Prisluhi iz ženske garderobe

Take stvari se mi zdijo pa res lopatanje ugleda skozi okno. Slovenski prvak v tej disciplini je bil do nedavnega Spar, ki leta in leta ni uspel od�lampati svojih šumnikov, danes me razočara še Blogres.

Corpus delicti:

No, me prav zanima, kaj je pravkar odločila Evropa. Sodeč po videnem in slišanem, mora na stežaj odpreti vrata, kolikor jih ima proti vzhodu še priškrnjena. Pesmi stare Evrope so slišati kot otroci celih generacij incestov, nova Evropa pa zveni kot del sveta, kjer tudi popevko jemljejo resno in z navdihom. Navdušujoče! Da ne govorim o tem, da sem ta večer videla več lepih in lepših žensk, kot jih uspejo napaberkovati na kateremkoli izboru lepotnih kraljic: Bosanka, Makedonka, Bolgarka, Rusinje, Gruzinka, Litvanka, Moldavka! Kot polpatološka odvisnica od lepih vokalov pa seveda ne morem mimo svojih (ostalih) favoritinj: Madžarke in *čeljust do tal* Srbkinje! Edini moški, ki si je po mojem sploh zaslužil nastop, je bil Nemec. Splošna ocena: zelo prijetno presenečenje. Zdaj grem pa zobat nohte. Če bo Makedonija, Gruzija, Madžarska ali Srbija, bo zmaga. No, Alenki pa seveda tudi privoščim… A je moja favoritinja zgolj po liniji potnega lista.

Vsak od nas govori eno ali več socialnih zvrsti jezika - v šoli smo se učili o treh (žargon, sleng in argo), nekateri pa mednje uvrščajo tudi narečja in dialekte. Kdaj narečje preraste v jezik oziroma kje določiti mejo med variacijami, je očitno odprta dilema in niti domislica, da je jezik narečje z lastno vojsko in mornarico, v resnici ne pomaga prav dosti: zakaj imamo potemtakem angleščino za en jezik, pa čeprav obstaja več različic (npr. britanska in ameriška), srbo-hrvaščina pa ne obstaja, ker gre za dva jezika - srbščino in hrvaščino? In zakaj Bolgarci mislijo, da je makedonščina zgolj eno od bolgarskih narečij?

Pravzaprav nisem hotela razmišljati o tej lingvistični dilemi - bolj se mi zdi zanimivo opazovati permutacije na ravni posameznega govorca. Večina v Ljubljani naseljenih provincialcev, ki jih poznam, govori vsaj dve različici pogovornega jezika: ena je tista, ki ima svojo domovinsko pravico v Ljubljani in v govoru z ljudmi iz tega okolja, ki je amalgam med ljubljanščino in elementi domačega narečja in v kateri čisto individualno prevladuje eno ali drugo narečje, druga pa tista, ki zapoje, ko smo v rodnem kraju. Zaplete se, ko se taka oseba sreča z osebami iz teh dveh okolij - taki pogovori znajo biti humorni, čeprav so za govorca v resnici precej naporni.

Neljubljančani imamo ušesa, občutljiva na določene elemente ljubljanske govorice. Na Primorskem mnogi sploh ne ločimo med ljubljanščino in gorenjskimi narečji - to so vse preprosto Kranjoti (glede širine o-ja, na katerem je poudarek, niti nisem več prepričana). Eden od največjih zločinov, ki jih lahko narediš jeziku, je seveda popačenje besede “kaj” v “kva”.

Seveda sem podobno averzijo do ljubljanščine čutila tudi sama. Prvo leto v Ljubljani sem z muko prenašala cimro, ki je stalno poslušala RGL (to je bilo čisto malo pred tem, ko so začele oddajati prve zasebne radijske postaje). “Kva” se je v moja usta prislinil - če se prav spomnim - kot spakovanje. Ko sem ga izrekla, je bil ponavadi okrepljen z vprašajem in klicajem in kot tak je iz mojih ust priletel kot ugotovitev skrajne absurdnosti nečesa - tak je bil tudi sam. Kako mu je uspelo ostati v mojem govoru, ne vem, mislim pa, da se je tako kot mnoge druge značilnosti ljubljanskega narečja nalezel vame v naravnem procesu prilagajanja vsakodnevnemu govoru z ljudmi, ki - jasno - večinoma govorijo ljubljanščino. Danes se ga ne sramujem več, niti ga ne opazim, ko mi od drugod prileti v ušesa. Seveda ga v vseh pojavnostih na Primorskem šparam za svoje žabarsko življenje. :) Nenazadnje imam doma veliko opravka z iskanjem prave besede za mleko. Kako ga že zavijemo? Je to mlijeko ali mlejku? Je mokra wada ali voda?

Nosim pa svojo primorščino - kljub temu, da pozabljam podrobnosti - po več kot desetletju Ljubljane vseeno vedno s sabo. Ponavadi me najbolj izdaja v afektu. In tako bi danes, če bi me slišal, nek beemvejaš, ki je očitno šprical, ko so jemali vključevanje na obvoznico, dobil: “Pa kva tep ni jasn’, mona?!”

Sama sebi sem se režala.

Pogosto se zgodi, da me pri marketinških materialih v takem ali onakem agregatnem stanju zmoti nepravilna raba jezika (sem pač - kot nekdo, ki piše blog - po avtomatizmu tudi popoldanska lektorica), kot na primer neraba povratnega svojilnega zaimka v elektronskih in tiskanih oglasih (večina prodajalcev ali serviserjev jeklenih konjičkov) ali manjkajoča ločila v prodajnih sloganih (in v prodajnih besedilih). Redkeje se mi v moje amatersko in laično grlo zapiči kak srt oblikovalske šlamparije (kar ne pomeni, da jih ne vidim, le občutljiva sem manj na to).

Danes si pa že ves dan s prstom segam v žrelo, da bi spodaj opisano kost izbezala iz mesa. Mogoče je za mojo “novo” občutljivost krivo to, da sem prek Ermina nedolgo tega brala o tej dizajnerski bolezni, ali pa je morda kriv spomin na ure, ki sem jih posvetila verodostojnosti nogometne žoge na torti za naše fante ob izteku lanskega svetovnega prvenstva. Čeprav so v Nemčiji suvali v Teamgeist, se mi je zdelo, da bom imela manj dela z žogo, ki jo vsak normalen Zemljan poveže z nogometom: napihnjenenim prirezanim ikozaedrom. To, poudarjam, se mi je zdelo, nogometne žoge pač prej nikoli v življenju nisem risala. Na prvo žogo (!) bi rekla, da je vzorec na nogometni žogi nekakšno satovje. Pa ni, pač pa bi bila v dveh dimenzijah nogometna žoga videti takole:

Sestavljena iz 12 petkotnikov in 20 šestkotnikov. Spraviti to v smetano in čokolado… je poseben dosežek, za katerega naduvano povem, da sem ga naredila brez podpore posebnega tortnega modela za nogometno žogo. Sem pa porisala kup papirja in zgrizla pol radirke.

In potem me danes na kavi pričaka tale POS collateral (ki to niti ni, ker ni bil na lastnem POS-u, ampak to ni bistveno):

Nič ne rečem: čeprav stojalce po obliki bolj spominja na košarkaški koš, je za njim simpatična ideja, ki jo je (bilo) enostavno izvesti - kapo dol! Ima pa nekaj, za kar še zdaj ne vem, ali je bil to zgolj oblikovalčev easy way out ali preprosto samo napačna predpostavka, zaradi katere bi bila pred dobrega pol leta tudi moja žoga skoraj oblečena v čokoladno satovje?

Hvala, A. Oblečena v to sem pravi statement na dveh nogah. Ali pa na riti, če mi 80 kg zdrsne na varovala. :D

Predvsem teh nekaj, po malem pa tudi vse ostale.
Sploh ne vem, kdaj so vdrle v moje možgane in kaj želijo od mene. Razen tega, da vse, kar lahko, polepim z barvno folijo. Tole postaja čisto besnilo.

Še dobro, da se mi res ne ljubi brusiti lesenih površin.

Solo-voznik = nekdo, ki svojega štirikolesnika izkorišča večinoma za prevoz lastne riti¹.
Obratna logika ne velja. Če je parkiran na široko, pomeni samo, da je voznik:

• it-iz-onli-mi-end-nouon-else-in-zis-uorld kreten,
• bil pijan,
• lastnik garažnega boksa v bližnji garažni hiši,
• oseba, ki nikoli ne bi smela dobiti tiste roza knjižice,
• doma na vasi (in to je edino, kar način parkiranja vsaj pojasni, če že ne opraviči).

1. Priznam, kriva sem. [↩]

Ena od stvari, ki jih o sebi nisem vedela. Na space pritiskam vedno samo z desnim palcem. Glede na znucanost gumbov očitno mnogo patim¹ na control in shift - in to skoraj izključno na levi.

1. za lovce na moje absolutno jezikovno neznanje in nagnjenost k mučenju jezika: obljubim, da bom pol ure molila, klečeč na koruznem zrnju, ker sem si privoščila to spakovanje [↩]