Prisluhi iz ženske garderobe

Škomentir. Komentar, ki zaneti špetir.

Nikoli ne veš, koliko ljudje v resnici fotokopirajo, dokler ne začnejo valjčki v stroju zares moteče cviliti.

Če se - v želji po zmagi - lotiš boksarske vreče, bo to zagotovo njena zmaga.

Če si ne želiš, da bi nekdo sprejel ponudbo, mu ne sugeriraj, naj izvoli skozi vrata.

Občasno nevrotična in tečna 30+ letnica, dobro situirana, brez otrok in z lastnim stanovanjem, iščem tebe. Bodi prijazen, zmerno priljuden, urejen, s smislom za humor, ljubitelj malih živali in gora ali kakršnih koli izletov. Ne bodi preobsežen, pa tudi ne prekratek. Deloholiki, alkoholiki, kadilci, odvisniki od telefona, računalnika in drugih gadgetov - nezaželeni. Obvezen pogoj: bodi nevezan in brez obveznosti.

Če kje obstaja tak vikend, bi ga rada spoznala. Čimprej, takoj.

Šifra: lahko tudi samo spiva.

V tolažbo tistim, ki me kličete in mi pišete, pa dobite: “nimam časa”.

Make the logo bigger has just entered a new dimension.

[LOGO] mora biti na vrhu, velik in zelo dobro viden (izjemno pomembno - čez celo širino slike)

(poudarki so original)

I go suffer. To gre zraven (najdeno via Underconsideration).

Ker sta mi morili vse jutro s svojimi skrivalnicami, sem ju za kazen zamešala - toliko, da zdaj lahko furata safr. 506 in 504. C.

Če sem zmešana jaz, naj bosta še oni.

Vseeno me je zanimalo, koliko bom točno dvigovala. OK, od oka sem ocenila, da imam 70 kg in da to pomeni približno 21 kg bremena (30% telesne teže). Tistih trikrat ali štirikrat sem za zihr vadila s 25 kg - vedno preveč odličnjaško: s prenizko določeno končno pozicijo in s previsokim vsakokratnim postavljanjem v začetni položaj. 5 minut počepanja s tretjino lastne teže na hrbtu je žal nekaj, pri čemer ne zmorem natančno šteti opravljenih ponovitev: rezultati so bili od 170 do 190 s pridržkom, da sem vedela, da nisem popolnoma prepričana, če sem prav štela.

Nazaj k vprašanju - koliko mi bodo naložili na hrbet? Iz omare sem potegnila tehtnico, iz škatle z zdravili (ne vem zakaj) še njen display in navodila za uporabo… in se pustila šokirati: well, ne počutim se tako, ampak, ja, moja tehtnica in kasneje tista v Otelu sta usklajeno pokazali 73,3 kg. [Na tem mestu si poljubno predstavljajte mene1 in mene2, kako vpijeva druga na drugo, češ, ti si debela, ne, nisem debela, če pa nosim konfekcijsko 38-40, ja, pa si, debela, ne, nisem, ker mi nikjer čisto zares ne... etc... Prepriru se je elegantno izognil Najljubši, ki je na vprašanje, ali sem debela, odvrnil, da ne ve - PA JA, zdaj vem, pač noče povedat... Zelo dobro ve, da - kjer se prepirata dve, lahko faše še tretji...]

Anyhoo. Misli na podatek, ki ga je izbljuvala tehtnica, sem odgnala, ker danes ni bil dan za razmišljanje o tem, da imam res resno resne težave s interpretacijo toka informacij, ki jih posreduje ogledalo (damn, to ima ogromno implikacij, ki jih bo treba preučiti eno po eno), pač pa dan za delo, delo, delo (pa kako lahko jaz, s svojimi 73,3 kg tako vehementno pišem o hrani za hujšanje?!) in tekmo.

Čeprav mi je ves čas nekako (neslabšalno) dol viselo, ker sem vse skupaj vzela napol za šalo, se me je ob odhodu polotila moja prijateljica trema, ki sem jo skušala izbijati s tema in s tem, ko pa sem videla začetek počepanja druge tekmovalke, ki je - mimogrede - le pet let mlajša od moje mame, sem mislila, da me bo kap. Najljubši je hotel staviti, da jih bo naštepala 220: sicer bi izgubil, ker bi jaz rekla 200 in zgrešila za en sam počep, ampak pogled nanjo mi je še tisto malo “saj-bo-saj-bo”-zavesti sesekljal v franže in se mi zdi, da so se mi - kako neugodno, če gre človek na počepe - rahlo začela tresti kolena.

Ko mi je števec (ali bi bilo bolje “štetelj” - glede na to, da je bil človek) povedal, da sem na “polovički”, na njegovo srečo nisem več imela energije za resen premislek o tem, da bi ga za to “ičko” kaznovala (recimo, da bi ga bolj bolelo, če bi bila palica olimpijska, ne pa fitnesarska)… in sem - s poželjivim pogledovanjem proti bidonu z vodo - zdržala. Zmagala je seveda tista gospa, ki me je prestrašila in pomagala.. Pri počepih se namreč sploh ni dvignila v začetni položaj, ampak se je na pol poti enostavno obrnila nazaj proti končnemu, kar pomeni, da je bolj ali manj delala smukaške počepe (5 minut. Naporno. Ne poskušat doma). In mi je na opazko o tem Najljubši rekel, naj nikar ne zaklepam kolen (to pomeni, da jih ne popolnoma iztegnem)… kar je zagotovo za enih 10-15 počepov spremenilo moj rezultat. Navzgor.

Prav ene toliko je ta gospa svoj rezultat izboljšala od prejšnje tekme (spomladi). Po opravljenem sem sedla med občinstvo in razmišljala, zakaj je ona edina, ki je znova prišla. Zakaj bi jaz še enkrat prišla? 5 minut muke, ko te enih 50 ljudi gleda v rit? Zakaj priti, če ne bom boljša - vsaj od sebe? In kje bom dobila ta pribitek, če sem pa dala vse od sebe? Ne, zagotovo ne morem narediti bistveno več počepov.

K sreči se mi je posvetilo prej, kot bi to mišljenje zabetonirala v svoj zmatrani možgan. Hej, pa koliko pavz sem jaz imela vmes! A bi se dalo brez? Zagotovo! Ali bi lahko jaz brez? Verjetno. Ali bom? Ne vem.

Vem pa, da se moram otresti zelo slabe navade: biti tekmovalna takrat, ko mi ni treba. Oziroma ko ne zame ne za mojo okolico sploh ni dobro, da sem. Sploh pa bi morala prenehati s treningom v disciplini pasivna tekmovalnost. Za začetek spoznati, da s tisto v ogledalu nisva v isti konkurenci. Da pravzaprav sploh ne tekmujeva.

P.S.

Po počepih je vsaka dodatna stopnička čisto odveč. Tudi če moraš nanjo po nagrado. :)

Pa ne zaradi tega ali tega.

“Ne, to je taka pravljica. Jaz imam raje realistične romantične komedije,” sem odvrnila na A-in¹ predlog, naj grem pogledat Začarano. Nekaj trenutkov sem mislila čisto resno.

Uf, tole je pa za tistega, ki me je začel nadomeščati pri vlečenju dreta pred Animal Planetom. Škoda, ker je za danes verjetno že prepozno. :)

1. samo predlagala je, ker ne, ona ne gleda romantičnih komedij, they give false hope :) [↩]

Me je le preveč firbec matral in sem naredila osnovno poguglanje vprašanja o tiskanju denarja s Photoshopom oziroma o tem, zakaj mi Photoshop sporoča, da odpiram podobo bankovca.

Zelo nekomplicirano povedano: tehnologija je tako napredovala, da je ponarejanje easy, zato je ameriški kongres “namignil” Adobu (in drugim), da bi bilo fino, da programčki vsebujejo določen algoritem, ki bo zmogel prepoznati neko podobo kot podobo denarja (za posamezne apoene vseh pomembnejših svetovnih valut, med katere spada tudi slovenska - ko’k se pa to fensi sliši) - pri odpiranju, skeniranju in lepljenju… Kolikor sem preletela info via gugelj, je bilo tako, da CS sploh ni hotel početi ničesar za denarjem, s CS2 pa so dovolili odpiranje in editiranje, še vedno pa denarja ne moreš tiskati.

Kako moderni stroji (trdi in mehki) vedo, da jim pred nosom leži bankovec, je drugo vprašanje. Nekaj iztočnic na to temo pri Stevenu J. Murdochu ali na tinotopii.

Pa še en copy/paste o tem, kaj lahko s podobami denarja počnemo via rulesforuse.org (Europe -> Slovenija):

Splošni podatki o reprodukciji bankovcev:
Prepovedano je spreminjati videz bankovcev te valute.
Reprodukcije ne smejo biti uporabljene v kontekstu, ki je lahko žaljiv (npr. kot del pornografskih gradiv ali gradiv, ki spodbujajo k nasilju). Prepovedane so tudi reprodukcije, ki kršijo avtorske pravice za euro bankovce.
Člen 1 Smernice ECB/2003/5 opredeljuje neskladne reprodukcije, člen 2 Sklepa ECB/2003/4 pa opredeljuje nezakonite reprodukcije euro bankovcev. Takšne reprodukcije euro bankovcev v načelu niso dovoljene. Člen 2(3) Sklepa določa pogoje, ki jih morajo izpolniti zakonite reprodukcije, za katere ni potrebno posebno dovoljenje. Za reprodukcije, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, je potrebno potrdilo o skladnosti s pravili za reprodukcijo.

Reprodukcije v tiskanih medijih:
Obstaja več omejitev. Omejitve glede velikosti se razlikujejo npr. glede na to, ali je reprodukcija eno- ali dvostranska. Da bi bile zakonite, morajo reprodukcije na splošno spoštovati pravila, ki so določena v Sklepu ECB/2003/4 in Smernici ECB/2003/5.

Reprodukcije v elektronskih medijih:
Reprodukcija bankovcev za javno dostopne digitalne slike je dovoljena, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
* ločljivost slike je 72 dpi ali manj;
* diagonalno čez reprodukcijo je v kontrastni barvi natisnjena beseda »SPECIMEN« (vzorec). Dolžina besede mora biti vsaj 75% dolžine reprodukcije, črke pa morajo biti visoke vsaj 15% širine reprodukcije.

In tako sem po nepotrebnem zapravila 106,4 evra. Ker če se ne sme, se pač ne gremo.
MMG: tudi bankovec za 100 evrov, ki je apoen 106,4, Photoshop prepozna kot nekaj, česar noče printati. OK, Adobe, hvala za kompliment.

Ko sem sinoči pri Piki videla, da želi, da napišem kaj o Keniji, me je zaobjel en velik WTF?! Kaj naj napišem o jebeni Keniji? Kaj vem o Keniji? Kaj imam s Kenijo? In kaj lahko naredim za Kenijo? Vem za Nairobi, Masaje, mogoče bi se mi celo posrečilo približno najti Kenijo na afriškem zemljevidu, vem, da so imeli pred kratkim volitve, na katerih naj bi dosedanji predsednik v določenih okrožjih dobil tudi 120% podporo, in da so zaradi tega izbruhnili nemiri in da je kenijskega slehernika zajela beda. Da sem v tisti demografski skupini, ki si ne more privoščiti dopusta v Keniji kar tako, na izvlek kartice.

Čisto mogoče je, da bo kdo moj pogled označil za evropocentričnega, sama pa mislim, da gre zgolj za pragmatično brezbrižnost. OK, lahko na blogu kričim, da želim, da se končajo vse vojne (po prioriteti najprej vse humanitarne katastrofe začenši s Kenijo), da želim, da izvoljeni ljudstva tudi te stvari uvrstijo na svoje naporne urnike, da o tem spregovorijo… lahko. Ampak nekako ne čutim, da sem s tem kaj posebnega prispevala. In verjetno je za to kriva moja tiha navajenost na samoumevnosti: pa saj je menda jasno, da sem proti nasilju, da sem proti trpljenju in da ne želim, da se tam, v daljni Keniji ene lepe črnke bojijo zase in za svoje otroke in da se lepi temnopolti mladeniči streljajo med sabo! Saj nisem zmešana! A je treba to posebej povedati?

Problem je seveda v tem, da ni problem Kenija. Problem je svet, kakršnega smo zgradili. Svet, v katerem nam določene stvari, ki so temelj naših svoboščin in privilegijev, čisto ustrezajo, le da to redko (če sploh) eksplicitno priznamo. Ali smo čisto prepričani, da bi živeli enako dobro, če bi Afrika ne bila, kakršna je? Bi bilo ravnovesje lagodja, udobja in blagostanja za nas enako, če bi bila Afrika velesila? Ali bom naslednjič tekla v startaskah, zato da ne bom s svojimi najkicami podpirala hegemonije globalnih korporacij oziroma omniprezentnega Kapitala? Tiste sile, ki ji - kot meni - čisto ustreza, da je stanje zaenkrat tako, kot je… in ki se ne sprašuje, če ni to morda tisto, kar je root of all evil, zaradi katerega mladi Afričani izgubijo razum in se vdajo nasilju - v upanju na to, da se bo jeziček na tehtnici blagostanja premaknil vsaj malo v prid njegovim?

Nikakor ne želim zmanjšati vloge in pomena dela tistih, ki si - kot dr. Drnovšek ali Tomo Križnar - k srcu vzamejo tragedije, ki bi jih lahko mirno obšli. Ampak - a naj res tudi jaz skrbim za Kenijce, če ne najdem niti časa, da bi zimska oblačila odpeljala na Karitas… ali šla obiskat svojo bivšo stanodajalko, ki v svojem desetem desetletju ugotavlja le še to, kako je zadnja iz svoje generacije, vse mlajše pa so čedalje bolj zaposlene in prezasedene, da bi jo prišle zmotit, medtem ko šteje, koliko avtomobilov se je peljalo mimo njenega bloka tisti dan? Nesreča nam je dovolj blizu, da res ni treba gledati televizije, da bi zanjo vedeli. Srečni smo lahko, da so v Afriki tako revni, da si ne morejo privoščiti, da bi se zaradi lastne nesreče z našimi letali zaletavali v naše hiše.