Človek ni nikoli prestar, da bi se česa novega naučil. Morda je le nekoliko nenavadno, če se tako pozno kot jaz uči nekaterih osnovnih človeških spretnosti. In ta vikend mi ni šparal - še takrat ko bi lahko pustil tiste četrt sive celice, ki jo imam, pri miru, me je učil.
Petek je prinesel spoznanje v City Parku (takorekoč se mi je v templju po meri 21. stoletja odprlo nebo). V smislu “če želiš rešiti problem, ga moraš najprej definirati” se mi je med slalomiranjem proti izhodu končno oblikovalo pravo vprašanje: “Zakaj se moram v tej je***i štacuni vedno JAZ umikat ljudem, s katerimi se mi križa pot? Zakaj - če srečam v ozkem prehodu PAR - moram jaz stopiti vstran, namesto da bi ona nehala hoditi vštric?” In sem nehala to početi. Do izhoda sem prišla 5 minut prej kot običajno.
V soboto sem za premor med delom ugotavljala, da mi manjka nekaj življenjskih potrebščin in da bo treba po nakupih. Zazdela se mi je to tudi fajn priložnost za kratek izlet mojih novih čevljev - takorekoč testni, privajalni izhod. In sem šla: popolnoma v neskladju s svojo običajno sobotno trenirkarsko podobo v kostimu in petah (sem že kdaj rekla, da te ljudje drugače obravnavajo v kostimu in visokih petah - pa čeprav tudi v trenerki ven povlečeš zlato kartico?). O tanovem Mercatorju sem hotela napisati eno malo daljšo prigodo, tudi zato ker me je Než o tem spraševala po mailu, pa sem ji tako hotela odgovoriti, ampak bom samo kratka: prvi vtis je bil sweet. Še vedno, kot je pred časom opazil nek poslovni partner iz tujine, ne pretiravajo z nevrotično svetlobo. Večino stalaž so znižali in tako ustvarili vtis nekakšne tržnice. Že tako so imeli najširše prehode med policami - zdaj so jih menda še nekoliko razširili (vsaj tam, kjer človek ne grabi s polic, ampak se ustavlja in pregleduje stvari). Make-over v garaži I like. Recept tedna s posvečeno polico - simpatično. Niso uvedli kavcije za vozičke. A.
- lepo, da so obogatili ponudbo izdelkov. Ta je predvsem očitna na gurmanskem (?!?!) in oddelku z zdravo prehrano. Najs, sicer pa ne vem, kaj so čakali - ponuditi potrošniku izdelke visokega cenovnega razreda pa ja ne more biti tako težko. Zanima me, koliko jih bodo prodali. Ker - kar se mene tiče - ne poznam prav veliko ljudi, ki bi si na redni bazi namesto Milke lahko kupovalo čokolado, katere cena na kg se začne pri 40 €. In takim ljudem resnično ni treba hoditi v Mercator. Zdaj čakam na razširitev področja boja pri izdelkih po dosegljivih cenah.
- lepo tudi, da je na izbiro več vrst zelenjave. Ikskjuz mi, ampak konča se pri obrezani (=stari in že načeti) endiviji za 2,99 €. Ne, hvala. Pri nas jo pokurimo na kg/teden in za tak denar si jo lahko nekam date. Še posebej zato, ker ima konkurenca svežo za točno pol nižjo ceno.
- kam so skrili otrobe? Našla sem navadne Naturine kosmiče (pri moki). Biotopovi kosmiči vseh porekel (pri zdravi prehrani). Emonini otrobi z oreški in otrobi s suhim eksotičnim sadjem - oboje pri sladkanih variantah zajtrkov v škatlah. Sadni muesli trgovčeve zdrave trgovske znamke ravno tam. Navadni otrobi? Anyone? “Guspa, a mogoče veste, kam ste prestavili otrobe?” Uf, blind shot. Seveda nima pojma. “Mogoče pri moki?” Japaja. Kaj mi torej pomagajo info točke, kjer izvem vse o izdelku, ki ga držim v roki (damn, v najslabšem primeru doma vprašam Guglja), če ni info točke, ki bi mi povedala, kje je izdelek, ki ga potrebujem?!
- košarice na vozičkih. Kakšna nobel pogruntavščina, sem razmišljala po poti po štacuni. Meni je nakupovanje lažje - od tega pa ima še trgovec nekaj. Ker mi košarica ne vleče zgornjih udov do konca spodnjih, seveda kupim več. Opazim, da je tudi volumen teh novih košaric večji. Umazani trik pride na blagajni, ko te blagajnik opozori, da moraš košarico pustiti tam, sicer bo piskalo. Jaaaa, fajn, in zdaj naj vse to “odnesem” do avta? V petah? Girls, don’t try this (not even at home). No, smo pa ugotovili, da so Sparove vrečke precej nosilne: vanjo je šlo (in preživelo): liter olivnega olja, liter teranovega likerja, 1,5 kg pašte, 2 kg moke, 1 liter mleka, pol kg riža in še nekaj malenkosti. Jaz pa sem uspešno prestala hojo v visokih petah z utežmi. N’kol več. Košarice, mislim.
Sinoči ni bilo dovolj vsega dela (popravljala enega, risala drugega, pisala za tretjega in administrirala četrti sajt, vmes skušala narediti piškote za finale…) in sem šla kolegu še posnet reklamo. Snemalec je že popoldne prosil, če bi dogovorjeni čas prestavili za eno uro. Resnici na ljubo sem bila jaz tista, ki je prosila, če bi lahko to naredili med vikendom, zato sem pristala, čeprav sem vedela, da bo to snemanje zavleklo za pol ure v čas, ko se jaz začnem že ugašat. OK, kot običajno (ne vedno, nisem brez napak) sem prišla kake 3 minute pred dogovorjenim časom. 5 minut po dogovorjenem času, sem mu telefonirala: evo, v 3 minutah sem tam. Oprostite, zame so 3 minute 3 minute. V najslabšem primeru se lahko raztegnejo za enih 70%. Ne pa na 10 minut. Ko je odbilo 15 minut od dogovorjenega časa, sem odpuzala proti avtu, poklicala kolega in mu sporočila, da grem domov. Moj čas je enostavno predragocen, da bi ga najedal nekdo, ki ni utegnil priti prej, ker je bil ves vikend na morju. “Pros’m? Like, aaa, a tebe zanima, kaj sem jaz počela čez vikend? Ne? Se mi je zdelo!”
Ob vseh teh prigodah mi je po mesecu dni iskanja priložnosti uspelo vplačat letno karto: v avto sem se usedla ob 20:12, prišla tja, vplačala in avto zopet prižgala ob 20:18. To je pa res luskuz.
