Zadnje čase se mi po lobanji premetava čedalje čistejša misel o tem, da so ljudje na splošno bolj samozavestni, kot bi se meni zdelo primerno. Jasno, da je spričo na splošno in meni zdelo to bolj mnenje kot dejstvo, a to ga ne dela nič manj glasnega in nič manj nove luči ne meče na reklo o tem, da se dobra roba sama hvali, kar seveda ni bilo mišljeno dobesedno ali pač? Dobra roba se hvali tako, da je dobra. Že to je dovolj. Ni treba afirmativne izjave o lastni kakovosti, pravzaprav vsakršno izjavljanje o tem izpodbija resničnost “dobrosti” robe. Sploh ne trdim, da je takšno razumevanje absolutno pravilno, a do izrekanja stavkov, v katerem so “jaz” in “dobra roba” le eno besedo narazen, sem začela gojiti čedalje večjo nestrpnost. Ta je posamično v obratnem sorazmerju z navedenimi zaslugami: pri ljudeh, ki se hvalijo z vsako osvojeno bralno in plavalno značko (pri čemer povrh vsega pozabijo pripomniti, da to ni bil delfinček reševalec, pač pa bronasti morski konjiček), mi skorajda meče plafon skozi strop. Hkrati - ker vem, da bi bilo prav živeti in pustiti živeti - se mi vključi self-depreciation mode, ki ne samo, da živeti dela občutljivo na dotik, ampak mojo malo nestrpnost napihuje na n potenco in kar se potem zgodi, je to, da se moja potenca eksponira v čisto prepotenco. Celo do te mere, da začnem tudi zase jemati reklo, da se dobra roba sama hvali, dobesedno, ker si mislim, da me lahko najedajo drugi in moja mala nestrpnost, ne more pa mi nihče vzeti strpnosti, s katero sem prišla do tega, da sem jih s tal ene parkrat potegnila 110 brez rokavic in paščkov in da pri tem nikakor ne bo ostalo.