Prisluhi iz ženske garderobe

Potem, ko je Kameleonka pokazala svoje, me je začel moj vsakojutranji problem skoraj bolet. In je bilo treba po odrešitev, saj ni, da bi se človek vsako jutro kremžil ob pogledu na polico s čevlji, kjer ni niti enih jesenskih z visoko peto. Ne, škornjev pa tudi še ne mislim nosit.

Kot ima vedno prav stari slovenski pregovor: kdor išče, ta najde (vprašanje kaj), nisem bila te sreče kot prej omenjena in mi čisto nobeni niso govorili ali me klicali, naj jih vzamem s sabo. Pravzaprav sem v vsaki štacuni zaslišala kakofonijo: “Izjemno smo modni in grdi k’ noč. Če se imaš rada, obrni se proč.”

Ah, pa kako lahko iz tako hvaležnega objekta naredijo tako masovno toliko grdih primerkov. Mislim, eno je, da je nekaj pač tako, kot je, drugo pa, da ne moreš zaustaviti refleksa zmrdovanja. Največji problem kupovanja čevljev z visoko peto pa nastane, ko je najgroznejše od vsega na čevljih te sezone prav PETA. Pa če si obujem ene po modi, ma, da bi se počutila kot sodoprsti kopitar.

Skratka, bilo je treba znižati kriterije: sprejemljiva peta, čevelj tak, da ga ne bi kupila vsaka krota s kurbirskimi aspiracijami - po možnosti brez zlatih keten in drugih motečih dodatkov, cena: kakršnakoli (ne, res, verjetno več kot 100 € ne bi dala za jesenske čevlje, ampak raje dam 80 za to, kar iščem, kot 20 za nekaj, zaradi česar me bo sram pred samo sabo).

Rezultat je dokaj velik kompromis: peta prekopitljava (a dovolj visoka v rangu nekurbirskih šetalic in salonarjev), zaključek predekliški. A notri so mehki, podložen je tudi podplat in s tako peto bodo bistveno bolj kot na kaki tanjši pohodne tudi spolzkejše površine. Komaj čakam Kmalu bo spet ponedeljek, da bom spet lahko zviška gledala na ljudi… ki jim… ih… imponira dejstvo, da so zasužnjeni za bagatelo. Ampak… o tem kdaj drugič. Če sploh tukaj.

Ker vem, da bo vsaj koga zanimalo, že zdaj povem. Da, tisto je moj daljinec za Yamado. Sploh-ne-vem-kako-se-je-znašel-v-fotki ahahahahaha daljinec.

TV pri nas izločamo iz življenja, kolikor je mogoče. Nekaj časa smo jo SPLOH ignorirali (postavitev v stanovanju je bila pač takšna, da bi moral TV kabel čez ves prostor). Zdaj jo imamo za gledanje filmov z Yamade, za “žvale“, za uspavanje (perfect, deluje v nekaj minutah!) in jaz jo približno enkrat na 14 dni prižgem med večernim sukanjem v kuhinji. Kot sinoči, ko so na POPu naredili prvo cejenje pred kandidatov.

Mene so čisto zmedli.

Ad Elena. Kolikor sem prebledela ob Crnijevih gostilničarjenjih, ki bi jih vsak srčen človek zadržal zase, me moje prvo “srečanje” z Eleno ni prepričalo. Ne moti me, da je invalidka - v tem smislu ima zagotovo osebni kapital, ki je marsikomu (skoraj) nedosegljiv, ampak res ne vem, ali si želim predsednico, ki operira s srednješolsko politično retoriko tipa “v primeru Kosovske razglasitve neodvisnosti bi najprej poskrbela za ljudi”… Damn, a ni politika, ko je slečena vseh ceremonialov in metod, v principu nekaj, kar ureja odnose med ljudmi - še posebej, če jih posamezniki med sabo ne zmorejo urediti?

Ad Lojze. Če mi ne bi bil od nekdaj tako zelo antipatičen (ne morem pomagat), bi celo razmislila o tem, ali naj se morda pridružim večini, ki ga bo najverjetneje tako ali tako izvolila. Če je nekdo kristjan, potem je edino prav, da je milosten in razumevajoč. To pri krščanarjih (to je zdaj pejorativni mode) pogrešam in me je čisto sesulo, da mi Peterle uničuje moj fiksen pogled na svet, ko je glede homoseksualcev postregel z najbolj liberalnim odgovorom! (Kaže, da sem z negledanjem TV in splošnim ignoriranjem političnega peskanja v zadnjih letih spregledala par detajlov, ali pa je to spreten predvolilni manever??)

Ad Gaspari. Manjka mu karizma. Pika. Pa škoda se mi zdi, da bi se strokovnjaki ukvarjali s funkcijami, ki so bolj ali manj (sicer pomembni) okraski izvajanja demokracije.

Ad uni mladenič. Ne. V principu je v redu, ampak tip ima še čas. Naj se zaenkrat še malo poukvarja s svojim stanovanjskim problemom.

Ad Plemeniti. Car! Ne bi mu dala niti drobtine svojega volilnega glasu, ampak če bi se nekega dne zgodilo, da bi se umaknil izpod soja žarometov, bi bila to vsaj manjša škoda (hočem povedati, da je v določenih kontekstih (lahko) zelo škodljiv, ker ljudem, ki nimajo toliko introspekcije in zmožnosti refleksije kot on, potencira občutke nestrpnosti; v okolju, ki ima dovolj varovalnih mehanizmov (in za Slovenijo nisem čisto prepričana, da jih res ima), pa so njegovi izpadi dobrodošla popestritev). Njegova miselna agilnost - vedno, vedno mu uspe z zanimivimi mentalno-jezikovnimi akrobacijami zabiti sogovornika - mi je naravnost osupljiva. In kljub temu, da je zvenel ZELO nepredsedniško, sva se mu z NTNS sinoči parkrat smejala na ves glas. Zmago Plemeniti Burkež Jelinčič

Ad gospod UN. Hm, kaj pa vem. Tudi njega se mi zdi škoda za predsednika. Veliko bolj koristen bi se mi zdel na Dimsijevem stolu.

Mislim, da sem imela za par let dovolj politike. Mogoče do parlamentarnih volitev. :D

Update: prejle sem se spomnila še na tista MMS vprašanja. Lame! Kmalu televizijske postaje še kamer ne bodo kupovale več, ker bo itak dovolj en malo zmogljivejši telefon. Kr neki. Poleg tega pa: ko je POP pred časom na stopnišču pred našo stavbo snemal pogovor z enim od vodilnih opinion-makerjev na tem področju pri nas in ta pogovor z nami ni imel NOBENE neposredne povezave (torej ga lahko izvolijo snemat pred SVOJO hišo), so v prispevku zablurali naš na fasado nameščen logo. KVA? No, saj so privat firma, delajo, kar ‘čejo, ampak včeraj jih je fino poflodral Salomon. Ne, tisti fant v t-shirtu z napisom Salomon NI BIL samo fan, ampak je bil tudi MMS posnet na Salomonu.

Pa še to: pod tušem sem razmišljala, kaj bi v smislu “a-mi-boš-zrihtu-službo-če-volm-zate” pričakovala od predsedniškega kandidata. Evo: naj nekdo obljubi, da bo poskrbel, da Slovenija dobi (vsaj manjšo) verigo fitnesov na nivoju (pred dobrim tednom sem že natresla nekajpomembnih dejavnikov dobrega fitnesa), pa ima moj glas - in obljubo, da mu jih najdem vsaj še nekaj.

…tipčka bosta ta teden z uno drugo, ki je res bila uspešnica, v vikendu… kar malo žalostno…

Minuli teden s kratkim podaljškom je malo spodnesel tudi mojo trdnost. Vsak trenutek sem hvaležna zato, ker me lahko nesreče drugih samo spominjajo na zanemarljivost mojih malih nesrečic, a:

• začelo se je z akumulatorjem, ki je crknil 20 km pred Pulo. Dogodivščina? Youbetcha!
• čez vikend sem začela postajati čudno rdeča po frisu and by Monday sem že skušala ponotranjit očitno dejstvo, da mi tudi fris ne bo prišparan. Nekaj poglavij naprej se razkrije, da ima glavna junakinja prav, ko se sooča z razširitvijo področja luščenja… vmes pa sem, ker je bilo videti, kot da v vsej svoji sreči cele noči prejočem, sklenila, da se pa moja hitro obnavljajoča se koža IPAK ne obnaša tako. Anyhoo, detajli so neužitni: skakala sem po ambulantah, klinikah in če lahko samo v enem stavku povzamem: človek dobi občutek, da zdravniki mislijo, da je nam, bolnikom, zabavno hodit jih hecat s svojimi težavami - in te potem šetajo gori doli… Človeku ni, da bi bil resno bolan. In nekako tudi ni, da bi z-ah-glupi-američani odmahnil za Moorovim Pacientkom (ne me vprašat - in me niso, ampak jaz bi ga tako imenovala, častna).
• vmes sva z NTNS ugotavljala, da imam pa trd strop. Zavese po več kot dveh mesecih, ko se je začel pasijon z iskanjem in kupovanjem in naročanjem, še vedno ne visijo. A laaaaaaaah, nooo…
• in še kaj je bilo, da sem se spet ukvarjala bolj sama s sabo, kot z drugimi… aaaaaampak… k naslovu…

V nedeljo je bilo celo takooo toplo, da sem se, malo tudi zato, ker sem raje zmrznila, kot da bi nekje na višini stegen priznala, da mi je premraz in prenašala NTNSjevo gotovo zafrkavanje, zadnjič letos (domnevam) načofotala v morju. Po tem sva se malo zasedela na plaži, a potem sva se odcedila nazaj proti kampu.

Na poti sva nič hoodega sluteča naletela na par - fant (cca 35 let) naju je ogovoril, češ, a je tu morda kakšna nudistična plaža… Midva prijazno, da ni ravno ofišl, da pa se da… nakar naju je tip skoraj na pol v hipnozi prepeljal skozi pogovor, katerega oporne točke so si sledile v približno takem vrstnem redu (ne mi zamerit, če se ne spomnim točno - saj pravim, da je bilo napol hipnotično):

• nudistična plaža
• ja, nekateri seksajo na plaži
• cela afera
• tudi v Sloveniji se govori o tem (mah, kaj govorim - ne vem, če se govori, vse, kar vem o tem, sem prebrala med Saškinimi komentarji)
• poznata kake swingerje? so vajini prijatelji swingerji?
• vidva pa ne? vama ne bi sedlo?

Saj je hitro minilo in ni bolelo (če praaaaaaavim, da je tip imel totalno naštudiran speech, pa še name naleti, ki - jasno - padem na vsako finto). Malo sva se belo pogledala in ugotovila: “Bila sva po swingersko pecana.”

Za konec pa še pojasnilo, kaj te, zaprašeni nostalgik, praska v naslovu tega posta¹

In ker bom do naslednjič zihr pozabila, še zadnji udarec v eklektičnost (in količino uporabljenih tagov) tega posta: komaj čakam. Upam, da bo tole Preden škripneva²

1. ali sem to samo jaz, kot pravnukinja občasno soseda obitelji Vragec? [↩]
2. čeprav tudi Preden se stegneva ni tako slabo… [↩]

Ko sem prebrala, na kar bom pokazala s prstom, sem rekla samo: ALELUJA!

Pojasnilo tega odrešujočega krika pa je tako…

Odgovorov, kako shujšati, je na Cenim.se čez glavo: vsi so brezplačni in vsi delujejo, le upoštevati jih je treba, zato jih tu ne bom ponavljala.
Danes bi rada opozorila na to, kar je v vsesplošni poplavi shujševalnih nasvetov in metod zelo redko videti in slišati. Nekaj modrosti. Ne tajim, da se ob tem ne počutim dobro, ker gre za stvari, ki jih je Cenim.se poln, ki bi jih moral vedeti vsakdo, ki želi shujšati in ki jih žal ljudje še vedno težko sprejmejo, ker so brain-washed z raznoraznimi pol-resnicami. Upam, da se bodo iluzije in miti razblinili, ko bo dejstva začelo širiti še več strokovnjakov, kot je Nada Rotovnik Kozjek. In ne, ni vsak, ki ima naziv dr. med., tudi strokovnjak za prehrano. Večinoma nimajo pojma oziroma z nezasluženo avtoriteto širijo pavšalne resnice ali zelo krute zmote, za katere niso več prepričani, ali so jih pobrali iz strokovne literature ali iz zadnje številke Vitke, Naše žene, Jane…

Nada Rotovnik Kozjek je ena redkih, ki si upa reči (povzemam): “Če želite shujšati… ne pretiravajte s sadjem.” Verjetno za marsikoga, ki še vedno misli, da sta sadje in hujšanje praktično sinonima, težko doumljiva stvar. Kogar zanima, zakaj sadje za hujšanje niti približno ni dobro, si lahko pojasnila prebere v NTNSovem (nekoliko strokovnejšem) članku Je sadje idealno živilo?

Zgoraj navedeni povzetek izjave Nade Rotovnik Kozjek je objavljen v zadnji številki Mercatorjevega podlistka za prodajanje (domnevno) zdravih živil Uživajmo zdravo v članku z naslovom S hrano do daljšega življenja. Ih, jaz bi rekla boljšega. V njem je - poleg ostalega - mimogrede razblinjen še en mit: da osteoporozo povzroča (predvsem) pomanjkanje kalcija. Spet samo povzemam: eden od glavnih prehranskih razlogov za razvoj osteoporoze je pomanjkanje beljakovin v prehrani (od rane mladosti naprej). In premalo gibanja. Pomanjkanje kalcija pride za tem.

Ljubljanski ZOO (res je comic sans, Ermin. ZOO, mislim), danes. NTNS, jaz in množica ostalih pošasti. Pujske, MMG, prodajajo, če koga zanima: perujski pridejo 300, ostali 100 evročkov.

Malega šimpanzka nisva videla od blizu, je pa zato gibonček pridno firbcal. V glavnem je bil najbolj očarljiv morski lev, itak. Takoj za pujski¹

Ni mi jasno, zakaj me niso vzeli s sabo v Španijo!

Ko sem jih zagledala, sem bila sposobna samo enega dolgega Wiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii….

Wroaf, žeml’ca, njam. (Pa kako sta se jezila, preden ju je čuvaj spustil v z zajtrkom posuto ogrado!)

Tale deluje VEDNO tako žalosten!

Danes je bil dan za kopanje.

Te pohrustam, te pojem!

Kapibara. Prvič videla. Se je pustilo čohati po riti, šele kasneje sem videla napis “rada grizem prste”. Iha…

1. je****, sem pač djevojka sa sela [↩]

Kliku sem potrdila, da želim nakazati svoj malenkostni prispevek neposredno Občini Železniki.

Zelo me veseli, da posamezniki pomagajo, zbirajo, pozivajo itd…

Ob tej priložnosti pa bi se morali zamisliti (no, ne vsi), da se male katastrofe dogajajo vsak dan. Razumem, da ne moremo vsi vsevprek in stalno dajati denarja, ne razumem pa, da dandanašnji ljudje še vedno mečejo v smeti (za marsikoga) še popolnoma uporabna oblačila in podobne artikle. V smetnjakih je to prepogosto videti!

Večkrat - ne samo ob naravnih katastrofah - bi morali počistiti svoje brloge in na Karitas ali Rdeči križ odnesti tisto, česar ne rabimo več. Običajno to niti niso toliko (samo) oblačil, kot predvsem rjuhe, brisače, spodnje perilo in podobno.

Hkrati bi bilo nadvse dobrodošlo, če bi dobrodelne organizacije vsaj vsake toliko svoj urnik prilagodile tistim, ki smo zaposleni. Ljubljanska Karitas, na primer, sprejema oblačila od ponedeljka do četrtka od 8. do 16. ure, ob petkih od 8. do 14. ure - zato moram ponavadi odvoz stvari planirati na dan, ko imam sicer dopust.

instalácija (elektrike itd.) putting in, installation; (tovarne) fitting up, equipment; tovarna s kompletno ˜o a fully equipped factory; (umestitev, škofa) instalation, (duhovnika) induction

Zagamano, če želiš črkovanje tuje besede preveriti via slovenščina (ker se ti ne da menjat slovarja).

Tole mi leži že dolgo na duši, pa mi je danes končno uspelo ne pustiti telefona v torbi za malico v prtljažniku (sem čudna, ne¹, da nisem zlepljena s tem kosom elektronike?). No, posnetek spodaj opisanega pojava mi je (skoraj) uspel že zan’č, ko sem pofotkala tudi jabolkamion, ampak je ostalo pri skoraj.

Dogaja se povsod. Zjutraj na Dunajski ali Celovški, popoldne na Šmartinski… Te ljudi, ki to počnejo, pogojno celo razumem, čeprav jim z veseljem vsakokrat pokažem svoje neodobravanje, ne razumem pa slovenskih policajev: stara ljudska modrost, da denar leži na cesti in ga je treba samo pobrati, ne bi mogla biti bolj dobesedna. Postaviti inkasanta na vsa križišča v Ljubljani in kupiti pšenice za ta narod, da ne bomo kruha lačni.

1. Nisem tako pomembna niti nepogrešljiva, da bi si ne mogla privoščiti, da ne prestrežem vsakega klica v vsakem trenutku in za razliko od nekaterih (celo znank in znancev), ki “znajo” in “zmorejo” šofirat s telefonom v eni in čikom v drugi roki, jaz v avtu ne telefoniram. Večinoma. Če že, uporabim modrozob ušesni izrastek, a ponavadi ni potrebe [↩]

Da ne bo videti, kot da sem sama totalno nad nekritičnimi zaljubljenostmi, priznam, da imam tudi sama nek crush, ki me ne spusti že… em… kdo bi vedel? Od 5.5 naprej… in kar ne popusti. Celo brate in sestre sem vzljubila… in njegovo družino: ker me vedno kaj novega nauči in ker nikoli ne komplicira, če se zamenjajo verzije. Vse za naprej in za nazaj zna spedenat.

In potem tole.

Med nama nič ne bo več tako, kot je bilo, Adobe dragi.