Prisluhi iz ženske garderobe

¹

Manjkajo še: gora, vzpetina, planota, vršac, očak, grič, kucelj.

Še kakšen? :)

1. Hrib… Večje brdo… Dobje pri Planini [↩]

Hvala, Kejt, za idejo. Ta je bil moj.

Samo še tole za zabeležko (upam, da bo v Future Tensu čudna količina folije¹, potrebna za dostavo postelje 140×200, pripadajočega jogija in dvoseda². Kartona ni bilo tako zelo veliko, pravzaprav pohvalno malo - samo toliko, da so bili pokriti robovi posameznih elementov. Posteljne letvice pa so imele samo podlago iz tanjšega kartona. Vsaj nekaj). Upam le, da sem s tem - še kar konkr€tnim - nakupom naredila še korak več k temu, da ne kupujem nečesa, kar bo že jutri za na smeti.

1. folijo sem še stisnila po najboljših močeh in zvezala, tako da je bil kup precej manjši [↩]
2. jep, it’s Roma, a ni roza [↩]

… and Past Relaxing.

Lepo si škripala, stara. Adijo!

… opic. Se mi je zdelo, da bi morala povedati, da bom jutri (torek) ob 20. uri pred televizorjem, nastavljenim na program 26 (kar ne pove ničesar), gledala oddajo te gospe.

P.S.

Mogoče, da bo ob 21. uri.

P.P.S.

Ne se čudit, danes/jutri bom objavila nekaj back-datiranih postov. To je pa tako, ko človek na dopust vlači računalnik.

Po južni Tuniziji s karjolo s štirikolesnim pogonom

Na izlete, ko sem na dopustu, običajno ne hodim: smiselno bi bilo, če bi tak izlet vseboval veliko sončenja, a potem ne bi bilo smiselno, ker bi takrat plačevala za nekaj, kar domnevno že imam. Anyhoo, tokrat sta me na izlet kupila dva dejavnika: relativno hladno vreme prvih nekaj dni in opis potovanja:

Berberske vasi: vožnja z džipi prek rimskega nasipa Al Kantara; vožnja po brezpotjih po kamniti puščavi; Tataouine in obisk slaščičarne, berberski jamski naselji Douiret in Chenini; Ksar Hedada - kraj snemanja filma Star Wars; povratek prek Medenine (osrednji jug Tunizije - ogled ghorfi) s trajektom na Djerbo.

Saj je javno znano, da se ne morem nikoli odreči ničemur, kar je predimenzionirano za vožnjo po ljubljanski obvoznici, ne, in da so me kupili z džipi, ne da? Oh, tako zelo ne. OK, zdaj, ko vem, kje in kaj in kako, si mislim, da bi minibus čisto zadostoval, ampak razumem, zakaj je privlačneje dodati še element atrakcije s Toyotinim štirikolesnikom in - oprostite, ker bom zvenela rahlo nestrpna - za volan posaditi 28-letnega norca, ki bo zaradi svojih neizživetosti v najslabšem primeru pobil nekaj belih turistov, ne pa 3000 lokalcev. Malo seveda pretiravam z vsem: mislim namreč na tiste vrste neizživetost, ki je kreteni na slovenskih cestah večinoma ne poznajo (vsaj ne 28-letni), pa tudi vožnja v resnici ni bila tako zelo grozna, kot bi bila, če bi se tisto prehitevanje v škarje (ja, na cesti, ki je v primerjavi s slovenskimi približno na 5% zasedenosti, se zgodi tudi to) ali rinjenje čimbliže (na centimetre blizu) prvemu džipu v odpravi, v katerem so tri hrvaške donde sedele na zadnji klopi, končalo drugače. No, že začelo se je tako, da smo samo me tri (s sopotnicama Mico in Meto) s Hossemom nasedle na sipini v delu potovanja, kjer so nas zapeljali off-road po nanosih finega saharskega peska v tamkaj sicer kamniti puščavi (severo-vzhodno od mesta Medenina).

Ta digresija naj sicer morebitnega obiskovalca Djerbe ne odvrne od izleta, ker gre vseeno za dokaj lušten izlet in se da, če je človek radoveden, izvedeti marsikaj zanimivega. Izlet po berberskih jamskih naseljih je predvsem izlet po robovih hitrega širjenja islama. Jamska naselja (v galeriji je videti že skoraj opuščeno naselje Douiret in Chenini) so prvotni prebivalci Tunizije, potomci katerih so še danes svetle polti in rdečelasi¹, uporabljali kot skladišča, bivališča in tudi kot obrambne utrdbe. Očitno nekje v 7. stoletju ta obramba ni delovala, ko so proti zahodu prodirali Mohamedovi privrženci - in sprva pogansko, potem pa krščansko ljudstvo je prevzelo islam.

Opuščeno jamsko naselje Douiret nameravajo pretvoriti v hotel - nekoč. :) Za Tunizijce tako kot za večino obsredozemskih ljudi velja pravilo “jutri”. V hotel nameravajo (nekoč) spremeniti tudi tudi ksar v Ksaru Hedadi, kjer so posneli nekaj prizorov prvega preddela filma Star Wars (žal ne najdem nobene sličice, a tole je baje “ključna” scenografija). Po bližnjem mestu Tataouine je dobil ime tudi planet Tatooine, kulisa katerega je sicer bil ksar v Ksar Hedadi².

Tataouine je eno od največjih mest v južni Tuniziji. Legenda pravi, da je ime dobilo takrat, ko je nek berberski oče izgubil svojo hči Tato - in je klical “Tata, ouine, Tata, ouine?”³. V Tataouinu je mene čakal vrhunec potepa: obisk slaščičarne in ogled izdelave gazeljih rogov (recepta v angleščini ne najdem, če pa koga res zanima, se lahko oglasi in mu kakšnega odstopim v pokušino (Nyah, ne se matrat, ti jih ne dobiš), ker sem jih prinesla precej s sabo, lahko pa pogugla po corn de gazelle, kaab el ghazal, cuernos de gacela ali Gazellenhoernchen. Maroška varianta se očitno nekoliko razlikuje - moji so povaljani v medu, ne v sladkorju). Skozi kuhinjo se vije cela turistična pot, ampak glede na količine sladkorja, ki jih uporabijo za pripravo gazeljega roga, hacapa čisto zares ne potrebujejo. :)

***KONEC*** :)

1. v Cheniniju pa nas je za bonbone prosila deklica, ki bi lahko bila na videz turistka [↩]
2. ksar je ime za posebne sorte skladišče za živila nomadskih in polnomadskih Berberov. Ko so jih v prejšnjem stoletju bolj ali manj de-nomadizirali, so se naselili - jasno - okrog svojih ksarov, skladišč, zato so tudi kraji dobili ime ksar+ime plemena. Ko torej pišem o Ksaru Hedadi oziroma Hadadi, govorim o kraju, ksar pa je skladišče v tem kraju, kjer so očitno doma potomci plemena Hadada. [↩]
3. Tata, kje si? [↩]

Prispevek k etnologiji francoskih balkonov

Ker si mislim, da Jackie še dolgo ne bo odkrila smisla francoskih balkonov (o njih se sprašujem tudi sama, čeprav ne s tako vnemo, ker se jih v življenju uspešno izogibam), prilagam svoj kamenček v mozaik blogetnologije balkonov. Treba bi bilo narediti malo reserša, a možno je, da so Francozi svoje balkončke prinesli kot modifikacijo balkonov iz svojih kolonij. Doslej jih še nikoli v resnici nisem opazila, a gre za praktično dejstvo, da sem - tisto malo časa, ki sem ga v arabskih državah preživela izven hotelskih kompleksov ali puščavskih planjav - večinoma gledala v tla, saj je to najboljše zagotovilo, da te bo gnjavilo manjše število descev. Tokrat imam (vsaj) dve namontirani na stene hotelskih stavbic. Žal sta - kolikor sem uspela doumeti - obe “gluhi”, torej resnično samo za okras. Sem si pa mašrabejo predstavljala približno podobno, le z gosto prepletenimi letvicami do tal, ko sem se za njo skrivala skupaj z junakinjami Mahfouzove Kairske trilogije.

Mašrabeja je v izvirniku bolj nekakšna polknica, gosto prepreden lesen senčnik (lahko so izjemno umetelne, ne taka kmetija kot ta na sliki), ki je v višini oči gostejša, da zakriva sonce, pri nogah in više od glave pa so odprtine večje, da prepuščajo veter, ki nekoliko blaži vročino. Izvirno so samo pokrivalo za okno, obstajajo pa tudi kot mini-balkončki. Kljub temu, da je primarno hišni pripomoček v delih sveta z zelo visokimi temperaturami (v Indiji jim rečejo jali), je mašrabeja učinkovita tudi kot bran zasebnosti - še posebej v tradicionalnih islamskih deželah, kjer žena in deklet niso smele videti moške oči, razen soprogovih / očetovih.

Še nekaj fotografij mašrabeje…

Kar se mene tiče, je dopust dolžnost, ki jo mora vsaj enkrat letno izpolniti vsak delojemalec. Vsaj enkrat na leto - za vsaj en teden, če ne dva. Ne samo, da je to delojemalčeva dolžnost do delodajalca, pač pa nekaj, kar opravi v dobro svojih sodelavcev, to je ljudi, s katerimi najverjetneje preživlja največji del življenja. Dopust je tudi v dobro družbe. No, v primeru družbe bi bile verjetno smiselnejše določene prilagoditve teh delojemalčevih obveznosti, ampak ta razmislek presega meje mojih trenutnih zapisovalskih ambicij.

In ker se pogosto trudim¹, da bi stvari naredila prav, sem tudi letos, ker je treba, ne samo zaradi službe, ampak tudi zaradi zdravja, ne samo dušnega, pač pa tudi kožnega, vzela dopust, na vrat na nos rezervirala neke počitnice nekje, precej ignorantsko, želim samo priletet tja in imet en teden sonca in miru, nekje. Tunizija ali kaj že…

Malo sem že pogledala - do 27 stopinj Celzija bi moralo biti i.d.e.a.l.n.o. za predpočitnice. Mati so me seveda prestrašili, naj le vzamem še kaj več za obleči, a poslušala sem jo samo toliko, da sem v sicer še dokaj prazen kufer zapakirala samo še eno tanko športno majico z dolgimi rokavčki. Eh, Tjaša.

Da bo to vse skupaj ena napol komedija, bi mi moralo biti jasno že pri predzačetku, ko sem spet iskala enoposteljno rešitev (no, v sobi so štiri postelje in zagotovo plačujem vse, razen hrane za eno osebo, pri čemer mi z ravnim frisom k večerji prinesejo LITRSKO steklenico vode, tako da preplačam še to). A nekako si mislim, da:

1. pri nas ni kritične mase za variante a la Club Med, da bi bilo za take organizirano kaj primernega oziroma da bi se agencije potrudile s prilagojeno ponudbo (pri Nemcih je, denimo, možno brez težav najti tudi last minute EZ ponudbe, pri nas pa je last minute privilegij parov in družin);
2. se ljudje znajdejo bolje - gredo na dopust z mamo, z drugim solo-obupancem ipd. Te variante so mi znane, a jih je žal možno konzumirati le v dovolj dolgih časovnih intervalih. Prva varianta namreč niti približno ni dopust (mislim, wtf, če vsi mislijo, da sem s sestro - ok, ona se počuti fajn, but htf naj se počutim jaz?! Ko so naju imeli za sestri, ko sem bila otrok, je bilo samo malo bizar, kmalu po mojem 20. letu pa ta primerjava nekako ne sede več udobno v moja ušesa), druga varianta pa je… za dobre letine. In recimo, da letos ni eno od tistih let.

Da sem - idiot, šmak, smota, brihta - pozabila, da v ročni prtljagi ne smem imeti tekočin, mi je sicer pomagalo, da za zihr stvari v kovčku nisem imela namočenih v mleko in olje za sončenje, a hkrati pripomoglo, da je bilo to praktično nemogoče, saj sta obe plastenki ostali v kanti za smeti na Pučniku. Niso se pa namakanju ognila sončna očala, ki so - točno tako kot nisem pričakovala - padla v letalski skret. Hvala, a lahko zdajle letalo kar obrnete in me peljete nazaj domov, ker jaz imam tega dopusta že čez glavo?

No, potem ko me je mama prestrašila z berberskimi vražami o vremenu, sem šla vprašat Guglja in ta mi je potrdil - od 25 do 27 stopinj Celzija, nimaš se česa bati. Ja, pa ja. Danes je drugi dan in kar lahko rečem, je le to, da mi je bolj mraz kot vroče. Po jutranjem sprehodu po plaži (tole je sicer nastalo zadnji dan), kjer sem doživela reality-check o poletju na obodu Mediterana v mesecu ljubezni (ne obstaja) in kjer sem dobila nastavek za celodnevni premislek o ubogih gazelah, je sicer dopoldne, poldne in popoldne postreglo s soncem, a glej ga, zlomka, spet nisem bila srečna: na soncu miljavžnt vroče, v senci za zmrznit. To je menda una zgodba o senci, ki je veliko hladnejša, bliže kot je ekvatorju. Izkoriščala s pridom v Izraelu, v Egiptu nisem niti opazila, pa v retrospektivi mislim, da je bilo tako, seveda je bilo, absolutno je bilo tako.

V Egiptu je na splošno par stvari precej drugačnih kot v Tuniziji:

• vsaj po mojih izkušnjah imajo Egipčani večji občutek za estetiko oziroma bolj se trudijo imeti vse kot kakšni južnjaški Nemci. Seveda ko gre za objekte, namenjene tujcem. Ko gre za njihove stvari, se mi zdi, da med Egipčani in Tunizijci - vsaj z mojega, evropskega gledišča - ni prevelikih razlik;
• zato pa so Tunizijci za spoznanje manj zateženi. Jasno je, da je vsaka ženska hudičev stvor, ki kar kliče po grehu - če ni vpeta v spone religjskega discipliniranja (tole zveni spet zelo feministično in evropocentrično, pa noče v resnici biti vrednostna sodba, pač pa zgolj opazovanje vrednot) - a “no, thank you” tu hitreje naleti na razumevanje, čeprav je potem tudi bolj očitno samoprigovarjanje o tem, kako “je bila pa ta zlobna in škrta”. OK, pustite me pri miru, pa prišparamo nekaj moje in vaše slabe volje;
• na cestah ne trobijo kot usekani;
• čeprav naj bi bil jug države nekoliko revnejši in posledično bolj konzervativen, je okolje bolj posvetno kot v Egiptu. Hurgada, ki je 20 kilometrov dolgo turistično naselje, ima približno toliko džamij kot hotelov in ko se iz vseh minaretov zasliši mujezinov poziv k molitvi, je to pravi Babilon. Tega tu ni slišati, ker v turističnih naseljih ni džamij;
• shopping s fiksnimi cenami: medtem ko sem lani v Egiptu zapravila skoraj 0 (kar je šlo za vodo in CCL), bi letos lahko več. Tukaj imajo trgovine z napisanimi cenami!!! Ne vem, če mi je to ravno v čast, ampak ciganske krvi nimam niti centilitra in mi je barantanje muka do amena²;
• ženske. Tukaj ženske vidiš, saj delajo in nekatere celo niso pokrite (stevardese, receptorke, natakarice). Ne vem, kako takšno obnašanje družba tolerira, mislim si, da se morda le pokrijejo, ko gredo iz službe v hotelu. Upam, da se, ker si približno predstavljam, kakšno mnenje imajo sicer o njih mimoidoči. Predvsem sem navdušena nad dejstvom, da imam v štuku čistilko. Saj ne, da so kaj manj prefrigane od fantolinov, ki so čistili v Egiptu, a lažje in z večjim veseljem dajem bakšiš ženski kot moškemu. Morda tudi zato, ker pohlevnosti še posebej pri moških ne prenašam. Še največje veselje mi je kupovati: v najbližjem supermarketu sta na blagajni dve dekleti. S pokrito glavo in dovolj tradicionalno napravljeni, da ju prav lepo videti;
• na splošno bi rada, da bi nekdo tem ljudem razložil, da če se obnašajo kot sužnji, to tudi bodo. Malo več suverenosti, prosim. Če nekdo opravlja servis, še ni nujno suženj. Hkrati pa mi ne plozat, da je to, da si mi prišel ekstra nalit vodo v kozarec zupa serviz, ker to ni. Aja. Vsaj v moji luknji, imenovani hotel, kelnarji ne dlabijo krožnikov v tisti nanosekundi, ko si odložil pribor, ali še prej. To mi je v Egiptu dobesedno žrlo živce (škoda, ker take stvari ne delujejo na špeh).

Gazele

Kdo bi si mislil, da bom danes toliko meditirala o gazelah. Začelo se je zjutraj, ko se mi je zazdelo, da za mano večkrat prileti “kom un gazel”, kar sem s svojim internacionalnim neznanjem francoščine razkodirala v “kot gazela”. Hem. Prva misel je bila “ti še nikoli nisi videl gazele”, potem pa sem se kar odločila, da mi s tem komungazel skušajo povedati nekaj drugega, ampak jaz tega ne razumem. Vsekakor nima ničesar opraviti z gazelo.

A me je vodič Miha spravil v dvom. Kljub temu, da sprva nisem nameravala iti na noben izlet, ker sem tu zato, da se sončim, mi je spričo prigod z vetrom, oblaki, soncem in senco vseeno prišlo, da ne bi vse dni zmrzovala med vročino in soncem in sem še enkrat pogledala, kaj mi agencija ponuja za mastno provizijo. No, da me bodo peljali gledat slaščičarno, si pa nisem mislila. Ampak eden od izletov obljublja ravno to in jasno, da sem se na to zalepila kot muha na gazelji rog.

Gazelji rog? Pa ne mi rečt, da tukaj gazelam rogove režejo, sem pomislila, vsa pod vtisi dokumentarcev o gorilah, šimpanzih, slonih, tigrih in črnemu lovu na splošno. Ne, gazelji rog je samo ime sladice, ki je ime dobila po mostu čez nekaj metafor. Lepa kot gazela je eden od tipičnih komplimentov, ki jih dobi Tunizijka. Ker pa so ženske tako lepe in sladke, je ime po gazeli dobila tudi ta izjemno sladka slaščica, ki jo prav zato zavijejo v obliko roga. Po opisu sodeč gre za nekakšen zavitek, ki mora biti podoben baklavi. Kako se ga dela, bom videla od blizu, tomideli!

No, zdaj za nazaj razumem, kako zelo zlorabljen in omadeževan je kompliment z gazelo. Jasno, da komplimenta ne dobiš kar tako, ampak moraš v zameno zanj vzeti vsaj - kot kompliment vsiljena pričakovanja. A majfrend, če sem kakšna žival, nisem gazela, oprosti. Gazela je hitra in gibčna stepska žival s temnimi očmi. Majfrend, ne veš, kako zelo nehitra in neelegantna v svoji nehitrosti sem. Sanja se ti ne in ne ti meni z gazelo, ker me popade kar levji bes.

Jasno, da se mi ne sanja, kako je gazela prišla do SSKJ-ja, ali je to šlo od Berberov k Francozom ali obratno in potem do nas, a kakorkoli je šlo, je moralo vmes precej šumeti. Nekdo se je moral delati Francoza. Plahe in vitke kot gazele so res samo nekatere ženske, ne pa vse po spisku, začenši z mano. Evo, tole imajo Egipčani lepše urejeno: lepe ženske so kot polna luna. Taka je blagajničarka v mojem supermarketu. Kot polna luna.

P.S.

Svojemu tour operatorju Atlas Airtoursu sem ukradla napotke (pretipkala sem jih sama, zagotovo je ogromno tajpotov - blame it on my nails) za počitnice na Djerbi.

1. oprostite, ne vedno, včasih se sploh ne trudim, včasih pa se potrudim samo toliko, da izpolnim pričakovanja - nekako se skušam odvaditi postavljanja previsokih kriterijev, ki na koncu izpadejo zgolj kot breme zame, tisti, ki so jim namenjeni, pa jih sploh ne opazijo [↩]
2. no, mogoče to priča samo o netipičnih centilitrih ciganske krvi, čeprav nočem ciganom delat sramote, res [↩]

Animal Rescue, del 1: z mamo sva skušali porezati vsaj malo vozlov z uboge kokeršpanjelke Kaje. Dokler sva še vedeli, kaj je vozel, je šlo, potem ko ni bilo več jasno, ali je v dlani en ogromen vozelj ali uhelj, sva se raje ustavili.

Animal Rescue, del 2: ob odhodu sem na stopnišču zavreščala na “ni-kača-je-slepec” in se je revež hotel umakniti v razpoko med skrilami, pa se mu je uspelo zatakniti. Ko motika ni pomagala, je mama uletela s klamfo in macolo, Jure je navijal, jaz sem pa snemala. Ubogega “ni-kača-je-slepec” smo rešili, a tudi do smrti prestrašili, zato razen ovohavanja z jezičkom ni niti trenil, dokler ga ni ženska roka vrgla v grmovje. “Je dober, ker žre miši.” Baje.

Growing up kittens: pri danes-20-letniku so imeli v nedeljo mlade. Dva sta tigrasta po mami, en je pa črn. Imajo še zaprte učke in namesto mijavkanja čivkajo. Mami je ponosna kot levinja.

Monkey Life: opic z avtoceste pa raje ne omenjam.

… če ti šefica skoraj vedno kaj prinese s poslovnih potovanj. Kaže, da je moja zadnja pripomba, da ne pečem več sladkarij, pomagala, da nisem spet dobila barvastih cukrov, pač pa napredovanje v škatlici. Ko sem ga sestavila, je bilo videti tako.

Meet Joe Cubicle, my new subordinate! :)

Tole bi bilo v kompletu z DVDjem filma Office Space skoraj popolno darilo za pisarniške frustrirance. :)

Oh, doslej najboljše darilo je bilo zagotovo za mojo cimro: shiny, glossy, glittering nalepka z napisom “Normal people worry me”. How cool is that?!

Bila sva. Preživela ofenzivo mladičev homo sapiens zagrebansisa in šele na koncu ugotovila, da ne bova videla swonov. Ker so pomrli. In če želijo nove, jim morajo narediti večje… em… a je uni čuvaj rekel “trkalište”? Sva videla pa razigrani vidri (kjut), več vrst marmozejev (nadkjut), spet enega kakaduja, ki se rad čoha (kot njegov ljubljanski kolega. MMG, na posnetku je slišati rdečega lorija, za katerega sva absolutno prepričana, da nikoli ne bo član najinega živalskega vrta, ker pač nihče ne more meni vzeti statusa največjega derišta)…

Mačje kletke, ki se je še dobro spomnim (to so približno 30 let stari spomini, kar si štejem v čast), so bistveno lepše in dostojnejše kot ljubljanske (OK, tigra imata pri nas totalen luksuz), a kaj ko so vse mačke spale, vse.

Končno sva videla prerijske pse (ljubljanski revček vedno spi), puščavske mačke a.k.a. prevarante (ker sva jih dolgo zmotno imela za svizce), zagotovo doživetje leta pa sta dve jastrebji želvi hlastavki (vsaka v svojem akvaterariju). Obe sta sicer manjši predstavnici svoje vrste (dosežejo do 100 kg), ampak nista razočarali. Prva je uspešno demonstrirala “vabo”, ki ji raste na jeziku (na fotkah se je ne vidi, pa tudi na posnetku je nehala migotat).

Druga, ki je v temni hiši in je zato nisem ovekovečila, pa je pokazala svojo pravo naravo. Najprej je GVjevemu prstu prihuljeno sledila, potem pa hlastnila tako, da sva kar odskočila. Saj ne, da že prej nisem mislila tako - ampak te grde pošasti res ne bi rada srečala z lastnimi udi v vodi.

Povzetek? V zagrebškem zooju je videti več kot v ljubljanskem. Samo medved se predstavlja v treh vrstah, divjih muck je pa več, kot sem si jih zapomnila. Res veliko vrst opic, lemurji, nekaj res eksotičnih a la nilski konj in tapir… bi bilo res fino še enkrat pogledati v malo manj obleganem živalskem vrtu. Je pa ljubljanski na bistveno lepši (in za živali prijaznejši) lokaciji: mislim, da štorklje in račke čisto nič niso uživale, ko je pred semaforjem na Maksimirski (samo prek ograje) čakal nekdo, ki je užival v svojem super woof woof ozvočenju.