Najprej se bom potožila:
- od jogurtov se mi te dni meša. Pojem jih preveč, preveč o njih razmišljam in preveč časa preživim pred hladilniki v raznoraznih štacunah. Gledam jogurte;
- malo mi je hudo, ker bom v tem postu za primer uporabila mlekarno, ki jo imam zaradi različnih razlogov rada. Ne gre toliko za lokal-patriotizem, pač pa osebnejše stvari;
- v zadnjem tednu mi je končno postalo jasno to, kar se latentno valja po moji duši že dolgo: sovražim reklame za jogurte! Fakit, vse tiste lepe ženske in njihove prebavne težave, ne vem, aktivia, klinc palc, actimel, jajc, soree, to je en sam nateg. Če je človek iskren, reklame za pralne praške in detergente obljubljajo manjše čudeže kot reklame za jogurte!
OK, kaj me muči, da mi ne more pomagati ena doza nečesa, kar pomaga na naraven način?
Razen tega, da me spravljajo v besnilo navedbe o hranilnih vrednostih na tekočih jogurtih in da sem danes povrh vsega v tabelo vnesla še cene… me moti čedalje manjša embalaža. OK - ne odobravam - ampak nekako še razumem, da modernim mamicam pomaga otroško pakiranje raznoraznih jogurtkov in sirčkov in kašic v količine, ki znesejo eno večjo žlico… Ne razumem pa, v čem je štos pakiranja jogurtov za odrasle v čedalje manjše doze? Mislim, ne vem, ali je bistveno, ali poješ 100 ali 80 gramov nečesa, kar je (skoraj) nič maščob, zanemarljivo malo beljakovin in okrog 15% sladkorja? Malo stresam bes tudi zato, ker se pogosto znajdem v situaciji, ko povrh vsega to ekološko katastrofo mečem v smeti nenačeto. Nepojedeno. Neuporabljeno. Pri vseh konzervansih, ki jih tlačijo v jogurt tako, da sem danes držala v rokah sadni jogurt, ki bo dober do 15. marca - in to ni bilo v trgovini… gredo v smeti. Verjetno nisem edina, ki tako hladilnik brani pred razrastom raznih kultur.

Anyhoo… odločila sem se preveriti, ali se jezim po nepotrebnem ali ne. Seveda je pri spremembah embalaže težko primerjati en in drugi izdelek, če ravno nimaš obeh - in jaz seveda nimam obeh, ker izdelka pač ne kupujem redno, pa še takrat bi morala pač… imeti srečo. Se pa zanesem na to, da je imel stari vipavski Bifidus točno tak lonček kot probiotični jogurt Merxove linije Zdravo življenje. 150 gramov. V to me je prepričala tudi navedba v tem članku in Merxova web-štacuna, iz baze katere tega starega pakiranja Bifidusa niso še odstranili.
V starem lončku je torej kupec dobil 150 gramov jogurta. V novem, ki sta po novem, ehm, dva (in se ju ne da kupiti ločeno - niti zmotiti se ne moreš: koda je samo na enem lončku), pa dvakrat po 125 gramov. V čem je trik? Nakana je čisto preprosta - če ne moreš povečati prodaje po kosu, povečaj kos. Kupec, ki želi jesti Bifidus, bo zdaj moral kupiti 250 gramov. No, saj tudi dobi več, knede? Problem je seveda drugod: če imamo nekaj doma, je večja verjetnost, da bomo to pojedli (pa čeprav smo ozaveščeni in se hranimo s hrano, ki je dobra za srce in ožilje). Predvsem pa: če ne bi imeli dveh lončkov Bifidusa, bi jutri kupili kak drug jogurt, ne?
Če pri jogurtu lahko tak argument spodbijamo, pa še malo bolj drži vodo pri kisli smetani, ki so jo ravno tako vrgli v dva lončka po 125 gramov. In nam je tako namesto običajnih 180 gramov prodajo 250.
Tudi če je vse to samo jadanje, pa z manjšanjem doz po pravilu večamo sorazmerni delež embalaže. Lonček probiotičnega jogurta Zdravo življenje (kot stari Bifidus) tehta 159 gramov, novi par lončkov pa 268 gramov. Preračunano na 100 gramov izdelka, smo pridelali 1,2 grama oziroma 20% več embalaže. Zagotovo reciklabilne - kot da nas bi to moralo tolažiti.
Stara embalaža
Neto jogurta: 150
Embalaže: 9
Embalaža na 100 gramov jogurta: 6
Nova embalaža
Neto jogurta: 250
Embalaže: 18
Embalaža na 100 gramov jogurta: 7,2
Še enkrat poudarjam, da je vipavski Bifidus samo priročen primer tovrstne manipulacije. Problem je, ker jih ne vidimo. Trgovčeva največja želja je zamegljen kupec: tak, ki se mu ne sanja, koliko kaj stane, koliko izdelka je v embalaži in tak, ki ne zna ničesar primerjati. Transparentna cena je nočna mora proizvajalcev in trgovcev.
A bolj kot to, da kupci pristajamo na to pogodbeno razmerje, kjer plačujemo več za stvari, ki se jih dobi za manj (mmg - v čem je fora, da Mercator kilogram Šmarskega Roka prodaja za 9,5+, Spar Light, ki je zame popolnoma isti izdelek, pa stane 4,76 evra na kilogram?)… problem je tudi ekološki. Veliko ljudi MISLI in iskreno verjame, da je glede tega treba kaj narediti. Ko je treba to nekaj narediti, nastane problem. Na primer nekupovanje jogurtov v čedalje manjših količinah v kombu z več embalaže. Podobno velja za ostalo hrano - predvsem tisto, ki jo v majhnih količinah kupujemo zgolj iz razvajenosti. Ali neuporabo robčkov za odstranjevanje make-upa - ogromno embalaže za en ništrc, ki ga reši kapljica mila ali drugega odstranjevalnega sredstva. Ali ločevanje odpadkov (o tem bom enkrat, ko bom dovolj pri sebi, napisala ekstra post).
Mislim, koje jadanje, če potem mrtvozavestno počnemo nasprotno. Ne kažem s prstom in ne butam se po prsnem košu. Niti približno. Recimo - imam še veliko grehov, ki ste jih nekateri že odpravili. Razmišljam na glas. Nočem svoje zavesti popolnoma utopiti gnanju za uresničevanjem želja, ki so v moji glavi umetno nasut plevel.
Samo še v premislek… video argument o tem, zakaj se je na (ne)posledice globalnega ogrevanja dobro pripraviti oziroma jih skušati omiliti, ustaviti. Simple - mnogi zagotovo ne razumejo, čeprav gre za otročje enostaven in luškan argument. Via Simona. Ne bom embedala. Poglej sem.