Prisluhi iz ženske garderobe

…nisva prišla, ker se nekje na poti med nama pojavi težnja po iskanju še neprehojenih poti. Da še nikoli nisva prehodila uhojene poti do smledniškega Starega gradu, tu ne igra nobene vloge. Izhodišče so Repnje, vas med Skaručno in Vodicami, natančnejši sprehodopis pa na pohribih, kjer sem sploh našla idejo (vse skupaj je izven mojega zemljevida).
Tu nekje je moj vandrovski gen z vgrajenim GPS-om ukazal partizanom v nama, da preplezata do “prelaza”. Itak, da je imel prav. Prišla sva nazaj na pot. Ven.

Foto: GV

Ljudi več, kot sem pričakovala, a še vedno precej tihote (ni to Šmarna iz Tacna ali Pirnič!), če bi se le dalo izključit zvok gorenjske avtoceste.

Potem sva šla v predmestje Komende pogledat še, kako napreduje ena od hiš, ki jo bo GV kupil (le da tega še ne ve), če seveda ne bo kakšna druga bliže bolj prikladna, primerna, ustrezna po ugodni ceni. :) Izlet sem zaključila z absofakinlutno zadnjim letošnjim šopingom (vem, da je za prodajalke neugodno, ampak danes je bila zagotovo manjša gneča, kot bo jutri).

Akcija PIF je obrodila darove. Mojca je dobila, Sv3der je dobil, dobili sta moji blogless prijateljici, dobil je moj blogless najpomembnejši (on itak dobiva skoz), za Mayhema še ne vem, danes je dobila tudi Kitty (upam, da si je postregel tudi Slovon). Neže in Lare se bom lotila, ko bom res zihr, da nisem več virozna.

Zelo pa sem se razveselila tudi svojega predčasnega Miklavža, za katerega sta se tako lepo potrudila Kitty in Slovon - čokolada žal ni zdržala nenačeta do fotkanja, saj sva jo nujno morala preizkusiti on (rojen s pravo mero) in jaz (po defaultu kriva in s slabo vestjo)! :) Hvala obema, zelo prisrčen kup darilc! Še posebej pa se veselim marmelade in feferončkov (upam, da imajo dost kapsaicina)! In škatlica za recepte - krasn! Naslednika sicer nimam (še), vem pa, kako je imeti na roko napisane beležnice receptov svoje prababice. :)

Tole je (skoraj) vse v Kitty kitu!

Mali mojster iz naslova je pa tale fant, ki - še preden razume sploh kaj - želi biti podoben svojemu očetu.

Z njim sem se imela krasno, se zabavala (glej desno rokico) in se mu smejala. Naučila sva se, zakaj se ne sme s prstki po objektivu in takoj pogruntala, da je prav temu namenjen pokrovček, ter se krohotala ob Nežini zapestnici iz Burme, pri kateri kroglice, navite na elastiko, streljajo, če jih potegneš dovolj stran.

Tavelikih mojstrov danes ni bilo zelo veliko, so pa bili vsaj trije impresivni dvigi. Gregorja Jankoviča sem posnela samo, ko mu ni uspel nov državni rekord (253 kg) bencha, nisem pa ga ujela pri fantastično odstreljenih 240. Zato pa imam 310-kilski počep Janeza Berneta in 322-kilski deadlift Petra Mihovca (to je absolutni državni rekord).

Samo zaradi nagradnega vprašanja pa še link na 295 kg vreden deadlift Janeza Berneta. Pred dvigom se zgodi nekaj nenavadnega. Na sceno uleti nek model, pogleda levo in desno, češ, upam, da me kdo ne vidi, nekaj pa celo potegne iz žepa… celo tako, da se k njemu obrne tekmovalec. Kaj se dogaja med njima?

Za pravilni odgovor dam en poklc domačih piškotov! Ne velja prepisovat! :)

Ne, saj powerlifting je obskuren šport. Samo škoda je, da je tako. Čeprav na videz trapasto, je v bistvu samo dokaj tog  prikaz precej hudih in uporabnih telesnih funkcionalnosti.

Je rahlo matematičen in precej didaktičen. Verjetno bolj igriv kot kategorični imperativ in ker dopušča nekaj svobode (razen “daj”), prikupnejši. Ne nujno boljši, ne nujno ista liga. Daj naprej! Darilo potroji in ga vrni v kozmos. Če dobro izbereš, se zna zgoditi nenavadno zaporedje čudežev ali dobrote.

Da kroži po slovenski blogosferi, sem prvič videla pri Kiti, pritegnili sta Mojca in Pika. To je še moj prispevek!

Da ne traja predolgo, predstavljam svoje kandidate (ne, niso kandidati, pač pa že izvoljeni). Dišavni piškoti (by Petra Grdadolnik iz Horjula), Kruh brez kvasa (ne bo sojine moke, ni u bunilu) in Mato rezine.

Ne vem še, koga naj razveselim in po kakšnem ključu. O tem še razmišljam. Predlogi? :)

Sem oni dan v ušesu ujela - preden je zbežala - misel, običajno nalepljeno na konec televizijskih informativnih oddaj.

“Hvala za pozornost.”

Pozornost je naporna disciplina. Trening vzame veliko časa in… pozornosti. Bolj kot jo treniram, manj jo imam.

Zato sem te dni komentatorjem v zadnjih dveh postih večkrat že odgovorila samo v mislih, dodala morebitne njihove odgovore in spet replicirala ujeta v preskakovanju lastnih sinaps… sicer pa sem fejst bukova in svoje ventilčke odpiram v polnkufr. To bolj leži, saj ne en ne drugi ne zahtevata maratonskega attention spana. Raztega pozornosti.

P.S.

Te dni je Ameriki uspelo za predsednika izvoliti črnca. To me je razveselilo: ne toliko zaradi tega, kar točno on, Obama je, pač pa zaradi upanja, da človeštvo še zmore paradigmatične shifte. Če je to Amerika, je morda bolje reči že? In če bo ostalo kaj pozornosti, še vprašanje: kakšen bi bil danes svet, če bi leta 2000 predsednik ne postal tisti, ki je dobil manj glasov državljanov? Pa če odmislimo zlobno natolcevanje in ogibanje dejstvom ameriškega volilnega sistema, preprosteje vprašano: v kakšnem svetu bi živeli osem let kasneje, če bi leta 2000 zmagal Al Gore?

Lara je prelepa deklica, ki se je po devetih mesecih, odkar se je pojavila na svetu, odločila pokazati svoj mili, po mami izrezan obrazek. Prišla je v današnjem dramatičnem jutru, ko je grmelo, treskalo in deževalo - želim ji, da bi ji sicer v življenju več časa sijalo sonce in da bi se vedno spomnila na to, kakšen kupček sreče je danes za vse okrog sebe.

Krasen primer danes na dnevnik.si.

Prek vseh trupel. Človek se vpraša, česa od NE ti ljudje ne razumejo?

Samo še dva dni.

Ni preveč verjetno, ampak ko sem pred časom med svojimi nabiralniškimi pohodi v tistem diskontu, ki ima dobre stvari, vendar samo takrat, ko jih pač sploh ima, naletela na wasabi arašide, so bili moji zadnji dvojini všeč. Potem sem še enkrat nanje naletela pri varčevalčku, ko jih je nekdo pustil na blagajni. Ko sem jih čez čas iskala, jih ni bilo ne v luftu ne na tleh. Spraševala trgovko? Prvič, naj mi kdo pove, kako dobiš sploh kakšnega oddelčnega uslužbenca… in drugič: wasabi? Jeah, saj štekate.

In tako mene zadene strok lastne nadgenijalnosti: jih bom pač naredila sama. Prvi problem je - jasno - v deželi izobilja in strašneljive homogenosti (še posebej izrazito plebejskega značaja, kar se hrane tiče) najti wasabi. Ob takih priložnostih si rečem, da hvala bogu živim vsaj v Ljubljani. Je pa res, da smo v zadnjih letih poenostavili nabiralništvo nepraženih in neslanih arašidov. Prej so jih imeli samo v Maxiju in sem jih - posledično - nabirala približno enkrat na leto. Torej gre po polžje na bolje. (Jupi! Doh!)

Temeljna ideja mojega poskusa je bila v bistvu genialna (sem že rekla, ne?). Iz prahu wasabija narediti pasto, povaljati v njej arašide - et voila.

********* napačen odgovor!

Če tako pripravljene arašide pustiš v  zaprti posodi, se zmehčajo in postanejo nikakvi. Če jih posušiš, postanejo samo nikakvi. Wasabi? Ja, je šel mimo po Rimski cesti.

Ker ne obupam tako hitro in ker sem si res želela za omenjeni del mojega metafizičnega bitja narediti nekaj lepega (sploh ker zadnje čase od njega zahtevam nadpovprečno potrpežljivost in ker je mimo tega še ekstra prijazen), sem se spomnila, da se običajno vedno bojno posvetujem z Gugljem in ta mi je navrgel recept za wasabi arašide neke Nespečnemame. Sem segrela pečico na 180 stopinj, potem vrečko arašidov zgnetila v dveh žlicah grobe soli, otresla. Zmešala dve žlici škroba in wasabija z beljakom… vse skupaj prepojila in na peki papirju pekla 25 minut (30 bi bilo prepozno).

Dobro je, ne rečem, malo zapečeni, extra hrustljavi in drobljivi arašidi z okusom po… škrobu. Wasabi? Kaj je to wasabi?

Razčistimo par stvari.

Jogurt ni beljakovinsko živilo (večinoma vsebnost OH, torej laktoze presega vsebnost beljakovin, torej?).

Jogurt ni za hujšanje. Lahke različice lahko uporabimo pri hujšanju, ni pa noben jogurt idealno živilo, ki bi nevemkakoinnakakšen način pomagalo hujšati (pravzaprav tega ne zmore nobeno živilo, nekaj malega znajo samo kakšni kofeini in podobna banda, pa še tem je treba zelo vestno pomagati, so pa druga, ki se pustijo uporabljati brez oznake “previdno”). Še manj primerni so sadni jogurti.

Razen tega.

Total je beljakovinsko živilo (9 g B, 4 g OH) in ga človek, ki ga enkrat da v usta, ne pozabi. V Grčiji sem se nanj prilepila kot kobilice na polja revežev v biblijskih katastrofah, tukaj sem ga pa prvič kupila včeraj (čeprav vem, da je že kar nekaj časa na voljo). Drag je, kot bi vanj mešali zlata zrna, ampak je pa doooooooobeeeeeeeer…

P.S.

Post sodi v kvoto za uravnoteževanje sleš sproščanje kot protiutež jamranju, težakanju in overall negative mental attitudu. In ni plačan. :)

Imam novo formulo (razvila se je ob samo-občudovanju, ko sem iz stroja potegnila kup in ga začela obešati). Za dopust potrebuješ, če je n=število dni:

• n/4 brisač za plažo
• n/4 tunik za na plažo (opcija n/8 tunik za na plažo, če imaš s sabo par kapelj nečesa, kar bolj opere kot Nina Lana, ki jo cenim, ker se hitro spere, a ni za zelo umazane in zelo usmrajene stvari)
• n/4 do n/3 majic, primernih za hotelsko restavracijo
• n/8 belih kikelc (pazi, da ne umažeš)
• n/4 t-shirtov za spanje
• n/8 kratkih hlač za pižamo
• n spodnjih hlač
• n/8 modrcev, ki prekrijejo največjo žalost na Balkanu
• 1 par šlap, ki so tako za na plažo kot tudi za v hotelsko restavracijo (flip-flops brez okraskov so zakon)
• 2 para kopalk (ali so že izumili take, ki se posušijo takoj, ko zlezeš iz vode? S teflonskim premazom maybe? Ker jaz sem lani kupila ene zelo čedne, ki se - če ni res vroče - komaj posušijo čez noč)
• n/3 športnih štumf
• 1 tekaške hlače
• 0 tekaških majic (uporabiš gornji del kopalk)
• 1 par univerzalnih tekaških copat (še vedno ne zmorem razvozlati, katere Nike so zdaj primerne za tek po trdi podlagi, ker v lokalnih štacunah na večjem radiju so prepričani, da Shox to niso, čeprav jih na Niku še kar prodajajo (verjetno jim šepa interna komunikacija in managerjem web štacune še niso sporočili, da so Shoxi samo za šminkiranje in ne za tek))

In, ehm, to je to. Simpl. Ampak… seveda zraven pride še kozmetika (ne make-up, čeprav sem tega tudi trogala po popolnoma nepotrebnem), enih 15 polnilcev in pripadajoče opreme (ej, če drugače ne uganeš, da je hotel svoje najlepše dneve videl pred dvema do tremi desetletji, ti to postane jasno, ko v hotelskem vodiču prebereš ta anahronizem: “Prosimo, da v sobi ne uporabljate električnih naprav razen brivnika in sušilca za lase.” (Japajade)), 10 kil knjig in še neznana kvantiteta stvari, ki jih s sabo vzameš đastbikozjuken (je pa lepo domov prinesti čiste cunje, ki si jim pri pakiranju za domov namenil tavelik prostor v potovalni torbi) :) - na primer ležalnik za na plažo in oblekico, ki je sicer zgolj za v službo.

Ne, res, bilo je popolnoma nerazburljivo potovanje v kraj, kjer se je, razen nevarnejših odsekov, čas ustav upočasnil in motijo v resnici prišleki, ki se ne znamo časovno sinhronizirati na lokalni čas (z SUVji sleš enoprostorci po asfaltirani pešpoti med dvema ogradama iz suhega kamna (tale prevod šepa) riniti 80 na uro je retardirano in dementno, žal ne zelo manjšinsko početje, ki ob mokrem vremenu lokalne obcestne jarke spremeni v počivališča za jeklene konje s frekvenco en model na par kilometrov), in hkrati kraj, kamor želiš od podobnih idiosinkrazij ljubega modernega življenja ubežati, a ti to ne uspe. Nič hudega ni v tem, da se ti najbolj nenavadne stvari zgodijo zadnji dan, ko ti še nočni ne zna obračunat stvari, ki si jih koristil, in ob čakanju končno (od blizu) spoznaš hišnega mačka… pravzaprav… enega od hišnih mačkov. 

Opremljena z mnogimi uporabnimi informacijami, ki še niso pljusknile na interwebs (drugače kar spodoben Mali, loš inj brez jaz), kujem zaroto za naslednje poletje, ko bom s sabo v torbo zapakirala še nekaj dodatne sprijaznjenosti s stvarmi, kakršne so. Razen seveda s stvarmi doma: na te so me - ker sem se ognila reški obvoznici, ki se potegne do Rupe, opozorili Izbori (si svoje pravice) na jumbo plakatih. Na Hrvaškem! Da Hrvati ne bodo tega slučajno Zares vzeli. Svašta! :)