Prisluhi iz ženske garderobe

Zelo nedavno (a se ne spomnim kdaj) sem ob malici in večerji spet začela prebirati bloge. Moji priljubljeni nimajo tako visoke frekvence in me je nekako zaneslo na enega od blogovskih indeksov. Po kakem tednu do dveh se mi dozdeva, da vsi pišemo bloge. In vsi o istih temah. Zamisli si eno posebno temo (ki ni ravno vzgoja mlečnih bakterij v petrijevki) in ni vrag, da ni o njej kdo že pisal. Velika večina blogov je povsem ubogih, a razumem, da nekateri pač funkcionirajo kot družinska oglasna tabla, čeprav jih lahko prebira vsak, ki razume jezik, v katerem je blog napisan. Vseeno me čisto bega dejstvo, koliko ljudem se dejansko da pisat. Se zbrat in iz sebe spravit (po lastnih merilih dovolj) koherenten skup stavkov. Če že ne pišeš svojega bloga, pa komentiraš druge. Kdaj to vse ljudje počnejo? V službi? Zvečer? Je začelo bloganje nadomeščati gledanje televizije (posebej informativnih oddaj)? Hecno je namreč, da se tako “na uč” razen dopoldne največ novih objav nakopiči prav okrog 19. ure. In ker mislim, da ima Crni prav, ko pravi, da “naraščanje količine informacij namreč pomeni tudi padec kvalitete”, bom mogoče vseeno pogosteje začela prižigati TV…

… pa čeprav potem ne bom vedela, v kako razuzdani državi živim. Dva (in verjetno ne edina) dr. znanosti, ki imata dostop do množičnega medija, a sedela na ušesih, ko jima je mama povedala, da se drugih ljudi ne zmerja. Predvsem pa me je groza, kako lahko pri nas dobi doktorat nekdo, ki mu tako hitro zmanjka kondicije dostojanstva, da svojega besnila ne trosi črno na belem (če že ne zna tesnobe sprostiti na bolj higienski način)?!?!? Imam občutek, da se je taka nereflektirana, patološko infantilna predrznost razbohotila. Še posebej po zadnjih volitvah.