Danes zjutraj sem se temeljito pogovorila s Klepcem.

V dobi, ko si - recimo - jaz ne znam predstavljati opravila, kjer vsaj v določeni fazi ne bi bil vključen računalnik… torej, v informacijski dobi je človek prvič v situaciji, ko se mu lahko zgodi, da orodje, ki ga upravlja, zaostaja za uporabnikovimi sposobnostmi. Čakam… čakam…

Crocs Takes Big Step In Bid to Diversify

Crocs Inc., the maker of brightly hued, plastic clogs, plans a surprising twist in its bid to diversify its products and avoid fad status: a line of apparel for men and children.

The apparel line, which Crocs intends to unveil today, will feature regular fibers, such as cotton, interwoven with a lightweight derivative of the pliable, plastic resin used to make Crocs’ shoes. It will make its debut in stores in October.

The apparel line marks the latest phase of Crocs’ effort to broaden its range of products after its fortunes … (vir)

Sem vedela.

Ko sem šla danes po sledeh smeti na svoji (že nekaj tednov nepretečeni) tekaški špuri, sem si pribeležila še dva eye-candya. O izsledkih na smetarski poti (verjetno nocoj) v posebnem članku na Cenim.se, tole je pa za tolažbo.

Včasih nisem mogla mimo, ne da bi me začarala, v zadnjih letih pa pogosto mimo nje odbrzim čisto brezbrižno.

KUUUUUL! A mislim, da bi z zakonom morali prepovedati…

… prodajo takih kretenskih vhodnih vrat. :) Še dobro, da ni vijola, ne, Ermin? :D

Update: članek o eko-teku, izvrstni ideji Samuela Huberja.

Že zelo dolgo se ne pritožujem nad Microsoftom. Mi dela, ker pač nisem IDIOT. Resda se mi je do danes uspelo izogniti Windows XPjem, ki so zame prvi resni korak v smeri IDIOTIZIRANJA že tako idiotskih userjev.

Zdajle mi pa od besa že kar solze silijo oči.

Kaj so naredili Wordu?!?!?!?!

A s temi kretenskimi balončki mislijo naučit ljudi, katerih glavno oblikovalsko orodje sta space-bar in Comic Sans, da bodo znali dokument narediti, kot je treba?

Excela in Powerpointa si ne upam niti odpret. Pa to, da si prisiljen v XPish look programja, bi jim še oprostila.

I’m downgrading. NOW.

Update: kuko je leeeeeeeeeep!

… ker sem na daljši pavzi. Ne da se mi (in imam neskončno število izgovorov). A me sploh ne skrbi - očitno pridejo take faze. V resnici komaj čakam, da mi bo spet zaprijalo greti kosti z miganjem.

Danes sem naletela še na nevropatske razloge, zakaj se mi vedno lušta toliko stvari. Manjka mi vse po spisku. :D

… ki ga skušam po najboljših močeh ignorirati že nekaj let. Ne vem točno, kateri gumb sem tokrat pritisnila prav, ampak naneslo je, da je bil tokratni tak, da je si ga bom - za razliko od prejšnjih desetih ali več - celo skušala zapomniti.

Najprej sem - jasno - zajebala, ker sem po dnevu in pol dežuranja pri telefonu to nalogo opustila za eno uro. Ta čas je NTNS (najljubša tečnoba na svetu) že sedel v Bakru. Seveda sem mislila, da mi bo sporočil prej, da prihaja, tako da bi imela tudi jaz nekaj časa za tistih 10 kilometrov. A vseeno nisem bila prepozna za opazovanje čudaškega sončenja bakarskih rib in neobveznega paberkovanja o tem, onem in naju. S presenečenji nimam razčiščenih odnosov - na vrhu jih prav po avtistično sovražim, v resnici pa jih, vsaj ko so že nekoliko zamaknjena v preteklost, imam vsaj toliko rada. Tisto presenečenje, ko je NTNS zavil v napačno smer, nazaj proti začetku jadranske magistrale namesto proti jugu, pa mi je bilo čisto neevforično všeč že takoj. Tudi za nenačrtovani podaljšek do petkovega jutra na Pećinah mi - za spremembo - ni bilo niti najmanj žal. Hvala še enkrat. Ni v isti kategoriji s plavanjem z delfini, vseeno pa kotira visoko. ;)

Petkovo nadaljevanje (in sobotni podaljšek) je med drugim prineslo to, da sva z današnjo slavljenko na čast obeh praznikov pokončali flašo črnega in rešili nekaj filozofsko-emocionalnih problemov, ter tole:

Po zaslugi bralke bloga, ki je ne bom imenovala (ker jo hočem samo zase), sem napredovala v rich bitch. Nista roza in to tudi ne bosta postala. Hvala. Zdaj pa res lahko nehaš vsako leto avgusta investirati v moje malomeščanske muhavosti. Ne, da mi niso všeč, le ROI ni po pričakovanjih! :)

V nasprotju z mislima, ki se zdaj podita po glavah vsaj dveh bralcev tega bloga, predšolske knjižice o barvah nisem dobila zaradi svojih ambicij, da bi postala slovenska Martha Roza Stewart (zaporniško bivanje izšteto), pač pa zaradi nedavnega umora, ki sem ga v maniri slavnih avtogolov zagrešila na paintballu, ko sem vojaka iz lastne čete tako zavzeto branila, da sem najprej ubila rumenega napadalca, potem pa še rdečo tarčo, ki sem jo hotela ubraniti.

In tole je dokaz, da smo ženske tragikomično drugačne od moških. Za razliko od njih si ženske svoje moške med sabo sposojamo. Brez panike, tale Trnjulčica ni izposojena, pač pa njuna; soprog je - med babjim čvekom na balkonu - končno naredil nekaj čarovnije v moji sobi, kjer zdaj res lahko rečemo: in bila je svetloba.

Po dveh dneh raztegnjenega praznovanja greva z zadovoljno utrujenostjo spet prebudit 2do listo. Dovolj je spala.

V spominu mi ni ostalo niti eno poletje, ko vsaj za nekaj dni nisem opravila svoje romarske poti na Pećine (kar preprosto pomeni, da takega poletja ni bilo). Potem, ko so bile Pećine leta družinska postojanka na poti na morje ali nazaj, jih že kakih 20 let obiskujem sama. V takratnih časih je iz našega sela obstajala neposredna avtobusna povezava; nekako bi si upala staviti, da so te linije, ki so me, še predpubertetno deklico nekoč vozile tja, že zdavnaj ukinjene.

Lastnica je že stara (kot je oni dan pripomnila, ko se je pritoževala nad iz Italije, od koder je tudi sama, uvoženim grozdjem, da je “stara in pokvarjena” - takšno naj bi bilo tudi to grozdje, kar je samo potrdilo njeno tezo, da nič iz uvoza ni dobro, še posebej ne grozdje), čeprav lucidnejša kot mnogi, ki imajo na grbi pol manj njenih let, in zadnja leta me na pot žene tudi misel, da je čisto možno, da je zadnja. Pećine si namreč težko predstavljam brez nje, čeprav so jih v mojih spominih zaznamovale tudi mnoge druge osebe iz njene družine ali izmed gostov. Prenekateri so za vedno že odšli.

Zase mislim, da bom vedno ostala tam - predvsem zato, ker je to do danes edini kraj, ki od mojih prvih spominov, nekaterih celo takih, ki jih imam zato, ker so mi o njih pripovedovali drugi (da sem, denimo, na Pećinah prvič bila 26. maja 1974, česar se lahko seveda spomni samo Viktor mlajši in nihče drug), nikoli ni bila pretrgana njihova kontinuiteta. Spomine na vse ostale kraje sem v posameznih točkah pustila iti po svoje in zdaj niso več moji kraji; so samo nove osebe prostora, izza mask katerih še lahko prepoznam lokacije svojih starih mentalnih slik.

Prećine pa me nikoli niso zapustile in jaz njih ne: vse od najzgodnejšega spomina, ko sem - moleč nosek skozi opečnato ograjo na terasi - zaklicala “madona santa, kol’ko vode” ob svojem prvem pogledu na morje.

Kljub temu so se nekajkrat zgodile stvari, ki so hišo in posestvo spremenile. Vojna se je najbolj zažrla med zidove: gostov ni bilo več toliko, saj na Hrvaško ni bilo varno hoditi. Z vojno je odšel tudi gospodar, na svoje je odšla hči. Gostje smo še prihajali, a večinoma kot osamelci vsak po svoje in daleč vsaksebi. Jedilnice ob salonu nismo uporabljali že leta, zadnji živ spomin na salon je iz mojih najstniških let, klavir sameva v knjižnici, na terasi med fugami poganja zelenje. Nekaj spodnjih stopnic je odneslo morje. Odpadajoče listje pometemo občasno - običajno del tlakovanega posestva ob svojih obiskih pometem jaz.

Razpad države je seveda spremenil marsikaj. Kot ubežnici pred obveznostmi doma se mi zdi najboljše to, da so s propadom mnogih lokalnih onesnaževalcev v morju pod hišo prostor za življenje spet našli morski ježki. Ko sem jih pred leti prvič uzrla, kako so se sramežljivo naselili po delih obale, koder ne stopa človekova noga, sem mislila, da v peklu zagotovo iščejo omare, kamor so spravili bunde, kape in šale. V naslednjih letih se jih je naselilo toliko, da je eden od revežev končal tudi v mojem stopalu. Kdo bi si bil mislil…

Letošnji pobeg pa me je čisto šokiral. Ne le, da jih zdaj v peklu zebe, po mojem zmrzujejo. Že ob sestopu po 89 stopnicah so mi iz rok skoraj popadale vse škatle in torbe - hiša je prepredena z varnostnimi kamerami. WTF?! Saj vem, da ciganom vseh porekel ključavnica na vratih na plažo in na stranskem vhodnem portalu ne pomeni ničesar, ampak tako je že od nekdaj!

Prvi klepet s Ciccio se je seveda zavrtel tudi okrog mojega novega brloga in okrog ponorelih cen… in koliko da plačuje za telefon… pa pravim, da bi morda - če to imajo in če priklop na hišo ni predrag - bilo bolje imeti vse na kabelskem operaterju¹… pravim, internet, TV in telefon… ali samo TV in telefon. Nakar ona meni, da internet tako že imajo.

PAJADE!?

V tistem trenutku mi je postalo jasno, da je čisto res: v peklu zmrzuje. Na Pećinah je ADSL priključek! Vsega je kriv Theo. Skrbi za del hrvaške narodne zapuščine, ki je je v hiši precej. Spomenička knjižnica i zbirka Mažuranić-Brlić-Ružić. Zaradi varnosti so kamere in alarmna naprava, ker je v kuharski sobi pisarna arhiva, so jo pač opremili. Tudi z internetom.

Štiri klima naprave v prvem nadstropju, ki so me do konca sesule, pa niso zaradi bogate dediščine, pač pa zaradi lastnice in njenega sina. Ne ve, če se ji bo naslednjo zimo pri 83 letih dalo za osem mesecev spet seliti se k domačim v Italijo.

No, z ADSL priključkom bi tam dlje zdržala tudi jaz. :) Še posebej, ker se mi zdi, da je z novo avtocestno pentljo na vzhodu mesta, ki je prav tako nastala med mojim lanskim in letošnjim obiskom, narejeno vse, da se tam izgubim in ne najdem več poti domov.

Izraze zavisti sprejemam tudi v obliki komentarjev, hvala. :)

P.S.

Prepričana sem bila, da imam svoje fotke. Imam jih, vendar očitno še iz časov pred digitalcem.

1. Govorila sem čisto na pamet, na podlagi lastnih, ljubljanskih izkušenj, kjer se cene storitev kabelskega operaterja sploh ne morejo več primerjati z monopolistovimi [↩]

… če rečem, da mi brni v glavi, je to isto, kot če rečem, da mi jožepučni v glavi?

Osnutkov niti ne delam več. Pišem samo še tisto, kar potem povem. Kaching.

Dopusta to sezono ni bilo dovolj, zato za dva dni izklapljam 2do listo.

Jaz vem. Ampak se pustim prepričati v nasprotno.

In potem se pač moram na lastno žalost spet prepričati, da bi se ne bila smela prepričati.

Simpl trus iz - polenta je iz moke/zdroba, puding pa iz škroba. Če kdo naleti na tak recept za torto in se ga - enkrat za spremembo - namerava držati, je ravnokar zapeljal na enosmerno (to je tista pot, kjer gre torta samo v eno smer: smeti):

No, vsaj biskvit je v redu, tudi količine za kremo so tako, kot piše (za štiri oblate). Le da bi pisalo ššššššššššškrooooooooooooooob… Ker s koruzno moko nastane zdriz, ki se nikakor noče držat skupaj, pravzaprav začne vleči narazen vse po spisku. Predvsem biskvit (kar je, če odštejemo tekočo kremo, v bistvu cela je**** torta!)

Skoraj sem jo že prekucnila v eno veliko skledo in zdizajnirala vanjo eno veliko žlico (kar naj bi pomenilo, da jo lahko slavljenec poje sam, ne da bi mu bilo nerodno - slednje TAKO ALI TAKO ne pride v poštev ever), potem pa mi je skozi prehlajene možgane šinila misel: “Kaj je na torti trdnega, če ne rastlinska smetana?”… Pa sem jo za silo rešila.

A pravijo, da so najboljše torte tiste, ki ne držijo oblike, ko jih razrežeš. Če je res, potem sem prvič v življenju resnično zmagala.

Eniuejs, kva mi je pa dons tolk težil, prav mu je.