Prisluhi iz ženske garderobe

Vem, da bo zvenelo strašno babje, napol otročje in frkolinsko - morda celo neodraslo in zelenjaško. Ampak naj še tako potujem po sinaptičnih mostičkih, ničesar ustreznejšega si ne morem zamisliti: moje leto 2007 je poleg ostalih modrosti zaznamovalo odkritje krila. Kikle.

Najina neljubezen se vleče od tam nekje, ko sem se začela zavedati svoje oblike… in ugledovanja svojih meč v odsevu izložb, ki sem jih obhajala predvsem v poletnih počitnicah. Moja meča so - in prosim, da se konkurentke lepo samoizločite iz tekmovanja - pač kot iz učbenika anatomije, poglavje moške noge. Če bi kdaj tekmovala za miss fitness (bognedaj miss figure), bi me verjetno diskreditirali… in me poslali na “še malo pojej in potreniraj” v body-building kategorijo.

Jasno, da za oblačilne komplekse niso bila vedno kriva samo meča, ampak naneslo je, da so se drugi razlogi nekoliko zmanjšali in izgubili svoj pomen ali pa vsaj izrazitost. Ostala so samo še meča in kolena, ki pašejo zraven.

Če skrajšam te zakompleksane litanije, lahko samo še rečem, da se mi je v najhujši vročini utrnilo, da sem enostavno že prestara za ujčkanje frustracij in da bodo morali pač vsi gledati stran, če jih bo motilo, da kažem svojo grozoto od nog. Ko sem jih nataknila še na visoke pete, se je nekako dalo preživeti: tudi v kombinaciji s premajhnimi joški.

Do zime sem že bila spet namrgodena tercialka, ki jo nekritičnost pri razkazovanju nog in pisanih nogavic moti. Dokler me ni popadla neobhodna potreba po avto-marketingu (prijatelji in znanci iz foha bodo razumeli, da gre za logični refleks, ki se pojavi bodisi, ko je povpraševanje manjše od ponudbe, ali ko je produkt do konca gnil - ali ko nastopi žalostni ekvinokcij obojega) in je stare Vagabondke doletela obsodba: Karitas, sama pa sem morala nabaviti nadomestek za pohodnost zasneženo-zamrznjenih površin. Škornje. In dve kikli in tričetrt hlače. Od svojega odseva iz ogledala že zdavnaj ne padam več v zavistno nezavest… in ne, ne mežikam si in si prigovarjam “you’re so hot” (kot znanka izza Luže)… sem pa ponosna, da sem brez mačete sesekljala mečati kompleks. Določena dva pogleda (od čisto določenih dveh žensk, ki ju sicer ne cenim, ker preveč data nase, premalo pa iztisneta iz sebe) sta me prepričala, da sem ravnala prav.

Če sem z odhajajočim letom popolnoma iskrena, pa moram omeniti, da je leto prineslo tudi grenko spoznanje, da me pogosto zatajijo besede. Se me ognejo v velikem loku ali preprosto šviznejo mimo mene, da jim komaj vidim v hrbet. Ob slovesu leta še nisem čisto gotova, ali bom odkrila, da me v resnici nikoli niso prav posebej marale in da sem si nasprotno samo domišljala, ali pa se je res kaj spremenilo, da jih ne dohajam več (mogoče jem premalo mastno hrano? Bi ne smela opustiti česna? Sem prepogosto s svojimi mislimi? Mogoče besede premalo menjam z drugimi?)… Vem le, da me kdaj pa kdaj, ko sem ob Megli sposobna zapisati samo kaj tako ubornega, začne stiskati v želodcu. Da ob reševanju testa čustvene inteligence za Facebook¹ panično razmišljam, ali se samo podcenjujem, ko na več vprašanj o tem, ali imam bogat besednjak za opis lastnih čustvenih situacij, odgovarjam z bolj ali manj samozaničevalnimi odgovori…

Hkrati pa mi je v olajšanje misel, ki mi jo je pred leti večkrat povedal Najljubši: besede so precenjene. Še dobro, da so, sicer bi se vrnila na začetek leta in s časovno radirko pobrisala nekaj odkritij leta (ker se o njih motim). V tem letu bi potem morala zradirati tudi obdobje, ki je v vseh pogledih preseglo vsa moja prizadevanja v… recimo temu… zadnji dekadi (ker *nočem niti slišat*). Morala bi pritisniti gumb “izbriši” na tem postu (ker očitno slabo prenašam kritiko).

Misel o tem, da so besede zapadle potrošniški logiki in da so precenjene, me tolaži tudi takrat, ko gledam, kako se pustijo v vrtincu zmedene zavesti na srednješolski ravni izkoriščati kot steroidi za ego. Večkrat hkrati in vzporedno. In tudi zato ne bom pisala o starševskem navduševanju nad repliciranimi rekombinacijami njihovega genskega zapisa, ki so tako čudovite, da ni nič narobe, če njihova - torej čudenja in vprašanja replikacij - posluša cela Gallusova dvorana. Ali vsaj kolikor daleč nese. Naj me požre megla.

1. ne, ni mi uspelo dojeti smisla te extended+public osebne izkaznice [↩]

Če bi se dalo, bi jim ušla, a življenje, kakršno mi je še vedno najbolj všeč, jih pač predpostavlja, zato jih skušam sprejeti. Ljudi, za katere se zdi, da se razlezejo v vsak kubični centimeter prostora in to ne pomeni nič prijetnega. Njihovo vidno polje je zelo visoko in zdi se, da so od vedno in za vedno. Da jih nič ne sesuje.

Ne samo, da so mi zoprni, tudi bojim se jih. Ne verjamem, da jih čisto nič ne spravi na kolena. Bodisi v svoji vzvišenosti prekrivajo svojo šibko točko ali pa lažejo, da je nimajo. Obstaja še možnost, da to resnično mislijo, ker jim manjka samorefleksije. Da krvaveče koleno prepoznajo kot rano na svojem telesu.

Takih ljudi ne maram in se jih bojim zato, ker nikoli ne morejo biti hvaležni. Prag, ko lahko drugega pogledajo v oči in mu rečejo “hvala”, je z vsakim dejanjem, z vsako stvarjo višji in se jim izmika tako, da ga nikoli ne dosežejo in čeprav hlastajo za nečim, kar je več, ne vedo, da potrebujejo moč, da sestopijo in so ponižni.

Ne prosim za več, čeprav vem, da do konca ni konca. Danes hvala za:

• piškote. Petra Grdadolnik iz Horjula - ne vem, kdo si, ampak ti piškoti, ki jim dodam še vse ostale božične začimbe (kardamom, klinčke, ingver, cimet, …), prinašajo veselje. Meni in meni, ko ga drugim.
• za praznični počitek. Da je tako naneslo, da sem lahko brez brnečega “to še moram narediti” praznike preživela v miru, ob kuhanem vinu, ob svečah, v spanju in branju (ja, Cukrarska je prišla v knjižnico pet minut pred mano).
• za premirje s kojoti iz moje glave (in ljudem, ki so me do tega pripeljali - tudi tistim, ki s svojimi izrečenimi mislimi niso govorili neposredno meni). To je bil dober preblisk: skleniti mir za določen čas. Da se lahko odpočijem, odprem oči in končno spet jasneje vidim.

Mene čisto nič ne briga, če kdo misli, da je darilo vselej zavezujoča socialna transakcija in da vedno implicira povračilo - jaz rada podarjam stvari, ker z njimi pride tudi dobro. Res je, da še nikoli nisem podarjala diamantov ali ključev od avta in da takih daril tudi nisem še prejela (ok, pozabite ključe od avta, tisto je bila vzgojna transakcija “ti-meni-dipomo-jaz-tebi-avto-da-boš-kdaj-prišla-domov”)… Visi mi dol, res, če je bil Mauss prepričan, da darilo nikoli ni zastonj. Sicer pa… mi je vseeno tudi za to, ali je darilo sploh kdaj samo darilo in nima vgrajenih pričakovanj. Navsezadnje celo lahko rečem, da je prav vzajemnost, ki jo vzpostavi obdarovanje, tisto, kar vse skupaj dela še vrednejše - pa čeprav je tržna vrednost darila ponavadi obratno sorazmerna s trdnostjo vzpostavljene vezi. Če zelo dobro pomislim, nimam težav z vzajemnostjo daril niti z ljudmi, ki niso v prvem krogu mojega pek mojih vic. Seveda pa je treba znati reči ne, ko darilo kupuje nekaj, česar ne želimo prodati. Ampak to, da nas želi nekdo kupiti, je človeška pokvarjenost, ne pa krivda darila ali obreda obdarovanja.

Tole so moja letošnja (še nepopolna, ker se dva pladnja še sušita na balkonu). Najbližjim ponavadi dodam še kaj, kar rabijo (čeprav morda še ne vedo). Tudi letos. :D

To sem zasledila samo na našem forumu in nikjer drugje. Čeprav je bil prvi poskus porazen, se mi zdi vredno poskušati znova: ne boli, ni škodljivo in tudi če od takih državljanskih pobud ni posebne konkretne koristi, koristijo zato, da se ljudje začnemo zavedati, da smo eni veliki packoni - že z osnovnimi navadami, ki jih imamo za samoumevne.

Če bi še imela srečo in v knjižnici končno dobila Cukrarsko, bi sploh bilo super.

Na večer zimskega solsticija, 22. decembra, se pridružimo globalni akciji »Ugasnite luči in živite počasi« ter za dve uri (od 20.00 do 22.00) ugasnimo vse luči, izklopimo elektriko in preživimo čas v soju sveč in v miru.

Pod sloganom »Ugasnite luči in živite počasi«, so začeli z akcijo na Japonskem, ko so stopile skupaj okoljske nevladne organizacije z namenom, da bi pokazale na možnost zmanjšanja porabe električne energije in na drugačno preživljanje časa ob poletnem in zimskem solsticiju. Prvič so izvedli akcijo leta 2003, kmalu dobili podporo japonskega Ministrstva za okolje, nekaterih podjetij, vladnih organizacij, umetnikov in druge javnosti, ki so se priključili in podprli dogodek »ugašanja luči«.

Lansko leto je podporo ponudilo že nepojmljivo visoko število vseh ljudi, v Tokyu so celo ugasnili luči na največjih konstrukcijah: Tokyskem stolpu in Mavričnem mostu. Akcija pa je začela svoj pohod po svetu in danes se dogodku priključujejo Severna in Južna Koreja, Avstralija, ZDA, Tajvan, Mavricius in Francija. Razširimo ta val tudi v Slovenijo in preživimo večer zimskega solsticija ob svetlobi sveč.

Zakaj se priključiti akciji? Razlogi so lahko različni: preživeti večer v toplini družine, nameniti podporo energijskim problemom, pripomoči k miru v svetu. Lahko se pridružimo tudi samo zaradi zabave. Glavni namen akcije je, da čim več ljudi spomni na to, da lahko čas preživimo tudi nekoliko drugače: veliko bolj v miru in v krogu družine.

Večer sveč ni nikakršen protest, niti ničesar ne razglaša. To naj bi bila samo priložnost, da spoznamo, kako se lahko zgodi nekaj prav čarobnega, ko samo za dve uri ugasnemo vse luči ob solsticijih.

Zdaj, ko ni več česa švercat (če pa je, itak nimamo dovolj €), so nam pa meje odprli. Kam so šle prepustnice, parne-neparne registrske, depoziti, devize, kofe, zjebana prikolica, ki je iz Edil Sanitaria zvozila celo kopalnico in kuhinjo…

“Ničesar nimam, samo par kavbojk…”

“Odprite prtljažnik…”

… so samo še spomini…

Update: kot so že dolgo samo v spominih dogodki, kot je bil slavni pohod z metlami.

Bygones!

Pravkar je za mano zadnja uradna fešta za letos. Nikoli mi niso bile všeč (ker zakaj bi žurala z nekom, ki mi gre po verjetnostnem računu na jetra?), letos pa je še nekako šlo. Na prvi je blestel predsednik uprave, na drugi Jerry Azulay (ne Kolosej, AZUlay!), na tretji nič posebnega, na četrti pa sem padla na kolena pred cabernet-sauvignonom. Danes je bil zvezda Laki, za katerega smo v “heureka momentu” odkrili, da je Harry s Tretjega kamna od sonca (problem je, da mu je najbolj podoben, ko je najbolj on sam). Od tod naprej samo še čakam - z velikim nelagodjem, da se to leto konča.

Verjetno imam nekoliko sreče v nesreči: ne sprašujejo me veliko, kje bom za novo leto. Vsekakor se velja držati priporočila iz današnjega klepeta.

Matic: “Kje boš pa za novo leto?”

Tjaša: “V depresiji.”

Željkić: “Ne hodi tja - sem že bil. Obupna postrežba, vsega preveč, počutiš pa se čisto bedno.”

Anyhoo: Had vabi na ponovoletno krvodajalsko akcijo. Jaz ne grem, ker moje krvi nočejo (pa zato ne bom nič bolj nalita), lahko gre pa kdo drug namesto mene.

Zavoljo stvari, s katerimi se zadnja dva meseca ukvarjam bolj, kot bi si v najbolj divjih sanjah sploh želela, pač v svojem vdrekgrevsečesarsedotaknem zamujam. Zamujam z 20. obletnico začetka padca železne zavese, kar je neposredno povezano s cesto, ki nujno rabi revolucionarno spremembo, prehiteti pa me kani tudi začetek zime - in ta veseli dan, ko se začne daljšati. Dan. Mislim, svetli del dneva.

OK. Ne ustavljat konjev, ker zdaj nameravam povezati oboje (ne pravim, da bo držalo kakor skala kamen kost): za Litostrojem, kjer se je v naših krajih 15. decembra 1987 zgodil prvi resen pok prejšnjega, malo idealistično zastavljenega režima, je cesta… am… vsaj včasih smo takim objektom tako rekli. Iz štiripasovne, precej tipične socialistične avenije se namreč rodi v nevarnem ovinku in se vsa zožana in brez urejenih bankin skrotoviči proti obvoznici v obliki, ki ni več vredna vsega, kar se po njej vozi. Poleg tega ob njej nastaja neka poslovna novogradnja, kar je iz tistih par deset metrov lukenj v asfaltu naredilo praktično kolovoz. A da ne bom lagala: z avtom se da. Če ne divjaš, če kretene, ki se radi vozijo 1 meter in manj za tabo, spustiš naprej in če si pozoren na kolesarje in pešce, ki cesto prečkajo via PST, ni panike.

Koliko prometa gre čez dan po njej, lahko samo ugibam. Vem samo, da se po njej običajno peljem trikrat dnevno: pred 6. uro zjutraj, okrog 16. ure popoldan in okrog 17:30 popoldan. Vedno je nagužvana. Tako je pač, če si pomembna povezava med dvema, sicer slabo povezanima mestnima predeloma.

Problem ni toliko cesta sama, ampak pešci. Ljudje kot množični samomorilci brez kakšne oznake lutajo ob tej poti, kjer se dva avtomobila komaj srečata, kjer ni pločnika in je osvetlitev zgolj romantična predstava. Peš, pa tudi na biciklu vsak dan srečam vsaj eno - brez zamere, ampak - čisto budalo, ki očitno skuša mirnim korakom narediti nesrečo.

Zato predlagam, da se naša dušebrižna država naslednjič malo bolj potrudi. Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je oktobra / novembra vseprisotno oglaševal (pohvalno) pomembnost osvetlitve pešcev v akciji Bodi preViden, nihče pa nikjer ni povedal, kako naj se človek, ki ne sodi v demografske skupine, ki so kresničke dobivale brezplačno, dokoplje do svetlobnega telesa (razen na športnih oblačilih, ki pa - roko na srce - pogosto enostavno niso dovolj in tudi ne dovolj velika). Celo na upravni enoti, kjer sem ravno menjala vozniško dovoljenje in prigodno stegnila jezik, niso vedeli.

Potem ko sem nekega večera skoraj povozila dva tekača v Stegnah - ehm, ni se jima zdelo vredno, da bi se prihajajočemu avtomobilu umaknila z neosvetljenega dela ceste in sta mirno pustila, da sem sem ovinek okoli njiju odpeljala jaz, medtem ko sta s tekom vzporedno zasedala cel moj vozni pas, me je res začelo zanimati, kaj je zdaj s temi svetlobnimi telesi. Pa sem pomislila na to, da če pošljem vprašanje državi po mailu, da se bo pa le našel kdo, ki bo vedel (čeprav mi je gospa Upravna enota namignila naj le poskusim na bencinskih črpalkah). Imela sem prav - v dnevu dveh sem dobila tale odgovor:

Spoštovana¹,
kresničke lahko kupite v papirnicah ali trgovinah z avto deli, kolesarskih trgovinah. Odsevne trakove prodajajo tudi v spletni trgovini superge.si. Grosisti so Pro commerce Kranj, Zebra Ljubljana, Constant Bled, Hella Ljubljana
Lep pozdrav,
tajništvo DRSC SPV

Tako da. Še vsaj dobra dva meseca bo jadno temno. Prosim, prosim, ne mi skakat pred avto - če pa želite, da se vam JAZ umaknem, si nabavite nekaj, kar mi bo nemudoma padlo v oko (to je še moje). Oni dan mi je bilo prav milo, ko sva se čez črnuški most peljala mimo možakarja, ki je imel prav takšno kresničko, kot sem jo imela jaz, še v časih, ko sem bila Cicibanka.

Če ne kresničke, pa kaj takšnega, kot sem zapazila na www.roadid.com (via kislaglista).

In prosim - une pohodniške elastične čelade:

1. imajo - vsaj tastare - zelo švoh svetilnost,
2. poleg tega pa so ponavadi usmerjena v tla, da svetijo uporabniku. Ostalim udeležencem v prometu ne pomagajo (veliko).

Kresnička mora biti vidna spredaj in zadaj. Prav fajn je, če se premika (na roki ali na nogi).

Ne se več zafrkavat z mano, da mi ne bo enkrat padel mrak na oči in bom komu zares posvetila. Ne samo potrobila.

1. arggggghh [↩]

Po več kot treh desetletjih ljubezni in medsebojnega razumevanja ter po nekajmesečnih pogajanjih se je odločila razglasiti samostojnost. Glede na to, da sva neločljivi del enega samega kontinenta, sem v težavah. Predsednica SAP, Solzana Jokić, je zavrnila možnost dodatnih pogajanj o statusu SAP in je na mednarodne organizacije že naslovila zahtevo po priznanju neodvisnosti.

Do nadaljnjega sem torej v nemilosti in izpostavljena njenim mehkim mučilnim metodam, zato prosim, da me obravnavate temu primerno: ločeno od SAP GL.

Če v petek vzameš dopust, da bi se naspal po dvodnevnem maratonskem sestankovanju s pripadajočima družabnima večeroma in še po dveh službenih zabavah, bodo pod balkonom ves dan polagali vod za že žnjtega ponudnika internetnih storitev, ki bi rad pripeljal svoj curek do naše pipice.

Dragi dedek Mraz,

nisi mi odgovoril na moje zadnje pismo. Razumem: verjetno ne utegneš prebrati vseh nate naslovljenih dobrih želja, tako kot jaz ne utegnem niti prelistati vseh brezplačnikov in nebrezplačnikov, ki jih dobim brezplačno. Digresija, nevermind.

Sporočam ti samo, da se je od takrat, ko sem ti pisala, zgodilo nekaj, zaradi česar ti pišem ponovno v upanju, da lahko še vedno narediš storno in mi zamenjaš naročilo.

Saj - če lahko razveseliš še komentatorke in komentatorje - vsaj mojega naročila prepovedi petard ni treba stornirati.

A tudi za to mi je skoraj vseeno. Ničesar mi ne nosi, lepo prosim. Vem, da po dimniku odhajaš s prazno vrečo. Prosim te, da v zameno zato, ker mi ni treba ničesar prinesti, vrečo pred odhodom napolniš s tistim kupom žalosti ob nočni omarici za zavesami (sivo-srebrnimi). S polic pobriši tudi strah, v hladilniku pa so vsi piškoti zate. Sporoči, če bi raje liter teranovega likerja ali kake druge ključne tekočine.

Hvala,
pridna bom tudi naslednje leto
Tjaša

P.S.

Ko boš odnesel mojo, me lahko zbudiš, pa greva še komu skidat zamete žalosti, OK?

Update: kup žalosti ni personifikacija. Sploh ni metafora, čeprav se mi res dozdeva, da vse skupaj postaja precej meta. Čas bi bil, da mi vzamejo vozniško dovoljenje.