Prisluhi iz ženske garderobe

Sem hotela še kaj napisati, ampak mi - čisto v slogu mojega permanentnega NMA¹ - nič lepega ne pade na pamet.

Imela sem namen napisati nekaj o svoji izkušnji s tour operaterjem, ki ima v imenu besedico “NET” (in ja, to se nanaša na interNET), in o tem, kako sem jim ponujala svoj denar, pa ga nikakor niso hoteli… Pa se mi ne da… Meni se NE DA komunicirati s korporacijami in jim sugerirati, kako naj bodo naslednjič uspešnejši pri puljenju denarja iz rok svojih strank. Ne da se mi niti pisati enačb a la “brandname = sux”, to je preveč enostavno, prevečkrat že napol arhetipsko in posledično nepošteno (saj veste, Ljubljančani smo kreteni, Mariborčani pa ne). Lahko pa povem, da se je tokrat izkazalo, da človeka stane manj živcev in tudi denarja, če se obrne direkt na tistega, ki mu obira paradajze in nosi jajca.

Če bo hudo, priporočam Lukov živalski vrt, preverjeno ne škodi (čeprav ne vpliva na transformacijo NMA v PMA) občasno pokukati na icanhascheezeburwhatevah!

Iz goin!!1!

1. negative mental attitude [↩]

Saj ne, da ne uživam, da mi ni več kot dobrodošel razbijalec rutine in izboljševalec nekaterih telesnih spretnosti, ki sem jih v kongenitalni razdelilnici preskočila. Saj ne, da nisem resno razmišljala o nakupu nekaj fitnes obiskov za sobote drugje kot v mojem telovadišču, ki je ob sobotah julija in avgusta zaprto… Saj ne, da se WODov držim kot pijanec plota…

Ampak tole me je danes res iskreno razbremenilo skrbi, kaj bom s svojo utrujenostjo in vso telesno bolečino. :)

Maja me je v komentarjih pri plastičnih vrečkah med vrsticami opozorila na to, da Flip&Tumble ne pošiljajo v Slovenijo. Ker sem tako ali tako nameravala naročiti še tri torbice, sem jim napisala mail, da če bi, prosim, spet dali Kokoško na seznam - in so jo, s pripisom, da so pred kratkim nekaj držav vrgli ven, ker so se pošiljke izgubljale¹.

V 1001 dar sem oni dan videla trajne vrečke za nekaj manj kot 5 evrov. So različnih barv in vzorcev, imajo žepek, da se jih vanje zloži, ampak osebno mi ni všeč oblika (je kot običajna nakupovalna vrečka z zelo širokimi ročaji). Za F&T je treba odšteti malo več novcev, jih transportirati z drugega konca sveta - to sta slabi strani. Lahko pa jih - ko so fuč - pošlješ nazaj v reciklažo.

Koliko stane? Torbica je 12 dolarjev. Poštnina je odvisna od števila torbic, ampak generalno ena torbica z vsemi stroški nikoli ne bi smela stati bistveno več kot 12 evrov.

V googledocs sem dala razpredelnico s cenami. Za 3 torbice lahko samo ugibaš, ali jih bo Carinska pošta ustavila in carinila, zato sem naredila obe varianti: z in brez carine/DDVja/posredovalnine. Za slednje tudi nisem popolnoma prepričana, da sem izračunala vse prav - klicati Carinske pošte pa v treh dneh še nisem imela časa. :/

Zdaj moram preizkusiti oziroma najti rešitev še za vrečke za sadje / zelenjavo, kot predlaga - prav tako v komentarjih - Kejt. Take bi si v principu lahko naredil človek kar sam iz kake plenice (a to sploh še obstaja?). Kar mi gre na jetra pri zelenjavi, je to, da zeleno solato večinoma že v štacunah popakirajo v plastiko.

1. No, moja se ni izgubila, je pa res trajalo dolgo, da je prispela. [↩]

So dobre samo za eno stvar: za začetek pogovora o tem, kako so grozne.

No, dobre so tudi za zbiranje smeti, ki ne gredo v reciklažo (kakšna boljša ideja?) - a za te namene jih po pravilu dobim v dar. Zadnje čase se mi še bolj “beli štumfi” kot SUV zdijo ljudje, ki iz trgovin odhajajo z novimi nakupovalnimi vrečkami.  Tistim, ki so povrh še škrtuhi in vse nakupljeno natlačijo v zastonjske zelenjavne vrečke, bi pa na mestu računala poseben eko-davek. In ja, če bere kakšna prodajalka - jaz SEM ena od tistih, ki NE lepim črtnih kod na vrečke od zelenjave, ker jih hočem čimveč uporabiti čimvečkrat (jap, po dve ali tri imam ponavadi v torbici). Ja, SEM ena od tistih, ki so glede podturavanja teh vrečk odkrito zoprni. Ja, VEM, da se te vrečke reciklirajo, ampak so what? Zakaj bi reciklirala, če raje manj porabim?

Za večje nakupe uporabim odpadne škatle, za manjše pa sem totalno važna z dvema flip&tumbloma, ki me že en mesec ne prenehata navduševati. Bala sem se, da mi bosta premajhna, pa sta super¹. Poleg tega ju je bistveno lažje nositi, ker imata trak za na ramo - in se zaradi tega znata vozit tudi s kolesom (vsaj na kratke proge - odvisno od nosilnosti lastničinih / lastnikovih ramen). Tale je večinoma za zelenjavo (ker je pač zelen, ne zaradi drugega), v rozaku pa nabiram druge “smeti”:

V navezi z Mojco (in akcijo na pozitivke.net) predlagam, da začnemo Sparu (et al.) pisat pisma, v katerih izražamo nejevoljo nad vsiljevanjem plastičnih vrečk za zelenjavo in nad tem, da v Sparu v City Parku uničijo čisto vsako vrečko z (na primer) eno papriko, poleg tega pa nikomur od tehtalcev ne moreš dopovedati, da za 1 paradajz, 1 bučko in 1 papriko ne rabiš treh jebenih vrečk.

1. pred časom sem si namreč kupila neko nakupovalno torbo, ki se je izkazala za POPOLNOMA neuporabno in je žal končala nekje med mojo šaro. Nisem ponosna, ampak vedeti pa tudi nisem mogla [↩]

Pro:

• morje
• poceni / dobra ribja restavracija pet hiš naprej
• shopping center (meaning sveža zelenjava, s čimer sem na Hrvaškem vedno imela težave) na walking distance
• Dukat posni sir in Meggle svježi sir
• long-time-no-sees ravno na obisku
• klepet z geologom dr. Johnom o plastičnih vrečkah in o tem, kaj bomo, ko bo zmanjkalo nafte  (ne bo je zmanjkalo, ker jo bomo prej nehali uporabljati)
• moda, ob kateri se ne ves čas sprašuješ if that’s beautiful what is ugly then?
• Viktor, ml.
• bakarski baškot (glej spodaj)

Con:

• cene hrane (!)
• (neobstoječi sleš mikroskopsko majhni) smerokazi proti Sloveniji (kot bi se nas Hrvati ne hoteli rešiti… naj samo povem, da sem se na the way out dvakrat obrnila nazaj proti izhodišču, potem ko sem bila zelo pametna te peljem jaz vsaj ven iz Rijeke)
• zakajeni javni prostori (kako hitro sem se razvadila!)
• smeti, kamorkoli pogledaš
• j***na pekarna v Bakru  je že žljontič zaprta (tokrat, naViktorjevo veselje zaradi smrtnog slučaja). Vsakoletni ritual sva začela u srijedu, 22.7.1998 - od tega je bila pekarna odprta glih ene trikrat, ko sem bila jaz tam. :( SAFR!

Note to myself: Židi niso smešni niti v anekdotičnem kontekstu!

Na jamranje o arhivih zapisov na nosilcih, ki so demode… je tisti, ki ga najraje prenašam, prinesel kasetar. Do danes je čakalo: izkopavanje albumov (”pofotkanje” fotk in pošiljanje ljudem na maile, ha ha ha) in presnemavanje te kasete, ki je ni na Youtubu, Piratebayu ali Muli - še najmanj pa na Amazonu. Zveni mastno, ampak verjetno je tako zvenelo vse. Nekdaj. V posmeh, smeh in zabavo nekaj lokalnih, avtodidaktnih in predvsem predračunalniških oziroma morda ravno iz časa, ko smo en wav iz enega na drug kompjuter prenašali prek LPT… celo j***no noč.  Copyji niso moji (čeprav bi bila ponosna nanje - za dane razmere etc.)¹

In čeprav je danes no-movement day², me je začelo odnašati po ozkih prehodih med omarami, posteljami, ventilatorji…

1. Sva pa bila trapasta, še preden je to postalo annoyingly fashionable [↩]
2. Bilje, Portorož, Ljubljana - 31°C [↩]

Blogger je slabe volje, Blogger nima volje,  nekdo je Bloggerju zlomil voljo. Blogger ni na voljo (ni znano, ali je na um). Nekaj ga móti in je móten. Ni pa môten, a tudi ni pri pravi. Wordova zdrava pamet pa je obolela, jutri mu prinese bolniški list. O Wordu ne gre izgubljati besed. Z jabolkom sem skušala priti do prikolice novega davida ščinkavca, pa se imelodije ne slišijo skozi 2000 oken več.

blogger

word

P.S.

Ej, blog iz tazadnje točke se je ravno danes - po drugi poti - ujel na moj radar.

P.P.S.

Te dni se fajtata mop in moss. Mop vs. Moss. Read it in English. :)

Začelo se je tako, kot sem se bala, da bo: grozno. Muzika kr neki, ona komaj slišna miška s preveč reverba… ali premalo. Rekla sem, ej, tole je kr neki, pa sem kmalu s hvaležnostjo zagrizla v izrekovalni organ. Bil je to hrupen rezultat ženskih možganov, kjer sem raje slišala tisto, kar sicer raje preskočim (in obratno) in kjer me po dolgem času ni motilo prav nič. Razen obiskovalcev, ki mi žvižgajo v uho, ali tistih, ki ves čas fotografirajo (duh?!), jasno.

Hvaležna, ker je kostime menjavala tako… ker je ravno treba. Ali kot je treba. Kot rekvizite. It’s not a freakshow, afterall.

V odmeve med obema bobničema grem zdaj urejat ujete obraze in jih - dokler me ne nadvlada ugasnjen dan - primerjat s tistimi, pofajlanimi z manj problematičnimi EMŠI.

Samantha Jones: [hands Carrie her iPhone, which Carrie returns somewhat disgusted]
Carrie Bradshaw: I don’t know how to work this!

Ne pridružujem se vsedržavni komemoraciji zaradi dejstva, da 11. julija ne bomo nategnjeni z iPhonom. No, ne vsi. Tisti, ki so ga lani kupili za… ene trikrat več kot bo stal letos. Me pa že zdaj bolijo ušesa, ko bom spet na vsakem koraku poslušala o genialnem pristopu, skrbi za stranke in podobne neumnosti o Jobsapplu. Genialno nategnjeni, ni kaj. Prava učna ura potrošništva.

Da o smeteh, ki bodo na/ostale zaradi iNovega, sploh ne govorim.

Na robu mesta me je danes pričakal pravi kmečki prizor. Ker imam take pofajlane v “good memories”, mi je bilo tudi danes všeč. Oslov v življenju nisem videla prav veliko (in na tem mestu si želim, da bi isto veljalo tudi za tak stavek v metafori), zato sem danes precej lovila svojo čeljust, ki se mi je pogosto zapletala med lastne tačke. Osli, oslički, vse sorte pritlikavih, doječih in dojenih konj ter gospod vol - eno uro živalskega vrta za mestno opico. No, ko je bil oslodrom požegnan v imenu boga in pravilne politične orientacije (da ne bo pomote: tekli so v levo), pa so se začele dirke, ki pa niso bile tako fajn: oslom se zdi čisto neumno početi stvari, ki jih od njih pričakujejo ljudje. Še posebej, ker so bili skoraj vsi oslički bistveno poddimenzionirani za vleko ali nošnjo svojih oslodarjev.

Več fotk na picasi.