Prisluhi iz ženske garderobe

Mirno prebavljeno s še par rezinami pršuta. Slovonov čili on top. Naslednjega zarežem v manjšo dozo hrane, saj se je v tem čisto izgubil.

Njama.

Akcija PIF je obrodila darove. Mojca je dobila, Sv3der je dobil, dobili sta moji blogless prijateljici, dobil je moj blogless najpomembnejši (on itak dobiva skoz), za Mayhema še ne vem, danes je dobila tudi Kitty (upam, da si je postregel tudi Slovon). Neže in Lare se bom lotila, ko bom res zihr, da nisem več virozna.

Zelo pa sem se razveselila tudi svojega predčasnega Miklavža, za katerega sta se tako lepo potrudila Kitty in Slovon - čokolada žal ni zdržala nenačeta do fotkanja, saj sva jo nujno morala preizkusiti on (rojen s pravo mero) in jaz (po defaultu kriva in s slabo vestjo)! :) Hvala obema, zelo prisrčen kup darilc! Še posebej pa se veselim marmelade in feferončkov (upam, da imajo dost kapsaicina)! In škatlica za recepte - krasn! Naslednika sicer nimam (še), vem pa, kako je imeti na roko napisane beležnice receptov svoje prababice. :)

Tole je (skoraj) vse v Kitty kitu!

Mali mojster iz naslova je pa tale fant, ki - še preden razume sploh kaj - želi biti podoben svojemu očetu.

Z njim sem se imela krasno, se zabavala (glej desno rokico) in se mu smejala. Naučila sva se, zakaj se ne sme s prstki po objektivu in takoj pogruntala, da je prav temu namenjen pokrovček, ter se krohotala ob Nežini zapestnici iz Burme, pri kateri kroglice, navite na elastiko, streljajo, če jih potegneš dovolj stran.

Tavelikih mojstrov danes ni bilo zelo veliko, so pa bili vsaj trije impresivni dvigi. Gregorja Jankoviča sem posnela samo, ko mu ni uspel nov državni rekord (253 kg) bencha, nisem pa ga ujela pri fantastično odstreljenih 240. Zato pa imam 310-kilski počep Janeza Berneta in 322-kilski deadlift Petra Mihovca (to je absolutni državni rekord).

Samo zaradi nagradnega vprašanja pa še link na 295 kg vreden deadlift Janeza Berneta. Pred dvigom se zgodi nekaj nenavadnega. Na sceno uleti nek model, pogleda levo in desno, češ, upam, da me kdo ne vidi, nekaj pa celo potegne iz žepa… celo tako, da se k njemu obrne tekmovalec. Kaj se dogaja med njima?

Za pravilni odgovor dam en poklc domačih piškotov! Ne velja prepisovat! :)

Ne, saj powerlifting je obskuren šport. Samo škoda je, da je tako. Čeprav na videz trapasto, je v bistvu samo dokaj tog  prikaz precej hudih in uporabnih telesnih funkcionalnosti.

Ni preveč verjetno, ampak ko sem pred časom med svojimi nabiralniškimi pohodi v tistem diskontu, ki ima dobre stvari, vendar samo takrat, ko jih pač sploh ima, naletela na wasabi arašide, so bili moji zadnji dvojini všeč. Potem sem še enkrat nanje naletela pri varčevalčku, ko jih je nekdo pustil na blagajni. Ko sem jih čez čas iskala, jih ni bilo ne v luftu ne na tleh. Spraševala trgovko? Prvič, naj mi kdo pove, kako dobiš sploh kakšnega oddelčnega uslužbenca… in drugič: wasabi? Jeah, saj štekate.

In tako mene zadene strok lastne nadgenijalnosti: jih bom pač naredila sama. Prvi problem je - jasno - v deželi izobilja in strašneljive homogenosti (še posebej izrazito plebejskega značaja, kar se hrane tiče) najti wasabi. Ob takih priložnostih si rečem, da hvala bogu živim vsaj v Ljubljani. Je pa res, da smo v zadnjih letih poenostavili nabiralništvo nepraženih in neslanih arašidov. Prej so jih imeli samo v Maxiju in sem jih - posledično - nabirala približno enkrat na leto. Torej gre po polžje na bolje. (Jupi! Doh!)

Temeljna ideja mojega poskusa je bila v bistvu genialna (sem že rekla, ne?). Iz prahu wasabija narediti pasto, povaljati v njej arašide - et voila.

********* napačen odgovor!

Če tako pripravljene arašide pustiš v  zaprti posodi, se zmehčajo in postanejo nikakvi. Če jih posušiš, postanejo samo nikakvi. Wasabi? Ja, je šel mimo po Rimski cesti.

Ker ne obupam tako hitro in ker sem si res želela za omenjeni del mojega metafizičnega bitja narediti nekaj lepega (sploh ker zadnje čase od njega zahtevam nadpovprečno potrpežljivost in ker je mimo tega še ekstra prijazen), sem se spomnila, da se običajno vedno bojno posvetujem z Gugljem in ta mi je navrgel recept za wasabi arašide neke Nespečnemame. Sem segrela pečico na 180 stopinj, potem vrečko arašidov zgnetila v dveh žlicah grobe soli, otresla. Zmešala dve žlici škroba in wasabija z beljakom… vse skupaj prepojila in na peki papirju pekla 25 minut (30 bi bilo prepozno).

Dobro je, ne rečem, malo zapečeni, extra hrustljavi in drobljivi arašidi z okusom po… škrobu. Wasabi? Kaj je to wasabi?

Moje stene so boleče prazne. In jaz se boleče težko odločam, s čim bi jih oživila - boleče težko zato, ker ne bi rada zidov prehitro poluknjala za stvari, ki se bodo izkazale kot neuporabne, in zato, ker je vse, kar je možno kupit za obesit na steno, prav nesramno drago - in ne, ne govorim o umetniških izdelkih, pač pa o masovni konfekciji. Zato sem spet vzela stvari v svoje roke. Papir bi lahko bil lepši, ampak res se mi ga ni dalo več iskati (potem ko sem pretehtala milijone različnih možnosti od tapet do samolepilnih stenskih okraskov). Strošek za vse štiri: manj kot 30 € (okvirje sem kupila že lani, pa se ne spomnim, koliko so stali).

Potrebujemo:

• vpeto slikarsko platno: cca 5 € (odvisno od velikosti) - ali preprosto kos lesa ali vezane plošče;
• lep darilni papir: cca 3,99 € (@ Leonardo, seveda je plahte cca 1,2 kvadratnega metra);
• tapetniški spenjač ali boljše lepilo;
• 1 uro časa.

Naredimo: izrežemo, spnemo / zalepimo, obesimo.

Pokažemo 69,90 € vrednega sredinca IKEI, pa še enkrat.

Naslednje leto kupimo nov darilni papir (v živahnejših barvah oziroma v barvah trenutne modne barvne sheme) in vajo ponovimo.

P.S.

Navodila so za slikarske/risarske telebane. Ostali znate bolje.

No, Ženskih možganov nimam (razen izposojenih), jih ima pa Pika, ki v komentarju ugotavlja, da je čisto stereotipna.

Knjigo sem na horuk požrla na koncu Tunizije. Malenkost je predolga, vsebuje self-help-books like pričevanja o “moji pacientki Louise” in v bistvu ne pove čisto nič novega (poudarek v bistvu je verjetno razumljiv samo ženskam), je pa vseeno dokaj koristno branje. Prav zato, ker ugotoviš, da si čisto stereotipna. In da uni mood-rukerji, boleči sklepi in jezovi solz tam nekje v tretjem in četrtem tednu… pridejo v paketu.

Avtorici zares zamerim samo implicitno oboževanje ženskih možganov - kot da smo z njimi po defaultu rojene s petimi zvezdicami delux kategorije, če pa nismo, nismo same krive. Naka. Ni tako easy. Jaz moram samo še ugotovit, kako naj grem mimo pantomimika, ne da bi se krivila, ker na njegovem obrazu nisem uspela narisati nasmeha ali kakega drugega znaka, da me je opazil.

P.S. Zanima me, kaj misli nevrofrikica - če je že prebrala, seveda. :)

… and Past Relaxing.

Lepo si škripala, stara. Adijo!

Kot nalašč me je pofočkala ravno danes, ko sem vsa razstresena od sanj čez vikend… Ko naju je z mamo na Kaninu najprej zajel snežni tsunami (go figure)… naslednjo noč pa sem, očitno preživela, prinašala novo življenje (mislim, da je kriv malimožaljaž, ampak ne bi šla stavit). Ena od tistih žensk, ki so namazane z vsemi žavbami, pa niso niti k od kure. Redka sorta.

In ker mimo descev skorajda ne moreva skorajda nikoli, tudi danes ni šlo brez. Pa mi pove “… moj ama brez smisla za romantiko. Ampak to ne pomeni, da ni pozoren pa da me nima rad. Me je na začetku to ful motilo, potem sem se pa vprašala, če je to najpomembnejše v mojem lifu. In ker ni bilo, sem rekla ok, imam pač desca, ki ni romantičen. Tako da moj nasvet vsem bejbam: ne težite descu za tist kar ste lahko brez!”

Pirhov ponavadi ne delam, letos sem pa pri Slovonskih naletela na te, ki so mi bili tako kul, da sem si rekla, da jih bom “pokopirala”. Na srečo in čisto po naključju sem v štacuni naletela tudi na bela jajca. In sva sinoči napackala: njemu sem pustila samo dve :) - obakrat skrajno desno. Za Hitlerja, ki ga nisem prerisovala, mi je bilo nemudoma žal, a kaj ko je imel tako ikoničen fris (pa še v set fino sodi), emo pa je posvečen Betki. ;) (Čeprav ga ne boš dobila, ker je že oddan).

Če koga jezijo, naj ga potolaži dejstvo, da sva imela otroka s tem vsaj nekaj velikonočnega veselja. :)

OK, dovolite mi, da se osmešim z objavo namere, da se bom fopala z brusničnim koncentratom.

[[[[[prostor za krohotanje]]]]]

Te dni sem prvič v življenju doživela vnetje mehurja in ker, ahm, ne bi več in ker brusnice baje pomagajo, sem šla malo v research. Ob tem naj pojasnim, da me pri vsem skupaj vodi misel, da ni grozno, če ne škodi… in če je dovolj poceni! Tu pa sem - čedalje bolj zahtevna. Ne, ker sem revna in ker si 24 gramov brusničnega koncentrata ne bi mogla privoščiti po slovenskih cenah… ampak zato, ker mi gre na živce, da me obirajo kot enega loleta (ja, ja, saj vem, da morajo ljudje zaslužiti). In đastbikozajken izbiram, kdo me bo obiral in koliko. In to lekcijo samo v vednost in ravnanje tudi objavljam.

Na lekarnar.com imajo tri izdelke:

• Brusnica kapsule (by Nutrilab - spletna stran ne dela, ampak količino koncentrata na kapsulo mi je uspelo stauhati) za 10,95 €. V 1 od 60 kapsul je 250 mg koncentrata, kar preračunano pomeni, da je gram koncentrata 0,73 €. Hm.
• Brusnica, 60 kapsul (by Fidimed) za 9,58 €. V 1 od 60 kapsul je 400 mg koncentrata (plus vitamin C, ki bi tako ali tako moral biti v koncentratu sadeža, bogatega z vitaminom C ali pa jaz česa ne razumem), kar preračunano pomeni, da je gram koncentrata 0,399 €. Skoraj pol ceneje. Hm.
• in Brusnični koncentrat NOW, kapsule (by NOW via Hiša zdravja) za 20,60 €. V 1 od 100 kapsul je 700 mg koncentrata, kar preračunano pomeni, da je gram koncentrata 0,29 €. Krasn!

Ampak najlepše še pride: ker sem zavoljo razmerja med ceno in kakovostjo že dlje časa uporabnik dodatkov NOW, tudi takih, ki jih je pri nas prepovedano prodajati, ker je v preteklosti v EU očitno preveč ljudi umrlo zaradi OD vitaminov (samo da niso prepovedani čiki, alkohol in da se mirno tolerira samomorilski način vožnje), sem preverbo opravila še na svoji najljubši spletni trgovin v tujini: bodybuilding.com (ki se je je treba že zaradi imena ogniti, jasno kot beli dan, ne?). Pri trgovini je fajn, ker ti za vsako snov, ki ti jo želi prodati, razloži, kaj je, od kod je, za kaj se uporablja… in navede izdelke, ki primarno vsebujejo prav želeno snov, in vse tiste, ki jo tudi vsebujejo, poleg tega pa omogoča še primerjavo po ceni na gram (vse tisto, kar sem za lekarnar.com počela na roke). Primer: brusnica oziroma brusnični koncentrat. Tudi na bodybuilding.com je Brusnični koncentrat NOW na gram koncentrata najcenejši: 0,14 $. In koliko bi to koštalo mene, če naročam iz te vukojebine na drugem koncu galaksije? Izdelek 7,49 $ in poštnina 9,99 $, skupaj 17,48 $ in ker je danes dolar 0,65 €, in ker me Carina za uvoz blaga preko pošte, pri katerem skupna vrednost blaga ne presega vrednosti 45 €, oprosti plačila carinskih dajatev, to znese 11,362 €. Skoraj pol ceneje kot pri lekarnarju. Še krasnejš!

Drugače pa te dni kupujem samo še na Prehranska dopolnila. Totalno sem se navlekla na Diet Essentio. :D

Če bi se dalo, bi jim ušla, a življenje, kakršno mi je še vedno najbolj všeč, jih pač predpostavlja, zato jih skušam sprejeti. Ljudi, za katere se zdi, da se razlezejo v vsak kubični centimeter prostora in to ne pomeni nič prijetnega. Njihovo vidno polje je zelo visoko in zdi se, da so od vedno in za vedno. Da jih nič ne sesuje.

Ne samo, da so mi zoprni, tudi bojim se jih. Ne verjamem, da jih čisto nič ne spravi na kolena. Bodisi v svoji vzvišenosti prekrivajo svojo šibko točko ali pa lažejo, da je nimajo. Obstaja še možnost, da to resnično mislijo, ker jim manjka samorefleksije. Da krvaveče koleno prepoznajo kot rano na svojem telesu.

Takih ljudi ne maram in se jih bojim zato, ker nikoli ne morejo biti hvaležni. Prag, ko lahko drugega pogledajo v oči in mu rečejo “hvala”, je z vsakim dejanjem, z vsako stvarjo višji in se jim izmika tako, da ga nikoli ne dosežejo in čeprav hlastajo za nečim, kar je več, ne vedo, da potrebujejo moč, da sestopijo in so ponižni.

Ne prosim za več, čeprav vem, da do konca ni konca. Danes hvala za:

• piškote. Petra Grdadolnik iz Horjula - ne vem, kdo si, ampak ti piškoti, ki jim dodam še vse ostale božične začimbe (kardamom, klinčke, ingver, cimet, …), prinašajo veselje. Meni in meni, ko ga drugim.
• za praznični počitek. Da je tako naneslo, da sem lahko brez brnečega “to še moram narediti” praznike preživela v miru, ob kuhanem vinu, ob svečah, v spanju in branju (ja, Cukrarska je prišla v knjižnico pet minut pred mano).
• za premirje s kojoti iz moje glave (in ljudem, ki so me do tega pripeljali - tudi tistim, ki s svojimi izrečenimi mislimi niso govorili neposredno meni). To je bil dober preblisk: skleniti mir za določen čas. Da se lahko odpočijem, odprem oči in končno spet jasneje vidim.