Prisluhi iz ženske garderobe

Včasih sem vsako leto (ali vsaj vsako drugo leto) decembra iskala kak primeren adresar, v katerega sem sproti prepisovala naslove, telefonske številke in rojstne dneve svojih prijateljev in znancev. Ob prelomu tisočletja so telefonske številke začele ostajati v mobilnem aparatu, zadnji adresar pa še sedaj z mano roma na morje, od koder popisanim pošiljam razglednice. Vem, da se ta format beležnic z listi, ob zunanjem robu porezanimi po oznakah začetnih črk, še vedno dobi, po pravici povedano pa mislim, da je preživel svoje.

Tako kot sem to vedno počela, sem tudi v času svojega prvega mobilca (privoščila sem si ga v zadnjih dneh prejšnjega tisočletja) kupila nov adresar, a ta je - jasno - ostal prazen. Pred dnevi sem ga ob pospravljanju povlekla na plano in ker je moja zadnja beležnica ravno do konca izpolnila svojo nalogo, jo je zamenjal ta zlepek papirja. Ker je dovolj majhen za mojo torbico, me bo kakšno leto spominjal na anahronizem ročno zapisanih telefonskih imenikov. Sicer za razliko od Hirkani nimam težav z beležkami, ki jim zrastejo ušesa (v bistvu mi je v največje veselje brskati po svojih starih beležnicah, ki razpadajo in iz njih frčijo vsemogoči koščki papirja in izrezkov iz časopisov), a pri moji novi ušes ne bo. Ima namreč zelo trdne platnice, ki so poleg vsega še po par milimetrov večje od strani, tako da jih dvakratno varujejo pred poškodbami torbične centrifuge.

Za kaj beležnico rabim? Razen zapisovanja pasusov iz raznih knjig, lastni razmišljenosti ukradenih misli, nakupovalnih seznamov in občasno tudi tonaže na treningu jo najpogosteje uporabljam za sheme raznih stvari, povezanih z gospodinjstvom (se mi pač pozna, da sem bila v zadnjem času precej razseljena oseba in da se poselitveni sunki še niso polegli). Sodeč po videnem ima podobne zadolžitve tudi Tomažev moleskine.

Bobcasting (and Google Reader)

I’ve been a fan of RSS for a long time, and I’ve been just waiting for it to reach its potential. Most of the readers of this blog read it via RSS, (if you don’t, click here–more confusing than it needs to be, isn’t it?)

Here’s what’s I think has been holding back RSS: the name (initials!) and the lack of a standard way to read a feed and to add a feed. We need one button, not twenty or thirty. I think both problems have been solved by RSS inside of Google Reader. (Click the link for a lens on an any easy way to get started). As the acceptance of Google Reader approaches ubiquity, marketers and managers now have the chance to take this technology to a totally new place.

Dave Winer, the pioneer of RSS, had a brilliancy about seven years ago that led to podcasting. Podcasting is just an RSS feed of music, with an easy interface (iTunes). Podcasting took off because it had the good parts of RSS without the hassles. But that’s music, not text.

I want to suggest something that takes no new technology but could have a big impact on the way you do business: Bobcasting.

I call it that because instead of reaching the masses, it’s just about reaching Bob. Or Tiasha (poboldala jaz). Or any individual or small group.

(beri dalje)

Thanks, Seth, when (any form of) RSS is called Tiashacasting I’ll change my name to RSS, LOL.

Kako je prav? Slej ko prej ali prej ko slej?

Tako kot sem se zaradi Kameleonke pred časom poučila o pomenu besede sočivje, sem pravkar pogruntala, da nimam pojma o slejkoprej in prejkoslej, ki sta tudi slej ko prej in prej ko slej. Vse je pravilno, vsaj SSKJ tako pravi.

In kaj naj zdaj uporabim?

Recimo, da bo odločil najdi.si:

• za slej ko prej najde 12065 zadetkov
  
• za prej ko slej pa 1767 zadetkov.

Problem lepih stvari je, da ob njih grde, katerih nesrečno neestetičnost je bilo moč prej požreti, spregledati, samo-prevarantsko zanikati, postanejo tako zelo očitno grde, da moja denarnica tresoče zleze v kot omare na zgornji polici, ki ga ne morem doseči z roko. Pa čeprav se podložim s stojalcem. Vrata bodo morala iti. Nekaj odvečnih elementov je že izpraznjenih in samo čakajo na ekspatriacijo. Manjkajo še lepe panelne zavese. Mimogrede, je kdo opazil, kako neverjetno hud okus imajo slovenski zavesarji, še posebej, če sodimo po njihovih popolnoma neuporabnih spletnih straneh? Zavese so nekaj, kar je zelo vidno. Torej me lahko prepriča samo prodajalec, ki se zna estetsko predstaviti in ki hkrati na spletni strani ponudi vsaj reprezentativni vzorec svojega kataloga. No, Velana celo izpoljnjuje oba pogoja (razen neusmiljenega pregledovanja kataloga v pop-up-u in brez preview fotke). Ampak katalog? K’era kmetija! Ker mi je najbliže in ker ima vsaj očem prijetno spletno stran, grem jutri preverit, kako kaj pri Koratovih.

Anyways… Pimp je tu visel slabe štiri ure, jaz pa sem za njim pospravljala (skoraj) ves dan. O njem nič slabega, le to, da ni hotel nič piti, jaz pa sem obupana, če želi kdo v moji bližini na sebi izvesti dehidriracijo iz zasede, o Lesnini Brdo pa imam povedati tole:

• na prvem štuku je en simpatičen prodajalec (mislim, da je Matjaž, v vsakem primeru ga prepoznate po izrazitejši bradi). Nič ga ni vrglo iz faze in iz prijaznosti: niti dejstvo, da ne blizu ne daleč ni bilo nikogar s pravicami za storno, niti hudo nataknjena stranka (to sem jaz),
• ki je ravnokar priletela s kreditnega oddelka, kjer je učinkovito vzpostavljen oddelek za preprečevanje prodaje in kjer se gospe, ki skrbi za neprodajo, zdi popolnoma normalno, da stranka, ki je firmi po ceniku pravkar pustila 2300 €, sama leta po štacuni z izključeno klimo (prenova pač) in ureja težave z računom, na katerem ni naveden naslov, na katerem strankino prisotnost vodi država;
• omaro v kosih je dostavil podaljšek oddelka za preprečevanje prodaje (zihr je zihr), ki se je pripeljal s prevelikim kamionom, ki ga ni bilo moč elegantno spraviti pred naša vrata. Gospod podaljšek se je pogovarjati z mojim descem. “Saj bom jaz nosila z vami,” mi je bilo samoumevno. “Ma, guspa, jaz ne bi nosil, že ves dan nosim.” Saj ne more biti res…
• “dostava in montaža vračunana v ceno” pomeni to: kupljeno pripeljejo do vhodnih vrat, potem pa si sam pomagaj. Monter pride samo sestavit skupaj.

A vsi problemi pozabljeni: predstavljam vam novo družinsko pridobitev, ki smo jo krstili z ekspresivnim imenom: Šarožer.

Zofa Rozalija še ne pride tako kmalu. Namesto nje Suhi. Ob priliki se vrne tudi pripadajoča mizica, ki sem jo dobila za 40. rojstni dan. Ki sem jo bom dobila. :)

Tistega kota z razdelilcem za kabelsko mi ni uspelo sfakeati tako, da bi bila omara videti prozorna. Je pa vseeno dobra varka :)

V resnici je sicer še kako črna. Čeprav sveti in se pretvarja, da je lahko ogledalo.

Upam, da ne bom nocoj na njej testirala trdnosti svojega čela.

Smells Like Profit: Disney Eyes Pre-Teen Fragrance Market
July 23, 2007
By Vanessa L. Facenda
NEW YORK — Forget the smell of sweat, grass and dirt. Disney Consumer Products wants young boys smelling their best.
Disney is rolling out Pirates of the Caribbean- and Buzz Lightyear-branded fragrances targeting boys ages 4-11 in Latin communities.
The products, which will retail between $9.95 and $19.95, will reach retail shelves by September in time for the holiday season.

(vir)

Zmerjajte me z zaostalo Evropejko, ampak tole je res NEPOTREBNO…

O čevljarjih in kopitarjih se že dolgo namenjam napisati en daljši jamr, a tale post se bo čevljarja le dotaknil. Moj čevljar - jasno - ne jemlje kartic. Tudi prav je tako. Nobene potrebe ni, da se mu na tistih nekaj centov, ki jih zasluži, prisesa še banka. Tako sem pač morala napolniti denarnico in ker se je nekdo pred mano očitno šele učil uporabe bankomata, sem imela nekaj minut časa za prisluhe ponovitve avtomatičnega nagovora, ki ga je lokalni klošar serviral vsakemu mimoidočemu, tudi meni.

“Zbiram za pivo - vroče je, pa sem žejen. Ja, za pivo, povem po pravici,” je mantral. In tudi pokasiral. “Za pivo, veš, hči, tako je vroče, človek mora pit,” se je pridušala mamica, ki mu je v roko spustila par kovancev.

Razumem, da je nekomu, ki je v takem obupu, da prosjači, veliko do alkohola, saj mu nemara ta malo omehča robove življenja, ki se je morda z njim kruto poigralo ali pa je igro življenja le ta človek doživel kot neusmiljeno. Vseeno pa ne maram, da mi na račun lastne iskrenosti nekdo skuša vzbujati slabo vest. Ne glede na to, kaj se mu je bilo pripetilo, da je pristal tam, kjer je.

Oni dan sva z znancem preko pogovora o domačem kruhu prišla do tega, da ga je včasih preveč in da gre v smeti. Spomnila sem se rednih prizorov izpod našega bloka, ko predvsem zelo stari ljudje ob mraku ali ponoči po smeteh brskajo za hrano. Ne verjamem, da lahko rešim tegobe vseh tistih, ki so bodisi zaradi lastne lahkovernosti, da se bo vse uredilo, ali zaradi siromaštva, v katerega so zdrknili po logiki zakonov tranzicije, a nekatere stvari so v vsej svoji grozljivosti tako neobhodne, da ne morem mimo. In hrano, ki je jaz ne bi več, pa še ni čisto za v smeti, zavijem in pustim na oboku, ki ščiti kontejnerje. To lahko kdorkoli imenuje kupovanje čiste vesti, ampak problem je, da - tudi če se občasno pojavi neka misel, ki žužnja o tem, da mi je v življenju dan ves blagor relativne (!) brezskrbnosti - nimam slabe vesti. To bi imela, če bi bila kriva za katero od nesreč, v katerih so se znašli… moji sosedje, verjetno.

A pri pivopivskem klošarju se mi v nadaljevanju zgodbe ni dvignil niti tisti občutek nemoči, ko veš, da ni smiselno razmišljati o tem, kaj vse bi lahko storil, ker je dela preveč za človeka. Ne, ni bilo tistega zoprnega notranjega glasu, ki začne čivkati o tem, da pogosto zapadam v lagodje jamranja nad svojimi nepomembnimi problemi, zaradi katerega je včasih težko pogledati v oči človeku, ki mu je slabše kot tebi.

Potem, ko sem opravila pri svojem najljubšem čevljarju, sem stopila do trgovine in kupila plastenko vode. Ker klošarji seveda ljudi, ki jih nadlegujejo, ne pogledajo, si jih ne zapomnijo. In tako sem, ko sem šla drugič mimo njega, dobila isto mantro kot prvič. Pa sem se ustavila.

“Žejni ste? Verjamem. To mora biti pa hudo,” sem rekla, ne pretirano prijazno.

“Ja, guspa, za pivo zbiram, res sem žejen!”

“A pa veste, da žejo pogasi voda, pivo pa samo vzpodbuja željo po še,” sem blefirala. “Dam vam vodo, denarja pa ne,” sem začela vleči plastenko iz vrečke.

“Ah, ne vodo pa kar sama spijte, guspa, vode pa ne rabm,” se je končal najin dialog.

Hvala, to je beseda, ki bi meni padla na pamet, če bi mi nekdo nekaj ponujal. Je narobe, če žejnemu človeku ponudiš vodo, ali je prav samo, če mu izpolnjuješ želje? Ko sem bila majhna in mami jamrala, da sem lačna, a da ne bi tega, onega, tretjega, mi je preprosto rekla, naj še enkrat razmislim o svoji lakoti.

Danes je dan dvojne mavrice. Lani - se mi zdi, da ob takem času - sem nekje v Rudniku opazovala nebo, ki jih je bilo polno na vsako stran. Tole danes je bilo pa kr’ neki (in a mind-blowing good way). Moje fotke niso kdove kaj, ker sem ponosen idiot-škljockač, len ko fuks, ki se že 3 leta napravlja prebrati navodila za uporabo - le ena je pogojno gledljiva. … zato pa je dogodek zabeležilo blogomavričevanje (Had, Αναμαρια, Nymph, Slovon11, Erminho, pa verjetno še kdo), zaradi katerega sploh vem, kako suvereno sta se nocoj povzpeli nad nas.

Kdove, če mogoče jo je naročila Kejt (pa daj še kdaj, no!) :)

Mislim, ta teden bo že na pol spimpana moja spalno-bivalna komora (aj vil kip ju poustid), ne bi bilo slabo, če bi mi nekdo spedenal še kuhinjo. There’s nothing like a free lunch, tako da - vrnem uslugo! :)

Jaz sicer ne grem na Transformerje, bi pa predlagala, da gre Saška :), imam občutek, da bo imela koga povabiti. Za Než Než pa nisem zihr, ali jo to sploh zanima. :D

In še nenagradno vprašanje: What are the odds of getting even?

Tole je nastalo, ko smo se praskali po bip-bip in imeli nekajurni prisilni dopust. OK, razen tega, da vsi precej zavzeto vzamemo casual Friday, da ga zdaj še posebej izkoristimo, ker je t-shirt edino sprejemljivo oblačilo za te temperature… ampak v petek? Vsi trije? :)

… v resnici imamo krasno poletno vreme. Točno tako imam - po rodu z zahoda - v spominu za ta čas.

Problem je, ker so moji spomini vezani predvsem na počitnice (zjutraj pobrat enega rjavega (20 din) ali enega plavega (50 din) z mize, v pekarno po sladkarije in sendviče, potem pa viset na bazenu od prve do zadnje, okrog 6. ure zvečer skozlat prekuhan, popoldne zaužit sendvič in prit domov in nikomur pogledat v oči ter se tako izognit kreganju zaradi celodnevnega odprtoučkastega plavanja po klorirani scalini…). In to bi zdaj nadvse prijalo. Nobenih obveznosti in skrbi, vse štiri od sebe, kink-in, kink-out, opušteno, ne pa da mi eno čedno trupelce na postelji gineva in je bogi-bogi, ker ima itak od oka enih 56 stopinj Celzija.

Tole je v teh dneh najbližje telovadnemu postu, zato mu dodajam telovadni tag. :) Smo itak ves vikend meditirala na temo, da telesna vadba v vročini nekako ni priporočljiva. :D