Prisluhi iz ženske garderobe

Teze, da človek homo ethicus postane šele, ko se razmnoži, sem se nameravala ogniti v velikem loku, ker imam nekako precejšen suficit žolča, ki se štuli v moje življenje, in zares, častna Titova, nimam potrebe po tem, da bi mi še kakšen nov homo pristavil lonček.

A jutri res ne bi več težila svojim zaspanim možganom, ki bi raje gledali, če je tisto, kar vidijo oči, res Storžič ali kaj drugega, zato moram na mizo vreči svoja dva centa.

Zgoraj omenjena teza ima dve otročje preprosti izpeljavi:

• vsi, ki so se že razmnožili, so per definitionem etična bitja. Kdo si drzne staviti na tako trditev?
• vsi, ki se še niso razmnožili, se per definitionem vedno odločijo narobe, čeprav so po biologiji ljudje. Ker po čem se človek loči od živali, če ne po možnosti odločanja? Človek je edino bitje, ki si lahko zavestno predoči različne možnosti, ki jih ima v določeni situaciji na voljo, in med njimi izbere primerno. Ta spretnost nam omogoča, da se vedno odločimo za dobro (za zlato sredino, prosto po atu Aristotlu, za univerzalno pravilo, prosto po Kantu itd) in da izločimo oziroma vsaj skušamo izločiti slabo možnost.

V drugo kategorijo sodim tudi sama. Dogaja se, da do moje kože priletijo implicitni očitki, ki jih v ozadju poganja podobna miselnost, ki je sproducirala tudi uvodno tezo. In potem čutim dolžnost pojasnjevati svojo neželjo. V resnici bi morala pljuniti čez ramo in iti naprej, ker - zakaj mora nekdo utemeljevati svojo neželjo? Ali od koga kdaj zahtevamo, naj utemelji svojo željo? Da, če šefu rečeš, da želiš večjo plačo. Moraš svojo željo utemeljiti, a le zato, ker bo šef - v primeru, da ti ugodi - konec meseca imel relativno manj denarja za druge zaposlene. Če pa želja ne posega v življenja drugih, verjetno nikomur ne pade na pamet, da bi se čutil dolžnega pojasnjevati, zakaj se je pojavila in zakaj se mora uresničiti. Dokler se želja ali neželja ne dotakneta drugega, ni prav nobenega smisla, zakaj ne bi obstajali in zahtevali svoje uresničitve.

Pa se seveda ne dogaja, ker smo kolektivno prepričani, da se s svojo neželjo po otrocih upiramo nečemu, kar je absolutno dobro. Skratka, če se ti ponudi absolutno dobro, ga ne zavrneš, ampak sprejmeš z odprtimi rokami, pa čeprav je to absolutno dobro še nerealizirano, neobstoječe, nestvarno. Ima samo možnost biti absolutno dobro, pa še to je zgolj hipoteza, ne pa aksiom. Nenazadnje otroci ne ostanejo otroci, za vedno nedolžni, neškodljivi in večno učeči se sladkorčki, ampak iz njih zrastejo vse sorte. Tudi pošasti (ki to ostanejo tudi, ko se razmnožijo).

To je torej moja odločitev: njeno etičnost lahko presojam skozi prognozo posledic. Nikogar ne prizadanem (ker pač ne obstaja nekdo, ki bi želel izključno z mano reproducirati svoje gene), nikogar za nič ne prikrajšam (ker moji otroci, ki bi lahko bili uteha, veselje in tolažba drugim ljudem, še ne obstajajo in njihovega neobstoja ne morem objokovati niti, kot bi lahko objokovala vse prijazne/zanimive ljudi, ki jih nikoli nisem in nikoli ne bom poznala, ker ti vsaj obstajajo, moji otroci pa ne), tudi sebični gen moje odločitve ne bo obžaloval, ker zaenkrat ne kaže, da bi moč njegovih mehanizmov pojenjavala, prej nasprotno). Sebični gen je tudi tisti, ki bo odločil, ali bomo Slovenci ostali, ali bomo - skupaj z vsemi zahodnjaki - počasi razvili poševne oči, kot je trdil naš dragi profesor antropologije.

Kaj je temelj, na podlagi katerega sem prišla do svoje odločitve (ki je nimam za dokončno, saj se ta temelj lahko spremeni ob morebitnih novih elementih v mozaiku), je popolnoma irelevantno:

• mogoče se mi ta svet ne zdi vreden toliko, da bi vanj pripeljala še nekoga (da, raje živim zdaj, kot da bi živela v fevdalizmu kot uboga gmajna, a hecno je, da se zdaj lahko odločim, kako bom živela, pa mnogi mislijo, da se oni lahko bolje odločijo kot jaz, kar je v bistvu precej podobno tistemu, kar so ljudje preživljali v fevdalizmu ali sužnjelastništvu ali kadarkoli prej)
• mogoče mu ne morem dovolj dati: dejstvo je, da bi z mojimi geni otrok dobil nekaj, česar ne privoščim nikomur, pa naj bo še tako velika tečnoba, še najmanj pa nekomu, ki bi bil moja kri; dejstvo je, da nekomu, ki bi lahko bil moja kri, ne priželim, da bi - kot sem sama - do 18. leta ne imel svojega zasebnega kvadratnega metra, ker mu tega ne bi mogla nuditi; in dejstvo je, da imam slutnjo, da nekoga, ki bi lahko bil moja kri, ne bi hotela v življenje pospremiti s svojim popolnim neznanjem o tej temi. In ja, je dejstvo: če mi ga jutri prinese štorklja, bi v mojem življenju frčalo perje (in to ne bi bilo štorkljino), sicer pa je moje življenje kljub vsemu toliko normalno, da bi nespanje, nečas zase in podobne nemoderne stvari, ki pridejo z deco, vsekakor našlo prostor zase.

Mitja je na tisto o nelepem svetu navrgel, da bi potem pač lahko naredila samomor. Ne bi bilo etično, še vedno tako mislim. Je pa z življenjem tako: vzameš ga in ne težiš. Kot natakarju, ki je namesto kapučina prinesel dolgo kavo.

Uf, in še nekaj. Za to, da bi imeli razlog, da se skušamo obnašati etično, ne potrebujemo otrok - tudi če se slučajno nekega dne zbudimo kot Otroci človeštva. A etika seveda nima ničesar opraviti z okusom. Nekateri imajo pač radi vroče.

Dežurna fitnes obrekovalnica, ki se nikoli ne more potolažiti s fitnes neumnostmi, kot je na primer conehead (pa recimo, da sem zlobna, ker si čisto nič ne more pomagati, razen da bi nosil malo manj izdajalsko pričesko), ki po gymu leta s papirji, kot da namerava ravnokar doktorirati iz lateralnega dviga rok, in je v zadnjih dneh prišel na idejo, da je čisto ok, če po fitnesu paradira samo v kratkih hlačah, tako da z oblogami trebuha, ki bi se jih razveselil kak Eskim v letu, ko je res huda zima, jemlje voljo do življenja, preti z inzulinsko komo.

Razen, da je vir neskončnega števila neumnosti (tudi moi), nedostopnosti (moi), samozaverovanosti (verjetno vsi po spisku, vsaj po malem), je fitnes pogosto izjemna življenjska učilnica. Predvsem takrat, ko srečuješ ljudi, ki jim je - po vsem sodeč - nekoliko manj lažje priti tja in narediti, kar lahko, kot večini tistih, ki se jim preprosto ne da ali “nimajo časa” (ker ga preveč porabijo za gledanje in razpravljanje o bedastočah, ki jih gledajo na televiziji).

V vsakem gymu, v katerega sem kdaj hodila, sem srečala vsaj nekaj takih. V mojo almo mater (čeprav ne prvi gym) je hodil možakar brez ene roke, dve upokojenki, ki ju ni bilo strah trenažerjev, v drugem sem srečevala slepo žensko (če se prav spomnim, mater dveh otrok), ki je aerobiko kombinirala s kolesarjenjem, zdaj pa jih je preveč, da bi se spomnila vseh: priletna gospoda, redna jutranjika; mladi mož na vozičku, za katerega si želim, da bi mu na vhodu naredili rampo in da bi srečal koga, ki bi mu znal pokazati, kaj vse lahko počne v fitnesu, pa čeprav na vozičku; enkrat sem srečala mlado dekle (tudi na vozičku), ki je morala pri vsaki vaji koga od obiskovalcev prositi za pomoč pri tem ali onem in ki se je spravila delati bench, kar je zahtevalo nemalo truda pri prestavljanju na klop in pri fiksiranju nog in kar bi vsakega “normalnega” že v obliki misli odvrnilo od početja. Ali gospa s šepajočo nogo in očitno bolnimi rokami, ki ji - iskreno ne znam določiti starosti - tudi redna jutranjka: pride nekaj minut za mano in ko jaz odkljusam svojih 45, ona še vedno teče (ali pa premetava uteži na trenažerjih).

To so moji idoli, ki jim niti ne vem imena. Ljudje, katerih zgodbe bi morale zapolnjevati neskončne televizijske termine, namenjene TV prodaji raznih slim hlač, leg magicov ipd. Da bi nas naučile malo ponižnosti.

Najprej je iz sebe spustil zvok, ki bi mu na avdiciji za igralce v Tarzanu zagotovo prinesla vlogo (gorile, ne Tarzana), iz svojih stegnjenih rok spustil tisto, kar naj bi bilo povzročilo tako tektonske pretrese v njegovih glasilkah, potem pa je rekel svojemu kolegu vunbacitelju:

“Pa ti si mi nekaj shujšao!” (Ni, še vedno je 100+ kilska gmota špeha, ki se nosi kot Ronnie Coleman na odru Mr. Olympie)

“Pa, da nehao sem jesti picu, veš. Tko, pica je ful za redit se. Pa malo se pazim, veš, tko, da jedem manje kruha, pa i to… Moraš malo, veš za plažu, i puno voča, manje kruha…”

“Aha, pa ti si to vzel ozbiljno…”

“Ja ja in veš, po 6. zvečer nič več ne jem…”

Jap, doomsday IPAK je blizu. Vunbacitelji so začeli brat šajnaste ženske revije.

P.S. Po kratkem premisleku: saj nisem doomsdaya zamenjala s kako embrionalno fazo matriahata, ne? Nisem, ne, pliz, nisem?!

Ono jamranje izpred dobrega meseca je bilo samo to (naslednji dan je - mislim, da - hudo scalo). Danes pa je horda ptičev očitno dobila okrepitev: moje tri budilke sploh niso prišle do besede (in mislim, da bodo še popoldne držale surlo), ker sem vstala pred njihovim žgolenjem.

Odločitev je padla še med ugotavljanjem, ali mi jata besno hormoniranih ptičev izza okna želi sporočiti, da je konec noči: gremo!

Shoxi, ki morajo letos nujno dobiti zamenjavo (v budgetu za 2007 niso bili predvideni, moram popraviti postavko “investicije”), štumfki, tekaške hlače (ki so izdajale PMSovsko žretje ves vikend), ostala pokrivala, čigumiji (nepogrešljivo orodje v situaciji, ko se glede zaloge tekočin zanašaš na lastno slinovje in postanek na Žalah), robčki, grundig…

Ugotovitve:

• asfalt malo masten (pa kva pol)
• okrog okončin se spočetka malo smuka mrazek (pa kva pol)
• zrak je precej vlažen (pa kva pol)
• policaji še niso toliko prisebni, da bi se odločili motiti jutranje manijake (super, vsaj nekaj dobrega od njih)
• upam, da je za dva slepa strica, stara znanca z začetka PSTja pri Stožicah, še prezgodaj in da ju bom letos spet srečevala
• da kljub permanentnim zlorabam lastnega trupla nisem (še) uspela poslabšati časa za to traso izpred dveh let ( ♫♪ ‘Cause you ride on time, ’cause you ride on time, ride on time —- *BIG UP, BIG UP*)
  

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa…