Prisluhi iz ženske garderobe

Vsako leto uničim vsaj eno škatlico. Letošnji sezoni je služil podaljšek iz prejšnje, zato pa sem morala še predčasno po nakupih (to veselje običajno pride jeseni).

Kot običajno sem si - kljub temu, da za tegale vem, da ga bom kupila, ker je moj stalen že nekaj let - vzela nekaj “dragocenih” ženskih trenutkov in se zadrževala ob stojalih z ličili, premišljujoč o tem, kako je vse, kar počnemo, namenjeno ljubezni. Tudi če dandanes mislimo, da nekaj počnemo, ker imajo ta početja neko inherentno logiko in raison d’être, je vse samo zato, ker iščemo ljubezen ali pa se branimo pred tem, da je nismo našli. Ali da ona ne najde nas. Za rdečilo za lica bi šla stavit, da je namenjeno iskanju ljubezni zgolj posredno - prek lepotičenja. Pa ni. Rdečica na ličnicah, ki se razširi čez ves obraz, vrat in prsi, je eden od znakov ženske seksualne vzemirjenosti in moške (podzavestno) privlači. Odkar sem to pobrala iz oddaje The Human Animal, mi je pri jutranjem ritualu rdečenja ličnic, za katero sem bila prepričana, da služi poudarkom in izrisovanju obraznih kontur, kar malo nerodno. Da o stoletjih barvanja ustnic s šminko niti ne govorim (ampak to sem vedela).

Nerodno pa je tudi odkritje (isti vir), da je žensko telo zelo namensko tako oblo. Ko se je naš prednik dvignil na noge, je rit postala zadnjica. Nekje zadaj, manj izpostavljena, manj očitna, manj vabljiva. Zato smo ljudje postali edina bitja, pri katerih imamo ženske predstavnice nabrekle prsi tudi, ko ne dojimo (well, I’m not speaking for myself here). Da spominjajo na rit. Okroglasta so tudi kolena in komolci, rame. Iz prave perspektive je vsak kos ženskega telesa videti kot rit. Zakaj so potem kao najlepše ženske dandanašnjega sveta videti kot lizike… je zgolj retorično vprašanje. Zamišljene smo bile kot ena velika rit na dveh nogah. Ker je samcem tako všeč.

Situacija je taka. Na Podutiški stojim na pasu za izvoz na obvoznico, pred mano čaka avtošola. Prižge se zelena, avtošola stisne po gasu, čeprav nekdo prihaja iz nasprotne smeri. Zavoljo tega - pred zavijanjem v levo - še enkrat stisne, tokrat po zavori, ker tisto, kar prihaja iz nasprotne smeri, piči kot sneta sekira. In ima takisto tablico L.

Ni se zgodilo. Bi pa bilo nekoliko nenavadno.

In to že septembra poleti! Kje jaz živim?

Mimogrede - ne delam si utvar o pomembnosti svojih objav, ampak očitno je zdrav razum le prevladal. EMA - vsaj v petkovem večeru - letos z Mobitelom teži penzionistom. Končno pravo ciljno občinstvo!

MMG, v čem je fora tako številnih voditeljic iz Vipavske doline? Nataša Nardin, Nataša Bolčina, Ivana Šundov, Eva Irgl, Tjaša Hrobat? A sem še katero pozabila?

Škomentir. Komentar, ki zaneti špetir.

“Ne, to je taka pravljica. Jaz imam raje realistične romantične komedije,” sem odvrnila na A-in¹ predlog, naj grem pogledat Začarano. Nekaj trenutkov sem mislila čisto resno.

Uf, tole je pa za tistega, ki me je začel nadomeščati pri vlečenju dreta pred Animal Planetom. Škoda, ker je za danes verjetno že prepozno. :)

1. samo predlagala je, ker ne, ona ne gleda romantičnih komedij, they give false hope :) [↩]

Me je le preveč firbec matral in sem naredila osnovno poguglanje vprašanja o tiskanju denarja s Photoshopom oziroma o tem, zakaj mi Photoshop sporoča, da odpiram podobo bankovca.

Zelo nekomplicirano povedano: tehnologija je tako napredovala, da je ponarejanje easy, zato je ameriški kongres “namignil” Adobu (in drugim), da bi bilo fino, da programčki vsebujejo določen algoritem, ki bo zmogel prepoznati neko podobo kot podobo denarja (za posamezne apoene vseh pomembnejših svetovnih valut, med katere spada tudi slovenska - ko’k se pa to fensi sliši) - pri odpiranju, skeniranju in lepljenju… Kolikor sem preletela info via gugelj, je bilo tako, da CS sploh ni hotel početi ničesar za denarjem, s CS2 pa so dovolili odpiranje in editiranje, še vedno pa denarja ne moreš tiskati.

Kako moderni stroji (trdi in mehki) vedo, da jim pred nosom leži bankovec, je drugo vprašanje. Nekaj iztočnic na to temo pri Stevenu J. Murdochu ali na tinotopii.

Pa še en copy/paste o tem, kaj lahko s podobami denarja počnemo via rulesforuse.org (Europe -> Slovenija):

Splošni podatki o reprodukciji bankovcev:
Prepovedano je spreminjati videz bankovcev te valute.
Reprodukcije ne smejo biti uporabljene v kontekstu, ki je lahko žaljiv (npr. kot del pornografskih gradiv ali gradiv, ki spodbujajo k nasilju). Prepovedane so tudi reprodukcije, ki kršijo avtorske pravice za euro bankovce.
Člen 1 Smernice ECB/2003/5 opredeljuje neskladne reprodukcije, člen 2 Sklepa ECB/2003/4 pa opredeljuje nezakonite reprodukcije euro bankovcev. Takšne reprodukcije euro bankovcev v načelu niso dovoljene. Člen 2(3) Sklepa določa pogoje, ki jih morajo izpolniti zakonite reprodukcije, za katere ni potrebno posebno dovoljenje. Za reprodukcije, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, je potrebno potrdilo o skladnosti s pravili za reprodukcijo.

Reprodukcije v tiskanih medijih:
Obstaja več omejitev. Omejitve glede velikosti se razlikujejo npr. glede na to, ali je reprodukcija eno- ali dvostranska. Da bi bile zakonite, morajo reprodukcije na splošno spoštovati pravila, ki so določena v Sklepu ECB/2003/4 in Smernici ECB/2003/5.

Reprodukcije v elektronskih medijih:
Reprodukcija bankovcev za javno dostopne digitalne slike je dovoljena, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
* ločljivost slike je 72 dpi ali manj;
* diagonalno čez reprodukcijo je v kontrastni barvi natisnjena beseda »SPECIMEN« (vzorec). Dolžina besede mora biti vsaj 75% dolžine reprodukcije, črke pa morajo biti visoke vsaj 15% širine reprodukcije.

In tako sem po nepotrebnem zapravila 106,4 evra. Ker če se ne sme, se pač ne gremo.
MMG: tudi bankovec za 100 evrov, ki je apoen 106,4, Photoshop prepozna kot nekaj, česar noče printati. OK, Adobe, hvala za kompliment.

Ko sem sinoči pri Piki videla, da želi, da napišem kaj o Keniji, me je zaobjel en velik WTF?! Kaj naj napišem o jebeni Keniji? Kaj vem o Keniji? Kaj imam s Kenijo? In kaj lahko naredim za Kenijo? Vem za Nairobi, Masaje, mogoče bi se mi celo posrečilo približno najti Kenijo na afriškem zemljevidu, vem, da so imeli pred kratkim volitve, na katerih naj bi dosedanji predsednik v določenih okrožjih dobil tudi 120% podporo, in da so zaradi tega izbruhnili nemiri in da je kenijskega slehernika zajela beda. Da sem v tisti demografski skupini, ki si ne more privoščiti dopusta v Keniji kar tako, na izvlek kartice.

Čisto mogoče je, da bo kdo moj pogled označil za evropocentričnega, sama pa mislim, da gre zgolj za pragmatično brezbrižnost. OK, lahko na blogu kričim, da želim, da se končajo vse vojne (po prioriteti najprej vse humanitarne katastrofe začenši s Kenijo), da želim, da izvoljeni ljudstva tudi te stvari uvrstijo na svoje naporne urnike, da o tem spregovorijo… lahko. Ampak nekako ne čutim, da sem s tem kaj posebnega prispevala. In verjetno je za to kriva moja tiha navajenost na samoumevnosti: pa saj je menda jasno, da sem proti nasilju, da sem proti trpljenju in da ne želim, da se tam, v daljni Keniji ene lepe črnke bojijo zase in za svoje otroke in da se lepi temnopolti mladeniči streljajo med sabo! Saj nisem zmešana! A je treba to posebej povedati?

Problem je seveda v tem, da ni problem Kenija. Problem je svet, kakršnega smo zgradili. Svet, v katerem nam določene stvari, ki so temelj naših svoboščin in privilegijev, čisto ustrezajo, le da to redko (če sploh) eksplicitno priznamo. Ali smo čisto prepričani, da bi živeli enako dobro, če bi Afrika ne bila, kakršna je? Bi bilo ravnovesje lagodja, udobja in blagostanja za nas enako, če bi bila Afrika velesila? Ali bom naslednjič tekla v startaskah, zato da ne bom s svojimi najkicami podpirala hegemonije globalnih korporacij oziroma omniprezentnega Kapitala? Tiste sile, ki ji - kot meni - čisto ustreza, da je stanje zaenkrat tako, kot je… in ki se ne sprašuje, če ni to morda tisto, kar je root of all evil, zaradi katerega mladi Afričani izgubijo razum in se vdajo nasilju - v upanju na to, da se bo jeziček na tehtnici blagostanja premaknil vsaj malo v prid njegovim?

Nikakor ne želim zmanjšati vloge in pomena dela tistih, ki si - kot dr. Drnovšek ali Tomo Križnar - k srcu vzamejo tragedije, ki bi jih lahko mirno obšli. Ampak - a naj res tudi jaz skrbim za Kenijce, če ne najdem niti časa, da bi zimska oblačila odpeljala na Karitas… ali šla obiskat svojo bivšo stanodajalko, ki v svojem desetem desetletju ugotavlja le še to, kako je zadnja iz svoje generacije, vse mlajše pa so čedalje bolj zaposlene in prezasedene, da bi jo prišle zmotit, medtem ko šteje, koliko avtomobilov se je peljalo mimo njenega bloka tisti dan? Nesreča nam je dovolj blizu, da res ni treba gledati televizije, da bi zanjo vedeli. Srečni smo lahko, da so v Afriki tako revni, da si ne morejo privoščiti, da bi se zaradi lastne nesreče z našimi letali zaletavali v naše hiše.

… tokrat na “nepravi” strani mikrofona… in s plitkim dihanjem, slabo stavčno intonacijo, nemogočimi poskusi, da bi ujela začetek in konec svojih verig neskončnih podredij - in posledično nezmožnostjo posredovanja informacij, ki sem jih želela brejkniti… in mi mati z očitajočim tonom reče: “Ma, fajn, s’m te posluš’la, sam si prou po lublansku ghovorila!”

Nego, kako? :)

“T’ku ghovorim, mama, raz’n s tabo. Že petnajst lejt ž’vim u Lublani in s’m se n’lejzla.”

Mene čisto nič ne briga, če kdo misli, da je darilo vselej zavezujoča socialna transakcija in da vedno implicira povračilo - jaz rada podarjam stvari, ker z njimi pride tudi dobro. Res je, da še nikoli nisem podarjala diamantov ali ključev od avta in da takih daril tudi nisem še prejela (ok, pozabite ključe od avta, tisto je bila vzgojna transakcija “ti-meni-dipomo-jaz-tebi-avto-da-boš-kdaj-prišla-domov”)… Visi mi dol, res, če je bil Mauss prepričan, da darilo nikoli ni zastonj. Sicer pa… mi je vseeno tudi za to, ali je darilo sploh kdaj samo darilo in nima vgrajenih pričakovanj. Navsezadnje celo lahko rečem, da je prav vzajemnost, ki jo vzpostavi obdarovanje, tisto, kar vse skupaj dela še vrednejše - pa čeprav je tržna vrednost darila ponavadi obratno sorazmerna s trdnostjo vzpostavljene vezi. Če zelo dobro pomislim, nimam težav z vzajemnostjo daril niti z ljudmi, ki niso v prvem krogu mojega pek mojih vic. Seveda pa je treba znati reči ne, ko darilo kupuje nekaj, česar ne želimo prodati. Ampak to, da nas želi nekdo kupiti, je človeška pokvarjenost, ne pa krivda darila ali obreda obdarovanja.

Tole so moja letošnja (še nepopolna, ker se dva pladnja še sušita na balkonu). Najbližjim ponavadi dodam še kaj, kar rabijo (čeprav morda še ne vedo). Tudi letos. :D

To sem zasledila samo na našem forumu in nikjer drugje. Čeprav je bil prvi poskus porazen, se mi zdi vredno poskušati znova: ne boli, ni škodljivo in tudi če od takih državljanskih pobud ni posebne konkretne koristi, koristijo zato, da se ljudje začnemo zavedati, da smo eni veliki packoni - že z osnovnimi navadami, ki jih imamo za samoumevne.

Če bi še imela srečo in v knjižnici končno dobila Cukrarsko, bi sploh bilo super.

Na večer zimskega solsticija, 22. decembra, se pridružimo globalni akciji »Ugasnite luči in živite počasi« ter za dve uri (od 20.00 do 22.00) ugasnimo vse luči, izklopimo elektriko in preživimo čas v soju sveč in v miru.

Pod sloganom »Ugasnite luči in živite počasi«, so začeli z akcijo na Japonskem, ko so stopile skupaj okoljske nevladne organizacije z namenom, da bi pokazale na možnost zmanjšanja porabe električne energije in na drugačno preživljanje časa ob poletnem in zimskem solsticiju. Prvič so izvedli akcijo leta 2003, kmalu dobili podporo japonskega Ministrstva za okolje, nekaterih podjetij, vladnih organizacij, umetnikov in druge javnosti, ki so se priključili in podprli dogodek »ugašanja luči«.

Lansko leto je podporo ponudilo že nepojmljivo visoko število vseh ljudi, v Tokyu so celo ugasnili luči na največjih konstrukcijah: Tokyskem stolpu in Mavričnem mostu. Akcija pa je začela svoj pohod po svetu in danes se dogodku priključujejo Severna in Južna Koreja, Avstralija, ZDA, Tajvan, Mavricius in Francija. Razširimo ta val tudi v Slovenijo in preživimo večer zimskega solsticija ob svetlobi sveč.

Zakaj se priključiti akciji? Razlogi so lahko različni: preživeti večer v toplini družine, nameniti podporo energijskim problemom, pripomoči k miru v svetu. Lahko se pridružimo tudi samo zaradi zabave. Glavni namen akcije je, da čim več ljudi spomni na to, da lahko čas preživimo tudi nekoliko drugače: veliko bolj v miru in v krogu družine.

Večer sveč ni nikakršen protest, niti ničesar ne razglaša. To naj bi bila samo priložnost, da spoznamo, kako se lahko zgodi nekaj prav čarobnega, ko samo za dve uri ugasnemo vse luči ob solsticijih.