Prisluhi iz ženske garderobe

bita

bolena

capana

cufana

dana

dejana

drta

družena

jedena

jokana

lita

mahana

mesarjena

metana

montirana

očarana

padla

rešena

rukana

rušena

stavljena

streljena

suta

tresena

trgana

vezana

vrednotena

žaljena

bremenjen

samo za vest

Ne štekam, ni šanse:

• mlada mati, ki med vožnjo z otrokom na zadnjem sedežu piše SMS oziroma strašno zavzeto bulji v nekaj, kar ima v roki;
• mlada mati, ki skoči “kupiti samo malenkost”, medtem pa (od oka predšolske) otroke same pusti v avtu - sredi Ljubljane oziroma njenega nakupovalnega podaljška;
• šef, ki misli, da lahko o XY napišem še en roman (pri čemer je XY vsem znan pojav, na katerem se ne da cepiti “kaj bi mi brez domišljija”);
• naročnik, ki potem, ko je torta pečena, pravi, da je v bistvu mislil piškote, samo mi je pozabil povedati - in zdaj pričakuje, da bom iz torte naredila… BINGO!… piškote;
• šofer kamiona, ki gladko izsili prednost;
• šoferji, ki ne držijo varnostne razdalje;
• šoferji, ki mislijo, da jim je pol oproščeno, ker pač med vožnjo neprostoročno telefonirajo.

Šlo je:

• dobila sem plačo (pa jo je itak bančno grezilo že pohrustalo);
• nisem se prepozno spomnila na vrečke za piškote in jih nakupila za vsak slučaj na rezervo;
• 15 minut sem se prizemljevala z njo (očitno ni zaleglo za dolgo);
• bila sem na treningu in naredila vse, kar je bilo danes treba, tudi 4 serije smukaških počepov s 40 kg;
• najedla sem se sira (izganja večino zgoraj omenjenih neprijetnosti).

Načrt:

• zgodbo o XY bom samo premetala.
• to je pa približno vse, kar bom ta vikend delala. Dost’ mam violine, sončnega mesta, čikitite … in službe.

P.S.

Če še ni volilni molk, naj povem, da mi napenjanja in črevesni izpuhi poslančevega volilnega štaba niso prišli do živega in bom obkrožila protikandidata. Prav nasprotno pa mi je na živec stopilo agitpropovsko pisanje UVI-ja (z mojim denarjem je lahko opletati, kenede) glede referenduma (kako jih ni sram) - in bom glasovala proti.

P.P.S.

Informiranje - vidim - ni več modno. Zdaj o vsem komuniciramo. Cela komuna.

Mati sicer pravijo, da se je marsikaj še bolj zbirokratiziralo, kot je bilo zbirokratizirano prej (rada verjamem, a me vseeno ne zanima), a meni ta aparat od naše državice postaja vsaj malo všeč. Evo, 11. oktobra sem vložila prijavo novega stalnega prebivališča. Kakor sem naknadno ugotovila iz dokumentacije, ki so mi jo poslali, sem bila naslednji dan že prijavljena v Ljubljani. Super! “Dokumentacija” je sicer en pildek A4/3, pri čemer je dopis, v katerem mi sporočajo, da mi pošiljajo potrdilo, celo cel A4 (kdo bi to razumel), pa vendar.

Pa ravno med prazniki sva z mamo tuhtali, da me na volitve pa verjetno še ne bodo povabili v Ljubljano - in bom morala še vedno kot tujec voliti na OMNII na Adamič-Lundrovem (možnost pošiljanja papirnate prijave, da nočem voliti v domačem kraju, sem z veseljem izkoristila, pa čeprav bi se vse skupaj dalo še lepše in sodobneje rešiti, aaaaaaaaaaaampak… podarjenemu konju se ne gleda v plombe).

No, ne bo mi treba. Sem že vpisana v volilni imenik in sem državljubljanka.

Ta pošta do mene prihaja hitreje, kot v resnici preverjam snail-mail-box.

(V ozadju potrdilo o stalnem bivališču, v ospredju vabilo na volitve).

Za to dečvo sem imela vedno mehka kolena. Vedno je bila malo jezna, zraven cinična in hrupna na poseben način. Ker že dolgo (OK, dve leti) ni naredila nič novega, sem malo pobrskala… in ugotovila, da jeze že dolgo ni šilila. Sama melanholija, kamorkoli vržem uč ali uh…

Obiskala sva Blejski Vintgar - bil je pravi dan, lep, a ne nagužvan. Razen par Italijanov in Madžarov za Vintgar neobičajna milina. Kljub temu sva eno odvrženo flašo odnesla ven, v vodi pa opazovala (očitno) frišno odvrženo piksno. Prste bi posekala takim, resno.

Vem tudi, zakaj se bova morala še vrniti. Šum buta. Cefra vse pred sabo. Klesti in lomi.

(vir: burger.si)