Prisluhi iz ženske garderobe

Odprla sem vrata avta in z nogo previdno potipala po tleh, kot bi se hotela prepričati o njihovi trdnosti. Vse mi je bilo znano, šola, dijaški dom, most, telovadnica… a kot bi nekdo živel v moji dnevni sobi, medtem ko sem bila na dopustu. Poslikave na obokih amfiteatra so nove, pa že ostarele, šola zaraščena z drevesi, ki so tam, kjer sem… še včeraj parkirala kolo; znak za bankomat je tam na novo: v spominih ga ni, zdaj je pa že ves ofucan. Kaj je bilo tam, kjer je zdaj fontana? A se sploh še spomnim: v eni roki čokolada Nada, v drugi zavojček bonbonov Rondo… kasneje čakanje na odhod avtobusa kam na lepše… in pogled zazrt v makadamsko parkirišče, počivališče za kamione in avtobuse… To je bilo še takrat, ko težke prevozne mehanizacije nismo prepovedali v malem mestu in je preusmerili na obvoznico. Kako je mogoče, da še vedno čutim željo po tem, da bi bila, zdaj pa je od njenega odprtja že tako daleč, da je že stara? Ko so vrt prve pizzerije tresli konvoji potujočih tovorov iz vseh vetrov… tam, na oknu prve pizzerije, kjer je zdaj že dolga leta prostor brez zgodbe, je visel plakat, ki je vabil na volitve. Še dolgo po tistem nisem čisto dobro razumela tega pojava, a spomnim se, da so takrat, ko je bil izvoljen Janez, tisti, ki so razumeli, hodili z uporniškim nasmeškom na rahlo sklonjeni glavi. Da se je zgodilo nekaj dobrega, sem razumela tudi jaz.

Danes se sprašujem, kam so šla vsa ta leta. Kdaj sem postala taka, da imam spomine, ki sežejo tako daleč, da boli, ko manjka kako drevo, ko so stvari postale manjše in bližje? Ko nekateri odhajajo za vedno, … če pa so šele včeraj pravzaprav prišli?

Ali novice tudi zame prihajajo prehitro? In ali bom takrat, ko ne bom imela več česa izgubiti, ker bo izid že znan, lahko svoj strah presegla tako, kot ga je on? Danes sem med sprehodom po trgih svoje mladosti, ki so jo ves ta čas oddajali v najem in ki pravzaprav ni več moja, poslušala, kaj vse je naredil za to, da danes ni več tako, kot je bilo. Tisto, kar je prineslo, da se zdaj tam skorajda ne znajdem več.

A največ nam je zagotovo dal po tem: nam, prostovoljnim sužnjem nemira in posvojenih želja.