Zdaj, ko ni več česa švercat (če pa je, itak nimamo dovolj €), so nam pa meje odprli. Kam so šle prepustnice, parne-neparne registrske, depoziti, devize, kofe, zjebana prikolica, ki je iz Edil Sanitaria zvozila celo kopalnico in kuhinjo…
“Ničesar nimam, samo par kavbojk…”
“Odprite prtljažnik…”
… so samo še spomini…
Update: kot so že dolgo samo v spominih dogodki, kot je bil slavni pohod z metlami.
Bygones!
Pravkar je za mano zadnja uradna fešta za letos. Nikoli mi niso bile všeč (ker zakaj bi žurala z nekom, ki mi gre po verjetnostnem računu na jetra?), letos pa je še nekako šlo. Na prvi je blestel predsednik uprave, na drugi Jerry Azulay (ne Kolosej, AZUlay!), na tretji nič posebnega, na četrti pa sem padla na kolena pred cabernet-sauvignonom. Danes je bil zvezda Laki, za katerega smo v “heureka momentu” odkrili, da je Harry s Tretjega kamna od sonca (problem je, da mu je najbolj podoben, ko je najbolj on sam). Od tod naprej samo še čakam - z velikim nelagodjem, da se to leto konča.
Verjetno imam nekoliko sreče v nesreči: ne sprašujejo me veliko, kje bom za novo leto. Vsekakor se velja držati priporočila iz današnjega klepeta.
Matic: “Kje boš pa za novo leto?”
Tjaša: “V depresiji.”
Željkić: “Ne hodi tja - sem že bil. Obupna postrežba, vsega preveč, počutiš pa se čisto bedno.”
Anyhoo: Had vabi na ponovoletno krvodajalsko akcijo. Jaz ne grem, ker moje krvi nočejo (pa zato ne bom nič bolj nalita), lahko gre pa kdo drug namesto mene.
Zavoljo stvari, s katerimi se zadnja dva meseca ukvarjam bolj, kot bi si v najbolj divjih sanjah sploh želela, pač v svojem vdrekgrevsečesarsedotaknem zamujam. Zamujam z 20. obletnico začetka padca železne zavese, kar je neposredno povezano s cesto, ki nujno rabi revolucionarno spremembo, prehiteti pa me kani tudi začetek zime - in ta veseli dan, ko se začne daljšati. Dan. Mislim, svetli del dneva.
OK. Ne ustavljat konjev, ker zdaj nameravam povezati oboje (ne pravim, da bo držalo kakor skala kamen kost): za Litostrojem, kjer se je v naših krajih 15. decembra 1987 zgodil prvi resen pok prejšnjega, malo idealistično zastavljenega režima, je cesta… am… vsaj včasih smo takim objektom tako rekli. Iz štiripasovne, precej tipične socialistične avenije se namreč rodi v nevarnem ovinku in se vsa zožana in brez urejenih bankin skrotoviči proti obvoznici v obliki, ki ni več vredna vsega, kar se po njej vozi. Poleg tega ob njej nastaja neka poslovna novogradnja, kar je iz tistih par deset metrov lukenj v asfaltu naredilo praktično kolovoz. A da ne bom lagala: z avtom se da. Če ne divjaš, če kretene, ki se radi vozijo 1 meter in manj za tabo, spustiš naprej in če si pozoren na kolesarje in pešce, ki cesto prečkajo via PST, ni panike.
Koliko prometa gre čez dan po njej, lahko samo ugibam. Vem samo, da se po njej običajno peljem trikrat dnevno: pred 6. uro zjutraj, okrog 16. ure popoldan in okrog 17:30 popoldan. Vedno je nagužvana. Tako je pač, če si pomembna povezava med dvema, sicer slabo povezanima mestnima predeloma.
Problem ni toliko cesta sama, ampak pešci. Ljudje kot množični samomorilci brez kakšne oznake lutajo ob tej poti, kjer se dva avtomobila komaj srečata, kjer ni pločnika in je osvetlitev zgolj romantična predstava. Peš, pa tudi na biciklu vsak dan srečam vsaj eno - brez zamere, ampak - čisto budalo, ki očitno skuša mirnim korakom narediti nesrečo.
Zato predlagam, da se naša dušebrižna država naslednjič malo bolj potrudi. Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je oktobra / novembra vseprisotno oglaševal (pohvalno) pomembnost osvetlitve pešcev v akciji Bodi preViden, nihče pa nikjer ni povedal, kako naj se človek, ki ne sodi v demografske skupine, ki so kresničke dobivale brezplačno, dokoplje do svetlobnega telesa (razen na športnih oblačilih, ki pa - roko na srce - pogosto enostavno niso dovolj in tudi ne dovolj velika). Celo na upravni enoti, kjer sem ravno menjala vozniško dovoljenje in prigodno stegnila jezik, niso vedeli.
Potem ko sem nekega večera skoraj povozila dva tekača v Stegnah - ehm, ni se jima zdelo vredno, da bi se prihajajočemu avtomobilu umaknila z neosvetljenega dela ceste in sta mirno pustila, da sem sem ovinek okoli njiju odpeljala jaz, medtem ko sta s tekom vzporedno zasedala cel moj vozni pas, me je res začelo zanimati, kaj je zdaj s temi svetlobnimi telesi. Pa sem pomislila na to, da če pošljem vprašanje državi po mailu, da se bo pa le našel kdo, ki bo vedel (čeprav mi je gospa Upravna enota namignila naj le poskusim na bencinskih črpalkah). Imela sem prav - v dnevu dveh sem dobila tale odgovor:
Spoštovana1,
kresničke lahko kupite v papirnicah ali trgovinah z avto deli, kolesarskih trgovinah. Odsevne trakove prodajajo tudi v spletni trgovini superge.si. Grosisti so Pro commerce Kranj, Zebra Ljubljana, Constant Bled, Hella Ljubljana
Lep pozdrav,
tajništvo DRSC SPV
Tako da. Še vsaj dobra dva meseca bo jadno temno. Prosim, prosim, ne mi skakat pred avto - če pa želite, da se vam JAZ umaknem, si nabavite nekaj, kar mi bo nemudoma padlo v oko (to je še moje). Oni dan mi je bilo prav milo, ko sva se čez črnuški most peljala mimo možakarja, ki je imel prav takšno kresničko, kot sem jo imela jaz, še v časih, ko sem bila Cicibanka.
Če ne kresničke, pa kaj takšnega, kot sem zapazila na www.roadid.com (via kislaglista).
In prosim - une pohodniške elastične čelade:
Kresnička mora biti vidna spredaj in zadaj. Prav fajn je, če se premika (na roki ali na nogi).
Ne se več zafrkavat z mano, da mi ne bo enkrat padel mrak na oči in bom komu zares posvetila. Ne samo potrobila.
In sma se usjeli…
Ljubljansko jutro je rezalo mimo ušes in če sem iskrena, se mi res ni dalo it še enkrat ven. A take dileme lahko enostavno rešiš z vprašanjem: “Kaj pa če se nikomur ne bi dalo?”
Na poti sem razočarano ugotovila, da tisti, ki želijo imeti več, ki lahko in hočejo vložiti več… ne razumejo poante. Da, so delavci, ki nočejo delati več kot 40 ur tedensko. Tako smo se zmenili, ne? Da je 40 ur neka enota dela, ki zagotavlja določene pravice.
Poleg tega: za X ur dobim plačilo Y. Torej Y/X na uro. Če je Y tako za 40 ur tedensko neka mejno nizka številka, je velika verjetnost, da za isti znesek nihče ne bo hotel delati neplačanih nadur. A je to tako težko razumeti? Če delaš za 1500 € na mesec, imaš nekaj manevrskega prostora in rečeš, ma ajd, magari eno naduro dnevno v povprečju. Če pa delaš za 350, je pa edino prav, da rečeš: “Veš, kaj? Kila jabolk je 1 €. Če hočeš kilo in pol, bo to 1,5 €.
Nisem nikakršen ekonomist: kdorkoli mi je lahko u ibr pameten in mi “globalizira”… Meni to čisto nič ne pomeni. Vem samo, da ni prav, da za pošteno delo dobiš toliko denarja, da moraš biti mag. ekonomije, da ti s tako plačo uspe preživeti 30 dni. Samo to. Mislim, da nihče od protestnikov danes ne misli v resnici, da lahko z nekvalificiranim ali polkvalificiranim delom zasluži toliko, da mu nikoli ničesarne bo manjkalo. Prepričana sem, da gre samo za dostojnost tega življenja na minimumu.
Zato sem s temi ljudmi solidarna. Solidarnost pomeni, da nam ni vseeno za tiste, ki so se slabše znašli. Ne vem, koliko ljudi je sposobnih nekomu, ki se v življenju očitno ni znašel najbolje, v fris reči: “Znajdi se!” Če so, jih nočem poznati.
Fotoaparat je seveda ujel veliko bližnjega zvoka, ampak bučanje je bilo srhljivo.
Dobrodošlica z Dunajske strani: izpolnjevalec glasbenih želja mimoidočim ravno v spomin na Hej, brigade!
Kolikokrat se vprašam, v kakšni formi bi bili tisti, ki s polno ritjo drugim diktirajo, kako naj živijo… če bi morali živeti v enakih razmerah.
Kruh iz smetnjakov… del slovenske zgodovine retorične odličnosti.
Prišla je tudi slovenska vlada…
Solidarni… Hrvati…
Ta Pavčkov verz me je pa na Mojcej spomnil. ;)
Po spletu okoliščin se pogosto sprehodim mimo pisarne bogatega človeka. Že od lanskega decembra na tleh leži vrečka daril, ki jih je eden od svetih mož ali celo sam dedek Mraz prinesel za njegovega otroka. Tako je napisal na označevalni listek in ga obesil na vrečo. Temu otroku seveda nič ne manjka. Še najmanj ta vreča - najverjetneje samih sladkarij, kakega zvezka in kake igračke.
Jeseni sem se precej potikala po fužinski ambulanti. Ko je človek bolan in se mora prebiti skozi vse red-mora-bit prepreke, ki jih postavijo pred tabo, te včasih prime žalost. Ampak če ni hudega, se da. A tako sem nekega večera po 18. uri s svojim oštevilčenim listkom, ki sem ga šla med svojim delovnim časom iskat takoj po 12. uri, v čakalnici slišala pogovor med sestro in že na videz bolno in šibko mlado žensko. Videti ji je bilo, da se ne valja v denarju in da ji je težko. Ko je skušala priti “na vrsto”, ji je sestra rekla, da ne more, ker nima številke. To bi morala priti prevzeti po 12. uri. Bolnica je ugovarjala, češ, da je šef ne pusti, da dela od 12. do 18. ure in da ne more priti po listek s številko, ki bi ji zagotovil, da bo tistega dne lahko prišla do zdravnice.
Zato grem na sobotni štrajk.
Grem tudi zato, ker mi je mrzka misel, da množice lahko mobilizirajo samo še trgovski popusti in razprodaje.
Grem zato, ker se mi zdi, da je treba povedati, da obstaja tolerančni prag, do koder lahko spustimo občutek za socialno pravičnost.
Grem zato, ker me bolj kot usoda bogatih skrbi usoda tistih, ki ne morejo do številke za vrsto pri zdravniku. Ker jim šef ne pusti.
Ne grem zato, ker hočem, da imajo menedžerji bistveno manj. Ali - bognedaj - toliko kot navaden delavec. Plačilo naj bo v ravnovesju z izobrazbo, opravljenim delom in zaslugami.
Grem preprosto zato, ker se mi zdi nehigiensko, da se ljudem, ki nimajo veliko manevrskega prostora, govori, naj se znajdejo, naj kupujejo manj in ceneje.
Ne verjamem, da lahko en protest spremeni svet: lahko pa pokaže, da nam tako, kot je, ni všeč. In da smo tudi tisti, ki nam ne gori pod ritjo, lahko solidarni s tistimi, ki so prisiljeni vsak mesec iz preživetja delati umetnost. Poleg redne službe.
Beograd. Kamorkoli pogledaš, žerjavi. Sami novi bodoči potrošniški templji, očitno grajeni za ljudi, ki jih je na beograjskih ulicah težko opaziti.
In kljub lovkam izrazite revščine, ki se zažira v slike, vonje in zvoke, je mesto v vsakem trenutku sposobno grenkobo odgnati s prešernim nasmehom in prijaznim klepetom, kjer te nihče ne čaka v zasedi in ti ne jame popravljati srbo-hrva-slovenščine v švasani novorek.
Ne vem sicer, kaj je odgovor na prvo vprašanje, ker me že nekaj dni heca ozvočenje tega pisalnega stroja… ampak veseli me, da nisem bleknila v prazno (samohvala se v dreku vala).
Moj prispevek na temo o fito-jezikovnih prispevkih vleče v komentarje največ slame. Kaj se je zgodilo s starim pregovorom: en japk na dan drži zdravnika stran?
A propos: a bi lahko, PRRRRRRRROSSIM, nehali govoriti o oljčnem olju (čeprav je dovoljeno)? Saj tudi ne govorimo o:
Razen, če se javi kdo, ki v pizzeriji reče, da na pizzi ne bi “oljke” (pa čeprav SSKJ tudi to pozna kot sadež).
Z’ skuzi bw’h!
Hvala lepa!
;)
Človek ni nikoli prestar, da bi se česa novega naučil. Morda je le nekoliko nenavadno, če se tako pozno kot jaz uči nekaterih osnovnih človeških spretnosti. In ta vikend mi ni šparal - še takrat ko bi lahko pustil tiste četrt sive celice, ki jo imam, pri miru, me je učil.
Petek je prinesel spoznanje v City Parku (takorekoč se mi je v templju po meri 21. stoletja odprlo nebo). V smislu “če želiš rešiti problem, ga moraš najprej definirati” se mi je med slalomiranjem proti izhodu končno oblikovalo pravo vprašanje: “Zakaj se moram v tej je***i štacuni vedno JAZ umikat ljudem, s katerimi se mi križa pot? Zakaj - če srečam v ozkem prehodu PAR - moram jaz stopiti vstran, namesto da bi ona nehala hoditi vštric?” In sem nehala to početi. Do izhoda sem prišla 5 minut prej kot običajno.
V soboto sem za premor med delom ugotavljala, da mi manjka nekaj življenjskih potrebščin in da bo treba po nakupih. Zazdela se mi je to tudi fajn priložnost za kratek izlet mojih novih čevljev - takorekoč testni, privajalni izhod. In sem šla: popolnoma v neskladju s svojo običajno sobotno trenirkarsko podobo v kostimu in petah (sem že kdaj rekla, da te ljudje drugače obravnavajo v kostimu in visokih petah - pa čeprav tudi v trenerki ven povlečeš zlato kartico?). O tanovem Mercatorju sem hotela napisati eno malo daljšo prigodo, tudi zato ker me je Než o tem spraševala po mailu, pa sem ji tako hotela odgovoriti, ampak bom samo kratka: prvi vtis je bil sweet. Še vedno, kot je pred časom opazil nek poslovni partner iz tujine, ne pretiravajo z nevrotično svetlobo. Večino stalaž so znižali in tako ustvarili vtis nekakšne tržnice. Že tako so imeli najširše prehode med policami - zdaj so jih menda še nekoliko razširili (vsaj tam, kjer človek ne grabi s polic, ampak se ustavlja in pregleduje stvari). Make-over v garaži I like. Recept tedna s posvečeno polico - simpatično. Niso uvedli kavcije za vozičke. A.
Sinoči ni bilo dovolj vsega dela (popravljala enega, risala drugega, pisala za tretjega in administrirala četrti sajt, vmes skušala narediti piškote za finale…) in sem šla kolegu še posnet reklamo. Snemalec je že popoldne prosil, če bi dogovorjeni čas prestavili za eno uro. Resnici na ljubo sem bila jaz tista, ki je prosila, če bi lahko to naredili med vikendom, zato sem pristala, čeprav sem vedela, da bo to snemanje zavleklo za pol ure v čas, ko se jaz začnem že ugašat. OK, kot običajno (ne vedno, nisem brez napak) sem prišla kake 3 minute pred dogovorjenim časom. 5 minut po dogovorjenem času, sem mu telefonirala: evo, v 3 minutah sem tam. Oprostite, zame so 3 minute 3 minute. V najslabšem primeru se lahko raztegnejo za enih 70%. Ne pa na 10 minut. Ko je odbilo 15 minut od dogovorjenega časa, sem odpuzala proti avtu, poklicala kolega in mu sporočila, da grem domov. Moj čas je enostavno predragocen, da bi ga najedal nekdo, ki ni utegnil priti prej, ker je bil ves vikend na morju. “Pros’m? Like, aaa, a tebe zanima, kaj sem jaz počela čez vikend? Ne? Se mi je zdelo!”
Ob vseh teh prigodah mi je po mesecu dni iskanja priložnosti uspelo vplačat letno karto: v avto sem se usedla ob 20:12, prišla tja, vplačala in avto zopet prižgala ob 20:18. To je pa res luskuz.
TV pri nas izločamo iz življenja, kolikor je mogoče. Nekaj časa smo jo SPLOH ignorirali (postavitev v stanovanju je bila pač takšna, da bi moral TV kabel čez ves prostor). Zdaj jo imamo za gledanje filmov z Yamade, za “žvale“, za uspavanje (perfect, deluje v nekaj minutah!) in jaz jo približno enkrat na 14 dni prižgem med večernim sukanjem v kuhinji. Kot sinoči, ko so na POPu naredili prvo cejenje pred kandidatov.
Mene so čisto zmedli.
Ad Elena. Kolikor sem prebledela ob Crnijevih gostilničarjenjih, ki bi jih vsak srčen človek zadržal zase, me moje prvo “srečanje” z Eleno ni prepričalo. Ne moti me, da je invalidka - v tem smislu ima zagotovo osebni kapital, ki je marsikomu (skoraj) nedosegljiv, ampak res ne vem, ali si želim predsednico, ki operira s srednješolsko politično retoriko tipa “v primeru Kosovske razglasitve neodvisnosti bi najprej poskrbela za ljudi”… Damn, a ni politika, ko je slečena vseh ceremonialov in metod, v principu nekaj, kar ureja odnose med ljudmi - še posebej, če jih posamezniki med sabo ne zmorejo urediti?
Ad Lojze. Če mi ne bi bil od nekdaj tako zelo antipatičen (ne morem pomagat), bi celo razmislila o tem, ali naj se morda pridružim večini, ki ga bo najverjetneje tako ali tako izvolila. Če je nekdo kristjan, potem je edino prav, da je milosten in razumevajoč. To pri krščanarjih (to je zdaj pejorativni mode) pogrešam in me je čisto sesulo, da mi Peterle uničuje moj fiksen pogled na svet, ko je glede homoseksualcev postregel z najbolj liberalnim odgovorom! (Kaže, da sem z negledanjem TV in splošnim ignoriranjem političnega peskanja v zadnjih letih spregledala par detajlov, ali pa je to spreten predvolilni manever??)
Ad Gaspari. Manjka mu karizma. Pika. Pa škoda se mi zdi, da bi se strokovnjaki ukvarjali s funkcijami, ki so bolj ali manj (sicer pomembni) okraski izvajanja demokracije.
Ad uni mladenič. Ne. V principu je v redu, ampak tip ima še čas. Naj se zaenkrat še malo poukvarja s svojim stanovanjskim problemom.
Ad Plemeniti. Car! Ne bi mu dala niti drobtine svojega volilnega glasu, ampak če bi se nekega dne zgodilo, da bi se umaknil izpod soja žarometov, bi bila to vsaj manjša škoda (hočem povedati, da je v določenih kontekstih (lahko) zelo škodljiv, ker ljudem, ki nimajo toliko introspekcije in zmožnosti refleksije kot on, potencira občutke nestrpnosti; v okolju, ki ima dovolj varovalnih mehanizmov (in za Slovenijo nisem čisto prepričana, da jih res ima), pa so njegovi izpadi dobrodošla popestritev). Njegova miselna agilnost - vedno, vedno mu uspe z zanimivimi mentalno-jezikovnimi akrobacijami zabiti sogovornika - mi je naravnost osupljiva. In kljub temu, da je zvenel ZELO nepredsedniško, sva se mu z NTNS sinoči parkrat smejala na ves glas. Zmago Plemeniti Burkež Jelinčič
Ad gospod UN. Hm, kaj pa vem. Tudi njega se mi zdi škoda za predsednika. Veliko bolj koristen bi se mi zdel na Dimsijevem stolu.
Mislim, da sem imela za par let dovolj politike. Mogoče do parlamentarnih volitev. :D
Update: prejle sem se spomnila še na tista MMS vprašanja. Lame! Kmalu televizijske postaje še kamer ne bodo kupovale več, ker bo itak dovolj en malo zmogljivejši telefon. Kr neki. Poleg tega pa: ko je POP pred časom na stopnišču pred našo stavbo snemal pogovor z enim od vodilnih opinion-makerjev na tem področju pri nas in ta pogovor z nami ni imel NOBENE neposredne povezave (torej ga lahko izvolijo snemat pred SVOJO hišo), so v prispevku zablurali naš na fasado nameščen logo. KVA? No, saj so privat firma, delajo, kar ‘čejo, ampak včeraj jih je fino poflodral Salomon. Ne, tisti fant v t-shirtu z napisom Salomon NI BIL samo fan, ampak je bil tudi MMS posnet na Salomonu.
Pa še to: pod tušem sem razmišljala, kaj bi v smislu “a-mi-boš-zrihtu-službo-če-volm-zate” pričakovala od predsedniškega kandidata. Evo: naj nekdo obljubi, da bo poskrbel, da Slovenija dobi (vsaj manjšo) verigo fitnesov na nivoju (pred dobrim tednom sem že natresla nekajpomembnih dejavnikov dobrega fitnesa), pa ima moj glas - in obljubo, da mu jih najdem vsaj še nekaj.