Prisluhi iz ženske garderobe

Če dobro pomislim, sta mi najbolj zoprna dva opravka (razen serij neskončnih obslinjenjevanj ob novem letu in rojstnem dnevu): obisk zobozdravnika in poslovanje na banki - fizično. Zato sem že dolgoletna uporabnica Klika (čeprav sem v enem obdobju, ko je bilo omajano zaupanje v trdnost poslovnega sistema (in mislim v tehničnem smislu) dotične banke, začasno vzporedno poslovala še pri drugi) - celo tako dolgo, da sem še med tistimi, ki so mi pristop h Kliku podarili.

Kljub temu moram včasih še vedno na banko. Pa magari iz lastnega principa. Ko recimo nočem, da bi se določena transakcija povezala z mojim imenom (zdaj bom o tem tudi napisala, ampak to ne vpliva na to, da stvar ni več skrivnost - sicer pa je šlo res bolj za princip kot za neko resnično potrebo po anonimnosti).

Razlika med obiskom zobozdravnika in banke v resnici ni tako velika: oboje boli za znoret. No, pri zobozdravniku ne znoriš in za to ni dejanske nevarnosti, česar si za obisk banke ne upam trditi. Poleg tega si noben človek pri zdravi pameti ne bo delal utvar, da bo z napredkom tehnologije vrtanje po zobih manj bolelo (ceteris paribus), moje osebno mnenje (večkrat dokazano neutemeljeno in napačno) pa je, da človek sme pričakovati, da bo bančno poslovanje leta 2008 gladko kot z maslom namazan masleni kruh. Ja?

Ne.

Sicer je to, kar se mi je zgodilo danes, v resnici najbolj zabavna epizoda v banki od vseh mojih v zadnjem obdobju in bi lahko mirno in tiho prežvečila pri sebi, pa ne bom (če že ne pišem o tem, kako ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da lahko za svoj “bom samo pet minut” s svojim polpriklopnikom zaparkirajo pet avtomobilov ali pa parkirajo na prostoru, namenjenem invalidom, ali o tem, kako mi na carinski pošti v enem dnevu eno pošiljko za 37,37 $ carinijo, druge - za popolnoma enak znesek, od istega pošiljatelja in s praktično enako vsebino - pa ne in mi to pojasnijo z besedami “guspa, saj na meji vam tudi ne vedno odprejo prtljažnika”).

Predpostavke so: anonimno želim nakazati donacijo znani slovenski “boleči točki”. OK, poiščem številko transakcijskega računa, si ga zapišem na plonk ceglc, grem do banke in čaaaaakaaaaaam. Čaaaaaakaaaam. Ja, v tem času bi že napisala plačilni nalog, če bi ga imela. Lahko bi stopila mimo vrste do okenca, a po pravici povedano sem se bala, da bi prišlo do podobnega kravala, kot se zgodi, če zadnja opica v hierarhiji ukrade banano alfa samcu.

No, potem ko se je par penzionistov vse pomenilo z gospodično blagajničarko, ko so na dan privlekli hranilne knjižice in so se končno izmislili, kaj, koliko, kje, zakaj in kako želijo, pridem na vrsto jaz. S pripravljenim kemičnim in plonk ceglcem, da bom izpolnila plačilni nalog… me bančna uslužbenka napoti na stran, da ne bodo za mano čakali, medtem ko jaz izpolnjujem ta komplicirani formular (itak rabim pol ure, yeah). “Gospodična, tudi jaz sem čakala v vrsti, da so vsi opravili svoje,” ne pomaga. OK. Izpolnim plačilni nalog in - yeaaah, itak - čakam, da penzionistka, ki je stala v vrsti za mano, opravi svoje litanije. Še dobro, da jih skrbi, da ne bodo stranke čakale več, kot jim gre.

A zabavni del se šele začne. Ker sem v “nalogodajalec” vpisala code-name “anonimni”, je morala uboga uslužbenka vprašati na pet koncev in mi potem z zaskrbljenim frisom (jaz sem pač, ko “mi para piha skozi ušesa”, videti še bolj intimidating kot takrat, ko sem normalno prijazna) sporoči, da ne, da brez imena in ulice pa ne more opraviti transakcije, pa čeprav gre za donacijo (in v bistvu nikogar ne zanima, kdo je stal na začetku tega plačilnega naloga, as long as they got the damn money). Da vse skupaj le ne bi trajalo predolgo (vmes me je namreč gospodična še poučila, da sem vpisala XX centov, čeprav bi jaz - ampak, kdo SEM jaz - če bi želela plačati XX centov, to zapisala 0,XX eur), sem vzela plačilni nalog in pisalo, vmes sem razmišljala, da Luka Koper verjetno ne bom mogla biti, ker bo mislila, da Luka že ne more biti ženska, in sem napisala Marjeto Koper, ulico je pa vpisala roka sama, mislim, da je Belovarska ali nekaj podobno neobstoječega, 13, 13 se mi je zdela dobra cifra, žal mi je le, da nisem po navadi, pridobljeni v neumnih obrazcih z weba, napisala Kvatebrižniška 666… in je šlo skozi. Seveda je banka za to doživetje vzela provizijo (nenazadnje niso dobrodelna ustanova, ne?), hkrati pa je gospodična uspela uničiti ves moj trud in denar najprej položila na mojo kartico (na katero sem položila preostanek zneska te gotovinske transakcije) in s kartico izvedla plačilo položnice, tako da ja, vsi moji anonimni nameni so šli po zlu.

Ne, na banki niso neumni. Zli in umazani morda… neumni smo pa vsi tisti, ki se z njimi bodemo.