Prisluhi iz ženske garderobe

Ni preveč verjetno, ampak ko sem pred časom med svojimi nabiralniškimi pohodi v tistem diskontu, ki ima dobre stvari, vendar samo takrat, ko jih pač sploh ima, naletela na wasabi arašide, so bili moji zadnji dvojini všeč. Potem sem še enkrat nanje naletela pri varčevalčku, ko jih je nekdo pustil na blagajni. Ko sem jih čez čas iskala, jih ni bilo ne v luftu ne na tleh. Spraševala trgovko? Prvič, naj mi kdo pove, kako dobiš sploh kakšnega oddelčnega uslužbenca… in drugič: wasabi? Jeah, saj štekate.

In tako mene zadene strok lastne nadgenijalnosti: jih bom pač naredila sama. Prvi problem je - jasno - v deželi izobilja in strašneljive homogenosti (še posebej izrazito plebejskega značaja, kar se hrane tiče) najti wasabi. Ob takih priložnostih si rečem, da hvala bogu živim vsaj v Ljubljani. Je pa res, da smo v zadnjih letih poenostavili nabiralništvo nepraženih in neslanih arašidov. Prej so jih imeli samo v Maxiju in sem jih - posledično - nabirala približno enkrat na leto. Torej gre po polžje na bolje. (Jupi! Doh!)

Temeljna ideja mojega poskusa je bila v bistvu genialna (sem že rekla, ne?). Iz prahu wasabija narediti pasto, povaljati v njej arašide - et voila.

********* napačen odgovor!

Če tako pripravljene arašide pustiš v  zaprti posodi, se zmehčajo in postanejo nikakvi. Če jih posušiš, postanejo samo nikakvi. Wasabi? Ja, je šel mimo po Rimski cesti.

Ker ne obupam tako hitro in ker sem si res želela za omenjeni del mojega metafizičnega bitja narediti nekaj lepega (sploh ker zadnje čase od njega zahtevam nadpovprečno potrpežljivost in ker je mimo tega še ekstra prijazen), sem se spomnila, da se običajno vedno bojno posvetujem z Gugljem in ta mi je navrgel recept za wasabi arašide neke Nespečnemame. Sem segrela pečico na 180 stopinj, potem vrečko arašidov zgnetila v dveh žlicah grobe soli, otresla. Zmešala dve žlici škroba in wasabija z beljakom… vse skupaj prepojila in na peki papirju pekla 25 minut (30 bi bilo prepozno).

Dobro je, ne rečem, malo zapečeni, extra hrustljavi in drobljivi arašidi z okusom po… škrobu. Wasabi? Kaj je to wasabi?

Da moram redno pisariti take maile (pisali smo že trenerju Nikotu in portalu bambino, pa še komu - ponavadi dobiš izgovor, da je to gor prilepil “webmaster” in da lastnik portala sploh ni vedel, da je to tuje delo) in take fakse.

Kakšno govedo je folk, da pokopipejsta vse po spisku in na to potem obeša reklame, se podpisuje pod tuje delo, zato da sebe lažje prodaja kot trenerja etc.?! Da ne bo pomote, na jetra mi gredo tudi taki, ki za prodajo popolnoma kretenskih izdelkov tuje delo povzemajo in minimalno preoblikujejo (npr. veveve pika hujsanje-dieta pika com), da o ciganih, ki z interneta prepisujejo za revijo (ie honorar), sploh ne govorim. Fakin ogabno!

Pa koliko možganov ima človek, ki gre kopipastat članek o tabati? Pol amebinih? Kaj misli? Da tega nihče ne bo opazil?!

Da ne govorim o tem, da ukrade tudi fotke - in se tako sladko z***e, da ukrade fotko, kjer sem tipu JAZ pričarala pol okončine v maniri photoshop dizastra. Jao.

Original in kupljen + dopolnjen image:

A sem že rekla, da ima tale današnji primerek izpostavo tudi na ednevnikih? Kjer se podpisuje kot Mito… Ah, Sherlocka Holmesa se grem pa izven etra…

P.S.: naslov je iz GVjevega verbalnega arzenala. Samo dopolnjen. :D

Update: šele zdaj vidim, da sem v razburjenju Guglu napisala pisemce v napol bantu angleščini. Happens. Shit.

Razčistimo par stvari.

Jogurt ni beljakovinsko živilo (večinoma vsebnost OH, torej laktoze presega vsebnost beljakovin, torej?).

Jogurt ni za hujšanje. Lahke različice lahko uporabimo pri hujšanju, ni pa noben jogurt idealno živilo, ki bi nevemkakoinnakakšen način pomagalo hujšati (pravzaprav tega ne zmore nobeno živilo, nekaj malega znajo samo kakšni kofeini in podobna banda, pa še tem je treba zelo vestno pomagati, so pa druga, ki se pustijo uporabljati brez oznake “previdno”). Še manj primerni so sadni jogurti.

Razen tega.

Total je beljakovinsko živilo (9 g B, 4 g OH) in ga človek, ki ga enkrat da v usta, ne pozabi. V Grčiji sem se nanj prilepila kot kobilice na polja revežev v biblijskih katastrofah, tukaj sem ga pa prvič kupila včeraj (čeprav vem, da je že kar nekaj časa na voljo). Drag je, kot bi vanj mešali zlata zrna, ampak je pa doooooooobeeeeeeeer…

P.S.

Post sodi v kvoto za uravnoteževanje sleš sproščanje kot protiutež jamranju, težakanju in overall negative mental attitudu. In ni plačan. :)

… danes spet v tole.

Imam novo formulo (razvila se je ob samo-občudovanju, ko sem iz stroja potegnila kup in ga začela obešati). Za dopust potrebuješ, če je n=število dni:

• n/4 brisač za plažo
• n/4 tunik za na plažo (opcija n/8 tunik za na plažo, če imaš s sabo par kapelj nečesa, kar bolj opere kot Nina Lana, ki jo cenim, ker se hitro spere, a ni za zelo umazane in zelo usmrajene stvari)
• n/4 do n/3 majic, primernih za hotelsko restavracijo
• n/8 belih kikelc (pazi, da ne umažeš)
• n/4 t-shirtov za spanje
• n/8 kratkih hlač za pižamo
• n spodnjih hlač
• n/8 modrcev, ki prekrijejo največjo žalost na Balkanu
• 1 par šlap, ki so tako za na plažo kot tudi za v hotelsko restavracijo (flip-flops brez okraskov so zakon)
• 2 para kopalk (ali so že izumili take, ki se posušijo takoj, ko zlezeš iz vode? S teflonskim premazom maybe? Ker jaz sem lani kupila ene zelo čedne, ki se - če ni res vroče - komaj posušijo čez noč)
• n/3 športnih štumf
• 1 tekaške hlače
• 0 tekaških majic (uporabiš gornji del kopalk)
• 1 par univerzalnih tekaških copat (še vedno ne zmorem razvozlati, katere Nike so zdaj primerne za tek po trdi podlagi, ker v lokalnih štacunah na večjem radiju so prepričani, da Shox to niso, čeprav jih na Niku še kar prodajajo (verjetno jim šepa interna komunikacija in managerjem web štacune še niso sporočili, da so Shoxi samo za šminkiranje in ne za tek))

In, ehm, to je to. Simpl. Ampak… seveda zraven pride še kozmetika (ne make-up, čeprav sem tega tudi trogala po popolnoma nepotrebnem), enih 15 polnilcev in pripadajoče opreme (ej, če drugače ne uganeš, da je hotel svoje najlepše dneve videl pred dvema do tremi desetletji, ti to postane jasno, ko v hotelskem vodiču prebereš ta anahronizem: “Prosimo, da v sobi ne uporabljate električnih naprav razen brivnika in sušilca za lase.” (Japajade)), 10 kil knjig in še neznana kvantiteta stvari, ki jih s sabo vzameš đastbikozjuken (je pa lepo domov prinesti čiste cunje, ki si jim pri pakiranju za domov namenil tavelik prostor v potovalni torbi) :) - na primer ležalnik za na plažo in oblekico, ki je sicer zgolj za v službo.

Ne, res, bilo je popolnoma nerazburljivo potovanje v kraj, kjer se je, razen nevarnejših odsekov, čas ustav upočasnil in motijo v resnici prišleki, ki se ne znamo časovno sinhronizirati na lokalni čas (z SUVji sleš enoprostorci po asfaltirani pešpoti med dvema ogradama iz suhega kamna (tale prevod šepa) riniti 80 na uro je retardirano in dementno, žal ne zelo manjšinsko početje, ki ob mokrem vremenu lokalne obcestne jarke spremeni v počivališča za jeklene konje s frekvenco en model na par kilometrov), in hkrati kraj, kamor želiš od podobnih idiosinkrazij ljubega modernega življenja ubežati, a ti to ne uspe. Nič hudega ni v tem, da se ti najbolj nenavadne stvari zgodijo zadnji dan, ko ti še nočni ne zna obračunat stvari, ki si jih koristil, in ob čakanju končno (od blizu) spoznaš hišnega mačka… pravzaprav… enega od hišnih mačkov. 

Opremljena z mnogimi uporabnimi informacijami, ki še niso pljusknile na interwebs (drugače kar spodoben Mali, loš inj brez jaz), kujem zaroto za naslednje poletje, ko bom s sabo v torbo zapakirala še nekaj dodatne sprijaznjenosti s stvarmi, kakršne so. Razen seveda s stvarmi doma: na te so me - ker sem se ognila reški obvoznici, ki se potegne do Rupe, opozorili Izbori (si svoje pravice) na jumbo plakatih. Na Hrvaškem! Da Hrvati ne bodo tega slučajno Zares vzeli. Svašta! :)

Sem hotela še kaj napisati, ampak mi - čisto v slogu mojega permanentnega NMA¹ - nič lepega ne pade na pamet.

Imela sem namen napisati nekaj o svoji izkušnji s tour operaterjem, ki ima v imenu besedico “NET” (in ja, to se nanaša na interNET), in o tem, kako sem jim ponujala svoj denar, pa ga nikakor niso hoteli… Pa se mi ne da… Meni se NE DA komunicirati s korporacijami in jim sugerirati, kako naj bodo naslednjič uspešnejši pri puljenju denarja iz rok svojih strank. Ne da se mi niti pisati enačb a la “brandname = sux”, to je preveč enostavno, prevečkrat že napol arhetipsko in posledično nepošteno (saj veste, Ljubljančani smo kreteni, Mariborčani pa ne). Lahko pa povem, da se je tokrat izkazalo, da človeka stane manj živcev in tudi denarja, če se obrne direkt na tistega, ki mu obira paradajze in nosi jajca.

Če bo hudo, priporočam Lukov živalski vrt, preverjeno ne škodi (čeprav ne vpliva na transformacijo NMA v PMA) občasno pokukati na icanhascheezeburwhatevah!

Iz goin!!1!

1. negative mental attitude [↩]