopinj in potem zarotiramo tako, da se oba piškota lepo prekrijeta.
• Piškote je zaradi kreme dobro hraniti v hladilniku, pa tudi pohrustati jih je priporočljivo v nekaj dneh (naloga se izkaže za povsem enostavno!)
• Iz navedenih količin nastane približno 80 piškotov: odvisno tudi od velikosti modelčka.

Pika je poslala svojega (res je videti cortkano), tale je pa moj. Kako bova letos glasovali, Než? :)

… medtem, ko se jaz po najboljših močeh ogibam računalnika (to žal pomeni samo to, da mogoče kakšno uro skupaj celo ne buljim v monitor), je na balkonu pognal prvi letošnji. Verjetno piri piri ali kaj zelo podobnega. Peče spodobno.

Jaz vem. Ampak se pustim prepričati v nasprotno.

In potem se pač moram na lastno žalost spet prepričati, da bi se ne bila smela prepričati.

Simpl trus iz - polenta je iz moke/zdroba, puding pa iz škroba. Če kdo naleti na tak recept za torto in se ga - enkrat za spremembo - namerava držati, je ravnokar zapeljal na enosmerno (to je tista pot, kjer gre torta samo v eno smer: smeti):

No, vsaj biskvit je v redu, tudi količine za kremo so tako, kot piše (za štiri oblate). Le da bi pisalo ššššššššššškrooooooooooooooob… Ker s koruzno moko nastane zdriz, ki se nikakor noče držat skupaj, pravzaprav začne vleči narazen vse po spisku. Predvsem biskvit (kar je, če odštejemo tekočo kremo, v bistvu cela je**** torta!)

Skoraj sem jo že prekucnila v eno veliko skledo in zdizajnirala vanjo eno veliko žlico (kar naj bi pomenilo, da jo lahko slavljenec poje sam, ne da bi mu bilo nerodno - slednje TAKO ALI TAKO ne pride v poštev ever), potem pa mi je skozi prehlajene možgane šinila misel: “Kaj je na torti trdnega, če ne rastlinska smetana?”… Pa sem jo za silo rešila.

A pravijo, da so najboljše torte tiste, ki ne držijo oblike, ko jih razrežeš. Če je res, potem sem prvič v življenju resnično zmagala.

Eniuejs, kva mi je pa dons tolk težil, prav mu je.

Problem lepih stvari je, da ob njih grde, katerih nesrečno neestetičnost je bilo moč prej požreti, spregledati, samo-prevarantsko zanikati, postanejo tako zelo očitno grde, da moja denarnica tresoče zleze v kot omare na zgornji polici, ki ga ne morem doseči z roko. Pa čeprav se podložim s stojalcem. Vrata bodo morala iti. Nekaj odvečnih elementov je že izpraznjenih in samo čakajo na ekspatriacijo. Manjkajo še lepe panelne zavese. Mimogrede, je kdo opazil, kako neverjetno hud okus imajo slovenski zavesarji, še posebej, če sodimo po njihovih popolnoma neuporabnih spletnih straneh? Zavese so nekaj, kar je zelo vidno. Torej me lahko prepriča samo prodajalec, ki se zna estetsko predstaviti in ki hkrati na spletni strani ponudi vsaj reprezentativni vzorec svojega kataloga. No, Velana celo izpoljnjuje oba pogoja (razen neusmiljenega pregledovanja kataloga v pop-up-u in brez preview fotke). Ampak katalog? K’era kmetija! Ker mi je najbliže in ker ima vsaj očem prijetno spletno stran, grem jutri preverit, kako kaj pri Koratovih.

Anyways… Pimp je tu visel slabe štiri ure, jaz pa sem za njim pospravljala (skoraj) ves dan. O njem nič slabega, le to, da ni hotel nič piti, jaz pa sem obupana, če želi kdo v moji bližini na sebi izvesti dehidriracijo iz zasede, o Lesnini Brdo pa imam povedati tole:

• na prvem štuku je en simpatičen prodajalec (mislim, da je Matjaž, v vsakem primeru ga prepoznate po izrazitejši bradi). Nič ga ni vrglo iz faze in iz prijaznosti: niti dejstvo, da ne blizu ne daleč ni bilo nikogar s pravicami za storno, niti hudo nataknjena stranka (to sem jaz),
• ki je ravnokar priletela s kreditnega oddelka, kjer je učinkovito vzpostavljen oddelek za preprečevanje prodaje in kjer se gospe, ki skrbi za neprodajo, zdi popolnoma normalno, da stranka, ki je firmi po ceniku pravkar pustila 2300 €, sama leta po štacuni z izključeno klimo (prenova pač) in ureja težave z računom, na katerem ni naveden naslov, na katerem strankino prisotnost vodi država;
• omaro v kosih je dostavil podaljšek oddelka za preprečevanje prodaje (zihr je zihr), ki se je pripeljal s prevelikim kamionom, ki ga ni bilo moč elegantno spraviti pred naša vrata. Gospod podaljšek se je pogovarjati z mojim descem. “Saj bom jaz nosila z vami,” mi je bilo samoumevno. “Ma, guspa, jaz ne bi nosil, že ves dan nosim.” Saj ne more biti res…
• “dostava in montaža vračunana v ceno” pomeni to: kupljeno pripeljejo do vhodnih vrat, potem pa si sam pomagaj. Monter pride samo sestavit skupaj.

A vsi problemi pozabljeni: predstavljam vam novo družinsko pridobitev, ki smo jo krstili z ekspresivnim imenom: Šarožer.

Zofa Rozalija še ne pride tako kmalu. Namesto nje Suhi. Ob priliki se vrne tudi pripadajoča mizica, ki sem jo dobila za 40. rojstni dan. Ki sem jo bom dobila. :)

Tistega kota z razdelilcem za kabelsko mi ni uspelo sfakeati tako, da bi bila omara videti prozorna. Je pa vseeno dobra varka :)

V resnici je sicer še kako črna. Čeprav sveti in se pretvarja, da je lahko ogledalo.

Upam, da ne bom nocoj na njej testirala trdnosti svojega čela.

Pravzaprav naslov ni točen. Predpostavljam namreč, da nisi več čisto malarska telebanka. Da veš, da je treba pred začetkom vsaj od oka pobrusiti nepravilnosti, ki so ostale od prejšnjega malanja. Hujše luknje, ki so nastale zavoljo butanja z glavo v zid ob *vstavi poljubno življenjsko preizkušnjo*, je treba pokitati, večje nepravilnosti pa morda pobrusiti celo z rotacijskim brusilnikom (če to sploh je na dohvatu). Da je zelo dobro, če pred beljenjem zidovje nafutraš szi akrilno emulzijo (nikar ne redči preveč). Domnevam tudi, da že veš, da je treba uporabljati ličarski trak (in ne selotejpa), in da je zelo fino, če tla in pohištvo obložiš s folijo (čiščenje akrilne barve sicer GRE z vodo, ampak ni nič simpatičnega in površinam prijaznega, tako da priporočam, da gre čimveč izcedkov iz kategorije “kaplja-in-curlja” na folijo).

Nenazadnje pa naslov ni točen tudi zato, ker ne gre za domišljijski spis o BELJENJU, pač pa o črnjenju (lekcija pomaga tudi pri nanašanju kakih drugih konkretnejših barv - takih, ki se izogibajo intervalu belo-bež).

Prvič. Ne škrtari. Pozabi mešanje črne barve po principu “ih, bom v Jupol zlila pet Dipijev”. Naka. Pojdi lepo do prvega Bau*-whatever, se postavi v vrsto, poglej barvno lestvico in si izberi barvo. Povej, koliko kvadratov bi rada prepenzlala in vse ostalo bodo uredili oni. Plačaš, jasno, sama.

Drugič. Ne škrtari in si kupi NOV valjček. Ja, doma imaš že kakšnega, 16x ofucanega, po možnosti se mu pozna, da si prej barvala v roza, oranžno in pistacijo. Kupi novega. NOVEGA. Nabavi tudi manjši valjček (lahko spužvast) za robove, en orng penzl (po možnosti tistega, za katerega se sprašuješ, če se je pri transportu polomil, ker je tako ukrivljen - ne, ni se, tak mora biti, pomaga, boš videla), ki naj ne pušča dlak, koristi pa tudi mrežica.

Doma: umakneš vse pohištvo in inkriminirani steni natakneš papirnat ličarski trak. Če se namenjaš barvati eno samo steno, ne škrtari. Traku naj bo povsod razen pri tleh (na letvici) vsaj toliko, kolikor je premer valjčka ali več.

Pogledaš posodo, v katero kaniš kaniti lonce barve, pripravljene v Bau*-whatevru. Itak, da ni čist. Vzemi krtačko in jo sčisti do amena. Tudi če si ajmar s krtačko popedenala že ob zadnjem penzlanju, ga vseeno operi še enkrat. Nočeš na steno nanašati smeti in prahu, ki se je v posodi nabrala.

Zmešaj barvo, dolij malenkost vode (kak dcl na 2 litra barve ali raje manj), nadeni si iz časopisa skonstruirano čepico, stare cape, v katerih te je sram videti se v špeglu, ker si videti kot uboga para, in se loti.

Naj omenim eno življenjsko resnico: da, če ti frizerka zajebe teden, dva ali mesec življenja, je naravni red, da se bo situacija odzajebala. Sama od sebe. Čas pozdravi vse rane.

Pozor: zajebana stena ne bo spet zrastla. Zatorej, preden se lotiš, preveri, če si upoštevala zgornja navodila.

Valjčkaš kot običajno in pozorno spremljaš, kako gre pokrivanje. Potem, ko bode že vse suho in bo skozi črno prosevala bela ali siva, se ne bo dalo več (na hitro) popravit. S penzlom si naredi robove (zgoraj, pri strani, spodaj) - po kak meter, meter in pol, potem pa pritiskaj z valjčkom, razmazuj, pazi na dripce barve, ki kapnejo na steno, in jih demoliraj, preden se zasušijo. Pa spet robove in valjčkanje.

Če bo vse po sreči, ti je uspelo popraviti totalno zajebano penzlanje izpred meseca dni, ko je bil rezultat ena sama flekarija.

Morebitni preostanek barve zlij nazaj v piksno, ajmar do čistega obriši s časopisom (vsaj za nekaj je dober Žurnal, Lidl dnevnik in Dobro jutro), po veselem podvigu pa se zapri v tuš kabino in do konca poščetkaj vse uporabljeno orodje. Če ne bo trajalo predolgo, boš osivelo tuš kabino oprala z vodo in navadnim čistilom, sicer pa lahko zakriviš manjši lokalni pomor itak degeneriranih rib v bližnjem vodotoku tako, da si pri čiščenju pomagaš s solno kislino (priporočam WC mega od Šampionke Renče, pa ne gre za kak lokal patriotizem).

In tokrat v splošno veselje obeh komentatorjev - ni roza.

Penzlanje na dan, ko pod milim bogom nimaš kaj drugega početi (ker si to ŽE naredil), je sicer strašno zabavno, problem je, da traja le manjši del vsega časa. Večinoma prekladaš pohištvo, lepiš vse živo z ličarskim trakom, ugotavljaš, da je emulzija je***** pretekoča, iščeš pravo varovalko za izključitev luči (kar povzroči, da na koncu dneva živiš s svetlobo luči z balkona, kljub novemu fanši-smenči reflektorju), flikaš luknje (in sproti narediš nove)… in potem spet čistiš, pospravljaš in se sprašuješ, če bo školjka za kazen, ker nisi upošteval navodil, za vekomaj črna.

Zdaj pa rabim 3000 € min, da zamenjam pohištvo. Vzamem € vseh barv, hvala. :D

Tole sem se spomnila objaviti čisto tako, da ne bi slučajno nekomu, ki je to naročil in ne odkupil, padlo na pamet, da bi uporabil kot svoje delo.

Članek je napisan zelo poenostavljeno, zato vseeno raje v branje priporočam GVjeva članka Celulit in celulitis in Celulit.

Celulit je za marsikatero žensko prava mora. Še posebej pred poletno sezono se skoraj vsaka sprašuje, kako se znebiti pomarančnega videza kože, ki je še posebej izrazit na stegnih, bokih, trebuhu, zadnjici in včasih tudi na rokah.

Celulit ima od 85 - 95% vseh odraslih žensk - prizadene pa tako suhe kot debele, športnice in tiste, ki so manj športno aktivne. Imajo ga tudi najlepše ženske na svetu, kot so Jennifer Lopez, Nicole Kidman in Britney Spears.

Kaj je celulit?

Celulit je pojav na maščobnem tkivu. Maščobne celice so v podkožju združene v posamezne prekate, ki jih med sabo povezuje kolagensko vezivno tkivo. V normalnih razmerah te notranje strukture maščobnega tkiva navzven ne opazimo.

Ko pa se število maščobnih celic poveča in ko vezivno tkivo oslabi, začnejo zaradi njegove posebne oblike maščobne celice pritiskati navzgor, tako da na koži nastanejo vdolbine in izbokline, ki jih prepoznamo kot celulit.

Celulit torej nastane kot posledica dveh procesov:

• pretiranega povečevanja maščobnih celic (maščobne celice se lahko povečajo ali pa se poveča tudi njihovo število), ko se zredimo;
• oslabitve vezivnega tkiva, do katerega pride zaradi normalnih pojavov staranja in zaradi slabih življenjskih navad.

Kateri dejavniki vplivajo na nastanek celulita?

Nastanek celulita, ki je pretežno ženski pojav (ima ga le malo moških), je pogosto rezultat neugodnih življenjskih navad, v katere nas sili sodobni način življenja:

• neurejena prehrana;
• pomanjkanje telesne aktivnosti in
• slabe razvade, kot na primer kajenje.

Genska nagnjenost k celulitu in omenjeni dejavniki privedejo do kopičenja maščobnih oblog, oslabitve prekrvavitve in izmenjave telesnih tekočin, upočasnitve celične presnove in oslabitve vezivnega tkiva: vse našteto se bo na koži odražalo kot celulit.

Pomembno vlogo igrajo tudi vse hormonske spremembe v telesu: nastanek vidnega celulita lahko sproži jemanje kontracepcijskih tablet, nosečnost ali nadomestna hormonska terapija za ženske v meni. Pri mnogih ženskah do poslabšanja videza pride tudi zaradi predmenstrualnega sindroma, ki običajno pomeni bolj ali manj intenzivna hormonska nihanja.

Zdrave navade proti celulitu

Celulit je trdovraten pojav, ki pa ga lahko omilimo in odpravimo z zdravim načinom življenja:

• uživajmo več uravnotežene hrane v manjših, a rednih obrokih (več zelenjave, več polnozrnatih izdelkov ter manj sladkorja in izdelkov iz predelane moke, manj živalskih maščob…);
• v svoje življenje vpeljimo redno telesno aktivnost (vsak dan vsaj 30 minut intenzivne vadbe);
• uživajmo več tekočin (vode, nesladkanih čajev…);
• učinkovito se soočajmo z vsakdanjim stresom.

S takimi ukrepi bomo veliko prispevali k boljši kakovosti življenja in zmanjšali tudi tveganja za nastanek resnih bolezni. Celulit ni med njimi, je le neestetski pojav na koži. V manjših količinah je na večini žensk popolnoma normalna stvar, a ne čakajte, da bo prevladal. Še danes mu napovejte boj in začnite z zdravimi navadami, ki odpravljajo celulit!