Prisluhi iz ženske garderobe

Mirno prebavljeno s še par rezinami pršuta. Slovonov čili on top. Naslednjega zarežem v manjšo dozo hrane, saj se je v tem čisto izgubil.

Njama.

Akcija PIF je obrodila darove. Mojca je dobila, Sv3der je dobil, dobili sta moji blogless prijateljici, dobil je moj blogless najpomembnejši (on itak dobiva skoz), za Mayhema še ne vem, danes je dobila tudi Kitty (upam, da si je postregel tudi Slovon). Neže in Lare se bom lotila, ko bom res zihr, da nisem več virozna.

Zelo pa sem se razveselila tudi svojega predčasnega Miklavža, za katerega sta se tako lepo potrudila Kitty in Slovon - čokolada žal ni zdržala nenačeta do fotkanja, saj sva jo nujno morala preizkusiti on (rojen s pravo mero) in jaz (po defaultu kriva in s slabo vestjo)! :) Hvala obema, zelo prisrčen kup darilc! Še posebej pa se veselim marmelade in feferončkov (upam, da imajo dost kapsaicina)! In škatlica za recepte - krasn! Naslednika sicer nimam (še), vem pa, kako je imeti na roko napisane beležnice receptov svoje prababice. :)

Tole je (skoraj) vse v Kitty kitu!

Mali mojster iz naslova je pa tale fant, ki - še preden razume sploh kaj - želi biti podoben svojemu očetu.

Z njim sem se imela krasno, se zabavala (glej desno rokico) in se mu smejala. Naučila sva se, zakaj se ne sme s prstki po objektivu in takoj pogruntala, da je prav temu namenjen pokrovček, ter se krohotala ob Nežini zapestnici iz Burme, pri kateri kroglice, navite na elastiko, streljajo, če jih potegneš dovolj stran.

Tavelikih mojstrov danes ni bilo zelo veliko, so pa bili vsaj trije impresivni dvigi. Gregorja Jankoviča sem posnela samo, ko mu ni uspel nov državni rekord (253 kg) bencha, nisem pa ga ujela pri fantastično odstreljenih 240. Zato pa imam 310-kilski počep Janeza Berneta in 322-kilski deadlift Petra Mihovca (to je absolutni državni rekord).

Samo zaradi nagradnega vprašanja pa še link na 295 kg vreden deadlift Janeza Berneta. Pred dvigom se zgodi nekaj nenavadnega. Na sceno uleti nek model, pogleda levo in desno, češ, upam, da me kdo ne vidi, nekaj pa celo potegne iz žepa… celo tako, da se k njemu obrne tekmovalec. Kaj se dogaja med njima?

Za pravilni odgovor dam en poklc domačih piškotov! Ne velja prepisovat! :)

Ne, saj powerlifting je obskuren šport. Samo škoda je, da je tako. Čeprav na videz trapasto, je v bistvu samo dokaj tog  prikaz precej hudih in uporabnih telesnih funkcionalnosti.

Sprva sem se bala, okamenela sem. Mislila sem, da nikoli ne bom mogla živeti - brez tebe ob sebi. Toda preživela sem veliko noči ob misli, da si grdo ravnal z mano. Postala sem močna. Naučila sem se, kako iti naprej. In zdaj si nazaj, od nekod iz vesolja. Pravkar sem vstopila in te našla tu s tem tvojim otožnim pogledom na obrazu. Morala bi zamenjati neumno ključavnico. Morala bi ti reči, da mi vrneš ključ. Če bi samo za trenutek vedela, da me boš spet prišel motit.

Master of  dizgastingjz.
Proti. Poln kufr.

lahkohol - substanca, ki je lažja od alkohola, a še vedno dovolj težka, da naredi punce ravno prav lahke, da se des’ci z njimi lahko lažje olajšajo

laškohol - blagovna znamka izdelka s prej  navedeno substanco

pliškóti - plišasti piškoti (recept si moram še izmisliti)

Pa še en tematski fail.

Ta je za skrbljenost, ta pa za črni smeh.

* in druge migetalkarje

Osebi, ki še nima kolesa kot novoletna jelka, sem iskala propse, sebi pa osebno registrsko, ker nisem več prepričana v prevladujoči komonsens slovenskih šoferjev, v zahvalo pa sem dobila 1$  za 20 naročil do 22. decembra… spet na RoadID. Mislim, dobila sem za dat naprej.  Številka kupona je ThanksTjasa427000. Dela pa tudi 15% popust s kuponom PCSaveOurHair81 (do 30. novembra).

Je rahlo matematičen in precej didaktičen. Verjetno bolj igriv kot kategorični imperativ in ker dopušča nekaj svobode (razen “daj”), prikupnejši. Ne nujno boljši, ne nujno ista liga. Daj naprej! Darilo potroji in ga vrni v kozmos. Če dobro izbereš, se zna zgoditi nenavadno zaporedje čudežev ali dobrote.

Da kroži po slovenski blogosferi, sem prvič videla pri Kiti, pritegnili sta Mojca in Pika. To je še moj prispevek!

Da ne traja predolgo, predstavljam svoje kandidate (ne, niso kandidati, pač pa že izvoljeni). Dišavni piškoti (by Petra Grdadolnik iz Horjula), Kruh brez kvasa (ne bo sojine moke, ni u bunilu) in Mato rezine.

Ne vem še, koga naj razveselim in po kakšnem ključu. O tem še razmišljam. Predlogi? :)

Sem oni dan v ušesu ujela - preden je zbežala - misel, običajno nalepljeno na konec televizijskih informativnih oddaj.

“Hvala za pozornost.”

Pozornost je naporna disciplina. Trening vzame veliko časa in… pozornosti. Bolj kot jo treniram, manj jo imam.

Zato sem te dni komentatorjem v zadnjih dveh postih večkrat že odgovorila samo v mislih, dodala morebitne njihove odgovore in spet replicirala ujeta v preskakovanju lastnih sinaps… sicer pa sem fejst bukova in svoje ventilčke odpiram v polnkufr. To bolj leži, saj ne en ne drugi ne zahtevata maratonskega attention spana. Raztega pozornosti.

P.S.

Te dni je Ameriki uspelo za predsednika izvoliti črnca. To me je razveselilo: ne toliko zaradi tega, kar točno on, Obama je, pač pa zaradi upanja, da človeštvo še zmore paradigmatične shifte. Če je to Amerika, je morda bolje reči že? In če bo ostalo kaj pozornosti, še vprašanje: kakšen bi bil danes svet, če bi leta 2000 predsednik ne postal tisti, ki je dobil manj glasov državljanov? Pa če odmislimo zlobno natolcevanje in ogibanje dejstvom ameriškega volilnega sistema, preprosteje vprašano: v kakšnem svetu bi živeli osem let kasneje, če bi leta 2000 zmagal Al Gore?

Nastavila sem se na gospodinjski mode, a s kotičkom očesa opazovala, če bo slučajno nehalo scat in bi šla en giro, danes, ko je prometa manj in ko bi zato morda kakšen korak lažje oddihala. Na pot me je pospremila misel o majority judgementu, na poti srečal plakat neke liste, ki je že v imenu tečna. Pravzaprav dva. Tisti, ki je bil v predvolilnem času in tednih potem pribit na drevo, je bil neekološko razshredan po tleh, nekaj metrov naprej pa se je pojavil nov - z novim konceptom: staršem volilni glas za vsakega otroka. Ne, saj mi je plafon dvignilo samo do naslednjega ovinka, dveh, treh, osamljenih, ki so se iztekli v prisilno zaviranje hitrega koraka, da se slučajno ne bi spotaknila ob svojo čeljust, ki se mi je v asfalt zabila, ko so se pred mano na horizontu odprle Žale. Če ne bi ravno žgalo EMO plemstvo (kralji, cesarji in drugi), bi zagotovo morala iz mp3 playerja na moje frekvence oddajati Jay Kayjeva prijateljica. Saj ne, da sem se tako počutila. Tako so se čutili pogledi pražnje napravljenih avtomobilističnih okupatorjev. K sreči v dnevni opremi nimam extra kresničk, strobo efektov na nogah in na glavi. Mogoče bi še hitreje zbežala stran.

Pa še sutble reminder za vse, ki razmišljajo o novem avtomobilu: zakaj je dobro imeti SUVa? Ker ga lahko parkiraš kjerkoli. V mestnih džunglah, kjer moderni urbanisti celoten tok prometa načrtujejo okrog pešca in kolesarja (nooot) in kjer so avtomobilisti tako zapostavljeni, ti SUV res lahko prihrani marsikatero grenko. Lahko ga parkiraš v gmajni in celo na parkirnih mestih, dimenzioniranih na vozni park, ki ga v 99% sestavljajo stoenke, fičkoti in bolhe. Pa še dost placa, da ven zbezaš svojo (praviloma) predebelo rit, ti ostane. Ko že misliš, da si vse videl (črte sem “malo” ojačala)…