Prisluhi iz ženske garderobe

Torej jih imamo. Zelo visoke kazni za prometne prekrške - bistveno višje kot v Nemčiji. Seveda v klasični slovenski maniri vijemo roke v nebo in ihtavo naricamo, češ, kako nas ima država za norce in kako bomo obubožali, če bomo slučajno kdaj pomotoma prevozili rumeno luč v semaforju, kako nam bodo dali otroke v rejo in kako bomo morali prodajati lastno telo, da bomo odplačali krivično nam vsiljene dolgove.

Veste, kaj? Meni se na cesti malokaj zgodi pomotoma. Ko vozim prehitro, dobro vem, da vozim prehitro. Skozi rumeno skoraj vsak dan zapeljem s čisto zavestjo, da počnem nekaj, česar se ne počne. Resda v strnjenem naselju večinoma ne norim, ker imam stalen mentalni pikčr, kako mi pod avto prileti razigrano otroče, a tam, kjer se da in kjer se (meni) zdi smiselno, vozim hitreje, kot si je zamislila država, da bi smela. Tudi ko se poleti ne pripnem z varnostnim pasom, ker mi je prevroče, zelo dobro vem, da nimam nikakršne pravice - celo vem, da je to početje neumno, ne samo nedovoljeno. In ko zjutraj nimam živcev stati pred rdečo za pešce, ampak raje tečem dalje (saj pogledam levo, desno in nazaj, o, ja), tudi dobro vem, da razvajam svoje ugodje na račun varnosti in tega, kar je prav. Oprostite, na cesti se mi res manjši delež stvari, ki jih naredim narobe, zgodi pomotoma.

In če me bo poslej za to država kaznovala, naj me le. Naj nas kaznuje čimveč. Ker zaradi mene lahko kdorkoli obrača, vrti, suka, plete, ožema in zvija statistiko o mrtvih na cestah in dokazuje, da je na cestah relativno manj mrtvih kot pred leti, mene to sploh ne gane. Na slovenskih cestah se počutim ogrožena, vožnje po naših cestah me je strah, pa ne zato, ker sem boječa voznica, in nadvse rada bi, da bi se glede tega naredilo nekaj reda: se omogočilo javni promet (v Ljubljani recimo potovanje po ljubljanskem cestnem obodu, ne pa nujno rinjenje v center, če želiš od BTCja do WTCja), rigorozno kaznovalo vse, ki namenoma zaparkirajo druga vozila; vse, ki rinejo v križišče, skozi katerega ne bodo speljali tako, da ne bi ovirali prometa pravokotno na smer svoje poti; tiste, ki ne doumejo logike “večja hitrost - večja varnostna razdalja, manjša hitrost - sledenje vrsti”, ki po Slovenčevi¹ pripizdijo² čez 100 na uro itd.

Se mi pa dozdeva, da me bo tudi po uvedbi novega cenika še vedno strah. Ne mož v modrem in njihovih položnic, pač pa prav tega, da jih bomo na cestah spet videvali tako kot doslej: tam, kjer v resnici ni nobene potrebe (na Dunajski sredi noči, kjer na radar lovijo tiste, ki letimo, ups, 5 km/h prehitro). Tam, kjer bi mi omogočili, da mi vožnja ne bi gnojila sivih las, pa jih seveda ne bo.

P.S.

In naslov? Vedno blendam - še posebej voznikom, ki nimajo prižganih luči. Domnevam namreč, da niso taki zahojenci, da bi imeli luči nalašč ugasnjene, pač pa so jih pozabili prižgati. V zadnjih treh mesecih sem bila pri blendanju uspešna v - ocena čez prst - 30% primerov. To me navaja na misel, da folk dobesedno sanja za volanom - ker luči na svoji kripi sem preverila, delujejo. No, od danes naprej me lahko imate za tipično žabarko: ne blendam več. Odločitvi je botroval današnji “incident”, ko sem potem, ko sem peljala mimo patrulje na drugi strani ceste, takoj za ovinkom jela besno blendati nasproti vozečim avtomobilom. In sem poblendala eni damici v finem avtku, ki je po luknjači za Litostrojem vozila s telefonom v roki. Zakaj, zaboga, bi na policijsko zasedo opozarjala nekoga, ki pri čisti zavesti vozi s telefonom v roki, v drugi pa po možnosti drži čik (oh, ja, tudi to sem že videla)? Ni nobenega razloga. Kar naj jih opilijo tako, da bodo morali kredit namesto za novoletna darila vzeti za odplačilo kazni za prometni prekršek.

P.P.S.

Z današnjim dnem veljavnim zakonom je bistveno narobe nekaj drugega kot cene. Vzpostavil je tako situacijo, da zdaj vsi povprek branimo svojo pravico do kretenskega obnašanja na cesti, namesto da bi že enkrat doumeli, kaj je jedro problema: ker ne moremo preprečiti naključij, ki se ne kaznujejo, a lahko povzročijo tragedijo (razmišljenosti za volanom vam ne more noben policaj dokazat, lahko pa vam dokaže, da ste šli mirno skozi rdečo), bi bilo fino, če preprečujemo vsaj tisto, kar lahko. Vožnjo z neprilagojeno hitrostjo, vožnjo pod vplivom alkohola in vožnjo z ignoriranjem predpisov.

P.P.P.S.

Ker bi tudi vezava kazni na višino osebnih dohodkov najbolj prizadela tiste, ki zaslužijo najmanj (oprostite, ampak en privatnik si zagotovo ne izplačuje visoke plače, ampak ostaja nekje v dohodninskem minimumu), bi bilo vsaj pri nas najbolj smiselno kazni razdelati glede na vrednost avtomobila, s katerim je bil povzročen prekršek. Pa da vidimo 19-letne junake z očkovimi BMW-ji, kako drvijo po Nemški cesti in sejejo smrt.

1. strnjeno naselje [↩]
2. ikskjuz maj frenč, ampak za to ni lepše besede [↩]

Če dobro pomislim, sta mi najbolj zoprna dva opravka (razen serij neskončnih obslinjenjevanj ob novem letu in rojstnem dnevu): obisk zobozdravnika in poslovanje na banki - fizično. Zato sem že dolgoletna uporabnica Klika (čeprav sem v enem obdobju, ko je bilo omajano zaupanje v trdnost poslovnega sistema (in mislim v tehničnem smislu) dotične banke, začasno vzporedno poslovala še pri drugi) - celo tako dolgo, da sem še med tistimi, ki so mi pristop h Kliku podarili.

Kljub temu moram včasih še vedno na banko. Pa magari iz lastnega principa. Ko recimo nočem, da bi se določena transakcija povezala z mojim imenom (zdaj bom o tem tudi napisala, ampak to ne vpliva na to, da stvar ni več skrivnost - sicer pa je šlo res bolj za princip kot za neko resnično potrebo po anonimnosti).

Razlika med obiskom zobozdravnika in banke v resnici ni tako velika: oboje boli za znoret. No, pri zobozdravniku ne znoriš in za to ni dejanske nevarnosti, česar si za obisk banke ne upam trditi. Poleg tega si noben človek pri zdravi pameti ne bo delal utvar, da bo z napredkom tehnologije vrtanje po zobih manj bolelo (ceteris paribus), moje osebno mnenje (večkrat dokazano neutemeljeno in napačno) pa je, da človek sme pričakovati, da bo bančno poslovanje leta 2008 gladko kot z maslom namazan masleni kruh. Ja?

Ne.

Sicer je to, kar se mi je zgodilo danes, v resnici najbolj zabavna epizoda v banki od vseh mojih v zadnjem obdobju in bi lahko mirno in tiho prežvečila pri sebi, pa ne bom (če že ne pišem o tem, kako ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da lahko za svoj “bom samo pet minut” s svojim polpriklopnikom zaparkirajo pet avtomobilov ali pa parkirajo na prostoru, namenjenem invalidom, ali o tem, kako mi na carinski pošti v enem dnevu eno pošiljko za 37,37 $ carinijo, druge - za popolnoma enak znesek, od istega pošiljatelja in s praktično enako vsebino - pa ne in mi to pojasnijo z besedami “guspa, saj na meji vam tudi ne vedno odprejo prtljažnika”).

Predpostavke so: anonimno želim nakazati donacijo znani slovenski “boleči točki”. OK, poiščem številko transakcijskega računa, si ga zapišem na plonk ceglc, grem do banke in čaaaaakaaaaaam. Čaaaaaakaaaam. Ja, v tem času bi že napisala plačilni nalog, če bi ga imela. Lahko bi stopila mimo vrste do okenca, a po pravici povedano sem se bala, da bi prišlo do podobnega kravala, kot se zgodi, če zadnja opica v hierarhiji ukrade banano alfa samcu.

No, potem ko se je par penzionistov vse pomenilo z gospodično blagajničarko, ko so na dan privlekli hranilne knjižice in so se končno izmislili, kaj, koliko, kje, zakaj in kako želijo, pridem na vrsto jaz. S pripravljenim kemičnim in plonk ceglcem, da bom izpolnila plačilni nalog… me bančna uslužbenka napoti na stran, da ne bodo za mano čakali, medtem ko jaz izpolnjujem ta komplicirani formular (itak rabim pol ure, yeah). “Gospodična, tudi jaz sem čakala v vrsti, da so vsi opravili svoje,” ne pomaga. OK. Izpolnim plačilni nalog in - yeaaah, itak - čakam, da penzionistka, ki je stala v vrsti za mano, opravi svoje litanije. Še dobro, da jih skrbi, da ne bodo stranke čakale več, kot jim gre.

A zabavni del se šele začne. Ker sem v “nalogodajalec” vpisala code-name “anonimni”, je morala uboga uslužbenka vprašati na pet koncev in mi potem z zaskrbljenim frisom (jaz sem pač, ko “mi para piha skozi ušesa”, videti še bolj intimidating kot takrat, ko sem normalno prijazna) sporoči, da ne, da brez imena in ulice pa ne more opraviti transakcije, pa čeprav gre za donacijo (in v bistvu nikogar ne zanima, kdo je stal na začetku tega plačilnega naloga, as long as they got the damn money). Da vse skupaj le ne bi trajalo predolgo (vmes me je namreč gospodična še poučila, da sem vpisala XX centov, čeprav bi jaz - ampak, kdo SEM jaz - če bi želela plačati XX centov, to zapisala 0,XX eur), sem vzela plačilni nalog in pisalo, vmes sem razmišljala, da Luka Koper verjetno ne bom mogla biti, ker bo mislila, da Luka že ne more biti ženska, in sem napisala Marjeto Koper, ulico je pa vpisala roka sama, mislim, da je Belovarska ali nekaj podobno neobstoječega, 13, 13 se mi je zdela dobra cifra, žal mi je le, da nisem po navadi, pridobljeni v neumnih obrazcih z weba, napisala Kvatebrižniška 666… in je šlo skozi. Seveda je banka za to doživetje vzela provizijo (nenazadnje niso dobrodelna ustanova, ne?), hkrati pa je gospodična uspela uničiti ves moj trud in denar najprej položila na mojo kartico (na katero sem položila preostanek zneska te gotovinske transakcije) in s kartico izvedla plačilo položnice, tako da ja, vsi moji anonimni nameni so šli po zlu.

Ne, na banki niso neumni. Zli in umazani morda… neumni smo pa vsi tisti, ki se z njimi bodemo.

Bila sva. Preživela ofenzivo mladičev homo sapiens zagrebansisa in šele na koncu ugotovila, da ne bova videla swonov. Ker so pomrli. In če želijo nove, jim morajo narediti večje… em… a je uni čuvaj rekel “trkalište”? Sva videla pa razigrani vidri (kjut), več vrst marmozejev (nadkjut), spet enega kakaduja, ki se rad čoha (kot njegov ljubljanski kolega. MMG, na posnetku je slišati rdečega lorija, za katerega sva absolutno prepričana, da nikoli ne bo član najinega živalskega vrta, ker pač nihče ne more meni vzeti statusa največjega derišta)…

Mačje kletke, ki se je še dobro spomnim (to so približno 30 let stari spomini, kar si štejem v čast), so bistveno lepše in dostojnejše kot ljubljanske (OK, tigra imata pri nas totalen luksuz), a kaj ko so vse mačke spale, vse.

Končno sva videla prerijske pse (ljubljanski revček vedno spi), puščavske mačke a.k.a. prevarante (ker sva jih dolgo zmotno imela za svizce), zagotovo doživetje leta pa sta dve jastrebji želvi hlastavki (vsaka v svojem akvaterariju). Obe sta sicer manjši predstavnici svoje vrste (dosežejo do 100 kg), ampak nista razočarali. Prva je uspešno demonstrirala “vabo”, ki ji raste na jeziku (na fotkah se je ne vidi, pa tudi na posnetku je nehala migotat).

Druga, ki je v temni hiši in je zato nisem ovekovečila, pa je pokazala svojo pravo naravo. Najprej je GVjevemu prstu prihuljeno sledila, potem pa hlastnila tako, da sva kar odskočila. Saj ne, da že prej nisem mislila tako - ampak te grde pošasti res ne bi rada srečala z lastnimi udi v vodi.

Povzetek? V zagrebškem zooju je videti več kot v ljubljanskem. Samo medved se predstavlja v treh vrstah, divjih muck je pa več, kot sem si jih zapomnila. Res veliko vrst opic, lemurji, nekaj res eksotičnih a la nilski konj in tapir… bi bilo res fino še enkrat pogledati v malo manj obleganem živalskem vrtu. Je pa ljubljanski na bistveno lepši (in za živali prijaznejši) lokaciji: mislim, da štorklje in račke čisto nič niso uživale, ko je pred semaforjem na Maksimirski (samo prek ograje) čakal nekdo, ki je užival v svojem super woof woof ozvočenju.

Jaz bom¹. Pa ti?

1. bolj džastbikozajken, ne pa toliko zato, ker mislim, da so te blagovne znamke kul. Ker ne mislim. Ne vem pa, če so. [↩]

Kot nalašč me je pofočkala ravno danes, ko sem vsa razstresena od sanj čez vikend… Ko naju je z mamo na Kaninu najprej zajel snežni tsunami (go figure)… naslednjo noč pa sem, očitno preživela, prinašala novo življenje (mislim, da je kriv malimožaljaž, ampak ne bi šla stavit). Ena od tistih žensk, ki so namazane z vsemi žavbami, pa niso niti k od kure. Redka sorta.

In ker mimo descev skorajda ne moreva skorajda nikoli, tudi danes ni šlo brez. Pa mi pove “… moj ama brez smisla za romantiko. Ampak to ne pomeni, da ni pozoren pa da me nima rad. Me je na začetku to ful motilo, potem sem se pa vprašala, če je to najpomembnejše v mojem lifu. In ker ni bilo, sem rekla ok, imam pač desca, ki ni romantičen. Tako da moj nasvet vsem bejbam: ne težite descu za tist kar ste lahko brez!”

Prvič sem zanj slišala enkrat lani - megleno imam v spominu, da ga je priporočal Jonas v Futru, nisem pa čisto prepričana, a niti ni bistveno. Potem sem ga še kar srečevala, ko so mi ga kot zanimivega predstavljali drugi znanci z weba, a vedno sem imela eno težavo: 20 minut gledanja v računalniški monitor sicer ni veliko, je pa preveč. V službi si tega nikakor ne morem privoščiti, doma pa že tako za računalnikom sedim preveč in ko ni ravno treba, tega raje ne počnem. Zato se tudi s TEDom nisem družila.

Zadnje čase se mi je v Google Notebooku svaljkalo enih par konkretnih priporočil za različne TEDove prispevke, ki sem jih resnično želela pogledati.

In nekega jutra se mi posveti, da zdaj, ko je pomlad in ko se zjutraj ne tuširam več v gymu, vsak dan kakih 20 minut pogrešam kakšen “ropot” v ozadju. Bingo! V bookmarke sem si dala TEDovo temo What Makes Us Happy in zdaj skoraj vsak dan začnem z 20-minutnimi govori navdahnjenih ljudi - med tem ko se spravljam v obliko, sprejemljivo za svet, v katerem živim.

Ne samo to.

Tudi likanje, ki sem ga občasno skušala razvedriti s prispevki organizacije, ki ji mesečno nakazujem 11+ evrov, in njej sorodnih / konkurenčnih hiš, pa sem ugotovila, da tako početje likanje naredi samo še dodatno neprebavljivo (posledično se mi je zgodilo, da sem tako odlašala, da sem v nekem trenutku morala zlikati vse, kar imam) - je zdaj, odkar se s TEDom dobivam na dnevni bazi, pravzaprav mimogredno početje, ki me skorajda veseli. Mantra je nekako takšna: “Super, dva stroja moram zlikati - to pomeni poslušanje vsaj dveh zanimiva govorov na TEDu!”

Tole je moj mali prispevek v zakladnico idej, ki jih je vredno razkriti.

Pa še nekaj vtisov: Isabel Allende ima krasen nasvet Sophie Loren, še boljši pa so njeni osebni nasveti. Da je moja jeza samo monsunski oblak, me to (skoraj) vedno spravi v smeh, je povedal Matthieu Ricard, še kdaj pa bom ponovila govor o počasnosti Carla Honoreja, o smislu življenja Ricka Warrena. Prav presenečena sem bila nad J.J. Abramsom (režiserjem kopice butastih filmov, nazadnje Pošastnega), če bom kdaj slučajno imela otroke, pa jih bom vzpodbudila, da naredijo (vsaj teh) pet nevarnih stvari za otroke. Ostalih ne bom naštevala, je pa zanimivo, da se skozi govore popolnoma različnih ljudi in o različnih temah vleče kar nekaj rdečih niti: pomen radovednosti, sočutja in predvsem optimizem.

O TEDu je pisala tudi Pika.

UPDATE: Edino, kar mi gre res na JETRA, je jingle. Preagresiven in skozi kak limiter bi ga tudi lahko spustili!

Nisem apriori proti, sem pač dekle s kmetov in me šajni stvari načeloma (!) privlačijo. So pa lahko problematični. Ker včasih rečejo kaj, kar je v diametralnem nasprotju z želenim sporočilom. Še kdo najde bolno na mestu Lepe in zdrave (original)?

Komaj se sprijaznim z dejstvom, da je nekdo, ki ga ne poznam in za katerega vem samo to, da ima umazano dušo, sedel v mojem avtu in se dotikal mojih stvari, moram nad pregrado med žensko in moško garderobo zagledati še oko kamere na mobilcu¹?

A lahko kar dam kreditno kartico, pin, ključe od avta in stanovanja? In če je kdo tako patetičen, da mora ravno mene gledati golo (moje sožalje), naj se najavi. Se bom še slekla.

Nič drugega mi ne ostane.

1. Ne, policije nisem klicala. S tićema se videvam v utežarni. Tam sem dovolj nevarna že sama sebi. [↩]

… so pri AC Kondor nadvse prijazni in prijetni, popravilo mi prestavijo na ponedeljek, da ne bi čez vikend ostala brez prevoznega sredstva (bi mi sicer prav prišlo, ker bi se lahko pod “prisilo” šla lenivca).

… mi pri Žgajnarju naredijo malenkostno popravilo brezplačno in mi pojasnijo, da namen roparja ne bi bil poplačan - tako ali drugače. Ker ploščico pač vedno nosim v torbici. No, saj tudi druge varnostne ukrepe vedno zganjam. Razen ko v svoji nezavidljivi raztresenosti to pozabim narediti.

… pride pošiljka z roadid.com v natančno 6-ih dneh. MMG: do 6. maja me lahko ponucate za 1$ popusta na vsako naročilo (20x max). Žepki za superge so c.a.r.s.k.i. za fitnes in za ven (lučka pa itak, za nas, ki včasih uspemo v tekaške copate pa na asfalt še v temi. Včasih.)

… dobim tudi dober davčni nasvet - tudi v dar. Dohodnina me bo po grebatorskih prstih udarila tudi naslednje leto. Razlog je preprost: ker ne bi hotela ostati na repu socialne lestvice, delam. Ker delam, nekaj tudi zaslužim. Ker zaslužim, dobim položnico, na kateri preberem, naj čimveč stvari, ki jih počnem, počnem za to, kar mi bo nekdo dal mimo DURSa, ali pa naj se raje praskam po riti. Kljub vsemu velja, da če imaš normalno plačo (skratka prebiješ dohodninski cenzus in padeš med bogataše) in še avtorski honorar, si slednjega zorganiziraj prek popoldanskega s.p.-ja. Tako se da par sto evrov prišparati pri odmeri dohodnine in posledičnega doplačila.

Zdaj grem pa pred ogledalo vadit raven fris ob zastavljanju naslednjega vprašanja: “Rabite račun ali…?”

Vsake toliko moram biti junakinja ene od tistih zgodb, ki se takorekoč ustvarijo same (samo zapisati jih je treba) in katerih junakom se ponavadi globoko v sebi, a z ravnim frisom na ves (notranji) glas režim. Danes je torej spet vrsta na meni.

In kaj je modrost: tistega, kar lahko brez težav narediš na začetku treninga, ne poskušaj ponoviti na koncu.

Poleg modrosti je izkupiček današnje ne-prav-zabavne epizode še:

• rana na sredincu,
• bolečina zaradi krča v šunkah (pojavil se je sočasno z vprašanjem “kaj-pa-zdaj”),
• rog na čelu (in ne, čeprav sem izpadla kot koza, ne gre za metaforični rog).

Raje imam počepe in deadlifte, majkemi.