Prisluhi iz ženske garderobe

Odprla sem vrata avta in z nogo previdno potipala po tleh, kot bi se hotela prepričati o njihovi trdnosti. Vse mi je bilo znano, šola, dijaški dom, most, telovadnica… a kot bi nekdo živel v moji dnevni sobi, medtem ko sem bila na dopustu. Poslikave na obokih amfiteatra so nove, pa že ostarele, šola zaraščena z drevesi, ki so tam, kjer sem… še včeraj parkirala kolo; znak za bankomat je tam na novo: v spominih ga ni, zdaj je pa že ves ofucan. Kaj je bilo tam, kjer je zdaj fontana? A se sploh še spomnim: v eni roki čokolada Nada, v drugi zavojček bonbonov Rondo… kasneje čakanje na odhod avtobusa kam na lepše… in pogled zazrt v makadamsko parkirišče, počivališče za kamione in avtobuse… To je bilo še takrat, ko težke prevozne mehanizacije nismo prepovedali v malem mestu in je preusmerili na obvoznico. Kako je mogoče, da še vedno čutim željo po tem, da bi bila, zdaj pa je od njenega odprtja že tako daleč, da je že stara? Ko so vrt prve pizzerije tresli konvoji potujočih tovorov iz vseh vetrov… tam, na oknu prve pizzerije, kjer je zdaj že dolga leta prostor brez zgodbe, je visel plakat, ki je vabil na volitve. Še dolgo po tistem nisem čisto dobro razumela tega pojava, a spomnim se, da so takrat, ko je bil izvoljen Janez, tisti, ki so razumeli, hodili z uporniškim nasmeškom na rahlo sklonjeni glavi. Da se je zgodilo nekaj dobrega, sem razumela tudi jaz.

Danes se sprašujem, kam so šla vsa ta leta. Kdaj sem postala taka, da imam spomine, ki sežejo tako daleč, da boli, ko manjka kako drevo, ko so stvari postale manjše in bližje? Ko nekateri odhajajo za vedno, … če pa so šele včeraj pravzaprav prišli?

Ali novice tudi zame prihajajo prehitro? In ali bom takrat, ko ne bom imela več česa izgubiti, ker bo izid že znan, lahko svoj strah presegla tako, kot ga je on? Danes sem med sprehodom po trgih svoje mladosti, ki so jo ves ta čas oddajali v najem in ki pravzaprav ni več moja, poslušala, kaj vse je naredil za to, da danes ni več tako, kot je bilo. Tisto, kar je prineslo, da se zdaj tam skorajda ne znajdem več.

A največ nam je zagotovo dal po tem: nam, prostovoljnim sužnjem nemira in posvojenih želja.

Mene čisto nič ne briga, če kdo misli, da je darilo vselej zavezujoča socialna transakcija in da vedno implicira povračilo - jaz rada podarjam stvari, ker z njimi pride tudi dobro. Res je, da še nikoli nisem podarjala diamantov ali ključev od avta in da takih daril tudi nisem še prejela (ok, pozabite ključe od avta, tisto je bila vzgojna transakcija “ti-meni-dipomo-jaz-tebi-avto-da-boš-kdaj-prišla-domov”)… Visi mi dol, res, če je bil Mauss prepričan, da darilo nikoli ni zastonj. Sicer pa… mi je vseeno tudi za to, ali je darilo sploh kdaj samo darilo in nima vgrajenih pričakovanj. Navsezadnje celo lahko rečem, da je prav vzajemnost, ki jo vzpostavi obdarovanje, tisto, kar vse skupaj dela še vrednejše - pa čeprav je tržna vrednost darila ponavadi obratno sorazmerna s trdnostjo vzpostavljene vezi. Če zelo dobro pomislim, nimam težav z vzajemnostjo daril niti z ljudmi, ki niso v prvem krogu mojega pek mojih vic. Seveda pa je treba znati reči ne, ko darilo kupuje nekaj, česar ne želimo prodati. Ampak to, da nas želi nekdo kupiti, je človeška pokvarjenost, ne pa krivda darila ali obreda obdarovanja.

Tole so moja letošnja (še nepopolna, ker se dva pladnja še sušita na balkonu). Najbližjim ponavadi dodam še kaj, kar rabijo (čeprav morda še ne vedo). Tudi letos. :D

Dragi dedek Mraz,

nisi mi odgovoril na moje zadnje pismo. Razumem: verjetno ne utegneš prebrati vseh nate naslovljenih dobrih želja, tako kot jaz ne utegnem niti prelistati vseh brezplačnikov in nebrezplačnikov, ki jih dobim brezplačno. Digresija, nevermind.

Sporočam ti samo, da se je od takrat, ko sem ti pisala, zgodilo nekaj, zaradi česar ti pišem ponovno v upanju, da lahko še vedno narediš storno in mi zamenjaš naročilo.

Saj - če lahko razveseliš še komentatorke in komentatorje - vsaj mojega naročila prepovedi petard ni treba stornirati.

A tudi za to mi je skoraj vseeno. Ničesar mi ne nosi, lepo prosim. Vem, da po dimniku odhajaš s prazno vrečo. Prosim te, da v zameno zato, ker mi ni treba ničesar prinesti, vrečo pred odhodom napolniš s tistim kupom žalosti ob nočni omarici za zavesami (sivo-srebrnimi). S polic pobriši tudi strah, v hladilniku pa so vsi piškoti zate. Sporoči, če bi raje liter teranovega likerja ali kake druge ključne tekočine.

Hvala,
pridna bom tudi naslednje leto
Tjaša

P.S.

Ko boš odnesel mojo, me lahko zbudiš, pa greva še komu skidat zamete žalosti, OK?

Update: kup žalosti ni personifikacija. Sploh ni metafora, čeprav se mi res dozdeva, da vse skupaj postaja precej meta. Čas bi bil, da mi vzamejo vozniško dovoljenje.

Stara, vem, da si na lepšem, ampak zamudila si dobro organizirano, super tekmo z nekaj res hudimi momenti. Za moške fitnes kategorije ne vem, me rahlo dolgočasijo, vse ostalo je pa trgalo gate. Kot prvo: vse skupaj je bilo precej podobno lanski Ježici - skratka skoraj perfect. Tekmovalci na splošno z vsako tekmo boljši, občinstva pa tudi za polno dvorana (vsaj po feelingu). Čeprav sem čakala samo BB srednjo - saj veš, zakaj - me je najprej čisto ganilo, ko so na oder pomagali Suadu: mogoče se ga spomniš - pri nas je popoldanc! Moj idol (no, eden od njih)! Navdihujoče - trenira 5x tedensko, pa še 2x basket. Človek ne ve, kaj bi drugega, kot se klanjal.

Drugi šok: miss fitness… in na odru poleg Natalije še… bam! Eva Pogačnik… bjuuuuutiful as ever, res, prava fit lady, vsa narezana in elegantna, njena točka nekaj najokusnejšega, kar sem v BB videla ever. Skratka, I was blown away. Sicer pa… prepričaj se sama (tu, tu je video poziranja, tu, tu, tu ali tu).

In tretje … kaj bi ti govorila. Mistah Wheels - he was gordžas - as ever! Ker sem bila za fotkanje predaleč (je videt spodaj), sem ti posnela vsaj njegov nastop na screenu. Uživaj :)

Zjutraj sem šla v hladnem jutru mori volit, potem še sfiniširat stvari, ki so morale biti končane ta vikend, nato pa sva s (še vedno) NTNS odcedila proti Kopru, kjer je v organizaciji BFZS potekal Slovenian open 2007.

Opazke:

organizator iz Kopra se je po fiasku pred dvemi leti tokrat uspel sestaviti v dobro formo: polirati bo treba še izbor DJja in osvetlitev odra. Oboje je bilo v primerjavi s Slovenian open 2005 svetlobna leta bolje, a še vedno je večina odra imela temne cone (in jasno, da so tekmovalci silili ravno tja), DJ-ju pa se očitno ni sanjalo, kakšno prireditev opremlja. Ne, nekaj plošč Billyja Idola in RHCP just does NOT do the job. In kaj za boga svetega naj človek počne s Corrsi na bodybuilding tekmi? Na overall pose-downu je bilo tako romantično, da je NTNS pribil, da čaka, da se bodo tekmovalci začeli lupčkat med sabo. Nobene energije, nobenega adrenalina, zzzz zzzzz zzzzz…

Ne samo organizacija - tudi tekmovalci prihajajo čedalje bolj pripravljeni. Tokrat ni bilo niti enega, za katerega bi rekli, da se je včeraj spomnil, da je danes tekma.

Podobno velja tudi za punce. Sicer bo treba enkrat zagristi v dilemo, ali naj na miss figure nastopajo deklice iz reklam (torej, nobene resne definicije) ali - kot letošnja zmagovalka - dekleta, ki bi jih osebno prej stlačila v bodybuilding kategorijo. Britiga in Natalija v kategoriji miss fitness - bow down to both. Sploh Natalija, huh, what a bod.

Organizatorjem in nastopajočim bi položila na srce: nehajte z The Eye of a Tiger. PASSE!!! Kaj klinc ima Rocky iz začetka 80-ih opraviti s tem, kar danes trese BB odre? NIČ! In če za over-40 kategorijo človek še razumevajoče prisluhne kaki uspešnici, ki je niti na 106,4 radiu Ekspres ne vrtijo več, je pa res za umret od dosade, ko se na The Eye of a Tiger zvira kak junior. Fant, ti še v ananasu nisi bil, ko je bil to hit. Daj si kaj svojim letom primernega. In če to že mora biti loop Justina Timberlaka, naj za skwozi bwoh pade ritmično, ne pa kar nekje od oka! Ga naredim brezplačno jaz, če nihče drug ne zna.

V glavnem je verjetno tudi muzika najbolj kriva za tugo na tribunah. Kako j**** tmurno občinstvo?! Če samo pomislim na lansko ljubljansko tekmo, ko so Ježice butale od navdušenja?!

Grkinji, prosim, sporočite, da smo se je kot sifilitične čarovnice Mrs. Adams naveličali. Jo je lepo gledat, ampak novo koreografijo, prosim.

Finally, Sašo Petek, klanjam se. Upam, da na Maxxu ne bodo hudi, ker si sposojam fotko.

Za konec še dodatna želja, ako bereš, deda Mraz. Danes sem ga morala gledati samo med občinstvom. Naj na Odprtem državnem prvenstvu Slovenije oder pošejka še naš omiljeni Zup. Pliz, pliz, pliz.

(Za tole fotko ne vem, čigava je - valja se mi po disku… umaknem, če je treba… samo raje ne) :)

… ali hudo dober nasvet za shopping. In ne, ni reklama.

Že poleti mi je med nekim posedanjem in mečkanjem položnic v oko padlo, da ima UPC Telemach neko kombo ponudbo: TV, net in fon. Pa sem jim pisala, če bi morda izvolili dati pristopno pogodbo na net, ker - am, ne, se mi nekako ne da delat kroga okrog Velenja¹ za stvari, ki bi se jih lahko zmenili s petimi udarci po tipkovnici. Kot se za pravo net firmo spodobi, na email ne odgovarjajo… in jaz sem na to pozabila.

Seveda se začudeno občestvo sprašuje, zakaj bi si nekdo kot jaz sploh želel še telefon, saj je

• kot podnajemnik leta in leta preklinjal, da mora mesečno odšteti cca 10 današnjih € zato, da ima telefon izključen in zatlačen v omaro, če pa ne, se nejevoljno oglaša na klice akviziterjev in anketarjev;
• kot skorajšnji lastnik lastnega bivaka mirno poslal prodajalca na Telekom, naj kar odjavi to zlo od stacionarca.

Zakaj torej?

Še malo digresije. Ne samo zaradi draginje (ki je, kar se mene tiče, že dolgo v veljavi, problem je, da smo potrošniki še imeli nekaj rezerve pri zadolževanju) - tudi sicer nisem tako bogata, da vsaj včasih ne bi malo pogledala, koliko kaj stane. Ne kupujem samo “preverjene” robe, pa naj stane, kolikor hoče. Vsaj občasno se mi zdi higienično narediti malo checkinga. Če komu to še ni jasno: prodajalcem je najbolj fajn, če potrošniki ne znamo primerjati cen. Če je skratka cene težko primerjati: ali zato, ker so količine drugačne, ali ker so storitve neprimerljive…

Pri Telemachu - se mi zdi - so bodisi nabriti ali pa imajo srečo. Odkar sem pri njih (in to je res že dooooooooooolgo), po mojem spominu na par mesecev menjajo pakete, ki jih ponujajo. Če sam zaradi tega ali onega ne menjaš, si lahko naročen na nek X paket, ki ga že leta ne ponujajo več. Občasno sicer zamenjajo lastnike in takrat hočejo vse znova in ukinejo vse stare pakete in te prevekslajo na nove… ampak v glavnem se zdi, da ima pri njih vsak naročnik nek svoj paket. O njem seveda ne more nikjer ničesar izvedeti, saj je v pogodbi zapisano samo ime paketa (UPS+ ali kaj takega), kaj točno je vanj vključeno, pa najverjetneje naročnik ne ve več. Prepričana sem, da bi to lahko izvedel, če bi res hotel, ampak ljudje v resnici ne maramo tečnarit, če ni res nujno (ali če nismo k temu nagnjeni).

Skratka, nekega dne ugotoviš, da ti tvoj ISP ponuja izjemno ugodno kombo ponudbo, ti pa seveda ne veš točno, kaj plačuješ in koliko, in ali bi se res splačalo zapeljati se okrog Velenja zaradi te ponudbe.

No, razen če nisi malo čez les in greš delat research. In ugotoviš, da za kombinacijo kabelske TV in cca 6 Mbps downloada in tam nekje pod 1 Mbps uploada plačuješ 52,57 €.

V reklami pa je za kombinacijo TV + net + fon najvišja cena 44 €. In to ne več 6 Mbps DL, pač pa 8 Mbps, natančneje Trojček L.

Khm. Kako prosim?

Skratka, naenkrat se mi je zazdelo, da se je za 12*8,57€/leto vredno enkrat zapeljat okrog Velenja do tega slavnega paketa.

Ne samo, da sem za večji paket storitev dobila manjši mesečni račun, očitno na Telemachu tako ne odgovarjajo strankam, da sem v akciji, ki zaprmej traja že vsaj od začetka avgusta, če ne še več, med prvimi 1000 naročniki, ki ob sklenitvi kombo ponudbe dobijo tudi brezplačni brezžični telefon. Jasno, proti enoletni vezavi. Ampak ta me pa res ne boli, leta mi zadnje čase prehitro minevajo²…

Ko so mi ga včeraj montirali, sem ga hotela preizkusit, pa sem ugotovila, da … em… ne vem več, ali so stacionarne številke iz mojega adresarja sploh še užitne. In sem poklicala sebe na mobitel.

P.S.

Ponudbo z opisom karakteristik naročenega paketa pa sem tokrat shranila in priložila v arhiv s pogodbo.

1. © Lonely Riderka [↩]
2. in če bi jih ustavile kakšne komercialne pogodbene vezave, grem takoj sklenit 5 naročniških razmerij… magari s Tušmobilom, če je treba! [↩]

Dragi dedek Mraz,

vem, da je še zgodaj in da ti še nič ni mraz in da pipo še vedno mirno vlečeš pred gostilno, ampak jaz imam že artikulirani dve želji, ki ti ju sporočam zato, da mi ju po možnosti uresničiš še letos.

Uslišal si mnogo tistih, ki sicer ne hodijo v kafiče, a so si želeli, da tudi tisti, ki tja le hodijo, ne bi smeli tam več kaditi.

Zdaj pa prisluhni še meni. Prinesi mi, prosim:

• zakon o popolni prepovedi uporabe petard (ali pa mi razloži, zakaj so cigareti prepovedani povsod, petarde pa le moram poslušati tudi doma!) in
• zakon o popolni prepovedi javnega predvajanja čefurske in jodlarske muzike.

Hvala,

letos-sem-bila-pridna Tjaša.

P.S.

Če lahko, bi te prosila tudi za zakon o popolni prepovedi javnega izvajanja dementnega mišljenja, da je prometna površina, kjer je osebek X v danem trenutku, in ves okoliš v rangu nekaj metrov vstran in naprej v danem trenutku osebna lastnina osebka X, ki jo ima dolžnost in pravico braniti z zverinsko zavzetostjo in besom.

P.P.S.

Ker je v naši državi možno besedo, po običajnih besedotvornih pravilih in po praksi sorodne besede tvorjeno iz dveh v SSKJ-ju zapisanih besed (na primer “drekozov” ali “drekotrebež”, pri čemer prva beseda nadomešča srbo-hrvatizem seronja, druga pa je novorečni izraz tujerodni toaletni papir), registrirati kot blagovno znamko, želim zaščititi analogijo med prepovedjo pokanja petard in prepovedjo kajenja kot SVOJO. Hkrati naznanjam, da jo dajem v javno uporabo - brezplačno. Razen, če je ni že kdo registriral in bo potem zavoljo tega zapisa na mojem ubložju zahteval nadomestilce.

Ni še uradno, ampak po letih življenja v prectolnici, potem, ko sem lani po sili razmer dobila LJ na avto (in si s tem zadobila instantne in kronične nesimpatije, ko se pripeljem na rodno mi grudo), sem to jutro končno uspela državo obvestiti, naj me odslej obiskuje na novem naslovu (rubrike “ne obiskuj me” nimajo). Šla sem nepočesana, v enih 20 let starih boksericah, ki jih uporabljam za pižamo, vmes sem žvečila kosmiče in srkala en zoc od kofeta. Urad sem hitro našla, na vsaka vrata je bilo treba enoparkrat potrkat, še največ težav pa je bilo z definicijo mikrolokacije ustreznega brskalnika (pa jaz to res ne uporabljam, no). Ne vem sicer, ali mi je uslužbenec dobacivao, ko je hotel vedeti, če sem samska, ampak se mi zdi, da je bil bolj kratke pameti, ker je hotel ime in priimek osebe, ki vodi gospodinjstvo, potem ko sem mu pojasnila, da gospodinjstvo vodim sama… Na zmenek torej očitno ne greva. Pa nič. Vseeno čakam, da mi pošlje sporočilo, da sem uradno žabarka. Potem moram it pa popravit še dokumente. Verjetno ne v gatah, sem pa vseeno kar zadovoljna.

Še volitve mi dajte, prosim.

… ki ga skušam po najboljših močeh ignorirati že nekaj let. Ne vem točno, kateri gumb sem tokrat pritisnila prav, ampak naneslo je, da je bil tokratni tak, da je si ga bom - za razliko od prejšnjih desetih ali več - celo skušala zapomniti.

Najprej sem - jasno - zajebala, ker sem po dnevu in pol dežuranja pri telefonu to nalogo opustila za eno uro. Ta čas je NTNS (najljubša tečnoba na svetu) že sedel v Bakru. Seveda sem mislila, da mi bo sporočil prej, da prihaja, tako da bi imela tudi jaz nekaj časa za tistih 10 kilometrov. A vseeno nisem bila prepozna za opazovanje čudaškega sončenja bakarskih rib in neobveznega paberkovanja o tem, onem in naju. S presenečenji nimam razčiščenih odnosov - na vrhu jih prav po avtistično sovražim, v resnici pa jih, vsaj ko so že nekoliko zamaknjena v preteklost, imam vsaj toliko rada. Tisto presenečenje, ko je NTNS zavil v napačno smer, nazaj proti začetku jadranske magistrale namesto proti jugu, pa mi je bilo čisto neevforično všeč že takoj. Tudi za nenačrtovani podaljšek do petkovega jutra na Pećinah mi - za spremembo - ni bilo niti najmanj žal. Hvala še enkrat. Ni v isti kategoriji s plavanjem z delfini, vseeno pa kotira visoko. ;)

Petkovo nadaljevanje (in sobotni podaljšek) je med drugim prineslo to, da sva z današnjo slavljenko na čast obeh praznikov pokončali flašo črnega in rešili nekaj filozofsko-emocionalnih problemov, ter tole:

Po zaslugi bralke bloga, ki je ne bom imenovala (ker jo hočem samo zase), sem napredovala v rich bitch. Nista roza in to tudi ne bosta postala. Hvala. Zdaj pa res lahko nehaš vsako leto avgusta investirati v moje malomeščanske muhavosti. Ne, da mi niso všeč, le ROI ni po pričakovanjih! :)

V nasprotju z mislima, ki se zdaj podita po glavah vsaj dveh bralcev tega bloga, predšolske knjižice o barvah nisem dobila zaradi svojih ambicij, da bi postala slovenska Martha Roza Stewart (zaporniško bivanje izšteto), pač pa zaradi nedavnega umora, ki sem ga v maniri slavnih avtogolov zagrešila na paintballu, ko sem vojaka iz lastne čete tako zavzeto branila, da sem najprej ubila rumenega napadalca, potem pa še rdečo tarčo, ki sem jo hotela ubraniti.

In tole je dokaz, da smo ženske tragikomično drugačne od moških. Za razliko od njih si ženske svoje moške med sabo sposojamo. Brez panike, tale Trnjulčica ni izposojena, pač pa njuna; soprog je - med babjim čvekom na balkonu - končno naredil nekaj čarovnije v moji sobi, kjer zdaj res lahko rečemo: in bila je svetloba.

Po dveh dneh raztegnjenega praznovanja greva z zadovoljno utrujenostjo spet prebudit 2do listo. Dovolj je spala.

Problem lepih stvari je, da ob njih grde, katerih nesrečno neestetičnost je bilo moč prej požreti, spregledati, samo-prevarantsko zanikati, postanejo tako zelo očitno grde, da moja denarnica tresoče zleze v kot omare na zgornji polici, ki ga ne morem doseči z roko. Pa čeprav se podložim s stojalcem. Vrata bodo morala iti. Nekaj odvečnih elementov je že izpraznjenih in samo čakajo na ekspatriacijo. Manjkajo še lepe panelne zavese. Mimogrede, je kdo opazil, kako neverjetno hud okus imajo slovenski zavesarji, še posebej, če sodimo po njihovih popolnoma neuporabnih spletnih straneh? Zavese so nekaj, kar je zelo vidno. Torej me lahko prepriča samo prodajalec, ki se zna estetsko predstaviti in ki hkrati na spletni strani ponudi vsaj reprezentativni vzorec svojega kataloga. No, Velana celo izpoljnjuje oba pogoja (razen neusmiljenega pregledovanja kataloga v pop-up-u in brez preview fotke). Ampak katalog? K’era kmetija! Ker mi je najbliže in ker ima vsaj očem prijetno spletno stran, grem jutri preverit, kako kaj pri Koratovih.

Anyways… Pimp je tu visel slabe štiri ure, jaz pa sem za njim pospravljala (skoraj) ves dan. O njem nič slabega, le to, da ni hotel nič piti, jaz pa sem obupana, če želi kdo v moji bližini na sebi izvesti dehidriracijo iz zasede, o Lesnini Brdo pa imam povedati tole:

• na prvem štuku je en simpatičen prodajalec (mislim, da je Matjaž, v vsakem primeru ga prepoznate po izrazitejši bradi). Nič ga ni vrglo iz faze in iz prijaznosti: niti dejstvo, da ne blizu ne daleč ni bilo nikogar s pravicami za storno, niti hudo nataknjena stranka (to sem jaz),
• ki je ravnokar priletela s kreditnega oddelka, kjer je učinkovito vzpostavljen oddelek za preprečevanje prodaje in kjer se gospe, ki skrbi za neprodajo, zdi popolnoma normalno, da stranka, ki je firmi po ceniku pravkar pustila 2300 €, sama leta po štacuni z izključeno klimo (prenova pač) in ureja težave z računom, na katerem ni naveden naslov, na katerem strankino prisotnost vodi država;
• omaro v kosih je dostavil podaljšek oddelka za preprečevanje prodaje (zihr je zihr), ki se je pripeljal s prevelikim kamionom, ki ga ni bilo moč elegantno spraviti pred naša vrata. Gospod podaljšek se je pogovarjati z mojim descem. “Saj bom jaz nosila z vami,” mi je bilo samoumevno. “Ma, guspa, jaz ne bi nosil, že ves dan nosim.” Saj ne more biti res…
• “dostava in montaža vračunana v ceno” pomeni to: kupljeno pripeljejo do vhodnih vrat, potem pa si sam pomagaj. Monter pride samo sestavit skupaj.

A vsi problemi pozabljeni: predstavljam vam novo družinsko pridobitev, ki smo jo krstili z ekspresivnim imenom: Šarožer.

Zofa Rozalija še ne pride tako kmalu. Namesto nje Suhi. Ob priliki se vrne tudi pripadajoča mizica, ki sem jo dobila za 40. rojstni dan. Ki sem jo bom dobila. :)

Tistega kota z razdelilcem za kabelsko mi ni uspelo sfakeati tako, da bi bila omara videti prozorna. Je pa vseeno dobra varka :)

V resnici je sicer še kako črna. Čeprav sveti in se pretvarja, da je lahko ogledalo.

Upam, da ne bom nocoj na njej testirala trdnosti svojega čela.