Prisluhi iz ženske garderobe

oglas:

• Zahtevana izobrazba: VII, računalniške smeri
• Kraj dela: Ljubljana (!!!)
• Vsaj 5 let izkušenj (!!!)

kalkulacija:

• 758 € neto (če nima vzdrževanih članov, če jih ima 3, pa 856,90 €, o vau)

WTF? Pa kje mi to živimo?

No, Ženskih možganov nimam (razen izposojenih), jih ima pa Pika, ki v komentarju ugotavlja, da je čisto stereotipna.

Knjigo sem na horuk požrla na koncu Tunizije. Malenkost je predolga, vsebuje self-help-books like pričevanja o “moji pacientki Louise” in v bistvu ne pove čisto nič novega (poudarek v bistvu je verjetno razumljiv samo ženskam), je pa vseeno dokaj koristno branje. Prav zato, ker ugotoviš, da si čisto stereotipna. In da uni mood-rukerji, boleči sklepi in jezovi solz tam nekje v tretjem in četrtem tednu… pridejo v paketu.

Avtorici zares zamerim samo implicitno oboževanje ženskih možganov - kot da smo z njimi po defaultu rojene s petimi zvezdicami delux kategorije, če pa nismo, nismo same krive. Naka. Ni tako easy. Jaz moram samo še ugotovit, kako naj grem mimo pantomimika, ne da bi se krivila, ker na njegovem obrazu nisem uspela narisati nasmeha ali kakega drugega znaka, da me je opazil.

P.S. Zanima me, kaj misli nevrofrikica - če je že prebrala, seveda. :)

Prvi krog. Matr, tole¹ bo na izi.

Drugi krog. Fak, daj mi težje uteži.

Tretji krog. O, vau, kul, to žge.

Četrti krog. O, fak, kriza.

Peti krog. Kje sem? Kaj se dogaja?

Šesti krog. Fak, Tjaša, najprej dol, potem gor, roke naravnost, ne past, no, pol do ram, pa spet dol.

Sedmi krog. Aaaaaaaaaaaah, še malo, kaj, še 10 sekund??!

Osmi krog. Ena, huh, dva, huuh, ne morem, huh, aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa…

1. tabata [↩]

Žurnal pri meni običajno roma naravnost v smeti - to je v poseben zbirnik nabiralniškega junka, ki ga imamo v našem vhodu in ki ga - ko je napolnjen - palčki izpraznijo v kontejner za odpadni papir.

Včeraj pa mi je nekaj z naslovke padlo v oči: Z junijem kazni višje za sto odstotkov (za nepravilno ločevanje odpadkov). Po pravici povedano - nisem vedela, da je ločevanje odpadkov zapovedano. V svoji naivnosti in ignoranci sem bila prepričana, da je ločevanje odpadkov možnost osveščenih, vsi ostali pa naj smeti mečejo v navadne kontejnerje. Ne bom se jezila nad nemarnostjo svojih sosedov, ki smeti ne zložijo (stisnejo plastenk, razlomijo kartonskih škatel), predvsem pa v kontejner za organske odpadke mečejo res, kar jim pade od riti (plenice, najlonske vrečke, jogurtovi lončki, embalaža mleka etc.). Želim samo povedati, da je ločevanje odpadkov lahko enostavno - tudi za tiste, ki živimo v majhnih blokovskih stanovanjih.

Svoje smeti imam - kot večina - pod lijakom. Te - odkar ločujem tudi organske odpadke - komaj še kdaj odnašam, ker resnično ostane malo tega, kar ne gre v ločevanje. Stekla tudi zavržem izjemno malo, zato imam zraven smeti še majhen ajmarček za teh par flaš in kozarčkov. Za vse ostalo pa sem v Bausomethingu kupila tole kišto za umazano perilo (cca 50€) in imam v njej embalažo, papir in kompost. Organske odpadke ponavadi odnašam bolj redno, še posebej poleti, ko sicer zelo hitro smrdijo, ponavadi kar zjutraj, na poti v službo.

Pa še dve snažni povezavi:

• ekološke oznake s področja ravnanja z odpadno embalažo
• abc odpadkov (seznam odpadkov, kam sodijo)

¹

Manjkajo še: gora, vzpetina, planota, vršac, očak, grič, kucelj.

Še kakšen? :)

1. Hrib… Večje brdo… Dobje pri Planini [↩]

Hvala, Kejt, za idejo. Ta je bil moj.

Samo še tole za zabeležko (upam, da bo v Future Tensu čudna količina folije¹, potrebna za dostavo postelje 140×200, pripadajočega jogija in dvoseda². Kartona ni bilo tako zelo veliko, pravzaprav pohvalno malo - samo toliko, da so bili pokriti robovi posameznih elementov. Posteljne letvice pa so imele samo podlago iz tanjšega kartona. Vsaj nekaj). Upam le, da sem s tem - še kar konkr€tnim - nakupom naredila še korak več k temu, da ne kupujem nečesa, kar bo že jutri za na smeti.

1. folijo sem še stisnila po najboljših močeh in zvezala, tako da je bil kup precej manjši [↩]
2. jep, it’s Roma, a ni roza [↩]

… and Past Relaxing.

Lepo si škripala, stara. Adijo!

… opic. Se mi je zdelo, da bi morala povedati, da bom jutri (torek) ob 20. uri pred televizorjem, nastavljenim na program 26 (kar ne pove ničesar), gledala oddajo te gospe.

P.S.

Mogoče, da bo ob 21. uri.

P.P.S.

Ne se čudit, danes/jutri bom objavila nekaj back-datiranih postov. To je pa tako, ko človek na dopust vlači računalnik.

Po južni Tuniziji s karjolo s štirikolesnim pogonom

Na izlete, ko sem na dopustu, običajno ne hodim: smiselno bi bilo, če bi tak izlet vseboval veliko sončenja, a potem ne bi bilo smiselno, ker bi takrat plačevala za nekaj, kar domnevno že imam. Anyhoo, tokrat sta me na izlet kupila dva dejavnika: relativno hladno vreme prvih nekaj dni in opis potovanja:

Berberske vasi: vožnja z džipi prek rimskega nasipa Al Kantara; vožnja po brezpotjih po kamniti puščavi; Tataouine in obisk slaščičarne, berberski jamski naselji Douiret in Chenini; Ksar Hedada - kraj snemanja filma Star Wars; povratek prek Medenine (osrednji jug Tunizije - ogled ghorfi) s trajektom na Djerbo.

Saj je javno znano, da se ne morem nikoli odreči ničemur, kar je predimenzionirano za vožnjo po ljubljanski obvoznici, ne, in da so me kupili z džipi, ne da? Oh, tako zelo ne. OK, zdaj, ko vem, kje in kaj in kako, si mislim, da bi minibus čisto zadostoval, ampak razumem, zakaj je privlačneje dodati še element atrakcije s Toyotinim štirikolesnikom in - oprostite, ker bom zvenela rahlo nestrpna - za volan posaditi 28-letnega norca, ki bo zaradi svojih neizživetosti v najslabšem primeru pobil nekaj belih turistov, ne pa 3000 lokalcev. Malo seveda pretiravam z vsem: mislim namreč na tiste vrste neizživetost, ki je kreteni na slovenskih cestah večinoma ne poznajo (vsaj ne 28-letni), pa tudi vožnja v resnici ni bila tako zelo grozna, kot bi bila, če bi se tisto prehitevanje v škarje (ja, na cesti, ki je v primerjavi s slovenskimi približno na 5% zasedenosti, se zgodi tudi to) ali rinjenje čimbliže (na centimetre blizu) prvemu džipu v odpravi, v katerem so tri hrvaške donde sedele na zadnji klopi, končalo drugače. No, že začelo se je tako, da smo samo me tri (s sopotnicama Mico in Meto) s Hossemom nasedle na sipini v delu potovanja, kjer so nas zapeljali off-road po nanosih finega saharskega peska v tamkaj sicer kamniti puščavi (severo-vzhodno od mesta Medenina).

Ta digresija naj sicer morebitnega obiskovalca Djerbe ne odvrne od izleta, ker gre vseeno za dokaj lušten izlet in se da, če je človek radoveden, izvedeti marsikaj zanimivega. Izlet po berberskih jamskih naseljih je predvsem izlet po robovih hitrega širjenja islama. Jamska naselja (v galeriji je videti že skoraj opuščeno naselje Douiret in Chenini) so prvotni prebivalci Tunizije, potomci katerih so še danes svetle polti in rdečelasi¹, uporabljali kot skladišča, bivališča in tudi kot obrambne utrdbe. Očitno nekje v 7. stoletju ta obramba ni delovala, ko so proti zahodu prodirali Mohamedovi privrženci - in sprva pogansko, potem pa krščansko ljudstvo je prevzelo islam.

Opuščeno jamsko naselje Douiret nameravajo pretvoriti v hotel - nekoč. :) Za Tunizijce tako kot za večino obsredozemskih ljudi velja pravilo “jutri”. V hotel nameravajo (nekoč) spremeniti tudi tudi ksar v Ksaru Hedadi, kjer so posneli nekaj prizorov prvega preddela filma Star Wars (žal ne najdem nobene sličice, a tole je baje “ključna” scenografija). Po bližnjem mestu Tataouine je dobil ime tudi planet Tatooine, kulisa katerega je sicer bil ksar v Ksar Hedadi².

Tataouine je eno od največjih mest v južni Tuniziji. Legenda pravi, da je ime dobilo takrat, ko je nek berberski oče izgubil svojo hči Tato - in je klical “Tata, ouine, Tata, ouine?”³. V Tataouinu je mene čakal vrhunec potepa: obisk slaščičarne in ogled izdelave gazeljih rogov (recepta v angleščini ne najdem, če pa koga res zanima, se lahko oglasi in mu kakšnega odstopim v pokušino (Nyah, ne se matrat, ti jih ne dobiš), ker sem jih prinesla precej s sabo, lahko pa pogugla po corn de gazelle, kaab el ghazal, cuernos de gacela ali Gazellenhoernchen. Maroška varianta se očitno nekoliko razlikuje - moji so povaljani v medu, ne v sladkorju). Skozi kuhinjo se vije cela turistična pot, ampak glede na količine sladkorja, ki jih uporabijo za pripravo gazeljega roga, hacapa čisto zares ne potrebujejo. :)

***KONEC*** :)

1. v Cheniniju pa nas je za bonbone prosila deklica, ki bi lahko bila na videz turistka [↩]
2. ksar je ime za posebne sorte skladišče za živila nomadskih in polnomadskih Berberov. Ko so jih v prejšnjem stoletju bolj ali manj de-nomadizirali, so se naselili - jasno - okrog svojih ksarov, skladišč, zato so tudi kraji dobili ime ksar+ime plemena. Ko torej pišem o Ksaru Hedadi oziroma Hadadi, govorim o kraju, ksar pa je skladišče v tem kraju, kjer so očitno doma potomci plemena Hadada. [↩]
3. Tata, kje si? [↩]

Prispevek k etnologiji francoskih balkonov

Ker si mislim, da Jackie še dolgo ne bo odkrila smisla francoskih balkonov (o njih se sprašujem tudi sama, čeprav ne s tako vnemo, ker se jih v življenju uspešno izogibam), prilagam svoj kamenček v mozaik blogetnologije balkonov. Treba bi bilo narediti malo reserša, a možno je, da so Francozi svoje balkončke prinesli kot modifikacijo balkonov iz svojih kolonij. Doslej jih še nikoli v resnici nisem opazila, a gre za praktično dejstvo, da sem - tisto malo časa, ki sem ga v arabskih državah preživela izven hotelskih kompleksov ali puščavskih planjav - večinoma gledala v tla, saj je to najboljše zagotovilo, da te bo gnjavilo manjše število descev. Tokrat imam (vsaj) dve namontirani na stene hotelskih stavbic. Žal sta - kolikor sem uspela doumeti - obe “gluhi”, torej resnično samo za okras. Sem si pa mašrabejo predstavljala približno podobno, le z gosto prepletenimi letvicami do tal, ko sem se za njo skrivala skupaj z junakinjami Mahfouzove Kairske trilogije.

Mašrabeja je v izvirniku bolj nekakšna polknica, gosto prepreden lesen senčnik (lahko so izjemno umetelne, ne taka kmetija kot ta na sliki), ki je v višini oči gostejša, da zakriva sonce, pri nogah in više od glave pa so odprtine večje, da prepuščajo veter, ki nekoliko blaži vročino. Izvirno so samo pokrivalo za okno, obstajajo pa tudi kot mini-balkončki. Kljub temu, da je primarno hišni pripomoček v delih sveta z zelo visokimi temperaturami (v Indiji jim rečejo jali), je mašrabeja učinkovita tudi kot bran zasebnosti - še posebej v tradicionalnih islamskih deželah, kjer žena in deklet niso smele videti moške oči, razen soprogovih / očetovih.

Še nekaj fotografij mašrabeje…