Prisluhi iz ženske garderobe

Že nekaj dni čemi na robu mize. Tiho se poslavljava. K meni je prišel za rojstni dan, tam nekje ob prelomu tisočletja. Spremenil mi je življenje kot le malokateri kos opreme in mi vedno stal ob strani v večerni šoli o ustreznem prehranjevanju. Čeprav je originalno mišljen za kuhanje testenin, je moj služil za vse sorte - na pari je skuhal zagotovo kakšno tono ohrovta. No, v zahvalo sem ga zažigala znova in znova. Že nekaj časa se mi je dozdevalo, da morda ni ravno kul, da jem stvari, skuhane v loncu z milijonkrat zdrsano površino, in ko se je pokazala priložnost, sem ga zamenjala za novejšega in večjega. Tale pa gre danes v smeti.

Saj ne, da ne uživam, da mi ni več kot dobrodošel razbijalec rutine in izboljševalec nekaterih telesnih spretnosti, ki sem jih v kongenitalni razdelilnici preskočila. Saj ne, da nisem resno razmišljala o nakupu nekaj fitnes obiskov za sobote drugje kot v mojem telovadišču, ki je ob sobotah julija in avgusta zaprto… Saj ne, da se WODov držim kot pijanec plota…

Ampak tole me je danes res iskreno razbremenilo skrbi, kaj bom s svojo utrujenostjo in vso telesno bolečino. :)

Že ves dan se vame zaletava misel o tem, kako smo - ko gre za življenje - pogosto nemočni in kako nas ima še vedno v oblasti, ne glede na to, da se včasih (upravičeno) sami sebi zdimo neprekosljivi in moč naših želja in hrepenenj nenadkriljiva.

Zato je moje meso danes trpelo. Za vsak krog¹ svoja črtica. Zneslo je 31 minut, mokro majico in spodnje perilo in še eno uro rdeč fris. Nemoči seveda nisem premagala, žalosti tudi ne, pet pametnih besed v tolažbo, ki sem jih skušala nakovati v lastnem potu, pa je - kot sem pričakovala - zvenelo, kot bi jih zapisovala s polomljenimi prsti.

1. lungi obteženi z 10 kg, bar dipi namesto muscle-upov - s protiutežjo 30 [↩]

Maja me je v komentarjih pri plastičnih vrečkah med vrsticami opozorila na to, da Flip&Tumble ne pošiljajo v Slovenijo. Ker sem tako ali tako nameravala naročiti še tri torbice, sem jim napisala mail, da če bi, prosim, spet dali Kokoško na seznam - in so jo, s pripisom, da so pred kratkim nekaj držav vrgli ven, ker so se pošiljke izgubljale¹.

V 1001 dar sem oni dan videla trajne vrečke za nekaj manj kot 5 evrov. So različnih barv in vzorcev, imajo žepek, da se jih vanje zloži, ampak osebno mi ni všeč oblika (je kot običajna nakupovalna vrečka z zelo širokimi ročaji). Za F&T je treba odšteti malo več novcev, jih transportirati z drugega konca sveta - to sta slabi strani. Lahko pa jih - ko so fuč - pošlješ nazaj v reciklažo.

Koliko stane? Torbica je 12 dolarjev. Poštnina je odvisna od števila torbic, ampak generalno ena torbica z vsemi stroški nikoli ne bi smela stati bistveno več kot 12 evrov.

V googledocs sem dala razpredelnico s cenami. Za 3 torbice lahko samo ugibaš, ali jih bo Carinska pošta ustavila in carinila, zato sem naredila obe varianti: z in brez carine/DDVja/posredovalnine. Za slednje tudi nisem popolnoma prepričana, da sem izračunala vse prav - klicati Carinske pošte pa v treh dneh še nisem imela časa. :/

Zdaj moram preizkusiti oziroma najti rešitev še za vrečke za sadje / zelenjavo, kot predlaga - prav tako v komentarjih - Kejt. Take bi si v principu lahko naredil človek kar sam iz kake plenice (a to sploh še obstaja?). Kar mi gre na jetra pri zelenjavi, je to, da zeleno solato večinoma že v štacunah popakirajo v plastiko.

1. No, moja se ni izgubila, je pa res trajalo dolgo, da je prispela. [↩]

Jutri. S čolni po Savi Bohinjki.

So dobre samo za eno stvar: za začetek pogovora o tem, kako so grozne.

No, dobre so tudi za zbiranje smeti, ki ne gredo v reciklažo (kakšna boljša ideja?) - a za te namene jih po pravilu dobim v dar. Zadnje čase se mi še bolj “beli štumfi” kot SUV zdijo ljudje, ki iz trgovin odhajajo z novimi nakupovalnimi vrečkami.  Tistim, ki so povrh še škrtuhi in vse nakupljeno natlačijo v zastonjske zelenjavne vrečke, bi pa na mestu računala poseben eko-davek. In ja, če bere kakšna prodajalka - jaz SEM ena od tistih, ki NE lepim črtnih kod na vrečke od zelenjave, ker jih hočem čimveč uporabiti čimvečkrat (jap, po dve ali tri imam ponavadi v torbici). Ja, SEM ena od tistih, ki so glede podturavanja teh vrečk odkrito zoprni. Ja, VEM, da se te vrečke reciklirajo, ampak so what? Zakaj bi reciklirala, če raje manj porabim?

Za večje nakupe uporabim odpadne škatle, za manjše pa sem totalno važna z dvema flip&tumbloma, ki me že en mesec ne prenehata navduševati. Bala sem se, da mi bosta premajhna, pa sta super¹. Poleg tega ju je bistveno lažje nositi, ker imata trak za na ramo - in se zaradi tega znata vozit tudi s kolesom (vsaj na kratke proge - odvisno od nosilnosti lastničinih / lastnikovih ramen). Tale je večinoma za zelenjavo (ker je pač zelen, ne zaradi drugega), v rozaku pa nabiram druge “smeti”:

V navezi z Mojco (in akcijo na pozitivke.net) predlagam, da začnemo Sparu (et al.) pisat pisma, v katerih izražamo nejevoljo nad vsiljevanjem plastičnih vrečk za zelenjavo in nad tem, da v Sparu v City Parku uničijo čisto vsako vrečko z (na primer) eno papriko, poleg tega pa nikomur od tehtalcev ne moreš dopovedati, da za 1 paradajz, 1 bučko in 1 papriko ne rabiš treh jebenih vrečk.

1. pred časom sem si namreč kupila neko nakupovalno torbo, ki se je izkazala za POPOLNOMA neuporabno in je žal končala nekje med mojo šaro. Nisem ponosna, ampak vedeti pa tudi nisem mogla [↩]

Če na prenosniku ne najdeš dodatnih USB vhodov, jih zagledaš v trenutku, ko ti ITjevec prinese USB razdelilec.

Trenutek za tem, ko po celodnevnem kopitljanju iz visokih pet smukneš v superge, računajoč na skorajšnji odhod iz pisarne, zazvončklja telefon, z druge strani žice pa prihaja šefičin glas: “Come, pls.”

Na enega od redkih dni, ko te ne cefra prirojena nagnjenost k hormonskim nihanjem, so okrog tebe vsi skrajno nadrkani.