V roke vzameš fragmente svojih sanj, ker ti ni všeč, kako se odvijajo.
Razrežeš jih na koščke in razprostreš po tleh.
Poln upanja jih začneš prerazporejati.
Sestaviš jih nazaj skupaj.
Toda kakorkoli obrneš, se zdi,…
Zmehčšana se zatečem k nenormalni cifri v kategoriji volume. Keane. Kings of Leon. Kaiser Chiefs. V tem vrstnem redu. Ko mi je do konca slabo, še Nickelback (!wtf?!) in Fall Out Boy. To mi ni čisto nič podobno. Emo.
Nikoli sploh! Kljub temu, da se je v zapisih pred mesecem zdelo, da sem zelo za levo, me zmanjka, ko gre za levo stran sveta. Ali desno, če smo pri tem. In danes sem dvema mladima Štajerkama kazala levo, govorila desno, zagotovo sta se še bolj izgubili v “zabežigradu”. Krava.
… napisali so ga - vključno s poudarki, ki naj jih vključuje koalicijska pogodba - pri Umanoteri in ga lahko podpiše vsak.
Ključne spremembe, ki so v zgodovini vodile do blagostanja več in več ljudi, so potekale od spodaj navzgor. Danes smo pred izzivom, da svet spreminjamo v obratni smeri: pobudniki smo tisti, ki imamo (ali bi lahko imeli), tisti, ki smo izobraženi in nam je dostop do vzvodov oblasti omogočen, tisti, ki ne živimo v pomanjkanju ali bedi. Smo tisti, ki si moramo postaviti zgornje meje lastne pogoltnosti. Sprememba od spodaj tokrat ne bo prišla. Ali bomo ukrepali sami ali pa bomo sebe in tiste, ki nimajo moči ali uvida za klic po spremembah, pognali po toboganu katastrof. Gospod Pahor, s svojim glasom za kandidata Vaše stranke sem Vam zaupala tudi svojo prihodnost. Z njo, prosim, ravnajte skrbno. Hvala.
Lara je prelepa deklica, ki se je po devetih mesecih, odkar se je pojavila na svetu, odločila pokazati svoj mili, po mami izrezan obrazek. Prišla je v današnjem dramatičnem jutru, ko je grmelo, treskalo in deževalo - želim ji, da bi ji sicer v življenju več časa sijalo sonce in da bi se vedno spomnila na to, kakšen kupček sreče je danes za vse okrog sebe.
Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši.
“Bodi pridna” sem pogosto slišala (kasneje tudi “bodi pametna”). Svojih staršev nikoli ne bi zmogla obtoževati za “nepravilno” vzgojo, kot je danes moderno početi - po eni strani zato, ker mi v resnici nista prizadejala nič res hudgea, po drugi strani pa tudi zato, ker sem še vedno prepričana, da sta vse počela v najboljši veri, da počneta prav. Ne vedno s polno zavestjo in refleksijo, a saj nista nadčloveka. A nisem hotela pisati o njiju konkretno, pač pa o tem, kakšna zabloda je reči otroku samo “bodi pridna”. Ali pametna. Česar verjetno noben starš - ali pa redko - izreče naglas, je podmena, razlog, zakaj naj bi bila deklica pridna. Ne, vsaj jaz v odmevu nikoli nisem slišala, da moram biti pridna zato, ker je tako prav, ker - kot sem kasneje ukantila v svojo betico - bi bilo to dobro za svet, če bi bili vsi pridni… ne, problem s tem imperativom je, da potihem in napačno implicira to, da bo potem svet dober do nas.
In če bi danes lahko sugerirala svoji mami, kaj naj zapeče v moje možgane, ko je bilo utrjevanje snovi lažje in bolj avtomatično, bi ji sugerirala to: naj mi pove, da je dobro biti priden zato, ker je tako dobro za vse, naj pa ne pričakujem, da bo vse dobro zame, če bom pridna. Pridnost in vse ok pač nista v vzročno-posledični povezavi. Problem je, da večina pridnih deklet razume prvi del (prav je, da je pridna, ker je tako dobro za vse), nihče pa jim ne pove, naj nehajo pričakovati, da bo dobro zanje, če bodo pridne - niti takrat, ko bo dobro za vse. Morda takrat še manj kot prej. Dokler jim je svet še naklonjen, kot je po defaultu naklonjen svojim mladičem, ta logika še drži, potem pa - ko je že prepozno za popolnoma trezen pogled na logiko stvari - se začne dogajati, da se pridnost zgolj po naključju znajde v partnerstvu z zadovoljstvom s stvarmi, kakršne so. V skrajni fazi se začnejo spraševati, kako pridne še morajo biti, da bi se enkrat že uresničila (nikoli obljubljena) posledica… in si zviševati meje, ki jih morajo premagati. Da bi bile … dovolj pridne. Da bi bilo vse… dobro za druge.
Te misli so šle od mene k Saši in nazaj… Bojanove pa so me samo obšle, on jih je pa ubesedil. Od gneva nad družbo, v kateri živim, ki velikokrat pljuskne sem, sem prešla v naslednjo fazo: danes me je zares postalo strah. Gotovost je postala utelešena negotovost. Zapacano je postalo usrano, grozni vozniki kamikaze na samomorilski misiji, slaba dekleta pa čiste prasice.
Prijaznost prodajalca, ki me je poklical zato, ker je ugotovil, da mi je zaračunal preveč, in ki mi je na dobropis ob novem naročilu udaril še faktor > 1 (podaril mi je več, kot sem imela v dobrem), ali prismuknjenost neznanca, ki je letel za mano, da bi me povabil na kavo… danes nista odtehtali:
… in drugih stvari, ki se niso zgodile na cesti. So pa z njo povezane v metafori.