Prisluhi iz ženske garderobe

Pro:

• morje
• poceni / dobra ribja restavracija pet hiš naprej
• shopping center (meaning sveža zelenjava, s čimer sem na Hrvaškem vedno imela težave) na walking distance
• Dukat posni sir in Meggle svježi sir
• long-time-no-sees ravno na obisku
• klepet z geologom dr. Johnom o plastičnih vrečkah in o tem, kaj bomo, ko bo zmanjkalo nafte  (ne bo je zmanjkalo, ker jo bomo prej nehali uporabljati)
• moda, ob kateri se ne ves čas sprašuješ if that’s beautiful what is ugly then?
• Viktor, ml.
• bakarski baškot (glej spodaj)

Con:

• cene hrane (!)
• (neobstoječi sleš mikroskopsko majhni) smerokazi proti Sloveniji (kot bi se nas Hrvati ne hoteli rešiti… naj samo povem, da sem se na the way out dvakrat obrnila nazaj proti izhodišču, potem ko sem bila zelo pametna te peljem jaz vsaj ven iz Rijeke)
• zakajeni javni prostori (kako hitro sem se razvadila!)
• smeti, kamorkoli pogledaš
• j***na pekarna v Bakru  je že žljontič zaprta (tokrat, naViktorjevo veselje zaradi smrtnog slučaja). Vsakoletni ritual sva začela u srijedu, 22.7.1998 - od tega je bila pekarna odprta glih ene trikrat, ko sem bila jaz tam. :( SAFR!

Note to myself: Židi niso smešni niti v anekdotičnem kontekstu!

Na jamranje o arhivih zapisov na nosilcih, ki so demode… je tisti, ki ga najraje prenašam, prinesel kasetar. Do danes je čakalo: izkopavanje albumov (”pofotkanje” fotk in pošiljanje ljudem na maile, ha ha ha) in presnemavanje te kasete, ki je ni na Youtubu, Piratebayu ali Muli - še najmanj pa na Amazonu. Zveni mastno, ampak verjetno je tako zvenelo vse. Nekdaj. V posmeh, smeh in zabavo nekaj lokalnih, avtodidaktnih in predvsem predračunalniških oziroma morda ravno iz časa, ko smo en wav iz enega na drug kompjuter prenašali prek LPT… celo j***no noč.  Copyji niso moji (čeprav bi bila ponosna nanje - za dane razmere etc.)¹

In čeprav je danes no-movement day², me je začelo odnašati po ozkih prehodih med omarami, posteljami, ventilatorji…

1. Sva pa bila trapasta, še preden je to postalo annoyingly fashionable [↩]
2. Bilje, Portorož, Ljubljana - 31°C [↩]

Nimam se za posebej racionalno bitje. Pogosto zavračam iz emocionalnih vzgibov in pogosto sprejemam iz istovrstnih. V resnici imam precej sreče (reče se ji moja mama), ki redno skrbi za to, da se vsaj pri najpomembnejših investicijah v življenju stvari bodisi uresničijo po mojih nerealnih željah ali (pogosto) te dobijo svojo tehtno racionalizacijo. Pri nakupu stanovanja sva obe pomolili oslinjen prst v zrak in rekli: ne bližnja, ne daljna okolica - pač pa Ljubljana. Inner City Limits. Dilema je seveda jasna: kljub temu, da so cene stanovanj tudi v okolici Ljubljane zasoljene, lahko na obrobju ali okolici dobiš kak kvadraten meter več kot v mestu. Na to prišteješ še cestnine, gorivo, amortizacijo vozila, čas, porabljen na cesti - in nevarnost, ki si ji nenazadnje bolj izpostavljen kot sicer (zgolj po verjetnosti, ker več časa preživiš na cesti) - in bodisi izvedeš težek izračun, poln neznank, ali pa… osliniš prst in ga porineš v veter…

Do danes (v mojih osebnih okoliščinah) še nisem spremenila mnenja o tem, kje mi je lepše sleš udobneje sleš optimalno živeti, a uvedba vinjet mi gre vseeno na jetra. Ne bom umrla, ne bom se pretirano razburjala, imam pa nekaj razlogov, da sem proti.

Vladini razlogi, zakaj so vinjete fajn:

• domnevno večja finančno vzdržnost DARS, saj naj bi sistem vinjet omogočil v naslednjih treh letih povprečno za 10% večje prilive kot v primeru obstoječega sistema;
• prispevek k zmanjševanju izpustov CO2 v okolje;
• hitrejši tok prometa in še posebej v prometnih konicah oziroma v turistični sezoni zmanjšanje zastojev na cestah.

Now. Predpostavka Dejstvo je, da bomo lokalci finančno razbremenjeni (no, vsaj večina med vami), opalili pa bomo tiste, ki se samo vozijo čez Slovenijo - ali v uradni dikciji: medtem ko bo obsežen tranzit tujih vozil bolj obremenjen, in sicer v sorazmerju z internimi in eksternimi stroški, ki jih povzroča. No, ker operiram samo s cinično pametjo (zdrava itak že dolgo ni), se lahko samo čudim genialnosti te finančne konstrukcije - ker sem (but that’s just me) že leta imela občutek, da slovenske ceste najbolj (dodatno) obremenjujejo tuji kamioni, ne pa turistični tranzit, ki ga bomo povinjetili, kamioni pa bodo še vedno plačevali po uporabi. Na cestninskih postajah. Kjer se bodo zadrževali in onesnaževali naš dišeči zrak.

Turistični tranzit, na drugi strani, bo za pot od Pesnice do Videža (domnevni tipični tranzit čez lepo našo) in nazaj namesto zdajšnjih 21,1 evra plačal 35 evrov (ček: cenik cestnine od Šentilja do Kopra - pred vinjetami)

OK, država je pravkar zaslužila 13,9 evra na enem samem turističnem tranzitu.

Bravo, genialno!!!

Dajmo zdaj predpostavit, da bomo sistem vinjet uporabljali 2 leti (čeprav vemo z gotovostjo le to, da si satelitskega cestninjenja za kamione želimo do 31. julija 2009). Ker ne operiram s konkretnimi ciframi obsežnega tranzita tujih (turističnih) vozil, se lahko samo vprašam, kolikokrat 13,9 evra potrebujemo za spremembo sistema iz cestnin v vinjete za dve leti? Ker uvedba satelitskega cestninjenja (ki za cestninske razrede vozil R1 in R2 ni še čisto datumsko konkretiziran) bo seveda tudi stala nekaj denarja, ne?

Internet. Kdo se nemara še spomni interneta prek dial-up povezave? OK, količina prenosa se ni zaračunavala, ampak ker je prenos prek (skurjenega) 56.6 kbps modema premosorazmeren s časom online (ki pa se je zaračunal), je racionalen človek pomislil, koliko bo visel online in koliko bo, kar je treba, raje izkoriščal kakšne službene internetne povezave. Občasno racionalen človek je šel raje gledat tv, kot da bi vso noč visel na IRCu/ICQju, peščica - zelo redko racionalnih ljudi - pa je vzela telefonski račun v zakup. Kaj bi se v tistem trenutku zgodilo, če bi vsi, ki smo bili nahookani na internet prek 56.6 kbps modemov, dobili naenkrat neomejen dostop do neta, kakršnega poznamo danes? Na kratek rok bi imeli online karneval sleš požrtijo, potem pa bi se navadili na to, da nam je internet na voljo po fiksni ceni day-in, day-out, in bi ga tako tudi koristili. Nič takega, kar se v resnici ni zgodilo. Ko internet rabimo, ga imamo - od pred kratkim po fiksni mesečni tarifi tudi v žepu. In ker ga imamo, ga uporabimo.

OK, kaj ima internet z vinjetami? Točno to: za internet že nekaj let (8 na mojem naslovu) plačujemo mesečno vinjeto. In z internetom čisto nič ne šparamo. Ker nismo blesavi: če že plačamo, naj se to tudi pozna v luksuzu. Pri čemer seveda elektrike, ki je nujna za to, da lahko koristimo ta net-na-vinjeto, ne upoštevamo, ker je to kolateralni, manjši strošek. Se razumemo? Če sem doslej razmišljala o tem, ali skočim sem ali tja (prek cestninske postaje), zdaj ne bom več. Ker mi vožnja po avtocesti 24 ur na dan pripada po defaultu vinjeti. Morda to ne bo 24 ur na dan, bo pa več. Zagotovo. In jaz sem le začetek, ena od tistih, ki na pot ne mara že zato, ker ji je vožnja naporna - vinjeta gor ali dol. Bi mi pa bilo vseeno v zadovoljstvo, da bi mi kdo z lepimi primerjalnimi analizami pokazal, kako bo po uvedbi vinjet promet res bolj pretočen (hočete reči, da mi ne bo treba več zganjati psihoze in se na morje voziti praktično sredi noči samo zato, da ne bi kot norec stala sredi avtoceste) in kako se bo uvedba vinjet čisto zares poznala na zmanjšanje izpustov CO2-ja po lepi naši. Moje ugibanje je, da se bo vse to zmanjšanje na lokaciji lepo prerazporedilo po vsem okolju na avtocestnih brazdah.

Za konec naj se vrnem še na začetek. Eden od redkih lucidnih trenutkov zgoščene racionalnosti pri nakupu stanovanja v Ljubljani so bile tudi cestnine (na razmislek o finančni konstrukciji nakupa stanovanja je - seveda - vplivala tudi možnost uveljavljanja davčne olajšave, ki so mi jo ukinili kmalu potem, ko sem se za 20 let zavezala eni in edini - banki, ampak to za to debato ni relevanten podatek, neeee), ki seveda (na dnevni bazi) odpadejo, če človek živi ob ljubljanskem obroču.

Recimo, da danes kupujem 40 m2 stanovanja in da sem v dilemi, ali naj ga kupim v Ljubljani ali v Celju. Za lažjo primerjavo sem predpostavila, da celotno kupnino poravnavam v letnih zneskih v 20 letih, službo pa imam v Ljubljani. Moj grob izračun stroškov bi bil tak:

Ljubljana - zdaj:

• cena stanovanja (po hitrem skenu po malih oglasih): 130.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 6500 evrov;
• bencin (10 kilometrov vožnje dnevno, poraba 6 l na 100 km, 1 liter bencina 1 € - to so predpostavke, ne nujno realistične, a dovolj blizu): 144 €
• cestnina: 0 €
• skupaj letnih stroškov: 6644 evrov

Celje - zdaj:

• cena stanovanja (sodeč po oglasih): cca 70.000 evrov, torej je letni obrok za odplačilo 3500 evrov
• bencin 2016 evrov (140 km vožnje dnevno ob istih predpostavkah kot zgoraj)
• cestnina 1368 evrov
• skupaj letnih stroškov: 6884

Celje je slabša varianta, čeprav seveda ni všteto dejstvo, da so stroški življenja v Celju nižji kot v Ljubljani (go ask statistični urad ali pa se zapelji na pico v Celje in primerjaj). Osebno bi se odločila za Ljubljano, a sem prepričana, da bi z natančnejšim izračunom zagotovo prišla do tega, da bi bilo Celje vsaj enako racionalna odločitev kot Ljubljana - če bi bil denar edino merilo.

A glej ga zlomka. Tik pred parlamentarnimi volitvami našo vlado zaskrbi pretočnost prometa na slovenskih cestah in pravičnost plačevanja cestnin. Pravičnost?! Če odmislim dejstvo, da bi bilo treba s tega pojma s špohtlom zdrsat patino, me zanima, kako je lahko pravično to, da bom odslej za 10 kilometrov na dan doslej brezplačnega kosa asfalta plačevala enako cestnino kot nekdo, ki se vozi 140 kilometrov… ali celo 550 kilometrov, če se kdo vozi iz Pesnice v Videž in nazaj?! Ali nekdo, ki z vožnjo po moji avtocesti kuje dobiček?

Ker po 1. juliju se bo situacija pri nakupu stanovanja z dilemo Ljubljana ali Celje bistveno spremenila.

Ljubljana - z vinjeto:

• stanovanje 6500
• bencin 144
• cestnina 55
• skupaj: 6699 evrov

Celje - z vinjeto:

• stanovanje 3500
• bencin 2016
• cestnina 55
• skupaj: 5571 evrov

Ampak, tako je. Ta *cinizem on* minorni slovenski notranji avtocestni tranzit *cinizem off* sploh ni pomemben za izračun finančne vzdržnosti DARSa. Pravzaprav bomo s tem, da bomo državljanom zmanjšali stroške prevoza po 1000 in več evrov letno, za 10% povečali prilive DARSu. Kje bomo notr prinesli? Jah, s turisti, ne?! Saj vemo, 13,9 evra na povprečnega turista, ki gre mimo. Ker vinjeto smo ja uvedli kar najbolj ugodno za domačega uporabnika.

No, ljubljanska obvoznica ni šla iz mojega žepa. Takrat, ko jo je financirala občina Ljubljana, še nisem bila rezident. Pa prav,  bom plačala cestnino tudi za ta kos asfalta, ki naj bi predvsem ščitil mesto pred jeklenimi rekami, če jo že moram. Moji stroški za cestnino se - in the big picture - ne bodo bistveno povečali. Kak evro ali dva, mogoče bom kak evro celo prihranila (ob zdajšnjih navadah, ki jih bom seveda spremenila, jasno, če že plačujem, bom tudi koristila, ne?). Privoščim tistim, ki se vam bo čez nekaj dni družinski proračun tako priročno in nepričakovano zmanjšal pri postavki poraba. Za vse nas pa upam, da nismo zgolj financirali predvolilne kampanje. Meni se nekako zdi, da tistih 10% plusa DARS nikoli ne bo videl in da bo za flikanje avtocestnih lukenj namenjen kak evro, ki ga državi prispevam v najboljši naivni veri, da ga bo prerazporedila v pediatrično kliniko, v gradnjo stanovanj za mlade ali v razvoj in umetnost. Predvsem pa upam, da se ta pravičnost, s katero uvajamo vinjete, ne bo razširila še na kakšen življenjski strošek. Mogoče bi mobilne telefonske pogovore subvencionirala država? Bomo vsi plačali 40 evrov mesečno (ne glede na to, ali kličemo samo mamo, ali pa je 1000+ evrski račun investicija v pridobitno dejavnost), pa mirna Bosna Slovenija?!

Blogger je slabe volje, Blogger nima volje,  nekdo je Bloggerju zlomil voljo. Blogger ni na voljo (ni znano, ali je na um). Nekaj ga móti in je móten. Ni pa môten, a tudi ni pri pravi. Wordova zdrava pamet pa je obolela, jutri mu prinese bolniški list. O Wordu ne gre izgubljati besed. Z jabolkom sem skušala priti do prikolice novega davida ščinkavca, pa se imelodije ne slišijo skozi 2000 oken več.

blogger

word

P.S.

Ej, blog iz tazadnje točke se je ravno danes - po drugi poti - ujel na moj radar.

P.P.S.

Te dni se fajtata mop in moss. Mop vs. Moss. Read it in English. :)

Naj začnem z zdaj že skoraj ponarodelo: ne, (nadaljevanke) Seks v mestu nisem gledala.

Resnica je samo ta, da sem ga gledala manj, kot bi se mi zdelo zabavno. Tako je naneslo - je pač težko uskladiti seks v mestu s Seksom v mestu.

Ne, mislim, da ni bilo za SATC, pač pa za Prijatelje, o katerih sva s prijateljem ugotavljala, ali je samo reprezentacija tistega, kar najina generacija živi, ali samo namiguje, kako bi morali živeti, in to tudi počnemo. Jasno, vprašanje, ki ne more dobiti relevantnega in predvsem točnega odgovora. To vemo že od kure dalje. Oziroma od jajca. Oziroma od tistega, kar je bilo prej.

Mi je torej Seks v mestu takrat sugeriral določene vedenjske vzorce ali jih je zgolj posnemal, posnel in mi jih vrgel v obraz? Brez zamere, nagibam se k slednjemu: umetnost (ali poustvarjanje) oponaša življenje. Oponaša se mi zdi prav lepa beseda za to, kar Seks v mestu počne življenju: ga oponaša, se pači, hlini. Seks v mestu je karikatura tega, kar urbane ženske zahodnega sveta živimo vsak dan (večinoma se posmehuje že naslov, saj je resnično le v mestu, ostalo pa - pogojno in občasno, predvsem pa zelo neobvezno, prijateljsko in negotovo). In to sploh ni problem: problem je, če ne preneseš šale na svoj račun, in še večji pa, če karikaturo vidiš kot (lastno) zrcalno podobo. Jajks!

In medtem ko je prvo zgolj osebna stvar, je drugo trenutek, ko imamo ženske razprte noge. Pravzaprav denarnico. Le da so žajfnice¹ dandanes bolj sofisticirane. Ne, sploh ne mislim, da se je princip izkoriščanja spremenil - razen tega, da se je od takrat uspešno razširil tudi na moške, tudi na povsem ženskih področjih, kot je kozmetika - ampak le to, da danes ne prodajajo več praškov in ostalih gospodinjskih potrošnih materialov, ki so ženskam skušale olajšati gospodinjsko življenje (vsaj deklarativno), pač pa potrošni material, kar naj bi ženski nadomestilo vse tisto, kar je izgubila takrat, ko si je razdrla dom. Čevlji, cunjice, počitnice, pojavljanje na zabavah, pomembnih za status ipd. Vse to zdaj kupujemo - ker kupovanje je tolažba za okoliščino, v kateri se je znašla ženska, ki svoje ženskosti ne zna iztrgati iz pravljic. Še posebej, če je njihova (lažna - no, literarna) podmena romantična ljubezen.

To življenje je postalo za žensko muka. Osvojila je svet in zna se začasno postaviti v pozicijo, ko jo vsaj kdo gleda navzgor, pa k temu ne pripomorejo samo visoke pete, ki se jih je naučila nositi. To že, a ko je ta začasnost mimo, se nanjo zvali teža omajane fascinacije nad samostojnostjo, ki se je na tihem - med eno in drugo divjo zabavo - spremenila v težko skalo, ki jo vsako jutro komajda zapira v modrček in ki se zvečer razkotali po vsem njenem bitju. Ljudje, ki jih jih ne more prepoznati drugače kot otroke, se pojavljajo s starševskimi nasmehi, pred sabo pa potiskajo - bum - otroški voziček, pa tudi sicer se vsa dekleta, ki niso stare babe, pojavljajo z nosečniškim trebuhom, pravzaprav je v službi verjetno še ena od redkih, ki šefa ni “razveselila” z enoletnim odhodom… Prvi sivi lasje in prve gube so že zdavnaj preteklost, travma že davno prežvečena. Namesto tega se zdaj ubada s prvimi kroničnimi vnetji, ponižujočimi bolezenskimi znaki, otečenimi bezgavkami, utrujenimi nogami, ki jih nikoli več ne sme pustiti mrzlih, ker se ji to po novem hitro maščuje s prehladom, vnetjem mehurja ali res zoprnim izcedkom. S horizonta je (navidez, upa) trajno izginilo vznemirjenje - vsaka pijanka s prijateljicami, ki se otepajo enakih težav, je v perspektivi prihodnjika zgolj zelo hud maček z visečimi podočnjaki, ki bi jih vsak normalen Kitajec zamenjal za svoje riževo polje. To, da je preslišala, da je poročen, je že obredna obveznost, zaradi katere se nihče na tem svetu ne vznemirja več. Ko ji pot prekriža skoraj 40-letnica, mora z ročnim manevrom pregnati prvo misel “glej, jo staruho”, ker je gospa približno taka kot ona - v soboto zjutraj po raztegnjeni petkovi noči, ko je edina stvar, ki ni raztegnjena, v bistvu edina, za katero si želi, da bi bila…

Če je res samo pol tega, je seks v mestu težko posilstvo in kaj drugega lahko stori, če nima orožja, da bi se branila? Jasno, anestezira se do amena in z vsako možno metodo. In se prepriča, da v svoji samostojnosti uživa.

Zato sem iz kina po ogledu filma Seks v mestu prišla čisto zamorjena. Ne, film ni zamorjen, ima vzpone in padce in jasno, ker je seks, tudi orgazem, pa četudi zgolj metaforičen. Elipsa, ki je žal ne razbere prav veliko potretirank, je namreč precej žalostna. Ne, z zaključki ni nič narobe. Narobe je to, da sploh niso problematizirani. Happy end je - kot ne bomo nemara nikoli izvedele - v bistvu zelo žalosten uvod v nekaj, kjer nas bo osrečevalo samo anesteziranje s konzumacijo.

Ne, princev na belih konjih ni več, vsaj ne več, kot je dejanskega povpraševanja.

1. ne vem, koliko je znano, od kod izhaja ime soap opera, zato to pojasnjujem v opombi: žajfnice so genialna izmišljija prodajalcev praškov, ja, Procter&Gamble in druščine, ki so s tem, da so obupane gospodinje prikovali na radio (in kasneje televizijo), prikovali tudi na svoje oglaševanje [↩]

Začelo se je tako, kot sem se bala, da bo: grozno. Muzika kr neki, ona komaj slišna miška s preveč reverba… ali premalo. Rekla sem, ej, tole je kr neki, pa sem kmalu s hvaležnostjo zagrizla v izrekovalni organ. Bil je to hrupen rezultat ženskih možganov, kjer sem raje slišala tisto, kar sicer raje preskočim (in obratno) in kjer me po dolgem času ni motilo prav nič. Razen obiskovalcev, ki mi žvižgajo v uho, ali tistih, ki ves čas fotografirajo (duh?!), jasno.

Hvaležna, ker je kostime menjavala tako… ker je ravno treba. Ali kot je treba. Kot rekvizite. It’s not a freakshow, afterall.

V odmeve med obema bobničema grem zdaj urejat ujete obraze in jih - dokler me ne nadvlada ugasnjen dan - primerjat s tistimi, pofajlanimi z manj problematičnimi EMŠI.

Samantha Jones: [hands Carrie her iPhone, which Carrie returns somewhat disgusted]
Carrie Bradshaw: I don’t know how to work this!

Ne pridružujem se vsedržavni komemoraciji zaradi dejstva, da 11. julija ne bomo nategnjeni z iPhonom. No, ne vsi. Tisti, ki so ga lani kupili za… ene trikrat več kot bo stal letos. Me pa že zdaj bolijo ušesa, ko bom spet na vsakem koraku poslušala o genialnem pristopu, skrbi za stranke in podobne neumnosti o Jobsapplu. Genialno nategnjeni, ni kaj. Prava učna ura potrošništva.

Da o smeteh, ki bodo na/ostale zaradi iNovega, sploh ne govorim.

Moje stene so boleče prazne. In jaz se boleče težko odločam, s čim bi jih oživila - boleče težko zato, ker ne bi rada zidov prehitro poluknjala za stvari, ki se bodo izkazale kot neuporabne, in zato, ker je vse, kar je možno kupit za obesit na steno, prav nesramno drago - in ne, ne govorim o umetniških izdelkih, pač pa o masovni konfekciji. Zato sem spet vzela stvari v svoje roke. Papir bi lahko bil lepši, ampak res se mi ga ni dalo več iskati (potem ko sem pretehtala milijone različnih možnosti od tapet do samolepilnih stenskih okraskov). Strošek za vse štiri: manj kot 30 € (okvirje sem kupila že lani, pa se ne spomnim, koliko so stali).

Potrebujemo:

• vpeto slikarsko platno: cca 5 € (odvisno od velikosti) - ali preprosto kos lesa ali vezane plošče;
• lep darilni papir: cca 3,99 € (@ Leonardo, seveda je plahte cca 1,2 kvadratnega metra);
• tapetniški spenjač ali boljše lepilo;
• 1 uro časa.

Naredimo: izrežemo, spnemo / zalepimo, obesimo.

Pokažemo 69,90 € vrednega sredinca IKEI, pa še enkrat.

Naslednje leto kupimo nov darilni papir (v živahnejših barvah oziroma v barvah trenutne modne barvne sheme) in vajo ponovimo.

P.S.

Navodila so za slikarske/risarske telebane. Ostali znate bolje.

Na robu mesta me je danes pričakal pravi kmečki prizor. Ker imam take pofajlane v “good memories”, mi je bilo tudi danes všeč. Oslov v življenju nisem videla prav veliko (in na tem mestu si želim, da bi isto veljalo tudi za tak stavek v metafori), zato sem danes precej lovila svojo čeljust, ki se mi je pogosto zapletala med lastne tačke. Osli, oslički, vse sorte pritlikavih, doječih in dojenih konj ter gospod vol - eno uro živalskega vrta za mestno opico. No, ko je bil oslodrom požegnan v imenu boga in pravilne politične orientacije (da ne bo pomote: tekli so v levo), pa so se začele dirke, ki pa niso bile tako fajn: oslom se zdi čisto neumno početi stvari, ki jih od njih pričakujejo ljudje. Še posebej, ker so bili skoraj vsi oslički bistveno poddimenzionirani za vleko ali nošnjo svojih oslodarjev.

Več fotk na picasi.