Prisluhi iz ženske garderobe

Ko me, kot bi rekel žal skorajšnji bivši sodelavec Simon, mučita odtegnitvena anksioznost in bivanjska praznina (njegovi izrazi)… ali ko sem j**** pmsična (ej, vsak dan bi se brila, samo da mi ne bi bilo treba prenašati tega čustvenega guganja, izostrenega sluha in počasnega duha, zalitosti z vodo, pretiranega apetita in napihnjenega trebuha vsak mesec vsaj en teden, res, častna)… bi mi tole reeeees prav prišlo (še bolj pa vsem, ki me obkrožajo, še posebej tistim, ki se ob meni znajdejo zaradi sile naključja)…

(vir)

Odprla sem vrata avta in z nogo previdno potipala po tleh, kot bi se hotela prepričati o njihovi trdnosti. Vse mi je bilo znano, šola, dijaški dom, most, telovadnica… a kot bi nekdo živel v moji dnevni sobi, medtem ko sem bila na dopustu. Poslikave na obokih amfiteatra so nove, pa že ostarele, šola zaraščena z drevesi, ki so tam, kjer sem… še včeraj parkirala kolo; znak za bankomat je tam na novo: v spominih ga ni, zdaj je pa že ves ofucan. Kaj je bilo tam, kjer je zdaj fontana? A se sploh še spomnim: v eni roki čokolada Nada, v drugi zavojček bonbonov Rondo… kasneje čakanje na odhod avtobusa kam na lepše… in pogled zazrt v makadamsko parkirišče, počivališče za kamione in avtobuse… To je bilo še takrat, ko težke prevozne mehanizacije nismo prepovedali v malem mestu in je preusmerili na obvoznico. Kako je mogoče, da še vedno čutim željo po tem, da bi bila, zdaj pa je od njenega odprtja že tako daleč, da je že stara? Ko so vrt prve pizzerije tresli konvoji potujočih tovorov iz vseh vetrov… tam, na oknu prve pizzerije, kjer je zdaj že dolga leta prostor brez zgodbe, je visel plakat, ki je vabil na volitve. Še dolgo po tistem nisem čisto dobro razumela tega pojava, a spomnim se, da so takrat, ko je bil izvoljen Janez, tisti, ki so razumeli, hodili z uporniškim nasmeškom na rahlo sklonjeni glavi. Da se je zgodilo nekaj dobrega, sem razumela tudi jaz.

Danes se sprašujem, kam so šla vsa ta leta. Kdaj sem postala taka, da imam spomine, ki sežejo tako daleč, da boli, ko manjka kako drevo, ko so stvari postale manjše in bližje? Ko nekateri odhajajo za vedno, … če pa so šele včeraj pravzaprav prišli?

Ali novice tudi zame prihajajo prehitro? In ali bom takrat, ko ne bom imela več česa izgubiti, ker bo izid že znan, lahko svoj strah presegla tako, kot ga je on? Danes sem med sprehodom po trgih svoje mladosti, ki so jo ves ta čas oddajali v najem in ki pravzaprav ni več moja, poslušala, kaj vse je naredil za to, da danes ni več tako, kot je bilo. Tisto, kar je prineslo, da se zdaj tam skorajda ne znajdem več.

A največ nam je zagotovo dal po tem: nam, prostovoljnim sužnjem nemira in posvojenih želja.

Vsako leto uničim vsaj eno škatlico. Letošnji sezoni je služil podaljšek iz prejšnje, zato pa sem morala še predčasno po nakupih (to veselje običajno pride jeseni).

Kot običajno sem si - kljub temu, da za tegale vem, da ga bom kupila, ker je moj stalen že nekaj let - vzela nekaj “dragocenih” ženskih trenutkov in se zadrževala ob stojalih z ličili, premišljujoč o tem, kako je vse, kar počnemo, namenjeno ljubezni. Tudi če dandanes mislimo, da nekaj počnemo, ker imajo ta početja neko inherentno logiko in raison d’être, je vse samo zato, ker iščemo ljubezen ali pa se branimo pred tem, da je nismo našli. Ali da ona ne najde nas. Za rdečilo za lica bi šla stavit, da je namenjeno iskanju ljubezni zgolj posredno - prek lepotičenja. Pa ni. Rdečica na ličnicah, ki se razširi čez ves obraz, vrat in prsi, je eden od znakov ženske seksualne vzemirjenosti in moške (podzavestno) privlači. Odkar sem to pobrala iz oddaje The Human Animal, mi je pri jutranjem ritualu rdečenja ličnic, za katero sem bila prepričana, da služi poudarkom in izrisovanju obraznih kontur, kar malo nerodno. Da o stoletjih barvanja ustnic s šminko niti ne govorim (ampak to sem vedela).

Nerodno pa je tudi odkritje (isti vir), da je žensko telo zelo namensko tako oblo. Ko se je naš prednik dvignil na noge, je rit postala zadnjica. Nekje zadaj, manj izpostavljena, manj očitna, manj vabljiva. Zato smo ljudje postali edina bitja, pri katerih imamo ženske predstavnice nabrekle prsi tudi, ko ne dojimo (well, I’m not speaking for myself here). Da spominjajo na rit. Okroglasta so tudi kolena in komolci, rame. Iz prave perspektive je vsak kos ženskega telesa videti kot rit. Zakaj so potem kao najlepše ženske dandanašnjega sveta videti kot lizike… je zgolj retorično vprašanje. Zamišljene smo bile kot ena velika rit na dveh nogah. Ker je samcem tako všeč.

Situacija je taka. Na Podutiški stojim na pasu za izvoz na obvoznico, pred mano čaka avtošola. Prižge se zelena, avtošola stisne po gasu, čeprav nekdo prihaja iz nasprotne smeri. Zavoljo tega - pred zavijanjem v levo - še enkrat stisne, tokrat po zavori, ker tisto, kar prihaja iz nasprotne smeri, piči kot sneta sekira. In ima takisto tablico L.

Ni se zgodilo. Bi pa bilo nekoliko nenavadno.

Razlika je samo drobcena. Tako drobcena, da jo je treba dati na jumbo. Pa saj je v redu, ta etnološka disciplina v ohranjanju najlepših rekov moje in tvoje mladosti: isto sranje, novo pakovanje.

Ampak jaz vseeno prisegam na light. :)

Čeprav rojena na ić, sem danes zafilala stereotip Slovenceljke tako, da je revež pokal po šivih.

Torej:

• če je poceni, kupiš (pa čeprav nisi nameraval);
• itak da opaziš, da je nekaj poceni;
• če je alkohol, potem o nakupu sploh ni dileme;
• pa naj se zaprmej sosedu trta posuši - ker isti izdelek prodaja po ceni 11+ € - to vem, čeprav imam za dokaz samo pollitrsko varianto iz e-štacune - po še odvratnejši ceni…

VINO - KRAS
0,5L
9,83 EUR
TERANOV LIKER,16% alkohola
Barva: RDEČE
KRAS SEŽANA

Vzela sem vse.

Na zdravje!

Le da tale ne sodi ravno v kategorijo “offensive”. Tarsier, doma ponekod v Indoneziji. Zaenkrat še.

(vir)

Zadnjič sem prijateljici pisala o tem, kako nehvaležni so moji otroci. Ko jih popedenam, me pozabijo: ne stiskajo se k meni, ne vračajo mi nasmehov, ne šlivijo me 5 posto. Razen ko jih je treba popraviti, jim kaj odvzeti ali dodati.

Ampak vsakič, ko se kateri od njih rodi… ali pa vsaj na novo rodi, je fajn. Tale, ki je star že dve leti in ki je danes dobil novo oblekico in veliko novih sposobnosti, je vsaj malo moj, večinoma pa ga pedena tisti, na katerega sem danes še posebej ponosna.

Najprej se bom potožila:

• od jogurtov se mi te dni meša. Pojem jih preveč, preveč o njih razmišljam in preveč časa preživim pred hladilniki v raznoraznih štacunah. Gledam jogurte;
• malo mi je hudo, ker bom v tem postu za primer uporabila mlekarno, ki jo imam zaradi različnih razlogov rada. Ne gre toliko za lokal-patriotizem, pač pa osebnejše stvari;
• v zadnjem tednu mi je končno postalo jasno to, kar se latentno valja po moji duši že dolgo: sovražim reklame za jogurte! Fakit, vse tiste lepe ženske in njihove prebavne težave, ne vem, aktivia, klinc palc, actimel, jajc, soree, to je en sam nateg. Če je človek iskren, reklame za pralne praške in detergente obljubljajo manjše čudeže kot reklame za jogurte!

OK, kaj me muči, da mi ne more pomagati ena doza nečesa, kar pomaga na naraven način?

Razen tega, da me spravljajo v besnilo navedbe o hranilnih vrednostih na tekočih jogurtih in da sem danes povrh vsega v tabelo vnesla še cene… me moti čedalje manjša embalaža. OK - ne odobravam - ampak nekako še razumem, da modernim mamicam pomaga otroško pakiranje raznoraznih jogurtkov in sirčkov in kašic v količine, ki znesejo eno večjo žlico… Ne razumem pa, v čem je štos pakiranja jogurtov za odrasle v čedalje manjše doze? Mislim, ne vem, ali je bistveno, ali poješ 100 ali 80 gramov nečesa, kar je (skoraj) nič maščob, zanemarljivo malo beljakovin in okrog 15% sladkorja? Malo stresam bes tudi zato, ker se pogosto znajdem v situaciji, ko povrh vsega to ekološko katastrofo mečem v smeti nenačeto. Nepojedeno. Neuporabljeno. Pri vseh konzervansih, ki jih tlačijo v jogurt tako, da sem danes držala v rokah sadni jogurt, ki bo dober do 15. marca - in to ni bilo v trgovini… gredo v smeti. Verjetno nisem edina, ki tako hladilnik brani pred razrastom raznih kultur.

Anyhoo… odločila sem se preveriti, ali se jezim po nepotrebnem ali ne. Seveda je pri spremembah embalaže težko primerjati en in drugi izdelek, če ravno nimaš obeh - in jaz seveda nimam obeh, ker izdelka pač ne kupujem redno, pa še takrat bi morala pač… imeti srečo. Se pa zanesem na to, da je imel stari vipavski Bifidus točno tak lonček kot probiotični jogurt Merxove linije Zdravo življenje. 150 gramov. V to me je prepričala tudi navedba v tem članku in Merxova web-štacuna, iz baze katere tega starega pakiranja Bifidusa niso še odstranili.

V starem lončku je torej kupec dobil 150 gramov jogurta. V novem, ki sta po novem, ehm, dva (in se ju ne da kupiti ločeno - niti zmotiti se ne moreš: koda je samo na enem lončku), pa dvakrat po 125 gramov. V čem je trik? Nakana je čisto preprosta - če ne moreš povečati prodaje po kosu, povečaj kos. Kupec, ki želi jesti Bifidus, bo zdaj moral kupiti 250 gramov. No, saj tudi dobi več, knede? Problem je seveda drugod: če imamo nekaj doma, je večja verjetnost, da bomo to pojedli (pa čeprav smo ozaveščeni in se hranimo s hrano, ki je dobra za srce in ožilje). Predvsem pa: če ne bi imeli dveh lončkov Bifidusa, bi jutri kupili kak drug jogurt, ne?

Če pri jogurtu lahko tak argument spodbijamo, pa še malo bolj drži vodo pri kisli smetani, ki so jo ravno tako vrgli v dva lončka po 125 gramov. In nam je tako namesto običajnih 180 gramov prodajo 250.

Tudi če je vse to samo jadanje, pa z manjšanjem doz po pravilu večamo sorazmerni delež embalaže. Lonček probiotičnega jogurta Zdravo življenje (kot stari Bifidus) tehta 159 gramov, novi par lončkov pa 268 gramov. Preračunano na 100 gramov izdelka, smo pridelali 1,2 grama oziroma 20% več embalaže. Zagotovo reciklabilne - kot da nas bi to moralo tolažiti.

Stara embalaža
Neto jogurta: 150
Embalaže: 9
Embalaža na 100 gramov jogurta: 6

Nova embalaža
Neto jogurta: 250
Embalaže: 18
Embalaža na 100 gramov jogurta: 7,2

Še enkrat poudarjam, da je vipavski Bifidus samo priročen primer tovrstne manipulacije. Problem je, ker jih ne vidimo. Trgovčeva največja želja je zamegljen kupec: tak, ki se mu ne sanja, koliko kaj stane, koliko izdelka je v embalaži in tak, ki ne zna ničesar primerjati. Transparentna cena je nočna mora proizvajalcev in trgovcev.

A bolj kot to, da kupci pristajamo na to pogodbeno razmerje, kjer plačujemo več za stvari, ki se jih dobi za manj (mmg - v čem je fora, da Mercator kilogram Šmarskega Roka prodaja za 9,5+, Spar Light, ki je zame popolnoma isti izdelek, pa stane 4,76 evra na kilogram?)… problem je tudi ekološki. Veliko ljudi MISLI in iskreno verjame, da je glede tega treba kaj narediti. Ko je treba to nekaj narediti, nastane problem. Na primer nekupovanje jogurtov v čedalje manjših količinah v kombu z več embalaže. Podobno velja za ostalo hrano - predvsem tisto, ki jo v majhnih količinah kupujemo zgolj iz razvajenosti. Ali neuporabo robčkov za odstranjevanje make-upa - ogromno embalaže za en ništrc, ki ga reši kapljica mila ali drugega odstranjevalnega sredstva. Ali ločevanje odpadkov (o tem bom enkrat, ko bom dovolj pri sebi, napisala ekstra post).

Mislim, koje jadanje, če potem mrtvozavestno počnemo nasprotno. Ne kažem s prstom in ne butam se po prsnem košu. Niti približno. Recimo - imam še veliko grehov, ki ste jih nekateri že odpravili. Razmišljam na glas. Nočem svoje zavesti popolnoma utopiti gnanju za uresničevanjem želja, ki so v moji glavi umetno nasut plevel.

Samo še v premislek… video argument o tem, zakaj se je na (ne)posledice globalnega ogrevanja dobro pripraviti oziroma jih skušati omiliti, ustaviti. Simple - mnogi zagotovo ne razumejo, čeprav gre za otročje enostaven in luškan argument. Via Simona. Ne bom embedala. Poglej sem.

In to že septembra poleti! Kje jaz živim?

Mimogrede - ne delam si utvar o pomembnosti svojih objav, ampak očitno je zdrav razum le prevladal. EMA - vsaj v petkovem večeru - letos z Mobitelom teži penzionistom. Končno pravo ciljno občinstvo!

MMG, v čem je fora tako številnih voditeljic iz Vipavske doline? Nataša Nardin, Nataša Bolčina, Ivana Šundov, Eva Irgl, Tjaša Hrobat? A sem še katero pozabila?