Prisluhi iz ženske garderobe

Na. Še sama komaj lovim ravnotežje, pa sem na ta štrik navlekla še Sašo (na njeno željo, jasno), ki me je danes super razveselila s super postom o tem, kako je biti večkrat mama.

Saša, dobrodošla med blogerji!

Nič se ni hihotala.

Nihče ni rekel, da sem sploh kdaj znala vihteti čopič (tudi če bi slučajno pri čopiču veljalo kaj podobnega kot pri plavanju ali smučanju - enkrat znaš, zmeraj znaš).

Update: I, jebenti, šele zdaj sem opazila, da mi je en detajl (zadnja stvar) ušla. To je pa tako, če ti zagrozijo, da se po malanju pije portovec! Damn!

Bruhanja.

Potem ko ga že tako ne morem sfajtat ob misli na stvari, ki jih nisem sposobna doseči, mi ga pomagajo vzbujati še nekateri bolno ambiciozni maderfakerji.

Stara, vem, da si na lepšem, ampak zamudila si dobro organizirano, super tekmo z nekaj res hudimi momenti. Za moške fitnes kategorije ne vem, me rahlo dolgočasijo, vse ostalo je pa trgalo gate. Kot prvo: vse skupaj je bilo precej podobno lanski Ježici - skratka skoraj perfect. Tekmovalci na splošno z vsako tekmo boljši, občinstva pa tudi za polno dvorana (vsaj po feelingu). Čeprav sem čakala samo BB srednjo - saj veš, zakaj - me je najprej čisto ganilo, ko so na oder pomagali Suadu: mogoče se ga spomniš - pri nas je popoldanc! Moj idol (no, eden od njih)! Navdihujoče - trenira 5x tedensko, pa še 2x basket. Človek ne ve, kaj bi drugega, kot se klanjal.

Drugi šok: miss fitness… in na odru poleg Natalije še… bam! Eva Pogačnik… bjuuuuutiful as ever, res, prava fit lady, vsa narezana in elegantna, njena točka nekaj najokusnejšega, kar sem v BB videla ever. Skratka, I was blown away. Sicer pa… prepričaj se sama (tu, tu je video poziranja, tu, tu, tu ali tu).

In tretje … kaj bi ti govorila. Mistah Wheels - he was gordžas - as ever! Ker sem bila za fotkanje predaleč (je videt spodaj), sem ti posnela vsaj njegov nastop na screenu. Uživaj :)

Pika je zmagalaaaaaaaa… No, prišla med 10 finalistk. Buča je seveda v Burmi… ampak dosežek je dosežek. Upam, da (vsaj malo) tudi po moji zaslugi: predvsem po spodaj citirani pripombi, ki je - hvala bogu - še šla skozi zato, ker so v Čarovniji okusa objavili napačen email naslov. In zato, ker je Pika pekla v zadnji minuti in je pozabila timijan dati v piškote - in hotela tako pustiti tudi v tekmujočem receptu (butl, ženo!)

———- Forwarded message ———-
From: Tjasa
Date: Oct 24, 2007 6:38 PM
Subject: Re: NAJpiskot 2007
To: Pika

Zakaj pa nisi timijana dala notri????? Zihr paše!
Pa napiš sam v recept! Saj na sliki ni videt ali je ali ni!

Spodaj tudi oba recepta: Pikin finaliziran in moj prispevek, ki ni prišel skozi. No, ja, vsak ima svojih 5 minut :)

Čokorančimi by Pika

Potrebujemo:

• 140 g hladnega masla
• 230 g gladke moke
• 70 g sladkorne moke
• 1 vanilij sladkor z burbonsko vanilijo
• 2 rumenjaka
• naribana lupinica 1 pomaranče
• 2-3 žlice soka pomaranče
• ščep soli
• ½ žličke pecilnega praška (raje manj)
• 1 žlička naravne pomarančne arome »Orange Back« Schwartau
• ščep kurkume (za barvo)
• ščepec timijana
• 100 g jedilne čokolade
• žlička masla

Priprava:

• Moko zmešamo s soljo in pecilnim. Sladkorno moko zmešamo z vanilijevim sladkorjem. Pomarančno lupinico res čim bolj na drobno nasekljamo, zmešamo s pomarančnim sokom in umešamo še žličko pomarančne arome
• Hladno maslo narežemo na tanke lističe v posodo. Dodamo moko in sladkor, premešamo z vilicami. Dodamo 2 rumenjaka, premešamo. Dodamo še pomarančni sok in s pomočjo vilic na hitro vgnetemo testo. V hladilniku naj počiva dobro uro.
• Nato oblikujemo majhne kroglice, jih polagamo na pekač in pečemo 17-18 min na 180°C. (Pečico pred prvo peko ogrejemo.)
• Pečene rumene kupčke z vrhnjim delom pomočimo v čokolado in ohladimo do konca.
• Za poleg skuhamo aromatiziran zeleni čaj (jasminov, Zen, mango) ali beli čaj in uživamo.

Skrivnostna okenca by me

Sestavine za nadev

• lupinica dveh velikih pomaranč
• sok ene pomaranče
• žlica limonovega soka
• 100 gramov sladkorja v prahu
• 4 rumenjaki
• 2 celi jajci
• 120 gramov masla
• za noževo konico cimeta, ingverja, klinčkov, muškatnega oreška in ostalih “božičnih” začimb po okusu

Sestavine za testo

• 500 gramov pšenične moke
• 1 žlička pecilnega praška
• vanilijeva esenca
• 250 gramov sladkorja v prahu
• za noževo konico soli
• 250 gramov masla
• 200 gramov mletih bučnih semen

Priprava:

• V nepregorno ponev zmešamo lupinico dveh pomaranč, sok ene pomaranče, žlico limonovega soka in sladkor ter začimbe. Premešamo in dodamo jajca. Vse skupaj na nizkem ognju ob mešanju zavremo. Ko začne brbotati dodamo maslo, da se stopi. Dodobra premešamo in pustimo, da se ohladi. V hladilniku naj počiva čez noč.
• Za testo najprej premešamo moko, sladkor in sol. Dodamo jajca, vanilijevo esenco in na košče narezano maslo. Vse skupaj dobro pregnetemo, na koncu pa temeljito vmešamo še mleta bučna semena.
• Testo ohladimo - v hladilniku mora biti vsaj eno uro. Potem ga med dvema polama peki papirja razvaljamo na 3-5 milimetrov debelo in z modelčkom izdelamo piškote. Pečemo od 8-10 minut pri 180 stopinjah Celzija. Ko so ohlajeni, piškote brez luknjice namažemo z nadevom in nanje položimo tista z luknjico tako, da jih postavimo pod kotom 45 stopinj in potem zarotiramo tako, da se oba piškota lepo prekrijeta.
• Piškote je zaradi kreme dobro hraniti v hladilniku, pa tudi pohrustati jih je priporočljivo v nekaj dneh (naloga se izkaže za povsem enostavno!)
• Iz navedenih količin nastane približno 80 piškotov: odvisno tudi od velikosti modelčka.

In sma se usjeli…

Ljubljansko jutro je rezalo mimo ušes in če sem iskrena, se mi res ni dalo it še enkrat ven. A take dileme lahko enostavno rešiš z vprašanjem: “Kaj pa če se nikomur ne bi dalo?”

Na poti sem razočarano ugotovila, da tisti, ki želijo imeti več, ki lahko in hočejo vložiti več… ne razumejo poante. Da, so delavci, ki nočejo delati več kot 40 ur tedensko. Tako smo se zmenili, ne? Da je 40 ur neka enota dela, ki zagotavlja določene pravice.

Poleg tega: za X ur dobim plačilo Y. Torej Y/X na uro. Če je Y tako za 40 ur tedensko neka mejno nizka številka, je velika verjetnost, da za isti znesek nihče ne bo hotel delati neplačanih nadur. A je to tako težko razumeti? Če delaš za 1500 € na mesec, imaš nekaj manevrskega prostora in rečeš, ma ajd, magari eno naduro dnevno v povprečju. Če pa delaš za 350, je pa edino prav, da rečeš: “Veš, kaj? Kila jabolk je 1 €. Če hočeš kilo in pol, bo to 1,5 €.

Nisem nikakršen ekonomist: kdorkoli mi je lahko u ibr pameten in mi “globalizira”… Meni to čisto nič ne pomeni. Vem samo, da ni prav, da za pošteno delo dobiš toliko denarja, da moraš biti mag. ekonomije, da ti s tako plačo uspe preživeti 30 dni. Samo to. Mislim, da nihče od protestnikov danes ne misli v resnici, da lahko z nekvalificiranim ali polkvalificiranim delom zasluži toliko, da mu nikoli ničesarne bo manjkalo. Prepričana sem, da gre samo za dostojnost tega življenja na minimumu.

Zato sem s temi ljudmi solidarna. Solidarnost pomeni, da nam ni vseeno za tiste, ki so se slabše znašli. Ne vem, koliko ljudi je sposobnih nekomu, ki se v življenju očitno ni znašel najbolje, v fris reči: “Znajdi se!” Če so, jih nočem poznati.

Fotoaparat je seveda ujel veliko bližnjega zvoka, ampak bučanje je bilo srhljivo.

Dobrodošlica z Dunajske strani: izpolnjevalec glasbenih želja mimoidočim ravno v spomin na Hej, brigade!

Kolikokrat se vprašam, v kakšni formi bi bili tisti, ki s polno ritjo drugim diktirajo, kako naj živijo… če bi morali živeti v enakih razmerah.

Kruh iz smetnjakov… del slovenske zgodovine retorične odličnosti.

Prišla je tudi slovenska vlada…

Solidarni… Hrvati…

Ta Pavčkov verz me je pa na Mojcej spomnil. ;)

Po spletu okoliščin se pogosto sprehodim mimo pisarne bogatega človeka. Že od lanskega decembra na tleh leži vrečka daril, ki jih je eden od svetih mož ali celo sam dedek Mraz prinesel za njegovega otroka. Tako je napisal na označevalni listek in ga obesil na vrečo. Temu otroku seveda nič ne manjka. Še najmanj ta vreča - najverjetneje samih sladkarij, kakega zvezka in kake igračke.

Jeseni sem se precej potikala po fužinski ambulanti. Ko je človek bolan in se mora prebiti skozi vse red-mora-bit prepreke, ki jih postavijo pred tabo, te včasih prime žalost. Ampak če ni hudega, se da. A tako sem nekega večera po 18. uri s svojim oštevilčenim listkom, ki sem ga šla med svojim delovnim časom iskat takoj po 12. uri, v čakalnici slišala pogovor med sestro in že na videz bolno in šibko mlado žensko. Videti ji je bilo, da se ne valja v denarju in da ji je težko. Ko je skušala priti “na vrsto”, ji je sestra rekla, da ne more, ker nima številke. To bi morala priti prevzeti po 12. uri. Bolnica je ugovarjala, češ, da je šef ne pusti, da dela od 12. do 18. ure in da ne more priti po listek s številko, ki bi ji zagotovil, da bo tistega dne lahko prišla do zdravnice.

Zato grem na sobotni štrajk.

Grem tudi zato, ker mi je mrzka misel, da množice lahko mobilizirajo samo še trgovski popusti in razprodaje.

Grem zato, ker se mi zdi, da je treba povedati, da obstaja tolerančni prag, do koder lahko spustimo občutek za socialno pravičnost.

Grem zato, ker me bolj kot usoda bogatih skrbi usoda tistih, ki ne morejo do številke za vrsto pri zdravniku. Ker jim šef ne pusti.

Ne grem zato, ker hočem, da imajo menedžerji bistveno manj. Ali - bognedaj - toliko kot navaden delavec. Plačilo naj bo v ravnovesju z izobrazbo, opravljenim delom in zaslugami.

Grem preprosto zato, ker se mi zdi nehigiensko, da se ljudem, ki nimajo veliko manevrskega prostora, govori, naj se znajdejo, naj kupujejo manj in ceneje.

Ne verjamem, da lahko en protest spremeni svet: lahko pa pokaže, da nam tako, kot je, ni všeč. In da smo tudi tisti, ki nam ne gori pod ritjo, lahko solidarni s tistimi, ki so prisiljeni vsak mesec iz preživetja delati umetnost. Poleg redne službe.

Sinoči sem se razpisala malo kar tako pošrek, tako kot običajno padajo pametne opazke čez fitnes rajo. Danes bi samo še s prstom pokazala¹ na dve oziroma tri osnovna gibala ljudi, katerih primarno športno udejstvovanje je prav premetavanje uteži.

Prvi so bodybuilderji vseh profilov (od fitnes boyev do predimenzioniranih žvali). Večino pozornosti namenjajo rasti mišične mase (in so pogosto - še posebej pred tekmami - čustveno navezani na vsako mikrovlakno mesa), pred tekmo pa temu, da je vsako vlakno na telesu posebej vidno. Na tekmah se namreč ocenjuje, koliko mesa ima tekmovalec, kako simetrično si ga je uspel prerazporediti in kako dobro je to meso nenazadnje videti. Špeh in voda na splošno zelo nista zaželeni vrlini. BB zelo dobro vejo, kaj je treba v določenih trenutkih vase metat in ponavadi niso med najmočnejšimi ljudmi na svetu. Pravzaprav ni niti nujno, da sploh so močni. Čeprav je moč pogosto v sorazmernem odnosu z mišično maso, med njima ni nujno enačaja. Mnogi imajo builderje prav zato za wusse - I bow down: bit lep je meni strašno naporna naloga per se. Če pa si zraven še lačen, dehidriran in na smrt utrujen,…

Drugi so dvigovalci uteži: olimpijsko utežkanje, powerlifting, strongman… Kljub temu, da gre za različne “pristope” in cilje je njihov glavni cilj: čimveč dvigniti, povleči, premakniti. Za razliko od prvih ne skrbijo toliko za svoj videz, pač pa razvijajo svoje telesne sposobnosti, predvsem moč… (koordinacija sicer ne škodi, a ker nihče v resnici ne pričakuje, da bi kak strongman med pavzo graciozno odplesal pol Labodjega jezera, dvomim, da ji posvečajo posebne treninge). Tudi jejo tako, da so čimbolj močni, hkrati pa je fajn, če naštudirajo, koliko kilogramov morajo s sabo prinesti na tekmo (v hlačah), da bi tekmovali v kategoriji, v kateri so najmočnejši. Olimpijski dvigi (poteg ter nalog in potisk) so sicer morda dolgočasni, so pa v resnici imenitni, ker morajo atleti tam biti močni in j***no hitri in natančni. Powerlifting je zgolj demonstracija moči v treh vajah (deadlift, bench press in počep), strongmani so pa tisti fantje, ki so najbolj za žur, saj običajno prenašajo hlode, kamionske gume in za sabo vlečejo železniške kompozicije.

Kam točno bi sodili tile norci na kombinacijo moči, hitrosti in -ta’da- vzdržljivosti, ne vem. Ampak so pa čisto divji, predvsem pa jih je (večinoma) težko na easy iztauhat v množici, saj gre za večinoma “normalne” ljudi. Lahko se samo klanjam, ker recimo od današnjega treninga, imenovanega Linda, naredim samo 1 ponovitev prve vaje, pa še to jedva (ali jeena):

• 10-9-8-7-6-5-4-3-2-1 reps of the triplet:
  • Deadlift: 1 1/2 body weight
  • Bench press: body weight
  • Clean: 3/4 body weight

Do konca meseca bom - ker me letos niso hoteli na naj piškotu (se zahvaljujem za prišparano pridobivanje špeha) - uživala v dveh ekspozicijah omenjenih športov:

• v soboto, 17. novembra, v Medvodah na Odprtem državnem prvenstvu Slovenije v fitnessu in bodybuildingu (Než, bemti, spet se bom morala dreti zate IN zase)
• in v soboto, 24. novembra, v Turnirju v triatlonu moči v Postojni (če dobim prevoz).

Alora, za konec samo še razjasnitev. Žal uteži večinoma dvigujejo moški in mimoidoča poleti pred Kolosejem, ki je prijavila, da “to lah’ sam’ tipi delajo”, je imela nemara celo prav. Tako kot lahko pod raznimi pretvezami, da gre za hiter, zdrav in okusen obrok, poln vlaknin in zdravega mleka, kupujemo čisti cukrasti drek, to jemo in se sprašujemo, zakaj smo zašpehane,… večinoma samo ženske.²

In kaj točno lahko počnejo sam’ tipi? Tole³:
http://video.google.com/videoplay?docid=3925366874221698426

1. se vsaj počutim koristna [↩]
2. Tole je hudo natolcevanje, ampak rabim dober point! [↩]
3. kamion je vlekel Martin Krpan Gregor Stegnar [↩]

Samo zato, ker je veliko fitnesarjev “not veri articulate. Mostli.” (MMG, tale post čaka objavo od približno takrat, ko je kislaglista tako humorno označila nas, fitnesarje) :), to še ne pomeni, da so vsi po spisku kreteni. To, da večine “ne ganejo”, več pove o tistih, ki se o tem izjavljajo, kot o njih samih. Če koga zanima: na prvo žogo se izmed svojih prijateljev in znancev spomnim 6 ljudi z visoko izobrazbo, ki dvigujejo uteži. Oh, ja, ne… mislim, niso pisatelji… niti kvantni fiziki. Kot velika večina ostalih foteljarjev. Nekateri od mojih znancev so (mogoče še) uživali steroide (in jim ni upadel pimpelj, niso jim zrastli joški, niso jim odpadli lasje in ne, niso se jim samodejno napihnili bicepsi), vsi pa jemo “zloglasne” proteine (there’s a slight difference).

Problem je seveda, da se je s specializacijo in delitvijo dela v zgodovini zgodilo, da so mišice določenemu sloju “postale odveč”. Bistveneje je še danes napenjati možgane. Mišice, ki nas delajo tako žive, so pač nekaj, česar se je treba sramovati. Manj sramotno je svoj možgan valjati v nepregledni gmoti špeha in se s polnimi usti mkšita na pamet izrekati o škodljivosti steroidov… In razmišljati o jutri, ko zares začnemo ločevalno dieto… ali se vržemo na sadje.

Ja, obstaja skupina ljudi, ki raznorazne športne režime pripeljejo do skrajnosti. Lahko je biti pameten za “fitnesarje”, ki se jim njihova predanost vidi navzven (v fitnesu sicer dandanes vsaj v šali trenirajo tudi šahisti, ampak to na splošno kvari prepričanje o tem, da se tam zbirajo samo surovi nabiralci mesa na svojih kosteh). Problem je skrajno vedenje tam, kjer ni vidno, če ne veš, čemu vse se posameznik podvrže, da bi dosegel svoje visoko zastavljene cilje.

Samozavest si ljudje nabirajo na različne načine: eni mislijo, da se samozavest kupi v avtomobilskem salonu. Zaradi njih bomo v letu ali dveh za tisti kilometer obvoznice do svoje pisarne potrebovali šleparje, ker bo vedno kdo, ki bo hotel imeti večjo mašino. Drugi si jo nabirajo tako, da ljudi pletejo v mreže lastnih manipulacij (včasih celo nevede). Tretji se zjutraj ne poberejo iz postelje, če njihov adore-meter¹ ne kaže minimalne ciljne vrednosti. Četrtim imponira, da so lahko sužnji kapitalistom in so za bagatelo (na primer službeni telefon) pripravljeni mahati z repom day in / day out (pa čeprav je ta day nedelja ali praznik). Je skupina ljudi, ki ne prestopi praga stanovanja, dokler ni prekrit zadnji mozolj (ki ga vidi samo lastnikovo sokolovo oko) in opravljen zapleten obred olepševanja s kozmetiko in oblačili. Obstajajo taki, ki jim lastno vrednost daje seznam ljudi v njihovem imeniku - in priložnost, da tu ali tam navržejo, kako so ovce pasli s tem ali onim pomembnežem. In tako naprej.

Po malem se posamezniki gibamo med različnimi skupinami in (upam) za razliko od moje namerne zafrkljivosti, zajedljivosti in negativnosti najdemo vir samozavesti tudi v pozitivnih stvareh. V tem, da lahko v nekaj mesecih z nekaj metrov napredujemo več pretečenih kilometrov. Da lahko drugim dajemo sebe. Da uživamo v lepih stvareh. Da lahko počepnemo faktor svoje teže, ki je večji od 1. Da lahko naredimo 100 metrov izpadnih korakov z 10 kilogrami v rokah (ne, to nisem jaz). Da lahko vplivamo na svojo moč (in ali druge telesne sposobnosti). Da lahko na obliko svojega telesa vplivamo do mere, ki ne pomeni resne nevarnosti našemu zdravju. Da lahko o tem razmišljamo in (vsaj zmerno) artikulirano govorimo.

No, mene ne ganejo ljudje, ki so svojim šefom za 1000 € mesečno na voljo praktično stalno in pri tem mislijo, kako so pomembni. Ne ganejo me ljudje, ki so si kupili avto, s katerim bi lahko naokrog prevažali pol afriške vasi (in s katerim verjetno brišejo usodo vsaj enega Eskima, za začetek)… Ne zavidam ljudem, ki si morajo svoje mesto v tem svetu kupiti v kirurški ordinaciji. Pravzaprav se mi smilijo in mi gredo na živce.

Me pa navdušijo taki orangutani, kot so tile spodaj (vir). Ker si lahko samo predstavljam, koliko bruhanja so požrli na svojih treningih, kolikokrat so jedli, čeprav so bili siti, kolikokrat niso jedli, ko so se drugi basali. Kolikokrat so se ponoči zbujali, ker je bilo treba jesti, medtem ko so drugi ravno iskali ključavnico svojih vhodnih vrat. In ker si tega, da so the biggest / the best niso kupili pet minut pred izhodom na catwalk. Zame je tak človek (na splošno) v istem rangu kot nekdo, ki je s tal sposoben povleči 300+ kilsko utež, nekdo, ki najhitreje kolesari ali teče, osvoji kakšno visoko vukojebino tik pod Marsom, zdrži pod vodo toliko, kolikor jaz težko preživim na sestanku etc.

P.S. Tudi meni so se (še v tem tisočletju) zdeli naravnost ogabni. Mislila sem, da se dvakrat špikneš, dvakrat dvigneš kviht in je to to. Smilili so se mi in so mi šli na živce.

P.P.S.

Že nekaj časa v fitnesu nimam mp3 playerja, saj zaradi trenutne situacije prenesem samo jodlarski štanc in kaj podobno brezveznega, s čimer nas tako ali tako stalno zalagajo v recepciji. Zaradi tega sem ranljivejša, ko gre fitnes znance, ki jih zanima, kaj se grem in ki imajo redko priložnost, da me dobijo brez ušesnih podaljškov. Ali grem na tekmo? Kaj pa steroidi? Hej, hvala za kompliment in vprašanje!

1. naprava, ki kaže število ljudi, ki v danem trenutku lastnika naprave obožuje do neumnosti [↩]

Najprej… ena iz “naših” krajev… Via Mayhem via eatliver… ne spreglejte obešenih zemljevidov. Eatliver - se mi zdi - visi nekje v Latviji.

Kot drugo, hvala za vse javne in email tolažbe in drugače izraženo skrb. Karmen, Mayhem, če bi obstajala pomoč oziroma protistrup za govor “it’s not you, it’s me” (var 1, 2, 3) v kombinaciji z “let’s just be friends“, bi kdo verjetno že nakoval celo bogastvo iz tega¹.

1. verjetno samo na moj račun [↩]