Prisluhi iz ženske garderobe

O vodi v spreju sem hotela nekaj poropotati že prej, a sem misel opustila, ker se mi zdi, da že sam El Fanar, njegove ribe, simpatična telovadnica in dolgočasne nedogodivščine sploh ne bodo prišle na vrsto. Pa me je tista, ki onka Kamele, sinoči le pripravila do tega, da črhnem eno ali dve na to temo.

Z njenim Evianom v spreju sem imela bližnje srečanje, ko ga je v Egipt s seboj privlekla moja sopotnica. Jasno, da sem se zgrozila, a tudi jasno poskusila. In mi je bilo všeč. V suhi vročini je delovalo kot balzam. No, ko mi je povedala, da je za ta nateg potrošila nekaj manj kot 4 evre, nisem hotela več niti poskušati. Prosim, imam se za ekološko razvalino, za čiščenje vesti berem kaj o sustainabilityju, a kupovanje vode - ŠE POSEBEJ pod gasom - mi ne pade na pamet. Večji delež tistega, kar plačamo za ustekleničeno vodo, gre tako ali tako za transport, marketing in marže - odvisno od cene zajema lahko cena v procesu od izvira do trgovine poskoči za 1000-krat. Za slovenske razmere vem iz prve roke za primer, ko je znano podjetje občini za studenčico plačevalo 1 SIT za liter, prodajalo pa po okrog 100 SIT za pol litra - skratka po običajni “vodni” ceni.

Čisto na pamet rečeno: kupovanje ustekleničene oziroma oplasteničene vode se mi zdi precej trapasto (in če že moramo pomisliti tudi na to: neekološko). Še posebej v deželi, kjer (še vedno) imamo to srečo, da jo lahko cuzamo iz pipe.

Ampak tole je bila samo mala digresija - nazaj v vodo v spreju za fris (v enem od prodajnih tekstov sem prebrala, da gre na vsak tip kože, na vsako podnebje in na vsako znamko ličil, need I say more?!): ne zato, ker bi drugače ne šlo, ampak ideja s špricanjem po faci v resnici ni slaba! In obstaja čisto čedna rešitev za tiste, ki iz pozerskih, šparovnih ali ekoloških razlogov nočemo kupovati vode

Za doma je dobra kaka špricalka za rože, za v torbico pa - kot sem v komentarjih že napisala - kakšna odrabljena kozmetična plastenka s pršilom. Moja (bivši Subrina gel) deluje popolno. Ko je voda postana, jo dam tistim, ki jo imajo tako rade - rožice in začimbe, sebi pa dotankam svežo. Še pomnite, tovarišice?

Dejstvo, da sem se sredi prejšnjega tedna začela spreminjati v tovarno naravnih gnojil in da smo v nadzornem svetu - soočeni s porajajočo ekonomijo obsega - zagnali paniko, vik in krik in vse motorje, je spotoma pustilo nekaj posledic, ki se vlečejo kot smrkelj v novi teden.

Mogoče je rezultat zmanjšane prištevnosti in zmnožnosti tudi kronično pomanjkanje fizičnih naporov, vendar naj si v bran povem, da dodatno obremenjevanje hudo zakurblane gnoj-mašine ni bila strategija, utemeljena na ekološki misli, ki jo skušamo - kolikor je le mogoče - upoštevati.

V redkih trenutkih lucidnosti, ki so se začeli pogosteje javljati danes, sem ugotovila, da so prisluhi v zadnjih nekaj izdajah ena sama smotanija in zoprnija in javkarija (na nič od tega se ne da uveljavljati dohodninske olajšave). In izvedela, da s svojim zgledom postavljam merila previsoko (zgledi niso vezani na mojo zoprnost). Ta trditev me je rahlo pretresla in prestrašila, saj je ena od osnovnih, dasiravno nikjer zapisanih idej tega ubložja tudi predočenje rednega gibanja kot nekaj običajnega in nenapornega in normalnega in sploh takega, zaradi česar se splača vstajati zgodaj, prenašati muhe in komarje v fitnesu itd. Vsekakor cenjen uvid, ki ga bom po najboljših močeh skušala upoštevati (in bom zato na primer zamolčala kakšno od zabavnih resničnih zgodb iz sobe z utežmi).

Spričo teh ugotovitev sem primorana pohvaliti ta vikend, ki je - razen z obilico organskih spojin, ki jih ne morem prodati - postregel z nekaj zvezdnimi trenutki:

• Blogres je bil zame bolj riž na vodi. Po mali nočni šetalici sem - jasno - zaspala in pustila Než samo na prvih nekaj predavanjih. Prišla, se pofočkala, poskenirala, pol kave polila po hlačah in bolj ali manj odpujsala domov, saj se mi je svet zapiral kot pokvarjena roleta. Preostanek kongresa sem preposlušala prek brezmadežnega webcasta. Kolikor lahko, ker me ni bilo in tudi če bi bila, nisem tako zelo pametna, da bi Gresu gledala med zrna, ocenim dogodek z odlično oceno. Tudi zato, ker se prvčkom ne nateguje rok in ne gleda skozi luknje, kjer so bili prsti. Nič ni manjkalo v tako očitnih količinah, da bi sploh kdo lahko piskal, kvečjemu je bilo česa več, kot je bilo pričakovati.
• Od vseh slišanih predavanj (komaj čakam na ponovitve, ki so obljubljene) sem se najbolj veselila Crnijeve Etike. Še enkrat se je izkazalo, da je etika živahna in spogledljiva tička, ki jo je težko ujeti v besede in ji preprečiti spogledovanje s svobodo, cenzuro, lastništvom… Blogi so kul, ker so vprašanje etike iz sfere javnih delavcev družbenokulturnega pomena prenesli v domeno slehernikov - to je za naše čedalje bolj ausglajzane čase dobro. Pomembno je o njej govoriti, jo učiti in (tole je note to myself) čimvečkrat uporabiti njene postulate v praksi. Ker je etika tako neulovljiva, upam, da bodo tudi prihodnje inštalacije Blogresa ponudile nove akrobatske točke na to temo. Ne glede na Crnijev rock’n'roll, se strinjam: da, kodeksa blogerji ne potrebujemo. Kar se mene tiče, potrebujemo samo vprašanje: "Ali bi to naredil sebi?"
• Neko srečanje je postreglo z novim uvidom, ki se je razrasel v dilemo: če si ne dovolim drugemu početi stvari, ki jih ne bi naredila sebi, zakaj pustim, da mi drugi počne stvari, ki jih jaz ne bi naredila njemu? Teoretičen odgovor je preprost, v praksi pa še ne.
• Prav tako neko srečanje je med drugim:
  • porodilo vprašanje, ali lahko na podlagi načina govora sklepamo na način mišljenja (ne prepričanj). Natančneje: ali je način posredovanja svojih misli neposredno povezan s tem, kako so misli nastale in kako so se gnetle. Nimam pojma;
  • potrdilo dejstvo, da se v Ljubljani ne da kupiti C:0 M:100 Y:0 K:0 skodelic.
• Precej naključna odločitev, da bo ležati na postelji manj naporno opravilo, če bo prižgana hudičeva naprava, imenovana TV, je botrovala temu, da sem iz prvega pogleda informirana o zmagovalcu Big Brotherja. Kljub temu, da z ležanjem ni bilo nič, je TV kar ropotala in jaz sem, prijetno presenečena, ugotovila, da so slovenski mediji ŽE sproščeni. Vsaj takrat, ko je zraven Nina Osenar (v bistvu mi gre precej na živce kot pojava, ampak denimo, da si približno predstavljam, kakšen zalogaj je bila sobotna natezalnica, in ravno zato mislim, da je vredna omembe. Nekateri to pač imajo. Drugim bi - če ne drugega - nekje v prvem polčasu kmalu po začetku verjetno zmanjkalo glasa.)
• Nenadejano se mi je izmuznila ena od tem, svaljkajočih se v osnutkih. Poimenovala sem jo Janezove prigode, v njej pa želela z enim od citatov povedati, kako sem se ob prebiranju njegovih popotovanj Od Akropole do Ribnice zabavala nekje na oddaljeni egiptovski plaži. Težava je, da je knjiga našla pot nazaj v knjižnico brez moje pomoči. Tako je vse, kar lahko naredim, samo to, da zastavim svojo besedo.

Ker vse ne more biti tako popolno, sem ga že v petek pokronala in polomila (nikogar od omenjenih). Intuicija ni zatajila - in to samo še poslabša zadevo, saj je kričala: "Ali bi to naredila sebi?" Jaz pa z zamašenim nosom, Evstahijevo cevjo in vsemi ostalimi pritiklinami, hop, pa neumnost narest. Danes sem se pa slabo počutila. Ne zaradi zamašenega nosu.

Meni se zdi, kot da živim v kakšnem deja-vu-ju. Samo Milke naj zamenja kaka šečerna tabla, praške naj nam dajo na bone, bencin na parne, pa bo.

In potem se ljudje jezijo nad nostalgijo? Pa mi to v eni taki lepi (mentalni) nostalgiji živimo.

Za domovino, z Janšo naprej!

P.S.
Ni malo netaktno dati letališču ime po nekom, ki ga je imel na glavi? :)

… našel krožišči… :)

Dan potem smo šli pogledat to čudo. Najmanj prometno križišče v Ljubljani, LOL.

Tole je bila ena od prvih stvari, ki sem jih videla to jutro. Jasno, kot vedno zelo zgodaj, tako da lahko rečem, da je povezava med zaspanimi možgani in krmežljavimi očmi šepala, a resnici na ljubo še zdaj nisem čisto prepričana, če me podoba na risbi asociira na olimpijske igre. Nikoli nisem zdizajnirala logotipa, a si lastim spoznanje, da je naloga zagotovo težka; a kljub temu, da sem samo zelo amatersko povezana s telesnim udejstvovanjem, ne vidim. Ne vidim tekmovanja, ne vidim napetosti, ne vidim šviganja, švicanja, pehanja, strme poti daleč in navzgor, ne vidim zmage in ne vidim slave. Edino šviganje je v animaciji v predstavitvenem spotu. Armin sicer zaključi spravljivo (mogoče res česa ne vidimo?), a jaz resnično ne uspem videti dlje od sfiženega tetrisa.

Večino pomembnih povezav je zbral Ermin, dodam naj samo še zgovoren oris: Earning the money for the London 2012 branding.

Podobno šokirana sem bila pred tedni samo še ob tem (šok velja tako cokli kot ceni):

Ker nisem dedicated follower of fashion, sem se bila pri posvečenih v to naporno disciplino pozanimala in pač izvedela, da je to the čevelj, zelo udoben, zelo zračen, gre na cunje iz Mane in Metroja (da, se strinjam) kakor tudi na Guccija in Diorja (za pogumne, baje). Nisem se hotela preveč pridušati (da bi se ne zadušila), a mi je odleglo, da nisem edina, ki se ji zdijo tile krokodilčki nateg desetletja. Nič proti plastiki, ampak … am… vse, kar gre v kalup, pa tudi ni za na nogo?!

Anyway, če gre kmetijskemu kombinatu Crocs Inc. res tako dobro, smo v riti. Plastični.

K sreči moram priznati, da me razen z jumbo plakatov ta gravžoiden šuh ne praska po očeh. V akciji sem ga videla samo enkrat - sredi noči na letališču sredi puščave na nogah nekega prestarega najstnika izjemno nesrečnega celokupnega videza, obogatenega z več znaki na sum na barvno slepoto, ki je sportal olivno zelene krokodile. Mislim, da je hotel samo povedati, da je že prestar, da bi bil emo.

Se noče zmanjšat…