Prisluhi iz ženske garderobe

Po južni Tuniziji s karjolo s štirikolesnim pogonom

Na izlete, ko sem na dopustu, običajno ne hodim: smiselno bi bilo, če bi tak izlet vseboval veliko sončenja, a potem ne bi bilo smiselno, ker bi takrat plačevala za nekaj, kar domnevno že imam. Anyhoo, tokrat sta me na izlet kupila dva dejavnika: relativno hladno vreme prvih nekaj dni in opis potovanja:

Berberske vasi: vožnja z džipi prek rimskega nasipa Al Kantara; vožnja po brezpotjih po kamniti puščavi; Tataouine in obisk slaščičarne, berberski jamski naselji Douiret in Chenini; Ksar Hedada - kraj snemanja filma Star Wars; povratek prek Medenine (osrednji jug Tunizije - ogled ghorfi) s trajektom na Djerbo.

Saj je javno znano, da se ne morem nikoli odreči ničemur, kar je predimenzionirano za vožnjo po ljubljanski obvoznici, ne, in da so me kupili z džipi, ne da? Oh, tako zelo ne. OK, zdaj, ko vem, kje in kaj in kako, si mislim, da bi minibus čisto zadostoval, ampak razumem, zakaj je privlačneje dodati še element atrakcije s Toyotinim štirikolesnikom in - oprostite, ker bom zvenela rahlo nestrpna - za volan posaditi 28-letnega norca, ki bo zaradi svojih neizživetosti v najslabšem primeru pobil nekaj belih turistov, ne pa 3000 lokalcev. Malo seveda pretiravam z vsem: mislim namreč na tiste vrste neizživetost, ki je kreteni na slovenskih cestah večinoma ne poznajo (vsaj ne 28-letni), pa tudi vožnja v resnici ni bila tako zelo grozna, kot bi bila, če bi se tisto prehitevanje v škarje (ja, na cesti, ki je v primerjavi s slovenskimi približno na 5% zasedenosti, se zgodi tudi to) ali rinjenje čimbliže (na centimetre blizu) prvemu džipu v odpravi, v katerem so tri hrvaške donde sedele na zadnji klopi, končalo drugače. No, že začelo se je tako, da smo samo me tri (s sopotnicama Mico in Meto) s Hossemom nasedle na sipini v delu potovanja, kjer so nas zapeljali off-road po nanosih finega saharskega peska v tamkaj sicer kamniti puščavi (severo-vzhodno od mesta Medenina).

Ta digresija naj sicer morebitnega obiskovalca Djerbe ne odvrne od izleta, ker gre vseeno za dokaj lušten izlet in se da, če je človek radoveden, izvedeti marsikaj zanimivega. Izlet po berberskih jamskih naseljih je predvsem izlet po robovih hitrega širjenja islama. Jamska naselja (v galeriji je videti že skoraj opuščeno naselje Douiret in Chenini) so prvotni prebivalci Tunizije, potomci katerih so še danes svetle polti in rdečelasi¹, uporabljali kot skladišča, bivališča in tudi kot obrambne utrdbe. Očitno nekje v 7. stoletju ta obramba ni delovala, ko so proti zahodu prodirali Mohamedovi privrženci - in sprva pogansko, potem pa krščansko ljudstvo je prevzelo islam.

Opuščeno jamsko naselje Douiret nameravajo pretvoriti v hotel - nekoč. :) Za Tunizijce tako kot za večino obsredozemskih ljudi velja pravilo “jutri”. V hotel nameravajo (nekoč) spremeniti tudi tudi ksar v Ksaru Hedadi, kjer so posneli nekaj prizorov prvega preddela filma Star Wars (žal ne najdem nobene sličice, a tole je baje “ključna” scenografija). Po bližnjem mestu Tataouine je dobil ime tudi planet Tatooine, kulisa katerega je sicer bil ksar v Ksar Hedadi².

Tataouine je eno od največjih mest v južni Tuniziji. Legenda pravi, da je ime dobilo takrat, ko je nek berberski oče izgubil svojo hči Tato - in je klical “Tata, ouine, Tata, ouine?”³. V Tataouinu je mene čakal vrhunec potepa: obisk slaščičarne in ogled izdelave gazeljih rogov (recepta v angleščini ne najdem, če pa koga res zanima, se lahko oglasi in mu kakšnega odstopim v pokušino (Nyah, ne se matrat, ti jih ne dobiš), ker sem jih prinesla precej s sabo, lahko pa pogugla po corn de gazelle, kaab el ghazal, cuernos de gacela ali Gazellenhoernchen. Maroška varianta se očitno nekoliko razlikuje - moji so povaljani v medu, ne v sladkorju). Skozi kuhinjo se vije cela turistična pot, ampak glede na količine sladkorja, ki jih uporabijo za pripravo gazeljega roga, hacapa čisto zares ne potrebujejo. :)

***KONEC*** :)

1. v Cheniniju pa nas je za bonbone prosila deklica, ki bi lahko bila na videz turistka [↩]
2. ksar je ime za posebne sorte skladišče za živila nomadskih in polnomadskih Berberov. Ko so jih v prejšnjem stoletju bolj ali manj de-nomadizirali, so se naselili - jasno - okrog svojih ksarov, skladišč, zato so tudi kraji dobili ime ksar+ime plemena. Ko torej pišem o Ksaru Hedadi oziroma Hadadi, govorim o kraju, ksar pa je skladišče v tem kraju, kjer so očitno doma potomci plemena Hadada. [↩]
3. Tata, kje si? [↩]

Prispevek k etnologiji francoskih balkonov

Ker si mislim, da Jackie še dolgo ne bo odkrila smisla francoskih balkonov (o njih se sprašujem tudi sama, čeprav ne s tako vnemo, ker se jih v življenju uspešno izogibam), prilagam svoj kamenček v mozaik blogetnologije balkonov. Treba bi bilo narediti malo reserša, a možno je, da so Francozi svoje balkončke prinesli kot modifikacijo balkonov iz svojih kolonij. Doslej jih še nikoli v resnici nisem opazila, a gre za praktično dejstvo, da sem - tisto malo časa, ki sem ga v arabskih državah preživela izven hotelskih kompleksov ali puščavskih planjav - večinoma gledala v tla, saj je to najboljše zagotovilo, da te bo gnjavilo manjše število descev. Tokrat imam (vsaj) dve namontirani na stene hotelskih stavbic. Žal sta - kolikor sem uspela doumeti - obe “gluhi”, torej resnično samo za okras. Sem si pa mašrabejo predstavljala približno podobno, le z gosto prepletenimi letvicami do tal, ko sem se za njo skrivala skupaj z junakinjami Mahfouzove Kairske trilogije.

Mašrabeja je v izvirniku bolj nekakšna polknica, gosto prepreden lesen senčnik (lahko so izjemno umetelne, ne taka kmetija kot ta na sliki), ki je v višini oči gostejša, da zakriva sonce, pri nogah in više od glave pa so odprtine večje, da prepuščajo veter, ki nekoliko blaži vročino. Izvirno so samo pokrivalo za okno, obstajajo pa tudi kot mini-balkončki. Kljub temu, da je primarno hišni pripomoček v delih sveta z zelo visokimi temperaturami (v Indiji jim rečejo jali), je mašrabeja učinkovita tudi kot bran zasebnosti - še posebej v tradicionalnih islamskih deželah, kjer žena in deklet niso smele videti moške oči, razen soprogovih / očetovih.

Še nekaj fotografij mašrabeje…

Kar se mene tiče, je dopust dolžnost, ki jo mora vsaj enkrat letno izpolniti vsak delojemalec. Vsaj enkrat na leto - za vsaj en teden, če ne dva. Ne samo, da je to delojemalčeva dolžnost do delodajalca, pač pa nekaj, kar opravi v dobro svojih sodelavcev, to je ljudi, s katerimi najverjetneje preživlja največji del življenja. Dopust je tudi v dobro družbe. No, v primeru družbe bi bile verjetno smiselnejše določene prilagoditve teh delojemalčevih obveznosti, ampak ta razmislek presega meje mojih trenutnih zapisovalskih ambicij.

In ker se pogosto trudim¹, da bi stvari naredila prav, sem tudi letos, ker je treba, ne samo zaradi službe, ampak tudi zaradi zdravja, ne samo dušnega, pač pa tudi kožnega, vzela dopust, na vrat na nos rezervirala neke počitnice nekje, precej ignorantsko, želim samo priletet tja in imet en teden sonca in miru, nekje. Tunizija ali kaj že…

Malo sem že pogledala - do 27 stopinj Celzija bi moralo biti i.d.e.a.l.n.o. za predpočitnice. Mati so me seveda prestrašili, naj le vzamem še kaj več za obleči, a poslušala sem jo samo toliko, da sem v sicer še dokaj prazen kufer zapakirala samo še eno tanko športno majico z dolgimi rokavčki. Eh, Tjaša.

Da bo to vse skupaj ena napol komedija, bi mi moralo biti jasno že pri predzačetku, ko sem spet iskala enoposteljno rešitev (no, v sobi so štiri postelje in zagotovo plačujem vse, razen hrane za eno osebo, pri čemer mi z ravnim frisom k večerji prinesejo LITRSKO steklenico vode, tako da preplačam še to). A nekako si mislim, da:

1. pri nas ni kritične mase za variante a la Club Med, da bi bilo za take organizirano kaj primernega oziroma da bi se agencije potrudile s prilagojeno ponudbo (pri Nemcih je, denimo, možno brez težav najti tudi last minute EZ ponudbe, pri nas pa je last minute privilegij parov in družin);
2. se ljudje znajdejo bolje - gredo na dopust z mamo, z drugim solo-obupancem ipd. Te variante so mi znane, a jih je žal možno konzumirati le v dovolj dolgih časovnih intervalih. Prva varianta namreč niti približno ni dopust (mislim, wtf, če vsi mislijo, da sem s sestro - ok, ona se počuti fajn, but htf naj se počutim jaz?! Ko so naju imeli za sestri, ko sem bila otrok, je bilo samo malo bizar, kmalu po mojem 20. letu pa ta primerjava nekako ne sede več udobno v moja ušesa), druga varianta pa je… za dobre letine. In recimo, da letos ni eno od tistih let.

Da sem - idiot, šmak, smota, brihta - pozabila, da v ročni prtljagi ne smem imeti tekočin, mi je sicer pomagalo, da za zihr stvari v kovčku nisem imela namočenih v mleko in olje za sončenje, a hkrati pripomoglo, da je bilo to praktično nemogoče, saj sta obe plastenki ostali v kanti za smeti na Pučniku. Niso se pa namakanju ognila sončna očala, ki so - točno tako kot nisem pričakovala - padla v letalski skret. Hvala, a lahko zdajle letalo kar obrnete in me peljete nazaj domov, ker jaz imam tega dopusta že čez glavo?

No, potem ko me je mama prestrašila z berberskimi vražami o vremenu, sem šla vprašat Guglja in ta mi je potrdil - od 25 do 27 stopinj Celzija, nimaš se česa bati. Ja, pa ja. Danes je drugi dan in kar lahko rečem, je le to, da mi je bolj mraz kot vroče. Po jutranjem sprehodu po plaži (tole je sicer nastalo zadnji dan), kjer sem doživela reality-check o poletju na obodu Mediterana v mesecu ljubezni (ne obstaja) in kjer sem dobila nastavek za celodnevni premislek o ubogih gazelah, je sicer dopoldne, poldne in popoldne postreglo s soncem, a glej ga, zlomka, spet nisem bila srečna: na soncu miljavžnt vroče, v senci za zmrznit. To je menda una zgodba o senci, ki je veliko hladnejša, bliže kot je ekvatorju. Izkoriščala s pridom v Izraelu, v Egiptu nisem niti opazila, pa v retrospektivi mislim, da je bilo tako, seveda je bilo, absolutno je bilo tako.

V Egiptu je na splošno par stvari precej drugačnih kot v Tuniziji:

• vsaj po mojih izkušnjah imajo Egipčani večji občutek za estetiko oziroma bolj se trudijo imeti vse kot kakšni južnjaški Nemci. Seveda ko gre za objekte, namenjene tujcem. Ko gre za njihove stvari, se mi zdi, da med Egipčani in Tunizijci - vsaj z mojega, evropskega gledišča - ni prevelikih razlik;
• zato pa so Tunizijci za spoznanje manj zateženi. Jasno je, da je vsaka ženska hudičev stvor, ki kar kliče po grehu - če ni vpeta v spone religjskega discipliniranja (tole zveni spet zelo feministično in evropocentrično, pa noče v resnici biti vrednostna sodba, pač pa zgolj opazovanje vrednot) - a “no, thank you” tu hitreje naleti na razumevanje, čeprav je potem tudi bolj očitno samoprigovarjanje o tem, kako “je bila pa ta zlobna in škrta”. OK, pustite me pri miru, pa prišparamo nekaj moje in vaše slabe volje;
• na cestah ne trobijo kot usekani;
• čeprav naj bi bil jug države nekoliko revnejši in posledično bolj konzervativen, je okolje bolj posvetno kot v Egiptu. Hurgada, ki je 20 kilometrov dolgo turistično naselje, ima približno toliko džamij kot hotelov in ko se iz vseh minaretov zasliši mujezinov poziv k molitvi, je to pravi Babilon. Tega tu ni slišati, ker v turističnih naseljih ni džamij;
• shopping s fiksnimi cenami: medtem ko sem lani v Egiptu zapravila skoraj 0 (kar je šlo za vodo in CCL), bi letos lahko več. Tukaj imajo trgovine z napisanimi cenami!!! Ne vem, če mi je to ravno v čast, ampak ciganske krvi nimam niti centilitra in mi je barantanje muka do amena²;
• ženske. Tukaj ženske vidiš, saj delajo in nekatere celo niso pokrite (stevardese, receptorke, natakarice). Ne vem, kako takšno obnašanje družba tolerira, mislim si, da se morda le pokrijejo, ko gredo iz službe v hotelu. Upam, da se, ker si približno predstavljam, kakšno mnenje imajo sicer o njih mimoidoči. Predvsem sem navdušena nad dejstvom, da imam v štuku čistilko. Saj ne, da so kaj manj prefrigane od fantolinov, ki so čistili v Egiptu, a lažje in z večjim veseljem dajem bakšiš ženski kot moškemu. Morda tudi zato, ker pohlevnosti še posebej pri moških ne prenašam. Še največje veselje mi je kupovati: v najbližjem supermarketu sta na blagajni dve dekleti. S pokrito glavo in dovolj tradicionalno napravljeni, da ju prav lepo videti;
• na splošno bi rada, da bi nekdo tem ljudem razložil, da če se obnašajo kot sužnji, to tudi bodo. Malo več suverenosti, prosim. Če nekdo opravlja servis, še ni nujno suženj. Hkrati pa mi ne plozat, da je to, da si mi prišel ekstra nalit vodo v kozarec zupa serviz, ker to ni. Aja. Vsaj v moji luknji, imenovani hotel, kelnarji ne dlabijo krožnikov v tisti nanosekundi, ko si odložil pribor, ali še prej. To mi je v Egiptu dobesedno žrlo živce (škoda, ker take stvari ne delujejo na špeh).

Gazele

Kdo bi si mislil, da bom danes toliko meditirala o gazelah. Začelo se je zjutraj, ko se mi je zazdelo, da za mano večkrat prileti “kom un gazel”, kar sem s svojim internacionalnim neznanjem francoščine razkodirala v “kot gazela”. Hem. Prva misel je bila “ti še nikoli nisi videl gazele”, potem pa sem se kar odločila, da mi s tem komungazel skušajo povedati nekaj drugega, ampak jaz tega ne razumem. Vsekakor nima ničesar opraviti z gazelo.

A me je vodič Miha spravil v dvom. Kljub temu, da sprva nisem nameravala iti na noben izlet, ker sem tu zato, da se sončim, mi je spričo prigod z vetrom, oblaki, soncem in senco vseeno prišlo, da ne bi vse dni zmrzovala med vročino in soncem in sem še enkrat pogledala, kaj mi agencija ponuja za mastno provizijo. No, da me bodo peljali gledat slaščičarno, si pa nisem mislila. Ampak eden od izletov obljublja ravno to in jasno, da sem se na to zalepila kot muha na gazelji rog.

Gazelji rog? Pa ne mi rečt, da tukaj gazelam rogove režejo, sem pomislila, vsa pod vtisi dokumentarcev o gorilah, šimpanzih, slonih, tigrih in črnemu lovu na splošno. Ne, gazelji rog je samo ime sladice, ki je ime dobila po mostu čez nekaj metafor. Lepa kot gazela je eden od tipičnih komplimentov, ki jih dobi Tunizijka. Ker pa so ženske tako lepe in sladke, je ime po gazeli dobila tudi ta izjemno sladka slaščica, ki jo prav zato zavijejo v obliko roga. Po opisu sodeč gre za nekakšen zavitek, ki mora biti podoben baklavi. Kako se ga dela, bom videla od blizu, tomideli!

No, zdaj za nazaj razumem, kako zelo zlorabljen in omadeževan je kompliment z gazelo. Jasno, da komplimenta ne dobiš kar tako, ampak moraš v zameno zanj vzeti vsaj - kot kompliment vsiljena pričakovanja. A majfrend, če sem kakšna žival, nisem gazela, oprosti. Gazela je hitra in gibčna stepska žival s temnimi očmi. Majfrend, ne veš, kako zelo nehitra in neelegantna v svoji nehitrosti sem. Sanja se ti ne in ne ti meni z gazelo, ker me popade kar levji bes.

Jasno, da se mi ne sanja, kako je gazela prišla do SSKJ-ja, ali je to šlo od Berberov k Francozom ali obratno in potem do nas, a kakorkoli je šlo, je moralo vmes precej šumeti. Nekdo se je moral delati Francoza. Plahe in vitke kot gazele so res samo nekatere ženske, ne pa vse po spisku, začenši z mano. Evo, tole imajo Egipčani lepše urejeno: lepe ženske so kot polna luna. Taka je blagajničarka v mojem supermarketu. Kot polna luna.

P.S.

Svojemu tour operatorju Atlas Airtoursu sem ukradla napotke (pretipkala sem jih sama, zagotovo je ogromno tajpotov - blame it on my nails) za počitnice na Djerbi.

1. oprostite, ne vedno, včasih se sploh ne trudim, včasih pa se potrudim samo toliko, da izpolnim pričakovanja - nekako se skušam odvaditi postavljanja previsokih kriterijev, ki na koncu izpadejo zgolj kot breme zame, tisti, ki so jim namenjeni, pa jih sploh ne opazijo [↩]
2. no, mogoče to priča samo o netipičnih centilitrih ciganske krvi, čeprav nočem ciganom delat sramote, res [↩]

… se ima folk toliko za telepogovarjat deset do sedmih zjutraj? In s kom? En dan bom vzela prav fotkič in te kretene, ki v križišče priplužijo s krmežljavo glavo, naslonjeno na jebeni mobitel, in me skoraj povozijo, pofotkala. Fak, zakaj jaz ne morem biti državna ekspozitura za pobiranje kazni za prometne prekrške? Garantiram nekaj 1000 evrov vsako jutro!

Torej jih imamo. Zelo visoke kazni za prometne prekrške - bistveno višje kot v Nemčiji. Seveda v klasični slovenski maniri vijemo roke v nebo in ihtavo naricamo, češ, kako nas ima država za norce in kako bomo obubožali, če bomo slučajno kdaj pomotoma prevozili rumeno luč v semaforju, kako nam bodo dali otroke v rejo in kako bomo morali prodajati lastno telo, da bomo odplačali krivično nam vsiljene dolgove.

Veste, kaj? Meni se na cesti malokaj zgodi pomotoma. Ko vozim prehitro, dobro vem, da vozim prehitro. Skozi rumeno skoraj vsak dan zapeljem s čisto zavestjo, da počnem nekaj, česar se ne počne. Resda v strnjenem naselju večinoma ne norim, ker imam stalen mentalni pikčr, kako mi pod avto prileti razigrano otroče, a tam, kjer se da in kjer se (meni) zdi smiselno, vozim hitreje, kot si je zamislila država, da bi smela. Tudi ko se poleti ne pripnem z varnostnim pasom, ker mi je prevroče, zelo dobro vem, da nimam nikakršne pravice - celo vem, da je to početje neumno, ne samo nedovoljeno. In ko zjutraj nimam živcev stati pred rdečo za pešce, ampak raje tečem dalje (saj pogledam levo, desno in nazaj, o, ja), tudi dobro vem, da razvajam svoje ugodje na račun varnosti in tega, kar je prav. Oprostite, na cesti se mi res manjši delež stvari, ki jih naredim narobe, zgodi pomotoma.

In če me bo poslej za to država kaznovala, naj me le. Naj nas kaznuje čimveč. Ker zaradi mene lahko kdorkoli obrača, vrti, suka, plete, ožema in zvija statistiko o mrtvih na cestah in dokazuje, da je na cestah relativno manj mrtvih kot pred leti, mene to sploh ne gane. Na slovenskih cestah se počutim ogrožena, vožnje po naših cestah me je strah, pa ne zato, ker sem boječa voznica, in nadvse rada bi, da bi se glede tega naredilo nekaj reda: se omogočilo javni promet (v Ljubljani recimo potovanje po ljubljanskem cestnem obodu, ne pa nujno rinjenje v center, če želiš od BTCja do WTCja), rigorozno kaznovalo vse, ki namenoma zaparkirajo druga vozila; vse, ki rinejo v križišče, skozi katerega ne bodo speljali tako, da ne bi ovirali prometa pravokotno na smer svoje poti; tiste, ki ne doumejo logike “večja hitrost - večja varnostna razdalja, manjša hitrost - sledenje vrsti”, ki po Slovenčevi¹ pripizdijo² čez 100 na uro itd.

Se mi pa dozdeva, da me bo tudi po uvedbi novega cenika še vedno strah. Ne mož v modrem in njihovih položnic, pač pa prav tega, da jih bomo na cestah spet videvali tako kot doslej: tam, kjer v resnici ni nobene potrebe (na Dunajski sredi noči, kjer na radar lovijo tiste, ki letimo, ups, 5 km/h prehitro). Tam, kjer bi mi omogočili, da mi vožnja ne bi gnojila sivih las, pa jih seveda ne bo.

P.S.

In naslov? Vedno blendam - še posebej voznikom, ki nimajo prižganih luči. Domnevam namreč, da niso taki zahojenci, da bi imeli luči nalašč ugasnjene, pač pa so jih pozabili prižgati. V zadnjih treh mesecih sem bila pri blendanju uspešna v - ocena čez prst - 30% primerov. To me navaja na misel, da folk dobesedno sanja za volanom - ker luči na svoji kripi sem preverila, delujejo. No, od danes naprej me lahko imate za tipično žabarko: ne blendam več. Odločitvi je botroval današnji “incident”, ko sem potem, ko sem peljala mimo patrulje na drugi strani ceste, takoj za ovinkom jela besno blendati nasproti vozečim avtomobilom. In sem poblendala eni damici v finem avtku, ki je po luknjači za Litostrojem vozila s telefonom v roki. Zakaj, zaboga, bi na policijsko zasedo opozarjala nekoga, ki pri čisti zavesti vozi s telefonom v roki, v drugi pa po možnosti drži čik (oh, ja, tudi to sem že videla)? Ni nobenega razloga. Kar naj jih opilijo tako, da bodo morali kredit namesto za novoletna darila vzeti za odplačilo kazni za prometni prekršek.

P.P.S.

Z današnjim dnem veljavnim zakonom je bistveno narobe nekaj drugega kot cene. Vzpostavil je tako situacijo, da zdaj vsi povprek branimo svojo pravico do kretenskega obnašanja na cesti, namesto da bi že enkrat doumeli, kaj je jedro problema: ker ne moremo preprečiti naključij, ki se ne kaznujejo, a lahko povzročijo tragedijo (razmišljenosti za volanom vam ne more noben policaj dokazat, lahko pa vam dokaže, da ste šli mirno skozi rdečo), bi bilo fino, če preprečujemo vsaj tisto, kar lahko. Vožnjo z neprilagojeno hitrostjo, vožnjo pod vplivom alkohola in vožnjo z ignoriranjem predpisov.

P.P.P.S.

Ker bi tudi vezava kazni na višino osebnih dohodkov najbolj prizadela tiste, ki zaslužijo najmanj (oprostite, ampak en privatnik si zagotovo ne izplačuje visoke plače, ampak ostaja nekje v dohodninskem minimumu), bi bilo vsaj pri nas najbolj smiselno kazni razdelati glede na vrednost avtomobila, s katerim je bil povzročen prekršek. Pa da vidimo 19-letne junake z očkovimi BMW-ji, kako drvijo po Nemški cesti in sejejo smrt.

1. strnjeno naselje [↩]
2. ikskjuz maj frenč, ampak za to ni lepše besede [↩]

Če dobro pomislim, sta mi najbolj zoprna dva opravka (razen serij neskončnih obslinjenjevanj ob novem letu in rojstnem dnevu): obisk zobozdravnika in poslovanje na banki - fizično. Zato sem že dolgoletna uporabnica Klika (čeprav sem v enem obdobju, ko je bilo omajano zaupanje v trdnost poslovnega sistema (in mislim v tehničnem smislu) dotične banke, začasno vzporedno poslovala še pri drugi) - celo tako dolgo, da sem še med tistimi, ki so mi pristop h Kliku podarili.

Kljub temu moram včasih še vedno na banko. Pa magari iz lastnega principa. Ko recimo nočem, da bi se določena transakcija povezala z mojim imenom (zdaj bom o tem tudi napisala, ampak to ne vpliva na to, da stvar ni več skrivnost - sicer pa je šlo res bolj za princip kot za neko resnično potrebo po anonimnosti).

Razlika med obiskom zobozdravnika in banke v resnici ni tako velika: oboje boli za znoret. No, pri zobozdravniku ne znoriš in za to ni dejanske nevarnosti, česar si za obisk banke ne upam trditi. Poleg tega si noben človek pri zdravi pameti ne bo delal utvar, da bo z napredkom tehnologije vrtanje po zobih manj bolelo (ceteris paribus), moje osebno mnenje (večkrat dokazano neutemeljeno in napačno) pa je, da človek sme pričakovati, da bo bančno poslovanje leta 2008 gladko kot z maslom namazan masleni kruh. Ja?

Ne.

Sicer je to, kar se mi je zgodilo danes, v resnici najbolj zabavna epizoda v banki od vseh mojih v zadnjem obdobju in bi lahko mirno in tiho prežvečila pri sebi, pa ne bom (če že ne pišem o tem, kako ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da lahko za svoj “bom samo pet minut” s svojim polpriklopnikom zaparkirajo pet avtomobilov ali pa parkirajo na prostoru, namenjenem invalidom, ali o tem, kako mi na carinski pošti v enem dnevu eno pošiljko za 37,37 $ carinijo, druge - za popolnoma enak znesek, od istega pošiljatelja in s praktično enako vsebino - pa ne in mi to pojasnijo z besedami “guspa, saj na meji vam tudi ne vedno odprejo prtljažnika”).

Predpostavke so: anonimno želim nakazati donacijo znani slovenski “boleči točki”. OK, poiščem številko transakcijskega računa, si ga zapišem na plonk ceglc, grem do banke in čaaaaakaaaaaam. Čaaaaaakaaaam. Ja, v tem času bi že napisala plačilni nalog, če bi ga imela. Lahko bi stopila mimo vrste do okenca, a po pravici povedano sem se bala, da bi prišlo do podobnega kravala, kot se zgodi, če zadnja opica v hierarhiji ukrade banano alfa samcu.

No, potem ko se je par penzionistov vse pomenilo z gospodično blagajničarko, ko so na dan privlekli hranilne knjižice in so se končno izmislili, kaj, koliko, kje, zakaj in kako želijo, pridem na vrsto jaz. S pripravljenim kemičnim in plonk ceglcem, da bom izpolnila plačilni nalog… me bančna uslužbenka napoti na stran, da ne bodo za mano čakali, medtem ko jaz izpolnjujem ta komplicirani formular (itak rabim pol ure, yeah). “Gospodična, tudi jaz sem čakala v vrsti, da so vsi opravili svoje,” ne pomaga. OK. Izpolnim plačilni nalog in - yeaaah, itak - čakam, da penzionistka, ki je stala v vrsti za mano, opravi svoje litanije. Še dobro, da jih skrbi, da ne bodo stranke čakale več, kot jim gre.

A zabavni del se šele začne. Ker sem v “nalogodajalec” vpisala code-name “anonimni”, je morala uboga uslužbenka vprašati na pet koncev in mi potem z zaskrbljenim frisom (jaz sem pač, ko “mi para piha skozi ušesa”, videti še bolj intimidating kot takrat, ko sem normalno prijazna) sporoči, da ne, da brez imena in ulice pa ne more opraviti transakcije, pa čeprav gre za donacijo (in v bistvu nikogar ne zanima, kdo je stal na začetku tega plačilnega naloga, as long as they got the damn money). Da vse skupaj le ne bi trajalo predolgo (vmes me je namreč gospodična še poučila, da sem vpisala XX centov, čeprav bi jaz - ampak, kdo SEM jaz - če bi želela plačati XX centov, to zapisala 0,XX eur), sem vzela plačilni nalog in pisalo, vmes sem razmišljala, da Luka Koper verjetno ne bom mogla biti, ker bo mislila, da Luka že ne more biti ženska, in sem napisala Marjeto Koper, ulico je pa vpisala roka sama, mislim, da je Belovarska ali nekaj podobno neobstoječega, 13, 13 se mi je zdela dobra cifra, žal mi je le, da nisem po navadi, pridobljeni v neumnih obrazcih z weba, napisala Kvatebrižniška 666… in je šlo skozi. Seveda je banka za to doživetje vzela provizijo (nenazadnje niso dobrodelna ustanova, ne?), hkrati pa je gospodična uspela uničiti ves moj trud in denar najprej položila na mojo kartico (na katero sem položila preostanek zneska te gotovinske transakcije) in s kartico izvedla plačilo položnice, tako da ja, vsi moji anonimni nameni so šli po zlu.

Ne, na banki niso neumni. Zli in umazani morda… neumni smo pa vsi tisti, ki se z njimi bodemo.

Se te dni dobro razume z mojim đazbikozajkenom. Baje single letošnjega leta. So far, zares. Ravno pravi timing: prejšnji fav bel&žgoljav je z Madonno naredil semi sranje. Timbaland potrebuje dooooolge počitnice.

12. junija pride. Jupi!

Pojdimo se eno igrico! Včasih smo ji rekli telefon… ali pa povej naprej…

V soboto, 29. marca, od 20. do 21. ure ugasnimo vse električne naprave v svojem domu oziroma podjetju.

Pri Cenim.se podpiramo take akcije: za večjo zavest o tem, da se preprečevanje katastrof začenja pri osveščenem posamezniku, ne pa pri politikih in korporacijah!

via .ccc

• Včeraj sem bila častna nosilka štafete kretenov po ljubljanskih cestah. Napačna presoja, zaradi katere sem se pošteno usrala, ker se šoferju mestnega avtobusa ni zdelo potrebno kaj pretirano okrog mene vozit, se je zgodila na mestu, kjer bi se lahko že o-ho-ho-la-la-krat v zadnjih hm… desetih letih. Če se je zgodila prvič, ni nujno, da se bo tudi zadnjič. Ob nekaterih dnevih (in včeraj je bil tak) je vse narobe;
• danes sem se spet čudila za leto 2008 neverjetni ignoranci. Prideš do pipe, za katero enostavno moraš vedeti, da ne toči za pitje primerno hladne vode - a vseeno pustiš curek nekaj minut besno izlivati v odtok. Res ne dojamem! Aja, 29. marca spet ugašamo luči (via .ccc);
• novo leto se je letos začelo skoraj 14 dni prej kot lani in to z vsemi prednostmi v minulih mesecih sprejetih ukrepov: 7 km v 40 minutah. Zadovoljna:
  • da sem končno premagala (običajno) tremo pred prvim zunaj,
  • zaradi lepega začetka sezone, še posebej po enomesečnem zabušavanju preveč naoljenih tekalnih stez in
  • za soliden prvi-po-dolgem-času tek v precej zoprnem vetru. Zdaj naj pomaga samo še vreme!

Odprla sem vrata avta in z nogo previdno potipala po tleh, kot bi se hotela prepričati o njihovi trdnosti. Vse mi je bilo znano, šola, dijaški dom, most, telovadnica… a kot bi nekdo živel v moji dnevni sobi, medtem ko sem bila na dopustu. Poslikave na obokih amfiteatra so nove, pa že ostarele, šola zaraščena z drevesi, ki so tam, kjer sem… še včeraj parkirala kolo; znak za bankomat je tam na novo: v spominih ga ni, zdaj je pa že ves ofucan. Kaj je bilo tam, kjer je zdaj fontana? A se sploh še spomnim: v eni roki čokolada Nada, v drugi zavojček bonbonov Rondo… kasneje čakanje na odhod avtobusa kam na lepše… in pogled zazrt v makadamsko parkirišče, počivališče za kamione in avtobuse… To je bilo še takrat, ko težke prevozne mehanizacije nismo prepovedali v malem mestu in je preusmerili na obvoznico. Kako je mogoče, da še vedno čutim željo po tem, da bi bila, zdaj pa je od njenega odprtja že tako daleč, da je že stara? Ko so vrt prve pizzerije tresli konvoji potujočih tovorov iz vseh vetrov… tam, na oknu prve pizzerije, kjer je zdaj že dolga leta prostor brez zgodbe, je visel plakat, ki je vabil na volitve. Še dolgo po tistem nisem čisto dobro razumela tega pojava, a spomnim se, da so takrat, ko je bil izvoljen Janez, tisti, ki so razumeli, hodili z uporniškim nasmeškom na rahlo sklonjeni glavi. Da se je zgodilo nekaj dobrega, sem razumela tudi jaz.

Danes se sprašujem, kam so šla vsa ta leta. Kdaj sem postala taka, da imam spomine, ki sežejo tako daleč, da boli, ko manjka kako drevo, ko so stvari postale manjše in bližje? Ko nekateri odhajajo za vedno, … če pa so šele včeraj pravzaprav prišli?

Ali novice tudi zame prihajajo prehitro? In ali bom takrat, ko ne bom imela več česa izgubiti, ker bo izid že znan, lahko svoj strah presegla tako, kot ga je on? Danes sem med sprehodom po trgih svoje mladosti, ki so jo ves ta čas oddajali v najem in ki pravzaprav ni več moja, poslušala, kaj vse je naredil za to, da danes ni več tako, kot je bilo. Tisto, kar je prineslo, da se zdaj tam skorajda ne znajdem več.

A največ nam je zagotovo dal po tem: nam, prostovoljnim sužnjem nemira in posvojenih želja.