Prisluhi iz ženske garderobe

O čevljarjih in kopitarjih se že dolgo namenjam napisati en daljši jamr, a tale post se bo čevljarja le dotaknil. Moj čevljar - jasno - ne jemlje kartic. Tudi prav je tako. Nobene potrebe ni, da se mu na tistih nekaj centov, ki jih zasluži, prisesa še banka. Tako sem pač morala napolniti denarnico in ker se je nekdo pred mano očitno šele učil uporabe bankomata, sem imela nekaj minut časa za prisluhe ponovitve avtomatičnega nagovora, ki ga je lokalni klošar serviral vsakemu mimoidočemu, tudi meni.

“Zbiram za pivo - vroče je, pa sem žejen. Ja, za pivo, povem po pravici,” je mantral. In tudi pokasiral. “Za pivo, veš, hči, tako je vroče, človek mora pit,” se je pridušala mamica, ki mu je v roko spustila par kovancev.

Razumem, da je nekomu, ki je v takem obupu, da prosjači, veliko do alkohola, saj mu nemara ta malo omehča robove življenja, ki se je morda z njim kruto poigralo ali pa je igro življenja le ta človek doživel kot neusmiljeno. Vseeno pa ne maram, da mi na račun lastne iskrenosti nekdo skuša vzbujati slabo vest. Ne glede na to, kaj se mu je bilo pripetilo, da je pristal tam, kjer je.

Oni dan sva z znancem preko pogovora o domačem kruhu prišla do tega, da ga je včasih preveč in da gre v smeti. Spomnila sem se rednih prizorov izpod našega bloka, ko predvsem zelo stari ljudje ob mraku ali ponoči po smeteh brskajo za hrano. Ne verjamem, da lahko rešim tegobe vseh tistih, ki so bodisi zaradi lastne lahkovernosti, da se bo vse uredilo, ali zaradi siromaštva, v katerega so zdrknili po logiki zakonov tranzicije, a nekatere stvari so v vsej svoji grozljivosti tako neobhodne, da ne morem mimo. In hrano, ki je jaz ne bi več, pa še ni čisto za v smeti, zavijem in pustim na oboku, ki ščiti kontejnerje. To lahko kdorkoli imenuje kupovanje čiste vesti, ampak problem je, da - tudi če se občasno pojavi neka misel, ki žužnja o tem, da mi je v življenju dan ves blagor relativne (!) brezskrbnosti - nimam slabe vesti. To bi imela, če bi bila kriva za katero od nesreč, v katerih so se znašli… moji sosedje, verjetno.

A pri pivopivskem klošarju se mi v nadaljevanju zgodbe ni dvignil niti tisti občutek nemoči, ko veš, da ni smiselno razmišljati o tem, kaj vse bi lahko storil, ker je dela preveč za človeka. Ne, ni bilo tistega zoprnega notranjega glasu, ki začne čivkati o tem, da pogosto zapadam v lagodje jamranja nad svojimi nepomembnimi problemi, zaradi katerega je včasih težko pogledati v oči človeku, ki mu je slabše kot tebi.

Potem, ko sem opravila pri svojem najljubšem čevljarju, sem stopila do trgovine in kupila plastenko vode. Ker klošarji seveda ljudi, ki jih nadlegujejo, ne pogledajo, si jih ne zapomnijo. In tako sem, ko sem šla drugič mimo njega, dobila isto mantro kot prvič. Pa sem se ustavila.

“Žejni ste? Verjamem. To mora biti pa hudo,” sem rekla, ne pretirano prijazno.

“Ja, guspa, za pivo zbiram, res sem žejen!”

“A pa veste, da žejo pogasi voda, pivo pa samo vzpodbuja željo po še,” sem blefirala. “Dam vam vodo, denarja pa ne,” sem začela vleči plastenko iz vrečke.

“Ah, ne vodo pa kar sama spijte, guspa, vode pa ne rabm,” se je končal najin dialog.

Hvala, to je beseda, ki bi meni padla na pamet, če bi mi nekdo nekaj ponujal. Je narobe, če žejnemu človeku ponudiš vodo, ali je prav samo, če mu izpolnjuješ želje? Ko sem bila majhna in mami jamrala, da sem lačna, a da ne bi tega, onega, tretjega, mi je preprosto rekla, naj še enkrat razmislim o svoji lakoti.