Hvala
26. Dec 2007Če bi se dalo, bi jim ušla, a življenje, kakršno mi je še vedno najbolj všeč, jih pač predpostavlja, zato jih skušam sprejeti. Ljudi, za katere se zdi, da se razlezejo v vsak kubični centimeter prostora in to ne pomeni nič prijetnega. Njihovo vidno polje je zelo visoko in zdi se, da so od vedno in za vedno. Da jih nič ne sesuje.
Ne samo, da so mi zoprni, tudi bojim se jih. Ne verjamem, da jih čisto nič ne spravi na kolena. Bodisi v svoji vzvišenosti prekrivajo svojo šibko točko ali pa lažejo, da je nimajo. Obstaja še možnost, da to resnično mislijo, ker jim manjka samorefleksije. Da krvaveče koleno prepoznajo kot rano na svojem telesu.
Takih ljudi ne maram in se jih bojim zato, ker nikoli ne morejo biti hvaležni. Prag, ko lahko drugega pogledajo v oči in mu rečejo “hvala”, je z vsakim dejanjem, z vsako stvarjo višji in se jim izmika tako, da ga nikoli ne dosežejo in čeprav hlastajo za nečim, kar je več, ne vedo, da potrebujejo moč, da sestopijo in so ponižni.
Ne prosim za več, čeprav vem, da do konca ni konca. Danes hvala za:
- piškote. Petra Grdadolnik iz Horjula - ne vem, kdo si, ampak ti piškoti, ki jim dodam še vse ostale božične začimbe (kardamom, klinčke, ingver, cimet, …), prinašajo veselje. Meni in meni, ko ga drugim.
- za praznični počitek. Da je tako naneslo, da sem lahko brez brnečega “to še moram narediti” praznike preživela v miru, ob kuhanem vinu, ob svečah, v spanju in branju (ja, Cukrarska je prišla v knjižnico pet minut pred mano).
- za premirje s kojoti iz moje glave (in ljudem, ki so me do tega pripeljali - tudi tistim, ki s svojimi izrečenimi mislimi niso govorili neposredno meni). To je bil dober preblisk: skleniti mir za določen čas. Da se lahko odpočijem, odprem oči in končno spet jasneje vidim.
Lepo, da ti je lepo, Tjaša…
Gospe Petri pa se tudi jaz zahvaljujem, prek tebe sem prišla do recepta in ti piškoti res vedno vedno zažgejo!!!
Pa ti veš, da s tem, ko je tebi vsaj za odtenek lepše/bolje, osrečiš tudi druge?! Že da si sama naredila korak, je bilo slišati super, da pa je potem se zgodilo, je bilo … well … meni se je zdelo NESKOOOONČNO fajn.
Že to bi bilo ČIST dost za moj RD … vseen pa ti povem, da bom že jutr frajerka v roza kombinaciji. Paketek je pa mRož tudi že odprl, itak!
Hvala Tiebi.
Mmmm te piškotki zgledajo delišes. Ampak sem jih letos tudi sam že toooolk napekla, da nimam kam z njimi. No ene pol sem jih raztalala, zdaj pa počasi kopnijo.
Jaz sem jih danes prinesla v službo, na vratih pa mi je ušel grleni klic: REŠIIIIIIIIITE MEEEEEEEEEEEEE!
:)
Mojca: ti se malo pozanimaj pri poštarki.
Než: a? O čemu ti to? :)
UUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU
RES????
jooooj, kako sem tupa!!!
Pravkar sem se slišala z njo po telefonu in se zavedla, da je poštarca ONA!!!
KO pa sem popoldne prišla iz službe, sem že obtožila moža in otroke, da so pojedli, kar je prišlo po pošti. Oni pa so me čudno gledali!!!
Ajajaj!!!
Čak, nismo bile zmenjene, da sebi izključiš varovalko! :)
Saj ne vem, če je bila že predaja med poštarko 1 in poštarko 2. Zato sem napisala, da se malo pozanimaj :)
Jaz sem se jih rešila. Nekaj teh, taboljših je ostalo še za najljubšega, sicer pa je hladilnik spet srečen s klasično fitnes navlako.
Ah, pozabila poudariti za BB: you better believe, da so deliš’s. Ne moreš ugotovit, v čem je štos, ker so po teksturi je***no navadni piškoti… samo… aaaaaaa… ko se enkrat razvlečejo po ustih, se ti zazdi, da ješ čokolado, ki ni čisto kot vsaka čokolada, ampak ima še svežo dimenzijo…
Zdaj se grem pa po prstih tepst za te grešne misli.
Piškotki stestirani “with a twist” … med peko so uleteli obiski, pili smo čaj. Ko so odšli, je bilo piškotov sumljivo malo ostalo;)
Simple and good!
ja, mogoče bo danes poštarka 2 šla k poštarki 1… upam! lepo bi bilo!
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA
HVALA (če bi znala, bi napisala z velikimi bold črkami)