Prisluhi iz ženske garderobe

Kolikokrat v življenju ima človek priložnost imeti gym samo eno hišno številko stran?
Malokrat in zato je treba priložnost pograbiti z obema rokama.
Potem pa se izkaže, da je to kalilnica, kjer zagotovo vadi naslednji Mr. Risto Tero, ha ha. Sami arabski žrebci. Človek kar bi ne nehal trenirat.
Sem dobila na-mig, naj jutri pridem okrog 13. ure. Takrat je najmanj gužve.

:)

Sem motnja.

Vsem, ki sem vas v minulih dveh tednih obremenjevala z drugimi tezavami, sporocam, cesar vam nisem: da sem nekje, kjer na tipkovnici ne najdem sumnikov. Je vroce.
Sadja pa tako ali tako ne jem, a ne, Nez? :)

Imam problem s krivimi nogami…

I’m never gonna dance again
guilty feet have got no rhythm

Nikoli več ne bom plesal
krive noge nimajo ritma

WTF?!

V zadnjem času sem vabila na fusbal prve lige, ponujala avtokredite, odpirala cirkus, uporabljala anticelulitne pomade (itak, da ga nimam, hohoho), drkala skupaj in kdo bi se spomnil vseh ostalih, tole je pa najšrekastičnejše od vsega. Komaj čakam!

OK, zapadam senzacionalizmu v naslovih, ampak … s pesmijo povedano: “It’s my party, I can cry if I want to…” :)

Kakorkoli, jutranja kava je navrgla nekaj starih izvodov FitnessRx-a in v kopici skrajnih neumnosti sem našla tole:

“… Women have low blood levels of testosterone, which is critical for muscle growth. Also, most women don’t train intensely enough to build significant muscle size - certainly not enough to promote large increases in metabolic rate. (…) Personal trainers motivated the women to train intensely during every set. Most women don’t train that way, so they can’t expect the same results. The take-home message is that weight training can help women lose body fat - if they train hard enough.”

In večina od nas se večino časa ne poriva (priganja) dovolj. To sem skušala napisati tudi v članku o prednostih fitnesa pred domačo telovadnico, pa mi je - se mi zdi - v tekstu ta argument ostal zgolj impliciran.

Zdaj pa še en globok vdih (ali dva), potem pa še 100 pri počepu.

Danes ubijam željo po mesu, ki me že ves teden meče iz faze. Če tole ne bo pomagalo, bom postala popadljiva.

… oziroma premajhno (varnostno razdaljo), po katerem je povprašala Hirkani.

Ker se zdi, da komentarji pri njej zahtevajo preveč matematičnega znanja zame, pošiljam tukaj svoj predlog na njen natečaj. Hirkani: tole je kompliment, ne žalitev. ;)

V Erminovo čast in spomin na pravkar preminuli FreeHand sem - kolikor so mi živci dopuščali - za nastanek tega uporabila skoraj samo omenjeni risalnik.

Tale ideja se mi je zdela luštna že pred časom, ko sem padla v 10 Items or Less (neodvisni filmčič Morgana Freemana, ki je v enem dnevu prišel v kino, na DVD in download štacune in ki ga je vredno downoladati zato).

Potem pa je zaradi Mance svojih 5 najljubših predmetov razkril Marko in čeprav sem si takoj rekla, da, da, skočim na ta vagon, sem se zadeve lotila z zamudo šele, ko je svojih top 5 predstavila že cela kopica ljudi, in jo po osnutkih mečkam že nekaj dni.

Kaj sploh so najljubši predmeti? So to tisti, ki čemijo v naših življenjih in njihove tihe prisotnosti ne motimo pogosto, a bi nas motilo, če bi izginili? Ali so to nepomembne in naključne stvari, ki so postale nekaj, kar nas na čisto trivialni ravni določa? Tako je naneslo, da sem se v življenju naučila, da je velika večina stvari zamenjljivih: če ne obstaja zadosten ekvivalent nečemu, kar smo izgubili, obstaja način, kako se prilagoditi novim, zgolj podobnim stvarem. Ne bi rada zvenela new ageovsko, ampak moji najljubši predmeti večinoma niso konkretni, posamični kosi materiala, pač pa predmeti na splošno. Če katero od svojih ljubih stvari izgubim, sem seveda še vedno nedostojno histerična, a to je samo ugodje slabe razvade.

Imam nekaj takih, ki jih noben drug ne more nadomestiti - če jih izgubim, so odšli za vedno: moja histerična risba (starost: 2 leti), portret babice, ki je nikoli nisem poznala (njena starost: nekaj let), in njeni usnjeni otroški čeveljci, Darwilova ura, ki jo je nono dobil ob upokojitvi in ki jo nosim takrat, ko Polar res ne gre zraven (čeprav imam s tem velike težave, Polar je namreč izjava, ki gre skoraj na vse, razen na toaleto, teh pa ne nosim), knjižica prababičinih receptov, ki je uspela ostati pri mami.

V dilemi sem tudi, kaj narediti z računalnikom. Je računalnik moja najljubša stvar? Je to točno ta računalnik ali katerikoli drugi (z meni zadostno konfiguracijo, opremljen s programi, s katerimi najlaže in najhitreje delam)? Odločila sem se, da je računalnik absolutno izven kategorije: računalnik, ustrezno povezan s preostalim svetom, je moje delo, je moja zabava, orodje, tolažnik, družabnik in tečnoba. Računalnik je ena od redkih stvari, za katere tisto o nadomestljivosti skorajda ne velja - en računalnik lahko nadomesti samo drug računalnik. Če bi veljala o tem, da je tudi življenje brez računalnika možno, si takega življenja ne znam in nočem predstavljati. Računalnik je tako zraščen s tem, kar sem jaz, da bi njegova odsotnost bistveno spremenila moj način življenja in dela. Nekako tako nepredstavljivo pomemben je kot mnogim nepredstavljivo ne imeti televizije (kot sem slišala oni dan čuditi se možakarja, ki je slišal za neko družino, ki nima televizije!?!?! Kaj pa počnejo ves dan brez televizije? A toliko seksajo?!?)

Na koncu sem se odločila za mešanico naj 5 predmetov: eni so zamenljivi, drugi bodo enkrat MORALI oditi, tretji spet samo so.

So here’s our final vote…

1. uteži

Ne morem se domisliti predmeta, ki je - razen računalnika - tako bistveno spremenil moje življenje. Uteži se bojim, doživljam pred njimi tremo, se nanje jezim kot prestrašen pes, samo zato da bi jih lažje premagala. Pokažejo mi, da sem šibka, in hkrati vračajo moč. Me delajo ponižno in vračajo samozavest. Ne dajo mi dihati, a vseeno pustijo proste misli.

2. stol in pripadajoča klubska mizica

Janezov stol je - če pravilno povzemam legendo - odslužil svojemu testnemu namenu nekje v Brdih, zato ga je prestregla moja mama in mi ga podarila za 30. rojstni dan. Kako leto pozneje me je navsezgodaj v soboto poklicala, da bi mi sporočila, da me doma čaka darilo za 40. rojstni dan. Seveda sem jo najprej vprašala, če se še spomni, kdaj me je rodila, ker se meni dozdeva, da od takrat še ni minilo 40 let. A priložnost seveda ne čaka na 40. leto, zato so jo mati pograbili z obema rokama kakih 9 let prezgodaj: tako kot je prišel stol, je prišla mimo še klubska mizica, ki pa je zavoljo bistveno zmanjšanega obsega bivalnega prostora mamine hčere zaenkrat shranjena v hčerini nekdanji sobi doma-doma. Stol je ob priložnosti zmanjšanja obsega bivalnega prostora svoje bivše tragično poškodoval Ž., čigar 120 kilogramov stolova noga ni prenesla in je odletela nekam v kot, Ž. na svojo debelo tazadnjo, jaz pa skoraj v luknjo, ki je bila nastala na parketu. Poškodbo, ki je po mojstrovih besedah nastala tudi zaradi šlampastosti mizarja, ki je v napačno smer izrezal noge, smo uspešno sanirali, a še vedno se na stol preventivno usedamo, kot bi sedali na … damn, to zdajle ne bi zvenelo dobro… skip to next.

3. moje prve najkice

Bilo je poleti 2002 v Hervisu Giga Sportu, stale so - če me spomin ne vara preveč - okrog 10 jurjev. Ko sem prišla iz trgovine, sem poklicala Ž. in vprašala, kdaj me pelje (prvič) v fitnes - gnjavil me je že celo večnost. Z njimi na nogah sem doživela najpomembnejše metamorfoze zadnjih petih let, pretekla več kot 1000 kilometrov, pretočila na hektolitre švica, v moje oko pa so dobro sedle tudi v kombinaciji z ne tako zelo športnimi oblačili (žal sem bila v tem pogledu preglasovana in z mano ne hodijo več v službo drugače kot samo v fitnes torbi in včasih, iz inata, ob petkih tudi na krempeljcih). Ko sem že pred leti posumila, da se bliža njihov zadnji dan, sem kupila še en par - druge barve. Ta skoraj neponošen krade prostor v škatlah pod posteljo, originala pa imam - ih, seveda - še vedno na nogah. Za tek po asfaltu smo dobili asfaltožere z večjim blaženjem, na tekaču pa še vedno cepetljam v teh. Bojim se tistega dne, ko mi bodo med obuvanjem ostali v roki posamezni deli - nekaj nepomembnih smo že poruvali ven.

4. čopič za obrvi

Ta kos osebne opreme, prevzet od mame, je verjetno edini, ki me spremlja že skoraj 20 let in ki je bil povsod, kjer sem bila jaz. Vedno. Nekajkrat sem že zrla živčnemu zlomu naravnost v oči, ker se je penzl navidezno izgubil: nazadnje pred kakima dvema letoma, ko se mi je skrivoma zakotalil pod omaro in sem bila brez kak mesec ali dva. Čeprav že dobro leto ni več v uporabi, mora biti vedno z mano v kozmetični torbici. Bog ve, da sem ga skušala zamenjati in najti ustreznega novega, a vse, kar sem dobila, so bili penzli, za katere se mi je zdelo, da čohajo kot rep perzijske mačke. Nekompaktni in nevodljivi, za razliko od tega Guerlainovega, ki potegne ravno črto, kot bi bil svinčnik, a pri tem ne pušča trajnih poškodb med porami.

5. Dolce & Gabbana for Women

Tale dokazuje mojo tezo o tem, da za (večino) stvari obstajajo surogati. V začetku 90-ih sem se prek takratne prijateljice, ki je dobila modro Montano (ki je, tako kot rdeča, mimogrede smrdela kot kuga), okužila z rumenim: Parfum D’elle Perfume by Montana. Treba je reči bobu bob in povedati, da je parfum zaudarjal na vseh prijateljicah, ki so ga poskusile, razen na meni - in to ni zgolj moje mnenje. Rumena Montana je zaznamovala moje dodiplomsko življenje, potem pa so ga nehali prodajati (po besedah ene od prodajalk celo proizvajati, čeprav… bemu… Google še predobro ve za tole! Fuck, o, prefuck, tole bom morala pa preveriti) - še dandanes kje vržem uč po policah, a ga od poznih 90-ih nikjer več nisem zasledila. Kdaj sta vstopila Dolce & Gabbana, ne vem, vem pa, da je tega že nekaj dolgih let. Tudi tale steklenička, ki ima še eno uporabno funkcijo (ne povem, se pa vidi) ;), se vedno najde v moji bližini.

Danes je prav en klinčev dan, ko že hlastam po ornk spancu, a tako kot se jaz željno spogledujem s posteljo, pa moja tudu lista flirta z entropijo.

Danes je prav en klinčev dan, ko bi morala skakati od veselja, pa sem samo en seseden cmok. Posledica nedavne ugotovitve, da sem z utežmi pogosto samo na babjem čveku in da bi lahko v čas, prebit pri divji mački, vložila tudi malo več napora, je nekaj sprememb. Tem spremembam bi lahko rekli napredek, če ne bi bile očitno nekaj, kar je že ves čas čemelo v križiščih mojih miozinov in aktinov. Torej nič novega, samo na novo odkrito dejstvo, da zmorem več, kot večino časa (lagodno) mislim. Kljub temu, da je danes prav en klinčev dan, me je lagodnost lagodno zapustila in sem na pritrjenih 80 dodala še dve po 5, kar je najprej šestkrat in potem še šestkrat bolj ali manj gladko poletelo proti mojim bokom. In sta šli gor še dve petici - sto kg: dve ponovitvi.

Na torkovih 4×55 bencha in ponedeljkovih 8×80 počepa pa sem danes spet dobila eno v smislu “što se je nabacila, ne valja joj, ne valja”. Saks.

Theres a brand new dance but I dont know its name
That people from bad homes do again and again
Its big and its bland full of tension and fear
They do it over there but we dont do it here…

Kot vidim in berem, je zadnja moda v cateringu hrana v lončkih. So I thought, da bi v lončkih naredila torto. To sem počela čez vikend (biskvit), včeraj (piškoti) in danes (mangov mousse brez beljakov, jagodova omaka in končno sestavljanje). Če mi bo uspelo spisati, bo recept v nedeljo objavljen tu. Vmes upam, da mi bo uspelo kako jutro tudi zbuditi se v enem kosu (ne na prafaktorjih), da bom šla spet ptiče ganjat. Človek ne more živet samo od slaščic in uteži.

Update, 21. maja: recept!