lahkohol - substanca, ki je lažja od alkohola, a še vedno dovolj težka, da naredi punce ravno prav lahke, da se des’ci z njimi lahko lažje olajšajo
laškohol - blagovna znamka izdelka s prej navedeno substanco
pliškóti - plišasti piškoti (recept si moram še izmisliti)
Pa še en tematski fail.
… napisali so ga - vključno s poudarki, ki naj jih vključuje koalicijska pogodba - pri Umanoteri in ga lahko podpiše vsak.
Ključne spremembe, ki so v zgodovini vodile do blagostanja več in več ljudi, so potekale od spodaj navzgor. Danes smo pred izzivom, da svet spreminjamo v obratni smeri: pobudniki smo tisti, ki imamo (ali bi lahko imeli), tisti, ki smo izobraženi in nam je dostop do vzvodov oblasti omogočen, tisti, ki ne živimo v pomanjkanju ali bedi. Smo tisti, ki si moramo postaviti zgornje meje lastne pogoltnosti. Sprememba od spodaj tokrat ne bo prišla. Ali bomo ukrepali sami ali pa bomo sebe in tiste, ki nimajo moči ali uvida za klic po spremembah, pognali po toboganu katastrof. Gospod Pahor, s svojim glasom za kandidata Vaše stranke sem Vam zaupala tudi svojo prihodnost. Z njo, prosim, ravnajte skrbno. Hvala.
… po 21. septembru.
Brez tega klica vseh treh grem v nedeljo. Dati glas proti paranoji, proti dojemanju države kot povolilnega plena, proti ofenzivi slabih memov, proti občutku, da je vsak, ki ne misli po zapovedih, sovražnik, ki ga je treba znukati, proti strahu, da v svoji domovini postajam tujka. Za dopuščanje in možnost, da stvari, ki ti niso všeč, a ne posegajo v tvojo svobodo, enostavno obideš.
Moj glas je tudi proti letečim slonom. Ker je to deplasirano za mozoljastega najstnika, kaj šele za predsednika vlade.
Medtem, ko se mi trga… od količine dela… z zgroženim frisom s spuščeno čeljustjo spremljam tole kupčkanje, ki se mu reče slovenska volilna kampanja, pri čemer k gravitaciji delov telesa najbolj prispeva izpričana razsežnost divje domišljije lokalcev o Božičkovih naslednikih in njihovih nakanah.
Vso mišično-skeletno strukturo frisa pa je danes dvignila tale neprecenljiva opazka finskega uradnika: “YLE je neodvisen medij, na njihove odločitve pa ne moremo in nočemo vplivati. Svoboda govora je temeljno načelo demokracije v Skandinaviji.” Slišalo se je kot “ej, bučkoti, od kod ste se vzeli s takimi idejami?”
Matr, koja vukojebina.
Da moram redno pisariti take maile (pisali smo že trenerju Nikotu in portalu bambino, pa še komu - ponavadi dobiš izgovor, da je to gor prilepil “webmaster” in da lastnik portala sploh ni vedel, da je to tuje delo) in take fakse.
Kakšno govedo je folk, da pokopipejsta vse po spisku in na to potem obeša reklame, se podpisuje pod tuje delo, zato da sebe lažje prodaja kot trenerja etc.?! Da ne bo pomote, na jetra mi gredo tudi taki, ki za prodajo popolnoma kretenskih izdelkov tuje delo povzemajo in minimalno preoblikujejo (npr. veveve pika hujsanje-dieta pika com), da o ciganih, ki z interneta prepisujejo za revijo (ie honorar), sploh ne govorim. Fakin ogabno!
Pa koliko možganov ima človek, ki gre kopipastat članek o tabati? Pol amebinih? Kaj misli? Da tega nihče ne bo opazil?!
Da ne govorim o tem, da ukrade tudi fotke - in se tako sladko z***e, da ukrade fotko, kjer sem tipu JAZ pričarala pol okončine v maniri photoshop dizastra. Jao.
Original in kupljen + dopolnjen image:
A sem že rekla, da ima tale današnji primerek izpostavo tudi na ednevnikih? Kjer se podpisuje kot Mito… Ah, Sherlocka Holmesa se grem pa izven etra…
P.S.: naslov je iz GVjevega verbalnega arzenala. Samo dopolnjen. :D
Update: šele zdaj vidim, da sem v razburjenju Guglu napisala pisemce v napol bantu angleščini. Happens. Shit.
Pro:
Con:
Note to myself: Židi niso smešni niti v anekdotičnem kontekstu!
Naj začnem z zdaj že skoraj ponarodelo: ne, (nadaljevanke) Seks v mestu nisem gledala.
Resnica je samo ta, da sem ga gledala manj, kot bi se mi zdelo zabavno. Tako je naneslo - je pač težko uskladiti seks v mestu s Seksom v mestu.
Ne, mislim, da ni bilo za SATC, pač pa za Prijatelje, o katerih sva s prijateljem ugotavljala, ali je samo reprezentacija tistega, kar najina generacija živi, ali samo namiguje, kako bi morali živeti, in to tudi počnemo. Jasno, vprašanje, ki ne more dobiti relevantnega in predvsem točnega odgovora. To vemo že od kure dalje. Oziroma od jajca. Oziroma od tistega, kar je bilo prej.
Mi je torej Seks v mestu takrat sugeriral določene vedenjske vzorce ali jih je zgolj posnemal, posnel in mi jih vrgel v obraz? Brez zamere, nagibam se k slednjemu: umetnost (ali poustvarjanje) oponaša življenje. Oponaša se mi zdi prav lepa beseda za to, kar Seks v mestu počne življenju: ga oponaša, se pači, hlini. Seks v mestu je karikatura tega, kar urbane ženske zahodnega sveta živimo vsak dan (večinoma se posmehuje že naslov, saj je resnično le v mestu, ostalo pa - pogojno in občasno, predvsem pa zelo neobvezno, prijateljsko in negotovo). In to sploh ni problem: problem je, če ne preneseš šale na svoj račun, in še večji pa, če karikaturo vidiš kot (lastno) zrcalno podobo. Jajks!
In medtem ko je prvo zgolj osebna stvar, je drugo trenutek, ko imamo ženske razprte noge. Pravzaprav denarnico. Le da so žajfnice1 dandanes bolj sofisticirane. Ne, sploh ne mislim, da se je princip izkoriščanja spremenil - razen tega, da se je od takrat uspešno razširil tudi na moške, tudi na povsem ženskih področjih, kot je kozmetika - ampak le to, da danes ne prodajajo več praškov in ostalih gospodinjskih potrošnih materialov, ki so ženskam skušale olajšati gospodinjsko življenje (vsaj deklarativno), pač pa potrošni material, kar naj bi ženski nadomestilo vse tisto, kar je izgubila takrat, ko si je razdrla dom. Čevlji, cunjice, počitnice, pojavljanje na zabavah, pomembnih za status ipd. Vse to zdaj kupujemo - ker kupovanje je tolažba za okoliščino, v kateri se je znašla ženska, ki svoje ženskosti ne zna iztrgati iz pravljic. Še posebej, če je njihova (lažna - no, literarna) podmena romantična ljubezen.
To življenje je postalo za žensko muka. Osvojila je svet in zna se začasno postaviti v pozicijo, ko jo vsaj kdo gleda navzgor, pa k temu ne pripomorejo samo visoke pete, ki se jih je naučila nositi. To že, a ko je ta začasnost mimo, se nanjo zvali teža omajane fascinacije nad samostojnostjo, ki se je na tihem - med eno in drugo divjo zabavo - spremenila v težko skalo, ki jo vsako jutro komajda zapira v modrček in ki se zvečer razkotali po vsem njenem bitju. Ljudje, ki jih jih ne more prepoznati drugače kot otroke, se pojavljajo s starševskimi nasmehi, pred sabo pa potiskajo - bum - otroški voziček, pa tudi sicer se vsa dekleta, ki niso stare babe, pojavljajo z nosečniškim trebuhom, pravzaprav je v službi verjetno še ena od redkih, ki šefa ni “razveselila” z enoletnim odhodom… Prvi sivi lasje in prve gube so že zdavnaj preteklost, travma že davno prežvečena. Namesto tega se zdaj ubada s prvimi kroničnimi vnetji, ponižujočimi bolezenskimi znaki, otečenimi bezgavkami, utrujenimi nogami, ki jih nikoli več ne sme pustiti mrzlih, ker se ji to po novem hitro maščuje s prehladom, vnetjem mehurja ali res zoprnim izcedkom. S horizonta je (navidez, upa) trajno izginilo vznemirjenje - vsaka pijanka s prijateljicami, ki se otepajo enakih težav, je v perspektivi prihodnjika zgolj zelo hud maček z visečimi podočnjaki, ki bi jih vsak normalen Kitajec zamenjal za svoje riževo polje. To, da je preslišala, da je poročen, je že obredna obveznost, zaradi katere se nihče na tem svetu ne vznemirja več. Ko ji pot prekriža skoraj 40-letnica, mora z ročnim manevrom pregnati prvo misel “glej, jo staruho”, ker je gospa približno taka kot ona - v soboto zjutraj po raztegnjeni petkovi noči, ko je edina stvar, ki ni raztegnjena, v bistvu edina, za katero si želi, da bi bila…
Če je res samo pol tega, je seks v mestu težko posilstvo in kaj drugega lahko stori, če nima orožja, da bi se branila? Jasno, anestezira se do amena in z vsako možno metodo. In se prepriča, da v svoji samostojnosti uživa.
Zato sem iz kina po ogledu filma Seks v mestu prišla čisto zamorjena. Ne, film ni zamorjen, ima vzpone in padce in jasno, ker je seks, tudi orgazem, pa četudi zgolj metaforičen. Elipsa, ki je žal ne razbere prav veliko potretirank, je namreč precej žalostna. Ne, z zaključki ni nič narobe. Narobe je to, da sploh niso problematizirani. Happy end je - kot ne bomo nemara nikoli izvedele - v bistvu zelo žalosten uvod v nekaj, kjer nas bo osrečevalo samo anesteziranje s konzumacijo.
Ne, princev na belih konjih ni več, vsaj ne več, kot je dejanskega povpraševanja.
Začelo se je tako, kot sem se bala, da bo: grozno. Muzika kr neki, ona komaj slišna miška s preveč reverba… ali premalo. Rekla sem, ej, tole je kr neki, pa sem kmalu s hvaležnostjo zagrizla v izrekovalni organ. Bil je to hrupen rezultat ženskih možganov, kjer sem raje slišala tisto, kar sicer raje preskočim (in obratno) in kjer me po dolgem času ni motilo prav nič. Razen obiskovalcev, ki mi žvižgajo v uho, ali tistih, ki ves čas fotografirajo (duh?!), jasno.
Hvaležna, ker je kostime menjavala tako… ker je ravno treba. Ali kot je treba. Kot rekvizite. It’s not a freakshow, afterall.
V odmeve med obema bobničema grem zdaj urejat ujete obraze in jih - dokler me ne nadvlada ugasnjen dan - primerjat s tistimi, pofajlanimi z manj problematičnimi EMŠI.
No, Ženskih možganov nimam (razen izposojenih), jih ima pa Pika, ki v komentarju ugotavlja, da je čisto stereotipna.
Knjigo sem na horuk požrla na koncu Tunizije. Malenkost je predolga, vsebuje self-help-books like pričevanja o “moji pacientki Louise” in v bistvu ne pove čisto nič novega (poudarek v bistvu je verjetno razumljiv samo ženskam), je pa vseeno dokaj koristno branje. Prav zato, ker ugotoviš, da si čisto stereotipna. In da uni mood-rukerji, boleči sklepi in jezovi solz tam nekje v tretjem in četrtem tednu… pridejo v paketu.
Avtorici zares zamerim samo implicitno oboževanje ženskih možganov - kot da smo z njimi po defaultu rojene s petimi zvezdicami delux kategorije, če pa nismo, nismo same krive. Naka. Ni tako easy. Jaz moram samo še ugotovit, kako naj grem mimo pantomimika, ne da bi se krivila, ker na njegovem obrazu nisem uspela narisati nasmeha ali kakega drugega znaka, da me je opazil.
P.S. Zanima me, kaj misli nevrofrikica - če je že prebrala, seveda. :)
