Sem Tjaša in imam ženske možgane
27. May 2008No, Ženskih možganov nimam (razen izposojenih), jih ima pa Pika, ki v komentarju ugotavlja, da je čisto stereotipna.
Knjigo sem na horuk požrla na koncu Tunizije. Malenkost je predolga, vsebuje self-help-books like pričevanja o “moji pacientki Louise” in v bistvu ne pove čisto nič novega (poudarek v bistvu je verjetno razumljiv samo ženskam), je pa vseeno dokaj koristno branje. Prav zato, ker ugotoviš, da si čisto stereotipna. In da uni mood-rukerji, boleči sklepi in jezovi solz tam nekje v tretjem in četrtem tednu… pridejo v paketu.
Avtorici zares zamerim samo implicitno oboževanje ženskih možganov - kot da smo z njimi po defaultu rojene s petimi zvezdicami delux kategorije, če pa nismo, nismo same krive. Naka. Ni tako easy. Jaz moram samo še ugotovit, kako naj grem mimo pantomimika, ne da bi se krivila, ker na njegovem obrazu nisem uspela narisati nasmeha ali kakega drugega znaka, da me je opazil.
P.S. Zanima me, kaj misli nevrofrikica - če je že prebrala, seveda. :)
Vsekakor ima zadeva krasno naslovko :)
;)
Look on the bright side - at least U have a brain :D
(danes sem imela opravka z množico, ki jih nima! Ne ženskih, še manj moške! Horrible, but it confirms me being not average)
Ja, ideja naslovke je krasna. :) Tudi za manj klepetave med nami.
Pika, ej, jaz rentam moje, če jih kdo rabi! :D
Nevrofrikica še ni tega prebrala, ampak je ravnokar dala knjigo na seznam.
V splošnem v nevrologiji velja, da ni posebnih razllik med mošklimi in ženskimi možgani, so recimo večje med različnimi starostnimi skupinami, desnoročnimi in levoročnimi, itd.